Navigation path

Left navigation

Additional tools

MEMO/06/280

Bruselj, 13. julija 2006

Reformirana kohezijska politika za spreminjajočo se Evropo . Regije, mesta in obmejna območja za rast in delovna mesta

Deset vprašanj in odgovorov

1) Zakaj Evropa potrebuje novo kohezijsko politiko?

Kohezija pomeni solidarnost med državami članicami, da bi regije postale bolj privlačne, inovativne in konkurenčne za življenje in delo. Od tega imajo korist vse regije: manj razvite so deležne naložb, ki drugače ne bi bile na voljo, hkrati pa se tudi v bolj razvitih regijah razvijejo poslovne možnosti za ljudi in gospodarske družbe. Komisija si skupaj z našimi partnerji v državah članicah in regijah prizadeva, da bi bila vsaka naložba, opravljena prek kohezijske politike, v celoti učinkovita.

Unija je v območja „z omejenimi možnostmi“ od leta 1988 investirala približno 480 milijard EUR; od te vsote je bilo 70 % namenjenih regijam, kjer je raven dohodkov 75 % pod povprečjem. Med letoma 2007 in 2013 bodo naložbe največje dozdaj, in sicer 308 milijard EUR. Veliko smo dosegli: razlike med regijami in državami, ki bi lahko upočasnile enotni trg in ovirale enotno valuto, so se precej zmanjšale. Vendar pa moramo še veliko narediti, zlasti po sprejemu naših novih partnerjev leta 2004. Najrevnejše regije, ki so večinoma v novih državah članicah, morajo na številnih področjih prehoditi še dolgo pot. Naši upokojenci so vedno številčnejši, bolj aktivni in živijo dlje, medtem ko se število delavcev, ki jih podpirajo, manjša. Dejansko bolj kot kdaj koli prej potrebujemo kohezijsko politiko, ki se bo izvajala še bolje kot v preteklosti. Nova pravila, ki zajemajo obdobje od leta 2007 do 2013, vsebujejo osnutek politike, v strateških smernicah Skupnosti njenega izvajanja pa so poudarjena njena načela in prednostne naloge.

2) Kaj so strateške smernice?

Strateške smernice so dokument, ki ga je pripravila Komisija, da bi pomagala nacionalnim in regionalnim organom oblasti pri posodabljanju njihovih gospodarstev in usklajevanju njihovega načrtovanja v skladu s splošno težnjo EU za višjo rast in več delovnih mest. Smernice dopolnjujejo pravila in so pravni okvir, ki zagotavlja, da vsi delujejo v skladu s pogodbami in na isti podlagi. Strateške smernice določajo politične prednostne naloge za prihodnje naložbe. Nahajajo se v različnih dokumentih, ki pa jih je treba obravnavati skupaj.

Nove strateške smernice so pomembne, ker se še bolj osredotočajo na rast in delovna mesta. Iz njih je razvidno, da bo v prihodnosti poudarek na znanju in informacijski družbi, podjetništvu, okolju in zaposlovanju.

3) Zakaj je kohezijska politika drugačna?

Edinstveni načini delovanja in metoda kohezijske politike EU so pripomogli, da deluje bolje in učinkoviteje kot katera koli druga takšna politika na svetu. Z njeno pomočjo so revnejše regije v Evropi bistveno napredovale, prav tako pa je spodbudila obsežno ustvarjanje delovnih mest na območjih visoke brezposelnosti. To je mogoče zaradi njenih virov, ki so edinstveno stabilni (za obdobje 7 let) in spodbujajo dolgoročno načrtovanje in razvoj. K uspehu pripomore tudi posebna metoda dela, ki smo jo razvili in nam jo zavidajo številne države.

S to posebno metodo so regije odgovorne za izbor projektov in upravljanje. Nacionalne, regionalne in lokalne organe oblasti, podjetja ter nevladne organizacije poveže v učinkovito partnerstvo. Zagotavlja tudi, da so izbrani projekti v skladu s prednostnimi nalogami in cilji, dogovorjenimi na začetku v sodelovanju s Komisijo. Te prednostne naloge in cilji za naslednje obdobje (od leta 2007 do 2013) poudarjajo pomen agende Unije za rast in delovna mesta.

4) Kdo je deležen koristi?

Unija je oblikovala kohezijsko politiko tako, da se jasno osredotoča na najrevnejše regije in države. Več kot 80 % denarja bo namenjenega t.i. „konvergenčnim“ regijam, predvsem tistim, kjer dohodek znaša manj kot 75 % evropskega povprečja (določeno kot bruto domači proizvod na osebo). Zajetega bo približno polovica evropskega prebivalstva in večina novih držav članic. 15,7 % denarja bo prihranjenega za „regionalno konkurenčnost“ po vsej ostali Evropi, se pravi tam, kjer ni „konvergenčnih“ regij. Ta denar bo porabljen za projekte za rast in delovna mesta, ki bodo zagotovili usklajenost s postopki posodabljanja v vseh drugih regijah. Ostanek je namenjen „ozemeljskemu sodelovanju“ med obmejnimi regijami v Evropi in za dejavnosti mrežnega povezovanja.

Denar je torej dostopen številnim ljudem po Evropi. Zaradi notranjega trga EU imajo ljudje in gospodarske družbe iz vseh regij dostop do poslovnih možnosti, ustvarjenih prek kohezijske politike, in se lahko zanje potegujejo. Naložbe v milijardah tako zagotavljajo edinstveno spodbudo gospodarstvu po Evropi, učinki pa niso omejeni le na ciljne regije. Enako pomembno je, da se izbor opravi lokalno in je odvisen od usklajenosti predlaganih projektov s splošnimi merili in programi, ki so bili izbrani za zadevno regijo.

5) Je denarja dovolj za dejanski napredek?

Prek evropske kohezijske politike se vsako leto financira več tisoč projektov v vseh državah članicah, kar omogoča napredek revnih regij, večjo regionalno konkurenčnost in ustvarjanje delovnih mest. Izbor teh projektov temelji na analizi potreb in razvojnih možnosti regionalnih gospodarstev, izvedejo pa ga regionalni in nacionalni organi oblasti v okviru splošnega strateškega pristopa EU. Rezultate pomoči iz skladov ocenjujejo tako države članice kot Evropska komisija. Ocene kažejo, da se je v obdobju od leta 1988 do 2001 razlika med najrevnejšimi regijami in povprečjem EU znižala za eno šestino. Na primer raven BDP se je v obdobju med letom 1989 in 1999 zaradi kohezijske politike zvišala za 10 % v Grčiji in za 8,5 % na Portugalskem, načrtovano povečanje za obe državi v trenutnem obdobju od leta 2000 do 2006 pa znaša približno 6 %. Nedavne raziskave za obdobje od leta 2007 do 2013 kažejo, da bo dodatna rast BDP v novih državah članicah dosegla približno od 7 do 12 % in da bi bilo lahko ustvarjenih 2,5 milijona novih delovnih mest.

Za ugotovitev, da je bilo veliko projektov uspešno zaključenih in da so dejansko pripomogli k napredku, ni potrebno dolgotrajno proučevanje opravljenega dela. Oglejte si prometni sistem v Španiji, ki se je v 20 letih popolnoma spremenil z novimi avtocestami v regijah, hitrimi vlaki, tramvaji in podzemnimi železnicami v mestih. Poglejte Atene, kjer je popolnoma novo letališče dostopno zaradi podzemne železnice, ki jo je financirala Skupnost, in kjer se je zaradi tramvajev, razširjene podzemne železnice in obvoznice zmanjšalo onesnaževanje in je postalo nebo nad mestom bolj modro. Poglejte nove sisteme za distribucijo in obdelavo vode, ki se gradijo v poljskih, litovskih in estonskih mestih. Poglejte podjetniške skupine in skupine, usmerjene v visoko tehnologijo, ki se jih je spodbujalo na Švedskem, Finskem, v Nemčiji, Franciji in na Irskem.

6) Kako se poraba nadzira? Kakšna je nevarnost slabega upravljanja sredstev?

Države članice so odgovorne za večino upravljanja in nadzora, Komisija pa zahteva najboljše sisteme in osebje za izvajanje te naloge. Pojavilo se je nekaj posameznih problemov, vendar malo glede na količino denarja, s katero se upravlja. Če se pojavijo napake, nanje pogosto opozorijo države članice same, nato pa Komisija in države članice ukrepajo za odpravo nepravilnosti ali zahtevajo povračilo denarja. Eden od razlogov za dober rezultat je, da službe Komisije skupaj z nacionalnimi organi oblasti preverijo upravičenost in upravljanje odhodkov na regionalni ravni. Drug razlog je, da lokalni organi upravljanja in odbori za spremljanje vključujejo vedno več članov iz podjetniškega sektorja in nevladnih organizacij, kar zagotavlja dinamičnost in budno spremljanje.

7) Kako so te dejavnosti povezane z vsakdanjim življenjem?

Projekti kohezijske politike so z državljani povezani na dva zelo pomembna načina. Najprej prek sodelovanja vseh aktivnih državljanov – t.i. civilne družbe – na stopnji priprav, načrtovanja in izvajanja projekta in nato prek dejanskih koristi, ki jih ima lokalna skupnost od dobro načrtovanega in izvedenega projekta. Pogosto so rezultati kohezijske politike za večino evropskih državljanov takoj za ovinkom.

Komisija je bila vedno menja, da ta politika ustrezno deluje le, če se upoštevajo lokalne izkušnje, če se problemi določijo na lokalni ravni ter rešitve oblikujejo in izvedejo skupnosti, ki imajo končno korist. Seveda te stvari v različnih državah delujejo različno, vendar mi priporočamo, da se regionalni organi oblasti tako kot osrednja vlada dejavno vključijo v izbor projektov in upravljanje, da se vključijo tako socialni partnerji kot lokalna podjetja, sindikati in delodajalci in da se poleg tega k dejavni udeležbi v postopku povabi nevladne organizacije s posebnimi interesi, kot so okoljevarstveniki in aktivisti za enake pravice.

Uspešno sodelovanje tako različnih skupin ni samoumevno in nekatere države članice, zlasti nove, se stežka odločijo za odločilen korak. Poleg izboljšanja lokalne demokracije in vključenosti civilne družbe obstajajo še druge koristi. Le-te vključujejo več predlogov za projekte, ki ustrezajo lokalnim razmeram, in veliko izboljšanje lokalnega obveščanja o financiranih projektih in reklame zanje.

8) Kaj lahko Komisija še naredi, da bi regijam pomagala izpolniti njihove prednostne naloge?

Komisija proučuje, kako bi spodbudila nove ideje, inovativne ukrepe in sodelovanje, da bi regije lažje rešile svoje probleme. Eden od načinov je, da bi na podlagi naših že obstoječih dejavnosti za izmenjavo izkušenj združili skupine podobno mislečih regij še na začetku razvoja njihovih programov, ki bi se nato osredotočile na posamezna vprašanja in napredovale tako, da bi združile vse primerne ideje. Komisija bi pri združevanju teh skupin imela dejavno vlogo, na primer tako, da bi jih povabila na srečanje v Bruselj in jim ustrezno svetovala.

Pridobljene izkušnje bi se izmenjavale in bi prispevale k napredku nacionalnih reformnih programov, s katerimi dajejo države članice več zagona lizbonskemu procesu. Združene skupine regij bi se lahko osredotočile na vprašanja, kot so energetska učinkovitost ali kako naj raziskave koristijo malim in srednjim podjetjem. Za ta regionalna združenja ne bi obstajale nobene omejitve pri izboru njihove izhodiščne točke.

9) Kako globalizacija in selitev proizvodnje vplivata na kohezijsko politiko?

Odločitve, ki so bile sprejete zunaj skupnosti ali regij ali zunaj Evrope, lahko uničujoče vplivajo na te skupnosti ali regije. Sama kohezijska politika je nastala kot odgovor na možne stranske učinke, ki bi jih na začetku povzročilo evropsko povezovanje in kasneje globalizacija v povezavi s svetovnim odprtim tržnim gospodarstvom. Kohezijska politika je kot politika dokazane in oprijemljive solidarnosti med državami članicami zagotovila precejšnjo podporo in pomagala prizadetim regijam posodobiti njihovo gospodarstvo, kar bo zagotavljala še v naslednjem obdobju. Vendar kohezijska politika sama ne more preprečiti odločitev, ki se sprejmejo na svetovnem prizorišču in temeljijo na čisto ekonomski podlagi. Lahko pa omogoči regijam, da postanejo privlačnejše za zunanje vlagatelje. Dejansko je to prvi element strateških smernic. Hkrati smo razvili že večkrat preizkušen sklad znanja, ki ga lahko uporabljamo kot pomoč regijam, prizadetim zaradi neugodnih gospodarskih sprememb.

10) Kako zagotoviti transparentnost?

Na tem področju so najpomembnejši akterji same države članice. Le-te so prve odgovorne za obveščanje svojih državljanov o dejavnostih, ki so sofinancirane iz strukturnih skladov Skupnosti. Kohezijska politika je ena od redkih politik EU, ki državam članicam nalaga obveznost reklame in obveščanja javnosti. Komisija hkrati tudi poveže uradnike, ki imajo v državah članicah nalogo obveščanja javnosti, tako da si lahko izmenjavajo ideje o vrstah obveščanja, ki dejansko delujejo. Ta delovna skupina, imenovana „Skupina za obveščanje o strukturnih skladih“, je ena od najbolj dinamičnih in produktivnih skupin, s katerimi sodelujemo.


Side Bar