Storitve

Posodobitev 05/2011

Pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev sta osnovni načeli EU, na katerih temelji enotni trg storitev. Evropskim podjetnikom omogočata, da ustanovijo podjetje v državi EU ali da začasno zagotavljajo storitve v drugih državah EU, ne da bi za to morali tam ustanoviti podjetje (npr. po internetu ali z neposrednim trženjem).

Pravica do ustanavljanja (Pogodba o delovanju EU, člen 49 in naslednji) [842 KB]
Svoboda opravljanja storitev (Pogodba o delovanju EU, člen 56 in naslednji) [842 KB]
Temeljna načela notranjega trga storitev
Ustanovitev podjetja v Evropski uniji

Direktiva o storitvah

Podjetja se pri dostopanju do storitev ali njihovem zagotavljanju v drugih državah EU še vedno srečujejo z zapletenimi, dolgimi in pravno negotovimi upravnimi postopki, zato je bil sprejet nov zakonodajni akt, direktiva o storitvah, ki naj bi zagotovila jasnejši in enostavnejši okvir za poslovanje. Države članice EU so morale direktivo v celoti prenesti do konca leta 2009.

Direktiva o storitvah

Direktiva prinaša niz pravil, ki poenostavljajo postopek vzpostavljanja storitvene dejavnosti in čezmejno opravljanje storitev. Direktiva je tudi okrepila pravice uporabnikov storitev.

Ustanovitev podjetja

Vse države članice EU so morale poenostaviti postopke in formalnosti v zvezi s storitvenimi dejavnostmi. Vzpostaviti so morale enotne kontaktne točke oziroma spletne portale e-uprave, kjer lahko podjetja dobijo vse ustrezne informacije in izvedejo upravne postopke.

Enotne kontaktne točke po državah EU

Države članice so morale odpraviti tudi nepotrebne in nesorazmerne sisteme dovoljenj, diskriminacijske zahteve na podlagi državljanstva ali prebivališča ter posebne omejevalne zahteve, kot je npr. preverjanje gospodarskih potreb (podjetja morajo opraviti tržne raziskave in javnim službam dokazati, da obstaja povpraševanje po njihovih storitvah).

Čezmejno opravljanje storitev

Direktiva o storitvah uveljavlja načelo svobode opravljanja storitev: države članice EU tujim ponudnikom storitev ne smejo naložiti diskriminacijskih, nepotrebnih ali nesorazmernih zahtev, ne smejo na primer zahtevati posebnih dovoljenj ali infrastrukture.

Države EU lahko v nekaterih primerih še vedno postavijo določene zahteve, če je to potrebno zaradi javnega reda, javne varnosti, zaščite javnega zdravja ali varstva okolja. Dovoljena so nekatera splošna odstopanja od določb o svobodi opravljanja storitev, med drugim glede napotitve delavcev na delo v tujino in priznavanja poklicnih kvalifikacij.

Podjetja lahko na enotnih kontaktnih točkah dobijo vse potrebne informacije o tem, katere upravne zahteve še lahko veljajo, in uredijo vse formalnosti.

Pravice uporabnikov storitev

Direktiva o storitvah daje več pravic tudi uporabnikom storitev: potrošniki in podjetja lahko uporabljajo storitve ponudnikov iz drugih držav članic EU, ne da bi za to potrebovali predhodno dovoljenje ali morali izpolniti diskriminacijske zahteve zaradi svojega državljanstva ali prebivališča.

Državni organi morajo uporabnikom storitev zagotoviti splošne informacije in pomoč v zvezi s pravicami potrošnikov oziroma sodnim varstvom.

Storitve, zajete v direktivi

Direktiva o storitvah med drugim velja za:

storitve večine reguliranih poklicnih dejavnosti (pravni in davčni svetovalci, arhitekti, inženirji, računovodje, geodeti),
gradbene storitve,
storitve obrtnikov,
poslovne storitve (vzdrževanje pisarniških prostorov, poslovno svetovanje, organizacija dogodkov, izterjava dolgov, oglaševanje in zaposlovanje),
trgovino (vključno z maloprodajo in veleprodajo blaga in storitev),
storitve v turizmu (storitve potovalnih agencij),
storitve za prosti čas (športna središča in zabaviščni parki),
storitve namestitve in vzdrževanja opreme,
informacijske storitve (spletni portali, dejavnosti tiskovnih agencij, založništvo, računalniško programiranje),
nastanitvene in prehrambene storitve (hoteli, restavracije, gostinske storitve),
storitve v vzgoji in izobraževanju,
storitve najema (vključno z najemom avtomobilov) in leasinga,
storitve poslovanja z nepremičninami,
storitve potrjevanja in testiranja,
storitve gospodinjske pomoči (čiščenje, zasebne varuške, vrtnarjenje).

Direktiva o storitvah ne velja za naslednje storitve:

dejavnosti, ki jih posebej ureja zakonodaja EU: finančne storitve, elektronske komunikacije, prevoz;
zdravstveno varstvo, agencije za začasno zaposlovanje, zasebno varovanje, avdiovizualne storitve, igre na srečo, nekatere storitve socialnega varstva, notarji in sodni izvršitelji (ki jih imenuje vlada z uradnim aktom).

Vsekakor pa morajo biti nacionalni predpisi v zvezi s temi storitvami usklajeni z drugimi določbami zakonodaje EU, zlasti z načeloma pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev iz Pogodbe o delovanju EU.

Preverite tudi zakonodajo na to temo v: