Organizatorji slovesnosti 25. marca 1957 so med pripravami prestali marsikaj. Zablodeli vagon, prevelika delovna vnema čistilk, stavka študentov – vse to bi lahko, med drugim, spremenilo tok zgodovine. Albert Breuer, ki je bil odgovoren za pripravo gradiva v Rimu, o dogodku pripoveduje živo in duhovito.
„Vse je bilo treba pripraviti v nekaj dneh: dostaviti gradivo v Rim, natipkati pogodbo, poskrbeti za najmanjše podrobnosti.
Vagon za Rim je odpeljal iz Bruslja in potem iz Luxembourga nekaj dni pred 25. marcem. Na njem je bilo vse prevedeno gradivo, vse matrice in vse drugo potrebno za zasedanje. Z vlakom sem potoval tudi sam, da bi pazil na gradivo. V Baslu so nam potem Švicarji odklopili vagon. Telefonski klici, napeti živci, vse zaman – sam sem nadaljeval pot do Milana, kjer naj bi me čakal vagon. Pridemo v Milano, „mojega“ vagona ni nikjer … Z njim vred je seveda izginilo vse gradivo. Oblil me je mrzel pot, začelo se je iskanje … Nazadnje smo ga našli nekaj kilometrov proč na odstavnem tiru, in popotovanje v Rim se je lahko nadaljevalo.
Ko smo prispeli v Rim, smo morali najprej do konca natipkati besedilo pogodbe. S sabo smo pravzaprav prinesli nekakšen „osnutek“ – zmešnjavo razmnoženih in prečrtanih listov, ki jih je bilo treba urediti in natisniti v rimski tiskarni.
Strokovnjaki v Val-Duchesse so delali dan in noč, razpravljali o posamezni besedi ali stavku – to se ni spremenilo, vidite –, in ko so se glede besedila vsi strinjali, so nas poklicali v Rim in nam narekovali spremembe, ki smo jih morali vnesti v dokument.
Tla so bil dobesedno prekrita s papirji in matricami, vse prečrtano, vse popravljeno. Zvečer so potem prišle čistilke in ves tisti počečkani papir zmetale v koš. Vse je bilo izgubljeno, vse je šlo na javni odpad. Obupani smo po telefonu prosili Val-Duchesse za dodatno ekipo strojepisk in tako nam je uspelo pripraviti nove matrice za tisk.
Toda liste je bilo treba še zložiti skupaj. Iz rimske unverze so nam poslali študente, ki naj bi delo opravili za nekaj lir. Mir pa je bil kratkotrajen: Študenti so takoj naslednji dan začeli stavkati in zahtevali 200 lir več na uro.
Sad vseh teh peripetij: na dan podpisa nismo imeli natisnjenega vsega besedila pogodbe. Ministri in vodje delegacij so se tako podpisali na sveženj praznih listov. Če sem natančnejši, pravi čas nam je uspelo natisniti samo prvo in zadnjo stran obeh debelih izvodov, med njima pa so bili zgolj prazni listi belega papirja. Razen redkih posvečenih nihče ni niti slutil … Najbolj nas je skrbelo, da ne bi novinarji prišli preblizu. A čast je bila rešena. Do takrat, ko je bilo treba udariti žig in tako pogodbo uradno sprejeti, se je na srečo že vse uredilo.
Pozneje sem sodeloval še pri več kot dvajsetih zasedanjih, ki smo jih za EURATOM pripravili v Bruslju in v tujini, ter pri kakih desetih zasedanjih Evropskega sveta.
Tudi po vseh teh letih so ti dogodki še zmeraj živo v mojem spominu, moja vera v Evropo, ki se je rodila pred mojimi očmi, pa še zmeraj trdna.“
