Evropska unija

Zgodovina Evropske unije

Zgodovina Evropske unije

Ustanovni očetje EU

Evropska unija, v kateri danes živimo, je zamisel vizionarskih voditeljev. Brez njihove zagnanosti in zavzetosti v Evropi ne bi bilo miru in stabilnosti, ki se nam zdaj zdita tako samoumevna. Ustanovni očetje so bili zelo raznovrstna skupina, od pripadnikov odporniškega gibanja do pravnikov, povezovali pa so jih enaki ideali: mir, enotnost in blaginja Evrope. Poleg spodaj naštetih ustanovnih očetov so si za evropski projekt neutrudno prizadevali in si prizadevajo še mnogi drugi, ta razdelek se zato nenehno dopolnjuje.

1945–1959

Miroljubna Evropa – začetek sodelovanja

Evropska unija je nastala v želji narediti konec pogostim in krvavim vojnam med sosednjimi državami, ki so nazadnje privedle do druge svetovne vojne. Trajni mir naj bi uresničili z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, ki je leta 1950 začela gospodarsko in politično povezovati evropske države. Ustanovnih držav je bilo šest: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska. 50. leta prejšnjega stoletja je obvladovala hladna vojna med Vzhodno in Zahodno Evropo. Leta 1956 so sovjetski tanki zatrli proteste proti komunističnemu režimu na Madžarskem. Leta 1957 so z Rimsko pogodbo ustanovili Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) ali „skupni trg“.

1960–1959

Čas gospodarske rasti

60. leta prejšnjega stoletja so bila gospodarsko uspešna, k čemur je pripomoglo tudi to, da so države članice prenehale obračunavati carino v medsebojni trgovini. Uvedle so še skupni nadzor nad pridelavo hrane, da bi je bilo za vse dovolj – kmalu so nastali celo presežki kmetijskih pridelkov. Maja 1968 so se v Parizu zvrstili znameniti študentski nemiri, z generacijo leta 1968 povezujemo tudi mnoge družbene in vedenjske spremembe.

1970–1959

Skupnost se širi – prva širitev

1. januarja 1973 so se Evropski uniji pridružile Danska, Irska in Združeno kraljestvo: število članic se je povečalo na devet. Kratka, a surova arabsko-izraelska vojna oktobra 1973 je povzročila energetsko krizo in gospodarske težave v Evropi. S strmoglavljenjem Salazarjevega režima na Portugalskem leta 1974 in smrtjo španskega generala Franca leta 1975 sta se končali še zadnji desničarski diktaturi v Evropi. Evropska regionalna politika je začela veliko vlagati v nova delovna mesta in infrastrukturo v v revnejših območjih. Evropski parlament je dobil večji vpliv na zadeve EU in leta 1979 so lahko evropski državljani prvič neposredno izvolili svoje evropske poslance. V 70. letih se je okrepil boj proti onesnaževanju. EU je sprejela predpise o varstvu okolja in prva uvedla načelo „onesnaževalec plača‟.

1980–1989

Podoba Evrope se spreminja – padec berlinskega zidu

Poleti leta 1980 se je začela stavka v ladjedelnici v Gdansku: poljski sindikat Solidarnost in njegov vodja Lech Walesa sta postala nov simbol v Evropi in svetu. Leta 1981 se je EU kot deseta članica pridružila Grčija, pet let pozneje sta ji sledili Španija in Portugalska. Leta 1986 so podpisali Enotni evropski akt. Ta pogodba je bila temelj obširnemu šestletnemu programu, s katerim naj bi odpravili ovire za prosto trgovino med državami članicami EU in omogočili nastanek „enotnega trga“. 9. novembra 1989 je padel berlinski zid in povzročil velik politični pretres: po 28 letih se je spet odprla meja med vzhodno in zahodno Nemčijo in državi sta se ponovno združili oktobra 1990.

1990–1999

Evropa brez meja

Padec komunizma v srednji in vzhodni Evropi je tesneje povezal Evropejce. Leta 1993 se je dokončno oblikoval enotni trg s „štirimi svoboščinami“: prostim pretokom blaga, storitev, ljudi in denarja. 90. leta prejšnjega stoletja sta obeležili dve pogodbi: Maastrichtska pogodba o Evropski uniji leta 1993 in Amsterdamska pogodba leta 1999. Državljane je skrbelo varstvo okolja in skupno evropsko sodelovanje na področju varnostnih in obrambnih zadev. Leta 1995 je EU dobila tri nove članice: Avstrijo, Finsko in Švedsko. Majhna vasica v Luksemburgu je dala ime Schengenskim sporazumom, ki so v EU postopno omogočili potovanje brez preverjanja potnih listin na mejah. Finančna podpora EU je milijonom mladih omogočila študij v drugi državi. Komuniciranje je postalo lažje in vedno več ljudi je začelo uporabljati prenosne telefone in internet.

2000–2009

Nova širitev

Evro je postal nova valuta mnogih Evropejcev – v tem desetletju je evro uvedlo vse več držav. 11. septembra 2001 so se ugrabljena letala zaletela v zgradbe v New Yorku in Washingtonu in ta datum je postal sinonim za boj proti terorizmu. Države EU so začele tesneje sodelovati v boju proti kriminalu. Leta 2004 se je EU pridružilo 10 novih držav članic, leta 2007 pa še Bolgarija in Romunija: tako je dokončno izginila politična delitev na Vzhodno in Zahodno Evropo. Septembra 2008 je svetovno gospodarstvo pretresla finančna kriza. Leta 2009 je začela veljati Lizbonska pogodba, ki so jo poprej ratificirale vse države EU. Evropska unija je z njo dobila modernejše institucije in učinkovitejše metode dela.

2010 – do danes

Desetletje izzivov

Evropo so močno prizadele posledice svetovne gospodarske krize. EU je več državam članicam pomagala prebroditi težave in vzpostavila „bančno unijo‟, ki naj bi jamčila večjo varnost in zanesljivost bank. Leta 2012 je Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir. Leta 2013 se je EU pridružila Hrvaška in število držav članic se je povzpelo na 28. Med najpomembnejšimi točkami političnega dnevnega reda so še vedno podnebne spremembe. Svetovni voditelji so se dogovorili, da omejijo škodljive emisije. Na volitvah v Evropski parlament leta 2014 so evroskeptiki osvojili več sedežev. Po ruski priključitvi Krima je Evropska unija uvedla novo varnostno politiko. Na Bližnjem vzhodu ter posameznih državah in regijah po svetu se je okrepil verski ekstremizem. Izbruhnili so nemiri in vojne, številni ljudje so pobegnili z domov in poiskali zavetje v Evropi. EU je začela iskati odgovor na vprašanje, kako najbolje poskrbeti za begunce. Tudi sama je postala tarča terorističnih napadov.