Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija - Govor

Govor o stanju v Uniji v letu 2016: Za boljšo Evropo – Evropo, ki varuje, opolnomoča in ščiti

Strasbourg, 14. septembra 2016

.

[AUTHORISED VERSION]

 

Spoštovani predsednik,

cenjeni poslanke in poslanci Evropskega parlamenta,

pred letom dni sem stal tu pred vami in vam povedal, da stanje v naši Uniji ni dobro. Dejal sem vam, da v tej Uniji ni dovolj Evrope in da v tej Uniji ni dovolj unije.

Danes vam ne bom govoril, da je zdaj vse v redu, saj ni.

Bodimo vsi zelo pošteni pri postavljanju diagnoze.

Naša Evropska unija je, vsaj delno, v eksistencialni krizi.

Poleti sem pazljivo prisluhnil poslancem tega parlamenta, predstavnikom vlad, številnim poslancem nacionalnih parlamentov in evropskim državljanom, ki so mi predstavili svoja mnenja.

Bil sem priča več desetletjem evropskega povezovanja. Veliko je bilo svetlih trenutkov. Seveda je bilo tudi veliko težkih časov in kriznih obdobij.

A še nikoli doslej nisem zasledil tako malo skupnih točk med našimi državami članicami in tako malo področij, na katerih bi želele sodelovati.

Še nikoli doslej nisem slišal toliko voditeljev govoriti le o svojih lastnih težavah, Evropo pa omeniti le mimogrede ali pa sploh ne.

Prav tako nisem nikoli doslej doživel, da bi si predstavniki institucij EU zastavljali zelo različne prednostne naloge, včasih celo v neposrednem nasprotju s prednostnimi nalogami nacionalnih vlad in parlamentov. Kakor da se poti EU in nacionalnih prestolnic sploh ne križajo več.

Še nikoli doslej nisem videl, da bi bile nacionalne vlade tako šibke zaradi populizma in ohromljene zaradi nevarnosti poraza na naslednjih volitvah.

In še nikoli doslej nisem videl takšne razdrobljenosti in tako malo skupnega v naši Uniji.

Pred nami je zelo pomembna odločitev.

Ali se bomo predali povsem naravnemu občutku nemoči? Ali bomo skupaj podlegli potrtosti? Ali želimo dovoliti, da Unija pred našimi očmi razpade?

Ali pa si bomo rekli: mar ni zdaj čas, da združimo moči? Mar ni zdaj čas, da zavihamo rokave in podvojimo ali potrojimo naša prizadevanja? Mar ni zdaj čas, ko Evropa bolj kot kadar koli prej potrebuje odločne voditelje in ne politikov, ki se bodo predali obupu?

Ko razmišljamo o stanju v Uniji, moramo začeti z občutkom stvarnosti in veliko poštenostjo.

Najprej bi si morali priznati, da imamo v Evropi veliko nerešenih problemov. O tem ni nobenega dvoma.

Od visoke brezposelnosti in socialne neenakosti, prek visokega javnega dolga in velikega izziva vključevanja beguncev, pa do zelo resnih groženj za našo varnost doma in v tujini – dolgotrajne krize današnjega časa so prizadele prav vsako državo članico EU.

Soočamo se tudi z žalostno možnostjo, da nas bo ena od članic zapustila.

Drugič, zavedati bi se morali, da nas svet opazuje.

Pravkar sem se vrnil s sestanka skupine G20 na Kitajskem. Evropo na tem pomembnem svetovnem srečanju zastopa sedem predstavnikov. Kljub pomembni prisotnosti Evrope nam je bilo zastavljenih več vprašanj, kot pa smo imeli skupnih odgovorov nanja.

Ali bo lahko Evropa še vedno sklepala trgovinske sporazume ter oblikovala svetovne gospodarske, socialne in okoljske standarde?

Ali si bo evropsko gospodarstvo dokončno opomoglo ali pa bo tudi v naslednjem desetletju obsojeno na nizko rast in nizko inflacijo?

Ali bo Evropa še naprej vodilna svetovna sila na področju boja za človekove pravice in temeljne vrednote?

Ali se bo Evropa oglasila z enotnim glasom, ko bo ogrožena ozemeljska celovitost v nasprotju z mednarodnim pravom?

Ali pa bo Evropa izginila z mednarodnega prizorišča in oblikovanje sveta prepustila drugim?

Vem, da bi bili člani te institucije takoj pripravljeni dati jasne odgovore na ta vprašanja, toda našim besedam morajo nato slediti skupni ukrepi, sicer bodo vse to ostale le prazne besede. Samo z besedami pa ni mogoče vplivati na dogajanja v svetu.

Tretjič, priznati bi morali, da vseh svojih problemov ne moremo rešiti s še enim govorom ali s še enim srečanjem na vrhu.

To niso Združene države Amerike, kjer ima predsednik govor o stanju v Uniji pred obema domovoma ameriškega kongresa, milijoni državljanov pa v živo prek televizijskih zaslonov spremljajo vsako njegovo besedo.

V primerjavi s tem naš govor o stanju v Uniji tukaj v Evropi zelo očitno kaže nepopolnost naše Unije. Danes govorim pred Evropskim parlamentom, v petek pa se bom srečal z voditelji držav v Bratislavi.

Zato si v svojem govoru ne morem prizadevati le za vaš aplavz, ne da bi mi bilo mar, kaj voditelji držav porečejo v petek. Prav tako v Bratislavo ne morem oditi z drugačnim sporočilom, kot ga imam za vas. Upoštevati je treba obe ravni demokracije naše Unije, ki sta enako pomembni.

Nismo Združene države Evrope. Naša Evropska unija je veliko bolj kompleksna. Če bi to kompleksnost prezrli, bi bila to napaka, ki bi nas pripeljala do napačnih rešitev.

Evropa lahko deluje le, če se v podporo našemu skupnemu projektu ne govori samo v tem parlamentu, temveč tudi v parlamentih vseh držav članic.

Evropa lahko deluje le, če si bomo prizadevali za enotnost in skupnost ter pozabili na tekmovalnost med pristojnostmi in institucijami. Samo tako bo Evropa več kot le vsota svojih delov in šele takrat bo lahko močnejša in boljša, kot je danes. Šele takrat bodo voditelji institucij EU in nacionalnih vlad lahko znova pridobili zaupanje evropskih državljanov v naš skupni projekt.

Evropejci so namreč naveličani neskončnih prepirov, prerekanj in nesoglasij.

Želijo si konkretnih rešitev za zelo pereče težave, s katerimi se sooča Unija. Prav tako si ne želijo samo obljub, resolucij in sklepov s srečanj na vrhu. Prepogosto so jih že slišali in videli.

Evropejci si želijo skupne odločitve, ki bi jim sledilo hitro in učinkovito izvajanje.

Da, potrebujemo dolgoročno vizijo in Komisija bo takšno vizijo za prihodnost predstavila v beli knjigi marca 2017 ob 60. obletnici Rimskih pogodb. V njej se bomo posvetili okrepitvi in prenovi naše ekonomske in monetarne unije. Prav tako bomo upoštevali politične in demokratične izzive, s katerimi se bo naša Unija 27 članic soočala v prihodnosti. Seveda pa bodo v tem procesu tesno sodelovali Evropski parlament in nacionalni parlamenti.

Vendar vizija ne bo dovolj. Naši državljani veliko bolj potrebujejo vodstvo, nekoga, ki se bo odzival na izzive našega časa.

Evropa je preplet številnih niti – deluje samo, če vsi vlečemo v isto smer: institucije EU, nacionalne vlade in nacionalni parlamenti. In znova moramo dokazati, da je to mogoče, na več izbranih področjih, na katerih so skupne rešitve najnujnejše.

Zato predlagam konstruktiven načrt konkretnih evropskih ukrepov za naslednjih dvanajst mesecev.

Verjamem namreč, da je naslednjih dvanajst mesecev odločilnih, če želimo spet združiti našo Unijo. Če želimo preseči tragično nesoglasje med vzhodom in zahodom, ki se je pojavilo v zadnjih mesecih; če želimo pokazati, da lahko hitro in odločno rešujemo vprašanja, ki so resnično pomembna; če želimo pokazati svetu, da je Evropa še vedno sila, ki zna ukrepati skupaj, se moramo lotiti dela.

Zjutraj sem predsedniku Martinu Schulzu in predsedniku slovaške vlade Robertu Ficu poslal pismo s tem sporočilom.

Naslednjih dvanajst mesecev je ključno obdobje za uresničitev boljše Evrope:

Evrope, ki varuje;

Evrope, ki ohranja evropski način življenja;

Evrope, ki opolnomoča naše državljane;

Evrope, ki ščiti doma in v tujini ter

Evrope, ki prevzema odgovornost.

 

EVROPA, KI OHRANJA NAŠ NAČIN ŽIVLJENJA

Prepričan sem, da je evropski način življenja vreden, da se ga ohrani.

Zdi se mi, da so številni že pozabili, kaj pomeni biti Evropejec.

Kaj pomeni biti del Unije Evropejcev – kaj ima kmet v Litvi skupnega z materjo samohranilko v Zagrebu, medicinsko sestro v Valetti ali študentom v Maastrichtu.

Da ne pozabimo, zakaj so se narodi Evrope odločili za sodelovanje.

Da ne pozabimo, zakaj so 1. maja 2004 množice slavile solidarnost na ulicah Varšave.

Da ne pozabimo, zakaj je 1. januarja 1986 v Puertu del Sol ponosno zavihrala evropska zastava.

Da ne pozabimo, da je Evropa gonilna sila, ki lahko pripomore k združitvi Cipra, pri čemer tudi sam podpiram oba ciprska voditelja.

Evropa je predvsem drugo ime za mir. Ni naključje, da se je najdaljše obdobje miru v zabeleženi zgodovini Evrope začelo z nastankom Evropskih skupnosti.

Evropa že 70 let živi v miru in to v svetu, kjer trenutno divja 40 oboroženih spopadov, ki vsako leto terjajo 170 000 življenj.

Seveda se ne strinjamo glede vsega in seveda so med nami pogosto nesoglasja. Včasih se spremo. A spremo se z besedami, svoje konflikte pa rešujemo za mizo in ne v strelskih jarkih.

Neločljiv del našega evropskega načina življenja so naše vrednote.

Vrednote svobode, demokracije in pravne države. Vrednote, za katere smo skozi stoletja bojevali na bojnih poljih in govorniških odrih.

Evropejci se ne moremo nikoli sprijazniti s tem, da poljske delavce nadlegujejo, pretepajo ali celo pobijajo na ulicah Harlowa. Prosti pretok delavcev je prav toliko skupna evropska vrednota kot boj proti diskriminaciji in rasizmu.

Evropejci odločno nasprotujemo smrtni kazni, ker verjamemo v človeško življenje in spoštujemo njegovo vrednost.

Evropejci verjamemo v neodvisne in učinkovite pravosodne sisteme. Neodvisna sodišča zagotavljajo nadzor nad vladami, podjetji in posamezniki. Učinkoviti pravosodni sistemi podpirajo gospodarsko rast in ščitijo temeljne pravice. Zato Evropa spodbuja in ščiti pravno državo.

Biti Evropejec pomeni tudi odprtost in trgovanje s sosednjimi državami, namesto vojskovanja z njimi. Smo največje trgovinsko območje na svetu in z več kot 140 partnericami po vsem svetu imamo sklenjene trgovinske sporazume ali pa se o nih pogajamo.

Trgovina prinaša delovna mesta – vsaka milijarda evrov, pridobljena z izvozom, pomeni 14 000 dodatnih delovnih mest v celotni EU. Več kot 30 milijonov delovnih mest, eno na sedem delovnih mest v EU, je danes odvisnih od izvoza v preostali svet.

Zato si Evropa prizadeva za odpiranje trgov s Kanado, eno naših najtesnejših partneric, s katero delimo tudi podobne interese in vrednote, spoštovanje pravne države in razumevanje kulturne raznolikosti. Trgovinski sporazum med EU in Kanado je najboljši in najbolj napreden trgovinski sporazum v dosedanji zgodovini trgovinskih pogajanj EU, zato si bom skupaj z vami in vsemi državami članicami prizadeval, da bo ta sporazum ratificiran čim prej.

Biti Evropejec pomeni imeti pravico do varstva svojih osebnih podatkov v skladu z močno evropsko zakonodajo. Evropejci namreč ne želijo, da bi droni iz zraka snemali vsak njihov korak ali da bi podjetja spremljala vsak njihov klik z miško. Zato so se Parlament, Svet in Komisija maja letos dogovorili o skupni evropski uredbi o varstvu podatkov. To je močan evropski zakon, ki velja za podjetja, ne glede na to, kje imajo sedež in kdaj obdelujejo vaše podatke. Ker je v Evropi zasebnost pomembna. To je vprašanje človekovega dostojanstva.

Biti evropski pomeni tudi poštene konkurenčne pogoje.

To pomeni, da bi morali delavci prejemati enako plačilo za enako delo na istem mestu. To je vprašanje socialne pravičnosti. Zato Komisija trdno stoji za svojim predlogom direktive o napotitvi delavcev. Notranji trg ni prostor, kjer je mogoče delavce iz Vzhodne Evrope izkoriščati ali kjer lahko zanje veljajo nižji socialni standardi. Evropa ni divji zahod, ampak socialno tržno gospodarstvo.

Zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev pomeni tudi, da so v Evropi potrošniki zaščiteni pred karteli in zlorabami s strani močnih podjetij ter da mora vsako podjetje, ne glede na svojo velikost, plačati davke tam, kjer ustvarja dobiček. To velja tudi za gigante, kot je Apple, čeprav je njihova tržna vrednost večja od BDP‑ja 165 držav na svetu. V Evropi ni sprejemljivo, da močna podjetja sklepajo nezakonite zakulisne dogovore o obdavčitvi.

Stopnja obdavčitve v državi, kot je Irska, ni naša stvar. Irska ima suvereno pravico do določitve davčne stopnje, kakršna se ji zdi primerna. Ni pa prav, da lahko eno podjetje utaji davke, ki bi se lahko porabili za irske družine in podjetja, bolnišnice in šole. Komisija varuje to pravičnost. To je socialni vidik konkurenčnega prava. In to je tisto, kar Evropa pomeni.

Biti Evropejec pomeni tudi kulturo, ki ščiti naše delavce in industrijo v vse bolj globaliziranem svetu. Na primer v Gosseliessu v Belgiji, kjer lahko brez dela ostane na tisoče ljudi, bo moralo podjetje zdaj v skladu z zakonodajo EU sodelovati v pravem socialnem dialogu. Delavci in lokalni organi lahko računajo na evropsko solidarnost in finančno pomoč EU.

Biti Evropejec pomeni tudi varovanje naše jeklarske industrije. Že zdaj velja 37 protidampinških in protisubvencijskih ukrepov za zaščito naše jeklarske industrije pred nelojalno konkurenco, vendar moramo storiti še več, saj evropski proizvajalci propadajo zaradi presežne proizvodnje v nekaterih delih sveta. Zato sem bil letos dvakrat na Kitajskem, kjer smo obravnavali vprašanje presežnih zmogljivosti. To je tudi razlog, da je Komisija predlagala spremembo pravila nižje dajatve. Združene države Amerike imajo 265-odstotno dajatev na uvoz kitajskega jekla, pri nas v Evropi pa so nekatere vlade leta vztrajale, naj znižamo uvozne dajatve na kitajsko jeklo. Vse države članice in Evropski parlament pozivam, naj podprejo Komisijo pri okrepitvi naših instrumentov trgovinske zaščite. Glede proste trgovine ne bi smeli biti naivni, ampak bi se morali biti sposobni odzvati na damping enako odločno kot Združene države Amerike.

Kmetijstvo je pomemben del evropskega načina življenja, ki ga želim ohranjati. Komisija bo vedno stala ob strani evropskim kmetom, zlasti v težkih razmerah, kakršne so trenutno. Lani je mlečno industrijo prizadela ruska prepoved uvoza. Zato je Komisija zagotovila milijardo evrov za pomoč proizvajalcem mleka, da se ponovno postavijo na noge. Ne morem namreč sprejeti, da je mleko cenejše od vode.

Biti Evropejec za večino od nas pomeni tudi skupno valuto evro. Med svetovno finančno krizo je evro ostal močan in nas je obvaroval pred še večjo nestabilnostjo. Prav tako je ena glavnih svetovnih valut in prinaša ogromne, čeprav pogosto nevidne gospodarske koristi. Države članice evrskega območja so letos zahvaljujoč denarni politiki Evropske centralne banke pri plačilih obresti privarčevale 50 milijard evrov. Naši finančni ministri lahko teh dodatnih 50 milijard evrov vložijo v gospodarstvo, kar bi tudi morali storiti.

Mario Draghi ohranja stabilnost naše valute, s čimer k ustvarjanju delovnih mest in rasti prispeva več kot številne države članice.

Evropejce je res prizadela najhujša finančna in dolžniška kriza v zgodovini, vendar je danes javnofinančni primanjkljaj evrskega območja, ki je v letu 2009 v povprečju znašal 6,3 %, pod 2 %.

V zadnjih treh letih je delo našlo dodatnih skoraj 8 milijonov ljudi, od tega en milijon samo v Španiji, ki še naprej zelo uspešno okreva po krizi.

Želim si, da bi vse to pogosteje omenjali – povsod v Evropi, kjer imajo besedo izvoljeni politiki.

V naši nepopolni Uniji namreč nobeno vodenje na evropski ravni ne more nadomestiti vodenja na nacionalni ravni.

Evropski narodi morajo zagovarjati smiselnost enotnosti. Tega ne more nihče storiti zanje.

To lahko storijo le sami.

Lahko smo združeni, čeprav smo različni.

Veliki demokratični evropski narodi ne smejo popustiti pod pritiski populizma.

Evropa se ne sme prestrašeno umikati pred terorizmom.

Ne – države članice morajo zgraditi Evropo, ki bo varovala, evropske institucije pa jim moramo pomagati, da bodo to obljubo lahko uresničile.

 

EVROPA, KI OPOLNOMOČA

Evropska unija bi morala ne le ohranjati naš evropski način življenja, temveč tudi opolnomočati ljudi, ki ga živijo.

Prizadevati si moramo za Evropo, ki opolnomoča naše državljane in gospodarstva. Oboji danes delujejo v digitalnem okolju.

Digitalne tehnologije in komunikacije prežemajo vse vidike življenja.

Vse, kar potrebujejo, je dostop do hitrega interneta. Biti moramo povezani, to potrebujejo tako naše gospodarstvo kot naši državljani.

Zato moramo zdaj vlagati v to povezljivost.

Komisija v ta namen danes predlaga reformo evropskih telekomunikacijskih trgov. Oblikovati želimo nov pravni okvir, ki bo pritegnil in omogočil naložbe v povezljivost.

Podjetjem je treba omogočiti, da bodo lahko načrtovala svoja vlaganja v Evropi v naslednjih 20 letih. Kajti če bodo vlagala v nova omrežja in storitve, to pomeni vsaj 1,3 milijona novih delovnih mest v naslednjem desetletju.

Povezljivost bi morala koristiti vsem.

Komisija zato danes predlaga polno uvedbo omrežij 5G, to je pete generacije mobilnih komunikacijskih sistemov, po vsej Evropski uniji do leta 2025. Tako bi lahko v EU ustvarili dodatna dva milijona delovnih mest.

Povezljivost, ki koristi vsem, pomeni, da ne bi smelo biti pomembno, kje živite ali koliko zaslužite.

Zato danes predlagamo, da do leta 2020 vsaka evropska vas in vsako mesto dobita brezplačen brezžični dostop do interneta v okolici glavnih središč javnega življenja.

V času vse večje digitalizacije moramo opolnomočati tudi naše umetnike in ustvarjalce ter zaščititi njihova dela. Umetniki in ustvarjalci so izredno dragocen del naše družbe. Ustvarjanje vsebin ni le konjiček, je poklic. In je del naše evropske kulture.

Hočem, da so novinarji, založniki in avtorji pošteno plačani za svoje delo, ne glede na to, ali ustvarjajo v studiu ali dnevni sobi, ali vsebine razširjajo na spletu ali zunaj njega ter ali jih objavljajo s pomočjo kopirnega stroja ali prek spleta.

To pa je tudi namen prenove evropskih pravil o avtorskih pravicah, ki jo predlagamo danes.

Opolnomočenje našega gospodarstva ni odvisno samo od vlaganj v povezljivost, ampak tudi v ustvarjanje delovnih mest.

Zato mora Evropa veliko vlagati v mlade, iskalce zaposlitve in zagonska podjetja.

Naložbeni načrt za Evropo v višini 315 milijard evrov, o katerem smo se dogovorili prav tukaj pred komaj dvanajstimi meseci, je v prvem letu delovanja že omogočil naložbe v višini 116 milijard evrov vse od Latvije do Luksemburga.

Posojila je prejelo več kot 200 000 malih in zagonskih podjetij po vsej Evropi. Zaposlitev je našlo več kot 100 000 ljudi. In vse to po zaslugi novega Evropskega sklada za strateške naložbe, ki ga je Komisija razvila na moj predlog, vi v Evropskem parlamentu pa ste ga podprli in sprejeli v rekordnem času.

Zdaj bomo naša prizadevanja nadgradili. Danes predlagamo, da se obdobje trajanja sklada in njegova finančna zmogljivost podvojita.

Z vašo podporo bomo zagotovili, da bo naš sklad do leta 2020 zagotovil skupaj vsaj 500 milijard, tj. pol bilijona, evrov za naložbe. In potrudili se bomo, da bi do leta 2022 dosegli 630 milijard evrov. Seveda lahko zastavljeni cilj s prispevki držav članic dosežemo še hitreje.

Poleg teh prizadevanj za pritegnitev zasebnih naložb moramo ustvariti tudi pravo okolje, v katerega bodo vlagatelji lahko vlagali.

Evropske banke so zaradi naših skupnih evropskih prizadevanj v precej boljšem stanju kot pred dvema letoma. Evropa potrebuje svoje banke, vendar gospodarstvo, ki je skoraj v celoti odvisno od bančnih posojil, slabo vpliva na finančno stabilnost. Slabo vpliva tudi na podjetja, kot smo videli v času finančne krize. Zato je zdaj nujno, da pospešimo svoja prizadevanja na področju unije kapitalskih trgov. Komisija vam je danes predložila konkreten časovni načrt za to.

Zaradi unije kapitalskih trgov bo naš finančni sistem odpornejši. Podjetja bodo lažje dostopala do bolj raznolikega financiranja. Predstavljajte si finsko zagonsko podjetje, ki ne more dobiti bančnega posojila. V tem trenutku so možnosti zelo omejene. Unija kapitalskih trgov bo zagotovila druge, ključne vire financiranja, kot so poslovni angeli, tvegani kapital in tržno financiranje, da bodo zagonska podjetja lahko začela poslovati.

Naj omenim samo en primer – pred skoraj letom dni smo predstavili predlog, ki bo bankam olajšal dajanje posojil in po katerem bi se lahko sprostilo 100 milijard evrov dodatnega financiranja za podjetja EU. Dajmo torej pospešiti njegovo sprejetje.

Naš evropski naložbeni načrt je deloval bolje, kot je kdor koli v Evropi pričakoval, zdaj pa ga bomo uvedli še na svetovni ravni. K temu ste nas pozvali mnogi med vami in mnoge države članice.

Danes objavljamo ambiciozen naložbeni načrt za Afriko in sosedstvo, ki bi lahko zagotovil naložbe v višini 44 milijard evrov. Če bodo svoje prispevale tudi države članice, se lahko to poveča na 88 milijard evrov.

Načrt temelji na isti logiki, ki se je dobro obnesla pri načrtu za notranje naložbe: javno financiranje bomo uporabili kot jamstvo za pritegnitev javnih in zasebnih naložb v ustvarjanje delovnih mest.

To bo dopolnilo našo razvojno pomoč in pripomoglo k odpravi enega temeljnih vzrokov migracij. Ker je gospodarska rast v državah v razvoju na najnižji ravni od leta 2003, je ta načrt ključnega pomena. Nov načrt bo ponudil rešilno bilko tistim, ki bi se bili v nasprotnem primeru v iskanju boljšega življenja prisiljeni odpraviti na nevarno potovanje.

Ne glede na to, koliko vlagamo v izboljšanje pogojev na tujem, moramo prav tako vlagati v odzivanje na humanitarne krize na domačih tleh. In več kot v karkoli drugega moramo vlagati v mlade.

Ne morem se sprijazniti in ne bom se sprijaznil s tem, da Evropo kot celino zdaj in v prihodnosti zaznamuje brezposelnost mladih.

Ne morem se sprijazniti in ne bom se sprijaznil s tem, da bo generacija Y, tako imenovana generacija milenijcev, morda prva generacija v sedemdesetih letih, ki bo revnejša od svojih staršev.

Seveda je reševanje te problematike v glavnem naloga nacionalnih vlad. Vendar lahko Evropska unija podpre njihova prizadevanja in to podporo zagotavljamo z jamstvom EU za mlade, ki je bilo uvedeno pred tremi leti. Komisija je v času mojega mandata okrepila učinkovitost in pospešila uresničevanje jamstva za mlade. Program je koristil že več kot 9 milijonom mladih. To pomeni, da je 9 milijonov mladih zaradi EU našlo zaposlitev, pripravništvo ali vajeništvo. Še naprej si bomo prizadevali za izvajanje jamstva za mlade po vsej Evropi, za izboljšanje nabora spretnosti Evropejcev in za to, da dosežemo tiste regije in mlade, ki najbolj potrebujejo pomoč.

To delamo tudi z Erasmusovimi programi, ki so doslej koristili že petim milijonom študentov. Zaradi Erasmusa se mladi selijo, potujejo, delajo, študirajo in usposabljajo v državah po vsej EU. In vsakemu tretjemu mlademu študentu, ki je sodeloval v programu Erasmus Plus, je podjetje, kjer se je usposabljal, ponudilo zaposlitev.

Storimo lahko še več. Mnogi mladi, družbeno naravnani ljudje v Evropi so pripravljeni pomembno prispevati v družbi in biti solidarni. Zanje lahko ustvarimo priložnosti, ki jim bodo to omogočale.

Solidarnost je lepilo, ki veže našo Unijo.

Izraz solidarnost se v Pogodbah, ki so jih sprejele in ratificirale vse države članice, pojavi šestnajstkrat.

Jasen dokaz finančne solidarnosti je naš evropski proračun.

Izjemna solidarnost se kaže pri skupnem izvajanju evropskih sankcij, ko Rusija krši mednarodno pravo.

Dokaz solidarnosti je evro.

Močan razpoznavni znak solidarnosti je naša razvojna politika.

In solidarnost se začenja kazati tudi pri obvladovanju begunske krize. Prepričan sem, da potrebujemo še veliko več solidarnosti. A hkrati se tudi zavedam, da mora biti solidarnost prostovoljna. Priti mora iz srca. Ni je mogoče izsiliti.

Pogosto smo najbolj pripravljeni biti solidarni, ko se soočamo z izrednimi razmerami.

Ko je gorelo portugalsko hribovje, so plamene gasila italijanska letala.

Ko so poplave v Romuniji prekinile oskrbo z električno energijo, so luči spet zasvetile zaradi švedskih generatorjev.

Ko se je na grških obalah izkrcalo na tisoče beguncev, so zavetje našli v slovaških šotorih.

V tem duhu Komisija danes predlaga ustanovitev evropske enote za solidarnost. Mladi po vsej Evropi bodo lahko prostovoljno ponudili svojo pomoč pri odzivanju na krizne razmere, in sicer tam, kjer jo ljudje najbolj potrebujejo, na primer pri begunski krizi ali nedavnih potresih v Italiji.

Želim, da se evropska enota za solidarnost ustanovi in začne delovati do konca leta in da do leta 2020 v njej sodeluje prvih 100 000 mladih Evropejcev.

S prostovoljno pridružitvijo evropski enoti za solidarnost bodo lahko ti mladi razvijali svoje spretnosti, pri čemer ne bodo samo delali, ampak tudi pridobili neprecenljive humanitarne izkušnje.

 

EVROPA, KI ŠČITI

Evropa, ki brani, je hkrati Evropa, ki ščiti, tako doma kot tudi na tujem.

Moramo se braniti pred terorizmom.

V Evropi je bilo od bombnega napada v Madridu leta 2004 več kot 30 terorističnih napadov, od tega samo lani 14. V mestih, kot so Pariz, Bruselj, Nica ali Ansbach, je izgubilo življenje več kot 600 nedolžnih ljudi.

Tako kot smo bili združeni v žalovanju, se moramo združiti v našem odzivu.

Barbarska dejanja iz preteklega leta so nam znova pokazala, za kaj se borimo – za evropski način življenja. Soočeni s temno stranjo človeštva moramo ostati zvesti sebi in svojim vrednotam. In mi smo demokratična družba, pluralna družba, ki je odprta in strpna.

Vendar pa zaradi strpnosti ne smemo žrtvovati svoje varnosti.

Zato Komisija v času mojega mandata že od samega začetka daje prednost varnosti: kriminalizirali smo terorizem in tuje borce po EU, odločno smo ukrepali proti uporabi strelnega orožja in financiranju terorizma, povezali smo se z internetnimi podjetji, da bi odstranili teroristično propagando s spleta, ter se borili proti radikalizaciji v evropskih šolah in zaporih.

Vendar je treba storiti še več.

Vedeti moramo, kdo prečka naše meje.

Zato bomo meje branili z novo evropsko mejno in obalno stražo, ki jo bosta kmalu formalizirala Parlament in Svet, samo devet mesecev po predložitvi zadevnega predloga Komisije. Agencija Frontex ima na mejah s Turčijo in Grčijo na terenu že več kot 600 agentov, v Bolgariji pa več kot 100. Zdaj je napočil trenutek za tesno sodelovanje institucij EU in držav članic, da se nova agencija ustanovi čim prej. Želim, da se z oktobrom na bolgarske zunanje meje napoti vsaj 200 dodatnih mejnih policistov in 50 dodatnih vozil.

Naše meje bomo branili tudi s strogimi kontrolami, ki jih bomo sprejeli do konca leta in izvajali na vseh, ki bodo prečkali meje. Vedno, ko bo kdo vstopil v EU ali izstopil iz nje, bodo zabeleženi čas, kraj in namen.

Do novembra bomo predlagali evropski sistem za potovalne informacije – samodejni sistem za določanje, komu se bo dovolilo potovati v Evropo. Tako bomo vedeli, kdo potuje v Evropo, še preden bo prišel.

In vsi potrebujemo te informacije. Kolikokrat v preteklih mesecih smo slišali zgodbe o tem, kako so bile informacije v zbirki podatkov ene države, vendar niso nikoli prišle do organov druge države, ki bi z njimi lahko pripomogli k drugačnemu razvoju dogodkov?

Varovanje meja pomeni tudi, da je treba dati prednost izmenjavi podatkov in obveščevalnih informacij. Zato bomo okrepili Europol – našo evropsko agencijo, ki pomaga nacionalnim organom kazenskega pregona – tako da mu bomo dali boljši dostop do zbirk podatkov in več virov. Enota za boj proti terorizmu, ki trenutno šteje 60 zaposlenih, ne more nuditi potrebne podpore 24 ur na dan 7 dni v tednu.

Evropa, ki ščiti, brani tudi naše interese onstran naših meja.

Dejstva so jasna: svet postaja vse večji. In mi postajamo vse manjši.

Evropejci danes predstavljamo 8 % svetovnega prebivalstva – leta 2050 ga bomo le še 5 %. Takrat med največjimi svetovnimi gospodarstvi ne bo niti ene posamezne države EU. Kaj pa EU skupaj? Še vedno bi bili na vrhu lestvic.

Naši nasprotniki želijo, da se razdrobimo.

Naša delitev bi koristila našim konkurentom.

Samo skupaj smo in bomo ostali sila, na katero je treba računati.

Pa vendar ne smemo biti naivni, četudi je Evropa ponosna na svojo vlogo svetovno pomembne mehke sile. Mehka sila ni dovolj v naši vse bolj nevarni soseščini.

Poglejte brutalne boje za Sirijo. Ta spor ima neposredne posledice za Evropo. Naša mesta napadajo teroristi, ki jih je v svojih taborih usposobil Daeš. In kje v mirovnih pogajanjih je Unija, kje so njene države članice?

Federica Mogherini, naša visoka predstavnica in podpredsednica Komisije, izvrstno opravlja svoje delo. Vendar mora postati naša evropska zunanja ministrica, prek katere bodo vse diplomatske službe, tako v velikih kot majhnih članicah, združile svoje sile, da bi uveljavile svoj vpliv v mednarodnih pogajanjih. Zato danes pozivam k evropski strategiji za Sirijo. Federica bi morala aktivno sodelovati pri pogovorih o prihodnosti Sirije, da bo lahko Evropa pomagala pri ponovni izgradnji miroljubnega sirskega naroda ter pluralistične in strpne civilne družbe v Siriji.

Evropa mora postati močnejša. To še posebej velja za našo obrambno politiko.

Evropa si ne more več privoščiti zanašanja na vojaško moč drugih ali pustiti, da Francija sama brani njeno čast v Maliju.

Prevzeti moramo odgovornost za zaščito svojih interesov in evropskega načina življenja.

V zadnjem desetletju smo sodelovali v več kot 30 civilnih in vojaških misijah EU vse od Afrike do Afganistana, vendar brez stalne strukture ne moremo učinkovito ukrepati. Nujne operacije zamujajo. Imamo ločene sedeže za vzporedne misije, tudi kadar te potekajo v isti državi ali istem mestu. Čas je, da za te operacije vzpostavimo enotni sedež.

Prav tako bi si morali prizadevati za skupno vojaško lastnino, ki bi bila v nekaterih primerih v lasti EU. In seveda s popolnim dopolnjevanjem z zvezo NATO.

S poslovnega vidika je stvar jasna. Evropo stane pomanjkanje sodelovanja na področju obrambe med 25 in 100 milijard evrov na leto, odvisno od področja. Ta denar bi lahko porabili za toliko drugega.

To lahko dosežemo. Pripravljamo večnacionalno floto tankerskih letal. Ponovimo ta primer še drugje.

Za močno evropsko obrambo potrebujemo inovativno evropsko obrambno industrijo. Zato bomo pred koncem leta predlagali evropski sklad za obrambo, da bi močno spodbudili raziskave in inovacije.

Lizbonska pogodba državam, ki to želijo, omogoča, da svoje obrambne zmogljivosti združijo v obliki stalnega strukturiranega sodelovanja. Mislim, da je nastopil čas, da uporabimo to možnost. Upam, da bo srečanje 27-erice čez nekaj dni v Bratislavi prvi politični korak v to smer.

Evropa se namreč lahko brani doma in v svetu samo, če bomo stopili skupaj.

 

EVROPA, KI PREVZEMA ODGOVORNOST

Nazadnje želim spregovoriti o naši odgovornosti. O prevzemanju odgovornosti za izgradnjo Evrope, ki ščiti.

Vse institucije EU in vse naše države članice pozivam, naj prevzamejo odgovornost.

Nehati moramo kar naprej ponavljati, kako je vsak uspeh nacionalen, neuspeh pa evropski, sicer naš skupni projekt ne bo preživel.

Ne smemo pozabiti cilja Unije. Zato pozivam vsakega od 27 voditeljev, ki prihajajo v Bratislavo, naj se spomnijo treh razlogov, zakaj potrebujemo Evropsko unijo. Tri stvari, za zaščito katerih želijo prevzeti odgovornost. In za katere si bodo po srečanju takoj prizadevali.

Počasno uresničevanje danih obljub vse bolj ogroža verodostojnost Unije. Vzemimo na primer Pariški sporazum. Evropejci smo vodilni na svetu pri podnebnem ukrepanju. Evropa je izpogajala prvi pravno zavezujoč globalni sporazum o podnebju v zgodovini. Evropa je ustvarila koalicijo ambicij, ki je omogočila Pariški sporazum. Vendar pa se ta Evropa sedaj obotavlja, da bi bila med prvimi, ki bodo ratificirali naš sporazum. Doslej so ga ratificirale le Francija, Avstrija in Madžarska.

Vse države članice in ta parlament pozivam, da svoje delo opravijo v prihodnjih tednih, ne mesecih. Delati moramo hitreje. Takoj ratificirajmo Pariški sporazum. To lahko dosežemo. To je vprašanje politične volje. In vpliva Evrope v svetu.

Tudi evropske institucije morajo prevzeti odgovornost.

Vse komisarje sem prosil, naj bodo v prihodnjih dveh tednih pripravljeni na razprave o stanju v Uniji v nacionalnih parlamentih držav, ki jih sami najbolje poznajo. Od začetka mojega mandata so komisarji opravili več kot 350 obiskov v nacionalnih parlamentih. Zdaj si bolj kot kadarkoli doslej želim, da nadaljujejo s temi obiski. Evropo lahko namreč zgradimo le skupaj z državami članicami, nikoli proti njim.

Prav tako moramo prevzeti odgovornost in priznati, da nekaterih odločitev ne moremo sprejeti mi. Če se države članice med seboj ne morejo dogovoriti, ali bi prepovedale uporabo glifosatov v herbicidih ali ne, ni prav, da Parlament in Svet prisilita Komisijo, da odloči o tem.

Zato bomo spremenili ta pravila, ker to ni demokracija.

Komisija mora prevzeti odgovornost tako, da je politična in ne tehnokratska.

Politična Komisija je Komisija, ki posluša Evropski parlament, posluša vse države članice in posluša ljudi.

Prav to, da smo prisluhnili ljudem, je mojo Komisijo motiviralo, da je v prvih dveh letih mandata umaknila 100 predlogov, predstavila 80 % manj pobud kot v preteklih petih letih in začela natančen pregled vse obstoječe zakonodaje. Kajti samo, če se bomo osredotočili na področja, kjer lahko Evropa zagotovi resnično dodano vrednost in uresniči rezultate, bo lahko Evropa postala boljša in bolj vredna zaupanja.

Biti političen tudi pomeni tudi odpraviti tehnokratske napake, takoj ko se zgodijo. Komisija, Parlament in Svet so skupaj sprejeli odločitev o ukinitvi stroškov gostovanja v mobilnih telefonskih omrežjih. To obljubo bomo uresničili. Ne le za poslovneže, ki potujejo v tujino za dva dni. Ne le za dopustnike, ki preživijo dva tedna na soncu, ampak tudi za naše čezmejne delavce. In za milijone Erasmusovih študentov, ki semester ali dva študirajo v tujini. Zato sem umaknil osnutek, ki ga je dobronamerni uradnik pripravil čez poletje. V osnutku ni bilo tehničnih napak. Vendar je zgrešil bistvo obljube. In prihodnji teden bomo predstavili nov in boljši osnutek. Ko gostujete v tujih omrežjih, bi moralo biti tako kot doma.

Biti političen nam omogoča, da Pakt za stabilnost in rast izvajamo z zdravo pametjo. Na oblikovanje Pakta je vplivala teorija. Njegova uporaba je za mnoge postala doktrina. In danes je Pakt za nekatere dogma. V teoriji bi bilo treba kaznovati vsako državo, katere dolg preseže 60 odstotkov za eno samo decimalko. Vendar moramo v resnici ugotoviti razloge za dolg. Tekoča prizadevanja za reforme bi morali podpirati in ne kaznovati. Za to potrebujemo odgovorne politike. Pakt bomo uporabljali še naprej, vendar ne kot dogmo, ampak z zdravo pametjo in prožnostjo, ki smo jo modro vključili v pravila.

Nazadnje želim še dodati, da prevzemanje odgovornosti pomeni tudi odgovornost do volivcev. Zato bomo predlagali spremembo absurdnega pravila, da morajo komisarji odstopiti s svojega položaja, če želijo kandidirati na evropskih volitvah. Nemška kanclerka, češki, danski ali estonski ministrski predsednik ne nehajo opravljati svojega dela, ko ponovno kandidirajo na volitvah. Enako bi moralo veljati tudi za komisarje. Če želimo Komisijo, ki se bo odzivala na potrebe resničnega sveta, bi morali komisarje spodbujati, da sodelujejo na teh potrebnih „zmenkih“ z demokracijo, ne pa jim tega preprečevati.

 

ZAKLJUČEK

Spoštovani poslanci,

Tako mlad sem kot evropski projekt, ki bo marca 2017 dopolnil 60 let.

Vse svoje življenje živim s tem projektom in delam zanj.

Moj oče je verjel v Evropo, ker je verjel v stabilnost, delavske pravice in socialni napredek.

Ker je še predobro vedel, da je mir v Evropi dragocen – in krhek.

Verjamem v Evropo, ker me je oče naučil teh istih vrednot.

Kaj pa mi danes učimo svoje otroke? Kaj bodo podedovali po nas? Unijo, ki razpada zaradi neenotnosti? Unijo, ki je pozabila na svojo preteklost in nima nobene vizije za prihodnost?

Naši otroci si zaslužijo več.

Zaslužijo si Evropo, ki ohranja njihov način življenja.

Zaslužijo si Evropo, ki jih opolnomoča in ščiti.

Zaslužijo si Evropo, ki varuje.

Čas je, da mi vsi – institucije, vlade in državljani – prevzamemo odgovornost za gradnjo takšne Evrope. Skupaj.

SPEECH/16/3043


Side Bar