Kateri dogodek po podpisu ustanovne pogodbe v Rimu leta 1957 se vam zdi najpomembnejši?
Etienne Davignon, komisar za enotni trg, carinsko unijo in industrijo (1977–1985) ter podpredsednik Evropske komisije (1981–1985).
Etienne Davignon: Najpomembnejši se mi zdi dogodek, ki najbolje ponazarja stvarnost Evropske unije: prihod evra v naše vsakdanje življenje. Evro namreč največ pove o spremembi, ki jo je prineslo evropske povezovanje. Iz zgodovinskih knjig vemo, da je denar značilnost države. Ko smo sprejeli isto valuto, se je za milijone Evropejcev začelo novo poglavje v zgodovini. Evro je simbol povezanosti celine, ki so jo dolga stoletja delile vojne. Po mojem najbolje ponazarja nov razvoj, ki se je začel z ustanovitvijo EU. Evropejci so s sprejemom enotne valute postavili model, ki v zgodovini nima para: politično in gospodarsko unijo so zgradili na temelju skupne volje držav, ki jo sestavljajo.
Frans Andriessen, komisar za konkurenco (1981–1985); komisar za kmetijstvo in zunanje odnose/ trgovinsko politiko v dveh komisijah pod predsedstvom Jacquesa Delorsa (19851993).
Frans Andriessen: Zame je to nedvomno padec berlinskega zidu leta 1989: pomenil je ponovno združitev Nemčij, konec Varšavskega pakta in sesutje Sovjetske zveze, s tem pa nove možnosti za povezovanje celine, čeprav besedna zveza „Evropska unija“ tedaj še ni bila uradno sprejeta. Žal pa strategije širitve nismo znali prilagoditi porajajočim se težavam. Preveč smo na primer poudarjali širitev, premalo pa tesnejše povezovanje. Tudi zato smo se pri institucionalni ureditvi zdaj znašli v slepi ulici. Vendar to niti najmanj ne spremeni dejstva, da je bil to zgodovinski trenutek za Evropo in evropsko povezovanje, in tudi za svet.
Kakšne želje imate za naslednjih 50 let skupnega evropskega življenja?
Etienne Davignon: V naslednjih letih ne želim drugega, kot da bi evropske države ohranile zaupanje, da bi si še naprej prizadevale uresničiti temeljno zamisel, iz katere se je pred petdesetimi leti rodil evropski projekt: tj. da si solidarno prizadevajo krojiti svojo usodo. Svojo prihodnost želimo imeti v svojih rokah, nočemo biti igrača dejstev in usode. Če si bomo to še naprej želeli, bomo znali opredeliti tudi cilje in področja, ki se jih moramo lotiti skupaj. Dobro je imeti splošen cilj, ne le posebnih ciljev. Splošni cilj pa je: skupno prizadevanje in sodelovanje, da bomo lahko vplivali na to, kakšen svet bodo svojim naslednikom zapustili tisti, ki nosijo odgovornost zanj. Naša Evropa je skupnost na temelju vrednot. Različnost ni breme, ampak bogastvo. Vsi želimo ustvariti Evropo, ki bo temeljila na enotnosti in različnosti, na gospodarskem napredku in družbeni pravičnosti; ki bo ohranila vse pridobitve petdesetih let solidarnosti in zaporednih povezovanj; ki bo tesno sodelovala s svojimi partnerji.
Frans Andriessen: Svet danes je nekaj čisto drugega kot pred 30, 40 leti. Vtis imam, da se vse dogaja še hitreje zaradi globalizacije in nastanka novih gospodarstev na Kitajskem, v Indiji in Latinski Ameriki ter hkrati oslabljenim vplivom in ugledom ZDA. V naslednjih letih se bo podoba sveta popolnoma spremenila, Zato je težko napovedovati. Mislim pa, da bodo naslednja leta najbolj zaznamovali svetovni problemi v zvezi s podnebjem, energijo, viri in vodo. Morda bodo tisti novi izziv, ki ga Evropa potrebuje za nadaljnje povezovanje, tako kot jo je v prvem obdobju povezovanja vodila želja, da je treba preprečiti vojno. Morda nas bodo prav te hude grožnje, ki pretijo človeštvu, povezale tudi z drugimi deli sveta in si bomo skupaj prizadevali najti rešitev. Priložnost za to je, če smo se seveda pripravljeni potruditi. Združena Evropa ni nastala z naravnim tekom zgodovine, združena Evropa je sad volje. Če bomo hoteli, se lahko spet izkažemo, tokrat v drugačnih okoliščinah, denimo v spopadanju z izzivi, kako ohraniti svet človeštvu.
