Evropski mladinski portal
Informacije in možnosti za mlade v Evropi.

Slovenija je zelo podobna Češki, kljub temu ...

.. sem tukaj doživel mali kulturni šok. V spodnjem interjuju z Marekom Šurkalo, prostovoljcem EVS (Evropska prostovoljna služba) v Kulturnem centru Pekarna Magdalenske mreže, si preberite več o njegovih EVS izkušnjiv Mariboru!

 

Marek Šurkala je star 26 let. Slovak po rodu že od rojstva živi v majhnem češkem mestecu Haviřov. Menda je kraj podoben našemu Velenju, zato vsakomur (ker Haviřova res nihče ne pozna) raje pove, da je iz 15 kilometrov oddaljene Ostrawe, tretjega največjega češkega mesta. Tja se je Marek tudi podal na študij filozofije. V Maribor je kot prostovoljec pri projektu EVS (Evropska prostovoljna služba) prišel letos februarja, domov se bo po desetih mesecih vrnil konec leta. V intervjuju smo  med drugim izvedeli tudi, da je obiskal že več slovenskih vršacev kot povprečni Slovenec in da ga na živahni Poštni ulici ponoči ne boste videli

 

  1. Kdaj si se prvič srečal s pojmom prostovoljstvo?

Na fakulteti sem zadnje leto poslušal tudi predmet »civilna družba« in 30 ur prakse pri tem predmetu sem moral opraviti v neki nevladni organizaciji. Odšel sem v nek mladinski center v Haviřovu, kjer je bilo prostovoljsko delo že vzpostavljeno. Tam sem se med drugim družil z mladino z manj možnostmi, poučeval kitaro itd. Po končani obveznosti in po koncu študija sem »prostovoljil« še dve leti.

 

  1. Zakaj si se odločil še za prostovoljsko delo v drugi državi?

Ko sem končal študij, nisem točno vedel, kaj bi, nekako si še nisem predstavljal vse to z redno službo itd. Želel sem spremembo, ne pa iti po klasični poti šola-služba-družina. Vsaj eno leto sem želel početi nekaj drugega.

 

  1. Zakaj Slovenija?

Država mi ni bila toliko pomembna, iskal sem nek kulturni center in projekt, ki sem ga našel v Pekarni Magdalenske mreže, mi je zelo ustrezal. Ponekod mi ni ustrezal termin, spet druge organizacije so imele zaradi podobne usmeritve že dogovorjeno neke vrste izmenjavo med svojimi prostovoljci. Tako sem končal tukaj v Mariboru, predvsem zaradi projekta, saj me najbolj zanima kultura. Organizacija, ki me je poslala, je v Pragi in se imenuje Culture centre Mlejn. Vendar tam pred tem nisem bil aktiven. Zanimivo, da sem iz »mlina« prišel v »pekarno«. Ko sem izvedel, da sem sprejet, sem bil zelo vesel, vedel sem, da je Slovenija blizu, da ne bo nekih radikalnih sprememb.

 

  1. Kaj si vedel o Sloveniji pred prihodom?

Moj brat je pred tem že obiskal Slovenijo in ko sem mu povedal, da grem v Slovenijo, je rekel, pa to je super, Slovenija je čudovita. Moj prvi vtis je bil točno takšen. Brat je imel prav. Nataša, ki koordinira projekt EVS v Infopeki, res dobro opravlja svoje delo in zaradi tega nisem imel nobenih težav, počutil sem se sprejeto, domače.

 

  1. Kaj počneš kot prostovoljec?

Moji dnevi potekajo zelo raznoliko. Ker me veseli grafično oblikovanje, sem udeležen pri pripravi časopisa Pizda, kjer sem zadolžen za ilustracije in fotografije.  Nagovarjajo me, da bi kot filozof nekaj napisal, a doslej se za to še nisem opogumil. Sodelujem tudi pri potopisih. Pri projektu Dobiš-daš prihajajo sem v prostore Infopeke otroci iz socialno ogroženih družin, s katerimi se igramo razne igre, saj se zaradi jezikovne bariere kaj veliko z njimi ne morem pogovarjati.  Imel sem tudi celodnevno delavnico z njimi. Prav tako sem pred kratkim imel delavnico Prazgodovinski photoshop, kjer smo v temnici v Infopeki razvijali fotografske filme. Za svoje slovenske prijatelje sem pripravil tudi izbor klasičnih čeških filmov, da bi spoznali in bolje razumeli Čehe in češko kulturo. Zato sem izbral film Černý Petr režiserja Miloša Formana. Ta film res dobro odslikava tipičen češki značaj. Nato smo si pogledali še Ucho, ki je bil v moji državi prepovedan dvajset let, opisuje grozljive politične procese, ki so se na Češkoslovaškem dogajali v 50-ih. Dokler sem tu, bi rad zavrtel še filma Kouř in Dědictví aneb Kurvahošigutntág. Opisujeta zadnjo leto socializma in prva leta po vijolični revoluciji. No, trenutno pripravljam en bener za cikel Pekarninih izobraževanj.

 

  1. Te moti, da za svoje delo ne prejmeš plačila?

Ne, menim, da je EVS lepa priložnost za mlade in na denar sploh ne mislim.

 

 

  1.  Kaj počneš v prostem času?

Obožujem hribolazenje, zato se vsak konec tedna nekam podam. Bil sem že po Pohorju, v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijskih Alpah, Karavankah. Spomladi sem začel z manjšimi vzponi, kot so Boč, Donačka gora, Konjiška gora, Rogla, Uršlja gora, itd. Poleti sem bil višje, na Golici, Peci, Ledinskem vrhu, Stolu, Grintovcu, v Domu Planika pod Triglavom. Ker zelo rad fotografiram, me povsod spremlja fotoaparat. Tudi, ko grem na svoj običajni večerni sprehod po Mariboru, na Piramido, Kalvarijo, … Bil sem tudi v Ljubljani, Celju, …Ta vikend pa bom šel v Velenje. Manjka mi še južni del Slovenije. Nekaj časa še imam za raziskovanje.

 

  1. Kje živiš?

V stanovanju skupaj s petimi slovenskimi študenti medicine v bližini Pekarne. Imam svojo sobo, ostalo si delimo.

 

  1. Kaj pa nočno življenje, si že kaj raziskal?

(smeh) Ne, nisem tak tip človeka, ne hodim v klube, plesat itd. Včasih grem posedet s kakšno družbo v kakšen lokal, to je vse. Včasih grem v GT22, kjer je Mišnica (temnica za razvijanje fotografij), z njimi sem vzpostavil nekaj stikov, saj jih zanima enako kot mene – fotografija. Vesel bi bil, če bomo ohranili stike, kaj sodelovali.

 

 

  1.  Kaj ti je pri prostovoljstvu še posebej všeč?

Delo v skupini. V času študija precej časa preživiš sam, za knjigami, tukaj mi je všeč delo v skupini, saj se o vsem skupaj posvetujemo, sklepamo kompromise. To mi je všeč. Prostovoljstvo priporočam, saj je to odlična priložnost za spoznavanje drugih držav, nevladnih organizacij in njihovega pomembnega poslanstva, pridobiš nova znanja (v mojem primeru na področju grafičnega oblikovanja in organiziranja dogodkov), ki jih lahko kasneje uporabiš tudi v profesionalnem življenju.

 

 

  1.  Kaj te je v Sloveniji najbolj presenetilo, si morda doživel kak kulturni šok?

Slovenija in Češka sta si zelo podobni, počutim se res kot doma. Nisem doživel kakšnega kulturnega šoka. Edina stvar pa je, ki je zelo drugačna. Tukaj opažam to veliko nostalgijo za komunističnimi časi. Pri nas, ki smo tudi bili komunistična država, sicer bolj pod vplivom Rusije, si nihče več ne želi tistih časov nazaj. Tukaj pa vidim rdeče zvezde in ostalo simboliko, ki nikogar ne moti. Pri nas je do tega velika averzija.

 

  1.  Kaj še posebej maraš v Mariboru, kaj boš pogrešal?

Vse. To mesto je prekrasno. Če ne bi bilo toliko brezposelnosti, bi bilo odlično za življenje. Reka, hribčki, do katerih lahko dostopaš peš, če želiš kaj resnejšega, greš na Pohorje, za kolesarjenje je odlična Mariborska vinska cesta. Haviřov in Ostrawa sta industrijski območji, ni tako lepo kot tukaj. Decembra se vračam v Haviřov. Malo sem žalosten, moram reči.

 

  1.  Kaj boš počel po vrnitvi?

To je še odprto. Zelo odprto. Verjetno si bom iskal službo. Skoraj vse, kar se tiče mojega področja, se seveda dogaja v Pragi, niti ne v Ostrawi, kaj šele v Haviřovu. Mogoče bom moral poiskati delovne priložnosti v Pragi.

 

 

  1. Kakšen se ti zdi slovenski jezik?

Ko sem se pripravljal na prihod, sem se malo učil s pomočjo slovarja in zdelo se mi je, da se bom slovenščine hitro naučil, sploh teh osnovnih stavkov. Ko pa sem prišel, pa tudi teh osnovnih fraz nisem razumel, včasih niti dober dan ne. Še posebej ne v Mariboru, kjer je poseben dialekt. Danes, če ljudje govorijo počasi, pa mnogo razumem.

 

  1. Zaupaj nam še svojo življenjsko filozofijo in svojega najljubšega filozofa?

Poskušam se izogibati dogmatizmu, zato je skeptični Sokrat moj najljubši filozof. Edina prava modrost je vedeti, da ne veš ničesar.

 

Pripravila: Petra Bauman, 9. 9. 2015

Objavljeno: pet, 11/09/2015 - 14:16


Tweet Button: 

New!


Info for young people in the western balkans

Potrebuješ pomoč ali nasvet?

možnosti Vprašaj nas!