Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija - Govor - [Check Against Delivery]

Stanje v Uniji 2015: Čas je za iskrenost, enotnost in solidarnost

Strasbourg, 9. septembra 2015

Jean-Claude JUNCKER
Predsednik Evropske komisije

 

Spoštovani predsednik,

cenjeni poslanke in poslanci Evropskega parlamenta,

danes vam imam prvič v času svojega predsedovanja Evropski komisiji čast predstaviti stanje v Evropski uniji.

Najprej bi rad opozoril na politični pomen tega zelo posebnega institucionalnega dogodka.

Nagovor o stanju v Uniji je izrecno predviden v okvirnem sporazumu, ki ureja odnose med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo. V njem je zapisano, da „[v]sako leto na prvem septembrskem zasedanju poteka razprava o razmerah v Uniji, med katero ima predsednik Komisije nagovor, v katerem povzame rezultate tekočega leta in prednostne naloge v prihodnjih letih. V ta namen predsednik Komisije sočasno v pisni obliki Parlamentu predstavi glavne oporne točke za pripravo delovnega programa Komisije za naslednje leto.“

V svojem nagovoru naj bi predsednik Komisije povzel trenutne razmere v naši Evropski uniji in opredelil prednostne naloge za nadaljnje delo.

S tem se tudi začne medinstitucionalni postopek, ki se konča s sprejetjem delovnega programa Evropske komisije za prihodnje leto.

Danes zjutraj sem skupaj z mojim prvim podpredsednikom Fransom Timmermansom poslal dopis predsednikoma obeh evropskih zakonodajalcev: predsedniku Parlamenta Martinu Schulzu in luksemburškemu predsedniku vlade Xavierju Bettlu, ki je trenutno na čelu predsedstva Sveta. V tem dopisu so podrobno opisani številni ukrepi, ki jih Komisija namerava tako z zakonodajo kot z drugimi pobudami sprejeti do konca leta 2016. Predlagamo ambiciozen, osredotočen in intenziven zakonodajni program, ki bo zahteval tesno in učinkovito sodelovanje med Komisijo, Parlamentom in Svetom.

Podrobnosti našega zakonodajnega programa na tem mestu ne bom predstavljal, saj bomo o njih s Parlamentom in Svetom v strukturiranem dialogu razpravljali v naslednjih tednih.

Vendar danes po mojem mnenju ni primeren čas za to.

Sem prvi predsednik Komisije, imenovan in izvoljen neposredno na podlagi izida volitev v Evropski parlament, ki so potekale maja 2014.

Ker sem kampanjo kot glavni kandidat, t. i. Spitzenkandidat, vodil že med pripravami na volitve, sem imel priložnost, da postanem bolj političen predsednik.

Ta politična vloga je predvidena v pogodbah, s katerimi so države članice Komisiji namenile vlogo zagovornice splošnega interesa Unije. Vendar pa se je skozi leta krize njena vloga začela tolmačiti drugače.

Zato sem vam lani septembra oznanil, da želim voditi politično Komisijo. Zelo politično Komisijo.

Tega nisem rekel zato, ker bi menil, da lahko ali moramo vse spolitizirati.

To sem rekel, ker verjamem, da izredno težkih – tako notranjih kot zunanjih – izzivov, s katerimi se Evropa danes sooča, ne moremo obravnavati drugače, kot z zelo političnega gledišča, na zelo političen način in z razumevanjem, da bodo naše odločitve imele politične posledice.

Zadnji dogodki so potrdili, kako nujno je, da Evropska unija sprejme tak političen pristop.

Zdaj ni čas za izvajanje politike po starem.

Zdaj ni čas za izpolnjevanje rutinskih nalog ali preverjanje, ali je bila ta ali ona sektorska pobuda na koncu omenjena v govoru o stanju v Uniji.

Zdaj ni čas za preštevanje, kolikokrat se v govoru o stanju v Uniji pojavijo besede „socialno“, „gospodarsko“ ali „trajnostno“.

Zdaj je čas za iskrenost.

Zdaj je čas, da odkrito spregovorimo o najpomembnejših vprašanjih, ki pestijo Evropsko unijo.

 

Naša Evropska unija namreč ni v dobrem stanju.

 

V tej Uniji ni dovolj Evrope.

In v tej Uniji ni dovolj unije.

 

To moramo spremeniti, in sicer takoj.

 

Begunska kriza: nujno moramo ukrepati kot Unija

Ne glede na to, kaj je zapisano v delovnih ali zakonodajnih programih, je – in mora biti – danes najpomembnejša prednostna naloga reševanje begunske krize.

Od začetka leta je v Evropo prebegnilo skoraj 500 000 ljudi. Večina od njih je na begu zaradi vojne v Siriji, strahu pred Islamsko državo v Libiji ali diktature v Eritreji. Med državami članicami so zaradi te krize najbolj izpostavljene Grčija z več kot 213 000, Madžarska z več kot 145 000 in Italija z več kot 115 000 begunci.

Številke so impresivne. Za nekatere so zastrašujoče.

Toda zdaj ni čas, da nas prevzame strah. Čas je za pogumno, odločno in usklajeno ukrepanje Evropske unije, njenih institucij in vseh njenih držav članic.

To je predvsem vprašanje človeštva in človeškega dostojanstva. Za Evropo je to tudi vprašanje zgodovinske pravičnosti.

Evropejci se moramo zavedati, da je Evropa celina, kjer je skoraj vsak nekoč bil begunec. Našo skupno zgodovino zaznamujejo milijoni Evropejcev, ki so bežali pred verskim ali političnim pregonom, vojno, diktatorstvom ali zatiranjem.

Hugenoti so bežali iz Francije v 17. stoletju.

Judje, Sinti, Romi in mnogi drugi so bežali iz Nemčije v času nacističnih grozot v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja.

Španski republikanci so konec 30. let prejšnjega stoletja po porazu v državljanski vojni bežali v begunska taborišča v južni Franciji.

Madžarski revolucionarji so bežali v Avstrijo, potem ko so njihovo vstajo proti komunistični vladavini leta 1956 zatrli sovjetski tanki.

Češki in slovaški državljani so po represiji med praško pomladjo leta 1968 prosili za azil v drugih evropskih državah.

Na stotine in tisoče ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove po jugoslovanskih vojnah.

Smo pozabili, da obstaja razlog, zakaj v ZDA živi več McDonaldov kot je vseh prebivalcev na Škotskem? Da obstaja razlog, zakaj število O’Neillov in Murphyjev v ZDA močno presega število tistih, ki živijo na Irskem?

Smo pozabili, da 20 milijonov ljudi poljskega porekla živi zunaj Poljske zaradi političnega in gospodarskega izseljevanja po številnih premikih meja, prisilnih izgnanstvih in preselitvah v pogosto boleči zgodovini Poljske?

Smo res pozabili, da je bilo po opustošenju, ki ga je zapustila 2. svetovna vojna, v Evropi 60 milijonov beguncev? Da je bil zaradi te grozljive evropske izkušnje vzpostavljen globalni sistem zaščite (Ženevska konvencija o statusu beguncev iz leta 1951), s katerim se je zagotovilo zatočišče tistim, ki so v Evropi preplezali zidove, da bi pobegnili pred vojno in totalitarističnim zatiranjem?

Evropejci moramo vedeti in nikoli ne smemo pozabiti, zakaj je tako pomembno zagotoviti zatočišče in spoštovati temeljno pravico do azila.

V preteklosti sem že omenil, da smo preredko ponosni na našo evropsko dediščino in naš evropski projekt.

Toda kljub naši krhkosti in slabostim, ki jih sami zaznavamo kot take, je danes Evropa tisti kraj, kjer ljudje iščejo zatočišče in azil.

Evropa je danes tista, ki predstavlja žarek upanja, stabilno zavetje v očeh žensk in moških z Bližnjega vzhoda in iz Afrike.

To je nekaj, na kar smo lahko ponosni, in ne nekaj, česar naj bi se bali.

Evropa je danes kljub številnim razlikam med državami članicami daleč najbogatejša in najstabilnejša celina na svetu.

Na voljo imamo ustrezna sredstva, da pomagamo tistim, ki bežijo pred vojno, nasiljem in zatiranjem.

Vem, da bodo mnogi zdaj rekli, da je to vse lepo in prav, da pa Evropa ne more sprejeti vseh.

Res je, da Evropa ne more sprejeti vseh trpečih na svetu. Vendar bodimo pošteni in si oglejmo širši okvir.

V tem trenutku v Evropo zagotovo prihaja veliko število beguncev, toliko kot še nikoli doslej. Vendar še vedno predstavljajo le 0,11 % celotnega prebivalstva EU. Begunci v Libanonu predstavljajo 25 % prebivalstva. In to v državi, kjer imajo ljudje le petino bogastva, ki ga uživamo v Evropski uniji.

Bodimo jasni in pošteni tudi do naših pogosto zaskrbljenih državljanov. Dokler se nadaljujeta vojna v Siriji in nasilje v Libiji, begunska kriza ne bo kar izginila.

Lahko gradimo zidove, lahko gradimo ograde. Toda za trenutek si predstavljajte, da gre za vas in da v naročju držite vašega otroka, svet, ki ste ga poznali, pa je v razsulu. Ni cene, ki je ne bi plačali, zidu, ki ga ne bi preplezali, morja, ki ga ne bi prepluli, meje, ki je ne bi prečkali, če bi bežali pred vojno ali barbarstvom tako imenovane Islamske države.

Zato je skrajni čas, da ukrepamo in obvladamo begunsko krizo. Druge možnosti ni.

V preteklih tednih je bilo veliko kazanja s prstom. Države članice se medsebojno obtožujejo, da ne storijo dovolj ali da delajo napačne stvari. In najpogosteje so prestolnice s prstom kazale na Bruselj.

Lahko bi bili jezni zaradi te igre obtoževanja. Vendar se sprašujem, komu bi to koristilo. Jeza ne pomaga nikomur. Poskus obtoževanja drugih je pogosto le znak, da so politiki preobremenjeni zaradi nepričakovanih dogodkov.

Namesto tega bi se morali spomniti, kaj je bilo dogovorjeno in nam lahko pomaga v trenutnih razmerah. Čas je, da pogledamo, kaj je na mizi, in da gremo hitro naprej.

Ne začenjamo znova. Od začetka 21. stoletja je Komisija vztrajno, enega za drugim, vlagala zakonodajne predloge za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Parlament in Svet sta sprejela kos za kosom te zakonodaje. Zadnji zakonodajni akt je začel veljati šele julija 2015.

Po vsej Evropi imamo zdaj skupne standarde za sprejemanje prosilcev za azil, s spoštovanjem njihovega dostojanstva, in obravnavanje njihovih prošenj za azil, prav tako pa imamo skupna merila, ki jih naši neodvisni pravosodni sistemi uporabljajo, da ugotovijo, ali je nekdo upravičen do mednarodne zaščite.

Vendar je treba te standarde izvajati in spoštovati v praksi. In temu očitno še ni tako, kar lahko vidimo vsak dan na televiziji. Komisija je pred poletjem morala začeti s prvim sklopom 32 postopkov za ugotavljanje kršitev, s katerimi je države članice spomnila na njihov predhodni dogovor. Drugi sklop bo sledil v prihodnjih dneh. Vse države članice morajo uporabljati evropske zakone – to mora biti v Uniji, ki temelji na vladavini prava, samoumevno.

Skupni azilni standardi so pomembni, vendar pa za soočanje s trenutno begunsko krizo niso dovolj. Komisija, Parlament in Svet so to povedali že spomladi. Komisija je maja predlagala celovito evropsko agendo o migracijah. Ne bi bilo pošteno trditi, da se od takrat ni nič zgodilo.

Potrojili smo prisotnost na morju. Od takrat je bilo rešenih več kot 122 000 življenj. Vsako izgubljeno življenje je eno izgubljeno življenje preveč, toda veliko več življenj, ki bi jih sicer bilo izgubljenih, je bilo rešenih - 250 odstotkov več. V skupnih operacijah, ki jih koordinira agencija Frontex v Italiji, Grčiji in na Madžarskem, sodeluje 29 držav članic in pridruženih schengenskih držav. Kot prvi ukrep evropske solidarnosti smo zagotovili 102 gostujoča uradnika iz 20 držav, 31 ladij, 3 helikopterje, 4 zrakoplove z nepremičnimi krili, 8 patruljnih avtomobilov, 6 vozil s termografskimi kamerami in 4 transportna vozila, čeprav bo treba storiti še več.

Podvojili smo prizadevanja za boj proti tihotapcem in razbitje skupin, ki trgujejo z ljudmi. Danes je težje najti poceni ladje, kar pomeni, da manj ljudi ogroža svoja življenja v razmajanih ladjah, neprimernih za plovbo. Zato se je število potnikov, ki pripotujejo po osrednji sredozemski poti, stabiliziralo na okrog 115 000 v mesecu avgustu, enako kot v lanskem letu. Zdaj moramo doseči podobno stabilizacijo na balkanski poti, ki so jo vsi oblikovalci politik očitno zapostavljali.

Evropska unija je tudi največji donator v svetovnih prizadevanjih za ublažitev sirske begunske krize. Evropska komisija in države članice so za Sirce v njihovi državi ter za begunce in njihove gostiteljske skupnosti v sosednjih Libanonu, Jordaniji, Iraku, Turčiji in Egiptu zagotovile človekoljubno, razvojno, gospodarsko in stabilizacijsko pomoč v vrednosti približno štirih milijard evrov. Ravno danes smo zagnali dva nova projekta, ki bosta zagotovila šolanje in prehransko varnost za 240 000 sirskih beguncev v Turčiji.

Skupaj smo se zavezali, da bomo preselili več kot 22 000 ljudi, ki prihajajo izven Evrope, in s tem pokazali solidarnost s svojimi sosedi. Seveda je to število zelo skromno v primerjavi z orjaškimi napori Turčije, Jordanije in Libanona, ki gostijo več kot 4 milijone sirskih beguncev. Opogumlja me, ker nekatere države članice kažejo pripravljenost za bistveno povečanje naših evropskih prizadevanj za preselitev. To nam bo omogočilo zelo hitro pripraviti strukturiran sistem za bolj sistematično združevanje prizadevanj EU za ponovno naselitev.

Evropa je očitno zatajila, ko gre za medsebojno solidarnost v zvezi z begunci, ki so prispeli na naše ozemlje.

Menim, da je jasno, da držav članic, kamor najprej pride večina beguncev, to so Italija, Grčija in Madžarska, ne moremo pustiti, da se same spoprijemajo s tem izzivom.

Zato je Komisija že v začetku maja predlagala mehanizem za izredne razmere, da bi najprej premestili 40 000 oseb, ki prosijo za mednarodno zaščito v Italiji in Grčiji.

Zato danes predlagamo drugi mehanizem za nujno premestitev nadaljnjih 120 000 beguncev iz Italije, Grčije in Madžarske.

To terja odločno prizadevanje za evropsko solidarnost. Pred poletjem nismo prejeli podpore držav članic, na katero sem upal. Vendar opažam, da se razpoloženje spreminja, in prepričan sem, da je že skrajni čas za to.

Države članice pozivam, naj na izredni seji Sveta ministrov za notranje zadeve 14. septembra sprejmejo predloge Komisije za nujno premestitev skupno 160 000 beguncev. Zdaj moramo ukrepati takoj. Ne moremo pustiti Italije, Grčije in Madžarske, naj se same znajdejo. Prav tako ne bi pustili same nobene druge države članice EU. Če danes ljudje bežijo iz Sirije in Libije, bi jutri prav tako lahko bežali iz Ukrajine. Evropa je v preteklosti ravnala napačno, ko je razlikovala med Judi, kristjani in muslimani. Ko gre za begunce, ni pomembna nobena religija, nobeno prepričanje, nobena filozofija.

Ne podcenjujte nujnosti. Ne podcenjujte potrebe po našem ukrepanju. Bliža se zima – pomislite na družine, ki spijo v parkih in na železniških postajah v Budimpešti, v šotorih v Traiskirchnu ali na obalah Kosa. Kaj se bo z njimi zgodilo v mrzlih zimskih nočeh?

Seveda premestitev sama po sebi ne bo rešila težav. Res je tudi, da moramo bolje ločevati med tistimi, ki nesporno potrebujejo mednarodno zaščito in bodo torej njihove prošnje za azil zelo verjetno uspešne, ter tistimi, ki zapuščajo svojo državo iz drugih razlogov, ki ne sodijo v okvir pravice do azila. Zato Komisija danes predlaga skupni seznam EU za varne izvorne države. Ta seznam bo državam članicam omogočil pospešitev azilnih postopkov za državljane držav, za katere se domneva, da je v njih mogoče varno živeti. Ta domneva o varnosti mora po našem mnenju vsekakor veljati za vse države, za katere se je Evropski svet soglasno odločil, da izpolnjujejo osnovna københavnska merila za članstvo v EU – zlasti v zvezi z demokracijo, pravno državo ter temeljnimi pravicami. To bi moralo veljati tudi za druge potencialne države kandidatke na Zahodnem Balkanu v skladu z njihovim napredkom v smeri statusa kandidatke.

Seveda se zavedam, da seznam varnih držav predstavlja zgolj poenostavitev postopka. Z njim ni mogoče odvzeti temeljne pravice do azila prosilcem iz Albanije, Bosne in Hercegovine, nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Kosova, Črne gore, Srbije in Turčije. Vendar pa nacionalnim organom omogoča, da se osredotočijo na begunce, ki jim bo veliko verjetneje podeljen azil, zlasti tiste iz Sirije. In to osredotočenje je v trenutnih razmerah zelo pomembno.

Menim tudi, da je napočil čas, da poleg takojšnjih ukrepov, ki so potrebni za spopadanje s sedanjimi izrednimi razmerami, temeljiteje spremenimo način obravnave vlog za azil, zlasti dublinski sistem, ki zahteva, da vloge za azil obravnava država prvega vstopa.

V naši azilni politiki potrebujemo več Evrope. V naši begunski politiki potrebujemo več Unije.

Resnična evropska begunska in azilna politika zahteva trajno vključenost solidarnosti v naš pristop k politiki in naše predpise. Zato Komisija danes predlaga tudi stalni mehanizem za premestitev, ki nam bo omogočil hitrejše reševanje kriznih razmer v prihodnosti.

Skupna begunska in azilna politika zahteva nadaljnje približevanje azilnih politik po podelitvi statusa begunca. Države članice morajo ponovno preučiti svoje politike glede podpore, integracije in vključevanja. Komisija je pripravljena preučiti, kako lahko ta prizadevanja podprejo skladi EU. Sam se odločno zavzemam za to, da bi prosilcem za azil med obdelavo njihovih vlog dovolili delati in služiti svoj denar.

Poenotena begunska in azilna politika zahteva tudi več skupnih prizadevanj za zaščito naših zunanjih meja. Na srečo smo opustili mejni nadzor med državami članicami schengenskega območja, kar zagotavlja prost pretok oseb, edinstven simbol evropskega povezovanja. Po drugi strani pa moramo zaradi tega prostega gibanja tesneje sodelovati pri upravljanju naših zunanjih meja. Naši državljani to pričakujejo. Komisija je to povedala maja in jaz sem to rekel med svojo volilno kampanjo: znatno moramo okrepiti agencijo Frontex ter jo razviti v popolnoma operativen evropski sistem mejne in obalne straže. To je zagotovo izvedljivo, vendar pa bodo za to potrebna finančna sredstva. Komisija meni, da je to dobra naložba. Zato bomo pred koncem leta predlagali ambiciozne korake v smeri evropske mejne in obalne straže.

Resnično enotna evropska migracijska politika pomeni tudi, da moramo preučiti odprtje zakonitih poti za migracije. Bodimo jasni, to ne bo pomagalo pri reševanju trenutne begunske krize. Toda če bo odprtih več varnih in nadzorovanih poti v Evropo, bomo lahko bolje obvladovali priseljevanje in naredili nezakonito tihotapljenje ljudi manj privlačno. Ne pozabimo, živimo na starajoči se celini v demografskem upadanju. Potrebovali bomo talent. Sčasoma se morajo migracije spremeniti iz problema, s katerim se je treba spoprijeti, v dobro upravljan vir. V ta namen bo Komisija v začetku leta 2016 predstavila dobro zasnovan sveženj o zakonitih migracijah.

Trajno rešitev bomo dosegli le, če bomo obravnavali izvor problema, tj. razloge, zakaj se soočamo s to veliko begunsko krizo. Evropska zunanja politika mora biti odločnejša. Ne smemo več ignorirati vojn ali nestabilnosti v naši neposredni soseščini oziroma se nanje neenotno odzivati.

V Libiji morajo EU in države članice storiti več za sodelovanje z regionalnimi partnerji in tako zagotoviti, da bo kmalu oblikovana vlada narodne enotnosti. Pripravljeni moramo biti, da taki vladi z vsemi razpoložljivimi instrumenti EU takoj pomagamo vzpostaviti varnost in zagotavljanje storitev za prebivalce. Razvojna in humanitarna pomoč EU bo morala biti takojšnja in obsežna.

Prav tako bi rad opozoril, da smo že v petem letu sirske krize, ki ji še ni videti konca. Mednarodna skupnost doslej ni storila dovolj za sirsko ljudstvo. Evropa ni storila dovolj za sirsko ljudstvo.

Danes pozivam k evropski diplomatski ofenzivi za rešitev krize v Siriji in Libiji. Potrebujemo močnejšo Evropo, ko gre za zunanjo politiko. Zelo sem vesel, da je Federica Mogherini, naša odločna visoka predstavnica, s svojim diplomatskim uspehom med pogajanji z Iranom o jedrskem vprašanju pripravila podlago za tako pobudo ter da je pripravljena tesno sodelovati z državami članicami pri prizadevanju za mir in stabilnost v Siriji in Libiji.

Da bi ji olajšali delo, Komisija danes predlaga ustanovitev skrbniškega sklada za nujne primere z začetnih 1,8 milijarde evrov iz naših skupnih finančnih sredstev EU za reševanje kriz na območju Sahela in Čadskega jezera, na Somalijskem polotoku in v Severni Afriki. Pomagati želimo vzpostaviti trajno stabilnost, na primer z ustvarjanjem možnosti za zaposlovanje v lokalnih skupnostih, in tako odpravljati temeljne vzroke nestabilnosti, prisilnega preseljevanja in nezakonitih migracij. Pričakujem, da bodo vse države članice EU prispevale svoj delež in pokazale enako visoke ambicije.

Nočem ustvarjati iluzij, da bo begunske krize konec v bližnji prihodnosti. Ne bo je. Vendar odrivanje čolnov s pomolov, zažiganje begunskih taborišč ali odvračanje pogleda od revnih in nemočnih ljudi ni Evropa.

Evropa je pek na Kosu, ki lačnim in utrujenim podarja kruh. Evropa so študenti v Münchnu in Passauu, ki na železniško postajo prinašajo oblačila za nove prišleke. Evropa je policist v Avstriji, ki izčrpanim beguncem ob prečkanju meje izreka dobrodošlico. To je Evropa, v kateri bi rad živel.

Kriza je huda in pot še vedno dolga. Računam na vas v Parlamentu in na vse države članice, da boste pokazali evropski pogum ter nadaljevali s prizadevanji v skladu z našimi skupnimi vrednotami in našo zgodovino.

 

Nov začetek za Grčijo, evrsko območje in evropsko gospodarstvo

Spoštovani gospod predsednik, cenjeni poslanke in poslanci,

rekel sem, da bom danes govoril o pomembnih vprašanjih. Zato moram v tem govoru o stanju v Uniji omeniti položaj v Grčiji, pa tudi širše izkušnje po petem letu grške krize, katere posledice se še vedno občutijo v evrskem območju ter evropskem gospodarstvu in družbi kot celoti.

Od začetka leta so pogovori o Grčiji zahtevali vso našo potrpežljivost. Izgubljenega je bilo veliko časa in zaupanja. Podrti so bili mostovi. Izrečene so bile besede, ki jih ni mogoče zlahka vzeti nazaj.

Priče smo bili nepremišljenemu političnemu nastopaštvu, prerekanju in žalitvam.

Prepogosto so ljudje mislili, da lahko trmasto vsiljujejo svoja stališča, ne da bi pomislili na stališča drugih.

Priče smo bili hujskanju ene demokracije v evrskem območju proti drugi. Okrevanje in ustvarjanje delovnih mest, dosežena v lanskem letu v Grčiji, sta v teh mesecih izpuhtela.

Skupaj smo prišli na rob prepada.

In spet smo bili šele na robu prepada sposobni uvideti širšo sliko in izpolniti svoje odgovornosti.

Na koncu je bil dosežen dogovor, obveznosti se spoštujejo in izvajajo. Znova se je začelo graditi zaupanje, čeprav je to še vedno zelo krhko.

Nisem ponosen na vse vidike doseženih rezultatov. Vendar sem ponosen na ekipe v Evropski komisiji, ki so si noč in dan do poznega avgusta neumorno trudile premostiti vrzel med oddaljenimi stališči in poiskati rešitve, ki bi bile v interesu Evrope in prebivalcev Grčije.

Vem, da niso bili vsi zadovoljni s tem, kar je storila Komisija.

Veliko grških politikov je bilo nezadovoljnih, da smo vztrajali pri reformah v Grčiji, zlasti glede nevzdržnega pokojninskega sistema in nepoštene davčne ureditve.

Številni drugi evropski politiki niso mogli razumeti, zakaj je Komisija nadaljevala s pogajanji. Nekateri niso mogli razumeti, zakaj nismo vseh pogajanj preprosto prepustili strokovnjakom Mednarodnega denarnega sklada. Zakaj smo včasih govorili tudi o socialnem vidiku programskih zavez ter jih skušali prilagoditi tako, da bi se upošteval vpliv na najranljivejše v družbi. Ali kako sem si drznil vedno znova poudarjati, da naj bi bila evro in članstvo v evrskem območju nepreklicna.

 

Spoštovani gospod predsednik, cenjeni poslanke in poslanci,

mandat Komisije za pogajanja z državo z dogovorjenim programom, kot je Grčija, ima zelo jasno podlago: Pogodbo o Evropski uniji, ki Komisijo poziva, naj spodbuja skupni interes Unije in skrbi za spoštovanje prava. To isto pravo vključuje pogodbeno klavzulo, o kateri so se dogovorile vse države članice in v skladu s katero je članstvo v evrskem območju nepreklicno.

Dokler države članice ne spremenijo Pogodb, menim, da je naloga Komisije in vseh ostalih institucij EU jasna, tj. da si prizadevajo za ohranitev celovitosti evrskega območja.

Komisiji je bila s Pogodbo o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost, ki so jo ratificirale vse države članice evrskega območja, izrecno zaupana tudi naloga, da izvede pogajanja o programu z državo članico. To moramo storiti v sodelovanju z Evropsko centralno banko, in, kjer je mogoče, skupaj z Mednarodnim denarnim skladom. Vendar imamo za to jasen mandat.

Sam si pomen navedb, ki v Pogodbah govorijo o Komisiji, razlagam tako, da je Komisija institucija, ki jo politično vodita predsednik in kolegij komisarjev. Zato pogovorov z Grčijo nisem prepustil zgolj uradnikom Komisije, kljub njihovemu izjemnemu strokovnemu znanju in trdemu delu. Redno sem se osebno pogovarjal z našimi strokovnjaki, pogosto tudi večkrat na dan, da bi jih usmeril ali prilagodil njihovo delo. Prav tako sem zagotovil, da smo o poteku pogajanj v Grčiji podrobno in zelo politično razpravljali na tedenskih sejah kolegija.

Vprašanje, ali naj se DDV poveča ne zgolj za restavracije, temveč tudi za predelano hrano, namreč ni tehnično. Je politično in socialno.

Prav tako ni tehnično, temveč globoko politično vprašanje, ali naj se DDV za zdravila poveča v državi, kjer zaradi krize 30 % prebivalstva ni več pokritega z javnim zdravstvenim sistemom. Ali da naj se namesto tega zmanjšajo vojaški izdatki – v državi, ki ima še vedno ene najvišjih vojaških izdatkov v EU.

Prav gotovo ni tehnično vprašanje, ali naj se zmanjšajo pokojnine najrevnejših v družbi ali minimalna plača; ali pa se namesto tega obdavčijo grški lastniki ladij.

Seveda pa so se morale številke v tretjem grškem programu na koncu iziti, pri čemer smo imeli vedno v mislih socialno pravičnost. Zelo natančno sem prebral poročilo trojke Evropskega parlamenta. Upam, da se vidi, da smo upoštevali pridobljene izkušnje in da smo prvič opravili oceno socialnega učinka programa. Čeprav odkrito priznam, da je bila Komisija v teh pogajanjih včasih primorana sprejeti tudi kompromise.

Vendar je zame pomembno, da smo na koncu dosegli kompromis, s katerim se je strinjalo vseh 19 držav članic evrskega območja, vključno z Grčijo.

Po tednih pogovorov, majhnega napredka, stalnih nazadovanj, številnih kriznih trenutkov in pogoste dramatičnosti nam je uspelo, da smo 19. avgusta podpisali nov program pomoči za stabilnost Grčije.

Zdaj, ko je novi program vzpostavljen, želim, da pomeni nov začetek za Grčijo in za evrsko območje kot celoto.

Bodimo pošteni: smo zgolj na začetku novega, dolgega potovanja.

Za Grčijo je zdaj najpomembneje, da sprejeti dogovor izvaja. Pri tem je potrebna široka politična odgovornost.

Pred sklenitvijo končnega dogovora sem se srečal z voditelji vseh glavnih grških političnih skupin. Vsi so obljubili podporo temu dogovoru in to svojo zavezanost so prvič dokazali, ko so v grškem parlamentu glasovali za novi program in za prve tri valove reform. Pričakujem, da bodo držali besedo in spoštovali dogovor, ne glede na to, kdo bo vladal. Grčija potrebuje širok podporo reformam in njihovo pravočasno izvedbo, da se povrneta zaupanje grških državljanov in do grškega gospodarstva.

Program je pomemben, vendar ne zadostuje za vrnitev Grčije na pot vzdržne rasti. Komisija bo Grčiji stala ob strani, da bi zagotovila izvedbo reform. Pomagali ji bomo razviti strategijo za rast, za katero bodo odgovorni in jo bodo vodili Grki.

Skupaj z evropskimi in mednarodnimi partnerji bo zagotovila prilagojeno tehnično pomoč na različnih področjih, kot sta na primer posodobitev javne uprave in neodvisnost davčnega organa. To bo glavna naloga nove podporne službe za strukturne reforme, ki sem jo ustanovil julija.

Komisija je 15. julija predstavila tudi predlog za omejitev nacionalnega sofinanciranja v Grčiji in za prednostno financiranje naložbenih projektov, ki jim primanjkuje likvidnosti: sveženj za rast v vrednosti 35 milijard evrov. To je nujno za oživitev gospodarstva po mesecih finančnega krča. Ta denar bo dosegel grško realno gospodarstvo, da bodo podjetja in organi lahko vlagali in zaposlovali.

Komisija je predlog pripravljala dan za dnem. Avgusta so večkrat zasedali tudi nacionalni parlamenti. Zato upam, da bo tudi Evropski parlament odigral svojo vlogo v skladu s prejšnjimi zavezami. Naš program za rast v Grčiji je v Parlamentu v obravnavi že dva meseca. Če bo sprejet, bo trajalo še nekaj tednov, preden bo prvi evro dosegel realno gospodarstvo Grčije.

Pozivam vas, da sledite zgledu Sveta, ki bo do konca meseca dosegel dogovor o tem programu za rast. Pri tem bi moral biti Evropski parlament vsaj tako hiter kot Svet.

 

Dejal sem, da želim, da bi nov program pomenil nov začetek tako za Grčijo kot tudi za celotno evrsko območje, saj se moramo iz krize, ki nas že predolgo pesti, veliko naučiti.

Gospodarske in socialne razmere govorijo same zase: trenutno je v Evropski uniji še vedno brezposelnih več kot 23 milijonov ljudi, pri čemer jih je več kot polovica brez dela vsaj eno leto. Samo v evrskem območju je brezposelnih več kot 17,5 milijona ljudi. Naše okrevanje ovirajo svetovne negotovosti. Javni dolg v EU je v povprečju dosegel več kot 88 % BDP, v evrskem območju pa znaša skoraj 93 %.

Krize še ni konec. Le začasno se je umirila.

Vendar to ne pomeni, da se nič ne dogaja. Brezposelnost se zmanjšuje, BDP raste hitreje kot v zadnjih letih, finančne razmere gospodinjstev in podjetij pa so se znatno izboljšale. In več držav članic, kot so na primer Latvija, Irska, Španija in Portugalska, ki jih je kriza zelo prizadela in so prejele evropsko finančno pomoč, zdaj postopoma dosega rast in utrjuje svoja gospodarstva.

To je napredek, vendar je okrevanje še vedno prepočasno, preveč ranljivo in preveč odvisno od naših zunanjih partnerjev.

Še pomembneje je to, da je kriza povzročila zelo velike razlike v evrskem območju in celotni EU. Zmanjšala je naše možnosti za rast. Prispevala je k dolgoročnemu trendu naraščajočih neenakosti. Zaradi vsega tega so se povečali dvomi o socialnem napredku, vrednosti spremembe in prednostih skupne poti.

Ponovno moramo zagnati konvergenčni proces, tako med državami članicami kot znotraj družbe, v središču katerega bodo produktivnost, ustvarjanje delovnih mest in socialna pravičnost.

Naša Evropa potrebuje več Unije.

Za Evropsko unijo in zlasti za mojo Komisijo to pomeni dvoje: prvič, da je treba vlagati v evropske vire delovnih mest in rasti, zlasti v naš enotni trg, in drugič, da je treba dokončati našo ekonomsko in monetarno unijo za vzpostavitev pogojev za trajno okrevanje. Prizadevamo si na obeh področjih.

Skupaj z vami in državami članicami smo oživili naložbeni načrt za Evropo v višini 315 milijard evrov in ustanovili novi Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI).

Manj kot leto za tem, ko sem naznanil ta načrt, se zdaj prvi projekti že začenjajo:

zahvaljujoč energetsko učinkovitejšim stavbam, ki jih financira sklad za naložbe, bo 40 000 gospodinjstev po vsej Franciji prejelo manjši račun za energijo in ustvarjenih bo 6 000 delovnih mest.

V zdravstvenih domovih v Barceloni bo bolnikom na voljo boljše zdravljenje s pomočjo novih terapij z zdravili iz plazme, ki jih financira sklad za naložbe.

V Limericku in drugih krajih na Irskem bodo imele družine boljši dostop do osnovnih zdravstvenih in socialnih storitev v 14 novih centrih osnovnega zdravstvenega varstva. To je šele začetek, saj bo sledilo še veliko več podobnih projektov.

Sočasno z izvajanjem naložbenega načrta nadgrajujemo tudi enotni trg, da bi ustvarili več priložnosti za ljudi in podjetja v vseh 28 državah članicah. Zahvaljujoč projektom Komisije, kot so digitalni enotni trg, unija kapitalskih trgov in energetska unija, odpravljamo ovire za čezmejno poslovanje in izkoriščamo velikost naše celine za spodbujanje inovacij, povezovanje talenta ter zagotavljanje večje izbire izdelkov in storitev.

Vendar bodo naša prizadevanja za uspeh zaman, če si ne bomo zapomnili težke lekcije: ljudi v Evropi in po svetu še nismo prepričali, da naša Unija ne želi le preživeti, temveč tudi rasti in cveteti.

Ne smemo se slepiti: s tem, ko v zadnjih mesecih nismo mogli hitro in nedvoumno rešiti grške krize, se je položaj vseh nas poslabšal. Zmanjšala sta se zaupanje v našo enotno valuto in ugled EU v svetu.

Ladji brez cilja ne koristi noben veter – vedeti moramo, kam smo namenjeni.

To je bistvo poročila o dokončanju naše ekonomske in monetarne unije, ki sem ga junija predstavil z drugimi predsedniki evropskih institucij.

Zdelo se mi je samoumevno, da v to pomembno delo vključim predsednika Schulza. Navsezadnje je Parlament v središču demokracije na ravni EU, tako kot so nacionalni parlamenti v središču demokracije na nacionalni ravni. Evropski parlament je in mora ostati parlament evrskega območja. Poleg tega bo v vlogi sozakonodajalca pristojen za odločanje o novih pobudah, ki jih bo Komisija predlagala v prihodnjih mesecih, da bi okrepila našo ekonomsko in monetarno unijo. Zato sem vesel, da smo prvič namesto „poročila štirih predsednikov“ pripravili „poročilo petih predsednikov“.

Kljub napornim večmesečnim razpravam o dogovoru za Grčijo smo maja in junija pripravili to poročilo, da bi začrtali pot za stabilnejšo prihodnost. Pet predsednikov vodilnih institucij EU se je dogovorilo o načrtu, ki bi nam moral omogočiti, da do začetka leta 2017 stabiliziramo in utrdimo evrsko območje ter nato na podlagi obnovljene konvergence naših gospodarstev dosežemo temeljitejšo reformo in na področjih, kjer je to mogoče, preidemo z odpornosti v času krize na nove možnosti za rast.

Poročilo petih predsednikov je po pričakovanjih sprožilo živahno razpravo po vsej Evropi. Nekateri trdijo, da evrsko območje potrebuje svojo vlado. Drugi menijo, da potrebujemo več discipline in spoštovanja pravil. Strinjam se z obema mnenjema: potrebujemo skupno odgovornost, večji občutek za skupno dobro ter popolno spoštovanje in izvajanje skupnih dogovorov. Vendar se ne strinjam, da bi to moralo pomeniti povečanje števila institucij ali samodejno upravljanje evra, kot da bi nove institucije ali čudežna pravila lahko dala boljše in obsežnejše rezultate.

Skupne valute se ne da upravljati zgolj na podlagi pravil in statističnih podatkov, ampak je potrebno nenehno politično ocenjevanje, ki je podlaga za nove odločitve na področjih gospodarske, fiskalne in socialne politike.

Poročilo petih predsednikov vključuje celovit načrt dela za prihodnja leta, pri čemer želim, da bi na vseh področjih – ekonomski, finančni, fiskalni in politični uniji – ukrepali hitro. Nekatera prizadevanja bodo morala biti osredotočena na evrsko območje, medtem ko bi moralo pri drugih sodelovati vseh 28 držav članic, saj so vse tesne povezane z našim enotnim trgom.

Dovolite mi, da opozorim na pet področij, na katerih bo Komisija hitro predstavila ambiciozne predloge in na katerih se pričakuje napredek že to jesen.

Prvič: pet predsednikov se je strinjalo, da potrebujemo skupen sistem za zagotovitev, da bodo prihranki državljanov vedno zaščiteni do največ 100 000 EUR na osebo in na račun. To je manjkajoči del naše bančne unije.

Danes takšne jamstvene sheme obstajajo, vendar so vse državne. Potrebujemo bolj evropski sistem, ki bo ločen od državnih blagajn, da bodo lahko državljani popolnoma prepričani, da so njihovi prihranki varni.

Vsi smo videli, kaj se je zgodilo poleti v Grčiji: državljani so, kar je razumljivo, dvigali svoje prihranke, saj so imeli malo zaupanja v finančne zmožnosti države, da lahko podpre svoj bančni sistem. To se mora spremeniti.

Nujno potrebujemo skupen sistem zajamčenih vlog, zato bo Komisija še pred koncem leta vložila zakonodajni predlog o prvih korakih k takemu sistemu.

Seveda se popolnoma zavedam, da soglasja o tem še ni. Vem pa tudi, da ste mnogi med vami tako kot jaz prepričani, da je treba doseči napredek. Tistim, ki imate pomisleke, lahko rečem, da se Komisija popolnoma zaveda, da obstajajo razlike v izhodiščnih položajih držav članic. Nekatere so oblikovale in dobro financirale svoje nacionalne sisteme zajamčenih vlog. Druge takšne sisteme še razvijajo. Te razlike je treba upoštevati. Zato poročilo petih predsednikov ne priporoča popolne vzajemnosti, temveč nov pristop s pomočjo sistema pozavarovanja. Dodatne podrobnosti o tem bomo predstavili v prihodnjih tednih.

Drugič: potrebujemo močnejšo prisotnost evra na svetovnem prizorišču. Kako je mogoče, da evrsko območje, ki ima drugo največjo svetovno valuto, v mednarodnih finančnih institucijah o ekonomskih vprašanjih še vedno ne govori z enotnim glasom? Za trenutek si predstavljajte sebe pri vsakodnevnem delu Mednarodnega denarnega sklada. Dobro vemo, kako pomemben je Mednarodni denarni sklad. Namesto da bi kot evrsko območje nastopali enotno, se morata glede glasovanja Belgija in Luksemburg še vedno dogovarjati z Armenijo in Izraelom, Španija pa je v skupni volilni enoti z državami Latinske Amerike.

Kako je mogoče, da smo Evropejci skupno med večjimi imetniki deležev v globalnih institucijah, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, na koncu pa še vedno delujemo kot manjšina?

Kako je mogoče, da se v Aziji ustanovi nova banka za investicije v infrastrukturo, evropske vlade pa tekmujejo, katera bo prva postala njena članica, namesto da bi uskladile svoja prizadevanja?

Odrasti moramo in svoje skupne interese postaviti pred nacionalne. Po mojem mnenju bi moral biti predsednik Evroskupine logični zastopnik evrskega območja v mednarodnih finančnih institucijah, kot je Mednarodni denarni sklad.

Tretjič: potrebujemo učinkovitejši in bolj demokratičen sistem ekonomskega in fiskalnega nadzora. Želim si, da bi bili Evropski parlament, nacionalni parlamenti in socialni partnerji na vseh ravneh ključni akterji v tem procesu. Prav tako si želim, da bi se interes evrskega območja kot celote že vnaprej bolje odražal v politikah EU in nacionalnih politikah – interes celote namreč ni le vsota njenih delov. To se bo odražalo v naših predlogih za dodatno racionalizacijo in okrepitev evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik.

V prihodnje ne želim, da bi bila naša priporočila za ekonomsko usmerjanje evrskega območja kot celote kup praznih besed. Želim, da bi zagotavljala dejansko usmeritev, zlasti v zvezi s fiskalno naravnanostjo na ravni evrskega območja.

Četrtič: okrepiti moramo pravičnost naših politik obdavčevanja. To zahteva večjo preglednost in pravičnost, tako za državljane kot podjetja. Junija smo predstavili akcijski načrt, katerega bistvo je: država, v kateri podjetje ustvari svoj dobiček, mora biti tudi država obdavčitve.

Korak k temu cilju je naše prizadevanje za skupno konsolidirano osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb. S to poenostavitvijo se bo težje izogniti plačilu davka.

S Svetom si močno prizadevamo, da se do konca leta sklene sporazum o avtomatični izmenjavi podatkov o davčnih stališčih.

Obenem pričakujemo, da bodo naše raziskave različnih nacionalnih sistemov kmalu prinesle rezultate.

In močno se borimo, da bi države članice spodbudili k sprejetju pravil za uveljavljanje davka na finančne transakcije do konca leta.

V naših politikah obdavčevanja potrebujemo več Evrope, potrebujemo več Unije in potrebujemo več pravičnosti.

Petič: okrepiti moramo prizadevanja za pošten in resnično vseevropski trg dela. Poštenost v tem okviru pomeni spodbujanje in zagotavljanje prostega pretoka državljanov kot temeljne pravice naše Unije, obenem pa preprečevanje primerov zlorab in nevarnosti socialnega dampinga.

Mobilnost delovne sile je dobrodošla in potrebna za uspeh evrskega območja in enotnega trga. Vendar mora mobilnost delovne sile temeljiti na jasnih pravilih in načelih. Ključno načelo bi moralo biti, da je treba zagotoviti enako plačilo za enako delo na istem kraju dela.

V okviru teh prizadevanj si želim razviti evropski steber socialnih pravic, ki bo upošteval spreminjajoče se razmere v evropskih družbah in na področju dela. Ta lahko služi tudi kot vodilo za obnovljeno konvergenco v evrskem območju.

Evropski steber socialnih pravic bi moral dopolniti, kar smo v zvezi z zaščito delavcev v EU skupaj že dosegli. Od socialnih partnerjev še naprej pričakujem, da bodo igrali osrednjo vlogo v tem procesu. Prepričan sem, da bi bilo dobro, da s to pobudo začnemo znotraj evrskega območja, drugim državam članicam EU pa omogočimo, da se pridružijo, če želijo.

Kot je navedeno v poročilu petih predsednikov, bomo v zvezi z evrskim območjem morali razmisliti o naslednjih temeljnih korakih. Komisija bo spomladi 2017 predstavila belo knjigo na to temo.

Da, ustanoviti bomo morali finančno upravo za evrsko območje, ki bo odgovorna na evropski ravni. Menim, da bi morala temeljiti na evropskem mehanizmu za stabilnost, ki smo ga ustanovili med krizo in katerega potencialni obseg kreditiranja v višini 500 milijard evrov pomeni, da ima enake zmogljivosti kot MDS. Evropski mehanizem za stabilnost bi moral postopoma prevzeti širšo funkcijo makroekonomske stabilizacije za boljše soočanje s pretresi, ki jih ni mogoče obvladovati samo na nacionalni ravni. Pripravili bomo vse potrebno, da se bo to uresničilo v drugi polovici tega mandata.

Evropska unija je dinamičen projekt. Projekt, ki služi državljanom. Ni zmagovalcev in ni poražencev. Vsem nam prinaša več, kot vložimo vanj. Gre za en celovit projekt. To je tudi sporočilo našim partnerjem v Združenem kraljestvu, ki jih imam še prav posebej v mislih ob reševanju velikih političnih izzivov v prihodnjih mesecih.

 

Pošten dogovor z Veliko Britanijo

Položaj v zvezi z Združenim kraljestvom je od začetka mojega mandata nekoliko jasnejši: do konca leta 2017 bo organiziran referendum, ali Velika Britanija ostaja v Uniji ali ne. O tem bodo seveda odločali volivci v Združenem kraljestvu. Vendar ne bi bilo niti pošteno niti realno reči, da ta odločitev ne bo strateškega pomena za Unijo kot celoto.

Vedno sem trdil, da si želim, da bi Združeno kraljestvo ostalo v Evropski uniji in da bi z britansko vlado dosegli pošten dogovor za Veliko Britanijo.

Britanci EU in sami sebi zastavljajo temeljna vprašanja o njej. Ali lahko EU zagotovi blaginjo za svoje državljane? Ali se EU osredotoča na področja, na katerih lahko nekaj doseže? Ali je EU odprta do preostalega sveta?

EU ima odgovore na ta vprašanja, pa ne samo zaradi Združenega kraljestva. Vseh 28 držav članic EU si želi moderno EU, ki deluje v korist vseh svojih državljanov. Vsi se strinjamo, da se mora EU zaradi velikih izzivov in krize, s katerimi se trenutno soočamo, prilagoditi in spremeniti.

Zato dokončno vzpostavljamo enotni trg, odpravljamo birokracijo, izboljšujemo naložbeno okolje za mala podjetja.

Zato ustanavljamo enotni digitalni trg, ki bi deloval tako, da vaša lokacija v EU ne bi vplivala na ceno, ki jo plačate pri spletni rezervaciji avta. Posodabljamo predpise EU o avtorskih pravicah, da bi izboljšali dostop državljanov do kulturnih spletnih vsebin in avtorjem zagotovili pošteno plačilo. In pred dvema mesecema je EU dosegla soglasje o odpravi stroškov gostovanja s poletjem 2017, kar si je že leta želelo veliko turistov in popotnikov, zlasti iz Velike Britanije.

Zato z vodilnimi državami sklepamo trgovinske sporazume, kot je na primer čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe. Zato odpiramo trge in odpravljamo ovire za podjetja in delavce v vseh 28 državah članicah EU.

Osebno si prizadevam za izboljšanje sodelovanja Unije z nacionalnimi parlamenti. Nalogo tesnejšega sodelovanja z nacionalnimi parlamenti sem vključil v poslanice vsem članom moje Komisije. Prepričan sem, da bo krepitev našega odnosa z nacionalnimi parlamenti Unijo zbližala z državljani, ki jim služi. Vem, da ima to ambicijo tudi predsednik vlade David Cameron. Prepričan sem, da bova našla skupno rešitev.

Pred več kot enim letom sem se v svoji kampanji za predsednika Komisije zaobljubil, da si bom kot predsednik prizadeval skleniti pošten dogovor z Veliko Britanijo. To je dogovor, ki je pošten do Velike Britanije, pa tudi do ostalih 27 držav članic.

Želim si, da bi ohranili celovitost vseh štirih svoboščin enotnega trga in hkrati našli pot do nadaljnje integracije evrskega območja za okrepitev ekonomske in monetarne unije.

Zaradi poštenosti do Združenega kraljestva bo del tega dogovora priznanje dejanskega stanja, da vse države članice ne sodelujejo na vseh področjih politike EU. Položaj Združenega kraljestva opredeljujejo posebni protokoli, na primer glede evra ter pravosodja in notranjih zadev. Če hočemo biti pošteni do drugih držav članic, jih odločitve Združenega kraljestva ne smejo ovirati pri nadaljnji integraciji, če se jim ta zdi primerna.

Prizadeval si bom za pošten dogovor z Veliko Britanijo. To bom storil samo iz enega razloga – ker verjamem, da je za EU bolje, da Velika Britanija ostane v njej, in da je za Veliko Britanijo bolje, da ostane v EU.

Na ključnih področjih lahko veliko več dosežemo skupaj, kot pa če delujemo sami. To drži zlasti za izjemne zunanjepolitične izzive, s katerimi se trenutno sooča Evropa in o katerih bom govoril v naslednjem delu tega govora.

 

Enotni na strani Ukrajine

Evropa je le delček sveta. Če lahko kaj ponudimo, je to naše znanje in vodenje.

Pred približno stoletjem je v Evropi živela petina svetovnega prebivalstva. Danes v Evropi živi le vsak deveti Zemljan, v naslednjem stoletju bo le vsak petindvajseti.

Menim, da lahko damo svoj prispevek v svetovnem okviru in da bi to tudi morali storiti. Ne zaradi lastne nečimrnosti, ampak ker imamo kaj ponuditi. Svetu lahko pokažemo svojo moč, ki izvira iz enotnosti in našega strateškega interesa pri skupnem ukrepanju. To še nikoli ni bilo bolj nujno in potrebno.

Ta trenutek se ljudje po svetu aktivno spopadajo v več kot 40 konfliktih. Med besnenjem teh konfliktov, ko se razbijajo družine in rušijo domovi, vam skoraj 60 let po rojstvu Evropske unije ne morem govoriti o miru. Kajti svet še ni našel svojega miru.

Če si želimo prizadevati za mirnejši svet, bomo potrebovali več Evrope in več Unije v naši zunanji politiki. To je najbolj nujno v odnosu do Ukrajine.

Izziv pomagati Ukrajini, da preživi, se reformira in raste, je evropski izziv. Ukrajinske sanje, sanje Majdana, so evropske sanje: živeti v sodobni državi s stabilnim gospodarstvom ter dobrim in pravičnim političnim sistemom.

V zadnjih dvanajstih mesecih sem dobro spoznal predsednika Porošenka – na srečanju na vrhu, na večerji pri njem doma, na veliko sestankih in v neštetih telefonskih klicih. Začel je spreminjati svojo državo. Bori se za mir. Zasluži si našo podporo.

Veliko smo že naredili. V okviru treh programov makrofinančne pomoči smo zagotovili posojilo v višini 3,41 milijarde EUR, prispevali smo k sklenitvi dogovora, ki bo Ukrajini pozimi zagotovil oskrbo s plinom, in svetovali smo pri pravosodni reformi. Če želimo uspeti, morajo sodelovati EU in vse države članice.

Prav tako moramo ostati enotni.

Potrebujemo enotnost, ko gre za varnost naših vzhodnih držav članic, zlasti baltskih držav. Varnost in meje držav članic EU so nedotakljive. Hočem, da se v Moskvi tega zelo jasno zavedajo.

Potrebujemo večjo enotnost v zvezi s sankcijami. Sankcije, ki jih je EU uvedla proti Rusiji, imajo svojo ceno za vsako od naših gospodarstev in vplivajo na pomembne sektorje, kot je kmetijstvo. Toda sankcije so učinkovito orodje pri soočanju z agresijo in kršitvami mednarodnega prava. To politiko je treba ohraniti, dokler se sporazumi iz Minska ne izpolnijo v celoti. Ohraniti moramo mirno kri in enotnost.

Vendar moramo tudi še naprej iskati rešitve.

Na vrhu G-20 v Brisbanu sem govoril s predsednikom Putinom na dvostranskem srečanju, ki je trajalo do zgodnjih jutranjih ur. Spomnila sva se, kako dolgo se poznava in kako so se časi spremenili. Duh sodelovanja med EU in Rusijo sta zamenjala sumničenje in nezaupanje.

EU mora Rusiji pokazati, koliko stane soočenje, vendar ji mora tudi dokazati, da je pripravljena sodelovati.

Ne želim, da bi Evropa stala na obrobju zgodovine. Želim si Evropo, ki vodi. Ko je Evropska unija enotna, lahko spreminja svet.

 

Enotni na vodilnem položaju pri reševanju podnebnih sprememb

Primer, kjer Evropa že vodi, je naše ukrepanje na področju podnebnih sprememb.

V Evropi se vsi že dolgo zavedamo, da so podnebne spremembe eden največjih svetovnih izzivov.

Planet, ki si ga delimo, njegovo ozračje in stabilno podnebje trpijo, ker človeštvo z njimi slabo ravna.

V nekaterih delih sveta ljudje živijo prek svojih zmožnosti, ustvarjajo ogljični dolg in živijo z njim. Kot je znano iz ekonomije in kriznega upravljanja, življenje prek lastnih zmožnosti ni trajnostno ravnanje.

Narava nam bo še prehitro izstavila račun. V nekaterih delih sveta podnebne spremembe spreminjajo vire konfliktov – nadzor nad jezom ali jezerom je lahko bolj strateški od rafinerije nafte.

Podnebne spremembe so celo eden od glavnih razlogov za novodobne migracije. Begunci zaradi podnebnih sprememb bodo postali nov izziv, če ne bomo hitro ukrepali.

Svet se bo čez 90 dni sestal v Parizu, da bi se dogovoril o ukrepih za dosego cilja, da dvig globalne temperature ostane pod 2 stopinjama Celzija. EU je na dobri poti in si je marca jasno zastavila zavezujoč cilj za zmanjšanje emisij v celotnem gospodarstvu za najmanj 40 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. To je doslej najbolj ambiciozen prispevek.

Drugi sledijo, nekateri le zadržano.

Naj našim mednarodnim partnerjem zelo jasno povem, da EU ne bo podpisala kakršnega koli dogovora. Moja prednostna naloga, prednostna naloga Evrope je, da se sprejme ambiciozen, trden in zavezujoč globalni podnebni dogovor.

Zato sva moja Komisija in jaz del tega prvega leta uporabila za pridobivanje podpore za ambiciozne načrte v Parizu. Maja lani sem bil v Tokiu in sem predsednika vlade Abeja pozval k sodelovanju, da bi Pariz postal vreden naslednik Kjota.

Voditelji so se junija na vrhu skupine G-7 dogovorili, da bodo razvili dolgoročne nizkoogljične strategije in do konca stoletja opustili fosilna goriva.

Nato sem se srečal s kitajskim predsednikom vlade Lijem Kečiangom, da bi se pripravila na Pariz in vzpostavila partnerstvo, ki bi danes zagotovilo tako oblikovanje mest, da bodo tudi v prihodnosti kos potrebam na področju energije in podnebnih sprememb.

Člani kolegija so bili v usklajevanju z visoko predstavnico vključeni v prizadevanja podnebne diplomacije. Danes je komisar Miguel Arias Cañete v Papui Novi Gvineji, kjer z voditelji Foruma pacifiških otokov razpravlja o načrtih za Pariz. Če popravni ukrepi v boju proti podnebnim spremembam ne bodo sprejeti, se bo morska gladina dvignila in usoda navedenih otokov nam bo v grenak opomin.

Vendar če bomo v Parizu uspešni, bo imelo človeštvo prvič mednarodni režim za učinkovit boj proti podnebnim spremembam.

Pariz bo naslednji, vendar ne zadnji postanek. Pot vodi v Pariz, vodi pa tudi iz Pariza.

Komisija si bo prizadevala, da Evropa ohrani vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Dajali bomo zgled s svojimi dejanji.

Nimamo idealne rešitve za reševanje podnebnih sprememb. Vendar so nam naša zakonodaja, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami, in naši ukrepi omogočili zmanjšanje emisij ogljika ob ohranjanju gospodarske rasti.

Naša v prihodnost usmerjena podnebna politika prispeva tudi k uresničevanju naših nujno potrebnih ciljev energetske unije: v sektorju energije iz obnovljivih virov smo vodilni v svetu, saj le-ta danes zaposluje več kot milijon prebivalcev EU in ustvarja 130 milijard EUR prometa, vključno s 35 milijardami EUR izvoza. Evropska podjetja imajo danes v lasti 40 % vseh patentov za tehnologije obnovljivih virov energije, hitrost tehnoloških sprememb pa povečuje možnosti za novo svetovno trgovino na področju zelene tehnologije.

Zato je pri izvajanju energetske unije pomembna strateška usmerjenost v inovacije in medsebojno povezovanje naših trgov.

To sem vam obljubil lani in to je ta Komisija uresničila in za to si bo prizadevala tudi v prihodnje.

Boja proti podnebnim spremembam ne bomo dobili ali izgubili v diplomatskih razpravah v Bruslju ali Parizu. Dobili ali izgubili ga bomo na terenu in v mestih, kjer živi in dela večina Evropejcev ter kjer se porabi približno 80 % vse energije, proizvedene v Evropi.

Zato sem prosil predsednika Schulza, naj prihodnji mesec v parlamentu gosti konvencijo županov, na kateri se bo srečalo 5 000 županov evropskih mest. Vsi so se zavezali k uresničevanju cilja EU glede zmanjšanja emisij CO2. Upam, da bodo vsi člani tega parlamenta podprli ukrepe, ki jih izvajajo mestne in krajevne skupnosti po vsej Evropi, da bi se sklepi iz Pariza uresničili.

 

Sklep

Spoštovani gospod predsednik, cenjeni poslanke in poslanci,

številnih tem se danes nisem oziroma nisem mogel dotakniti. Tako bi na primer rad spregovoril o Cipru. Upam in želim si, da bo otok prihodnje leto združen. Potem ko sem se julija sredi zelene črte srečal in dolgo pogovarjal s predsednikoma Nikosom Anastasiadesom in Mustafo Akincijem, verjamem, da je v trenutnih razmerah s potrebno vizijo in politično voljo obeh voditeljev ter stalnim usklajevanjem prizadevanj EU in ZN združitev mogoča. Vso svojo podporo in pomoč dajem na voljo, da bi dosegli ta cilj. Ker verjamem, da zidovi in ograje nimajo mesta v državi članici EU.

Nisem omenil evropskih kmetov, ki so ta teden protestirali v Bruslju. Strinjam se z njimi, da je na trgu, kjer je liter vode dražji od litra mleka, nekaj narobe. Ne mislim pa, da lahko ali da bi morali trg mleka podrobno upravljati iz Bruslja. Kmetom, ki občutijo negativne učinke sankcij proti Rusiji, bi morali zagotoviti nadomestilo. Zato Komisija predlaga za kmete solidarnostni sveženj v vrednosti 500 milijonov evrov. Evropski in nacionalni organi za varstvo konkurence pa bi morali podrobno proučiti strukturo trga. Na trgu mleka se je nekaj skisalo. Moj vtis je, da moramo razbiti nekaj oligopolov v maloprodajnem sektorju.

Še veliko bi lahko povedal, a ko sem se dotaknil najbolj perečih izzivov, s katerimi se soočamo danes, mi je postala jasna ena stvar: najsi govorimo o begunski krizi, gospodarstvu ali zunanji politiki, uspemo lahko le kot Unija.

Kaj je Unija, ki predstavlja 507 milijonov evropskih državljanov? Unija ni zgolj Bruselj ali Strasbourg. Unija so evropske institucije. Unija so tudi države članice. Njihove nacionalne vlade in parlamenti.

Dovolj je, da spodleti enemu od nas, in vsi bomo obtičali.

Evropi in Uniji mora uspeti. Medtem ko v normalnih časih odločno zagovarjam metodo Skupnosti, pa v kriznih časih nisem purist – ne zanima me, kako se spopademo s krizo, naj bodo to medvladne rešitve ali postopki, ki jih vodi Skupnost. Samo da najdemo rešitev in stvari opravimo v interesu evropskih državljanov.

Vendar ko opazimo, da metoda šepa, moramo pristop spremeniti.

Poglejte mehanizem za begunce, ki smo ga maja predstavili za Grčijo in Italijo: Komisija je predlagala zavezujočo shemo solidarnosti za celotno Unijo. Toda države članice so izbrale prostovoljni pristop. Rezultat: številke 40 000 nismo nikoli dosegli. Niti ena oseba, ki potrebuje zaščito, še ni bila premeščena, Italija in Grčija pa se še naprej sami spopadata z navalom pribežnikov. To preprosto ni dovolj dobro.

Poglejte medvladne rešitve, kot je fiskalni dogovor iz leta 2011 za okrepitev fiskalne discipline ali sporazum iz leta 2014 o ustanovitvi skupnega sklada za reševanje bank. Danes lahko vidimo, da ni niti ena država članica v celoti uresničila fiskalnega dogovora. Le 4 države članice od devetnajstih pa so ratificirale sporazum o skladu za reševanje bank, ki naj bi začel delovati 1. januarja 2016.

To preprosto ni dovolj, če se želimo soočiti s sedanjimi ogromnimi izzivi.

Spremeniti moramo način dela.

Delati moramo hitreje.

Pri svojih metodah moramo postati bolj evropski.

Ne zato, ker želimo moč na evropski ravni. Ampak ker nujno potrebujemo boljše in hitrejše rezultate.

V naši Uniji potrebujemo več Evrope.

V naši Uniji potrebujemo več unije.

Že vse življenje verjamem v Evropo. Za to imam svoje razloge, pri čemer se zavedam, da so današnjim generacijam mnogi od njih na srečo tuji.

Ko sem prevzel ta položaj, sem izjavil, da želim popraviti mostove, ki so se začeli krušiti. Kjer je solidarnost začela pokati po šivih. Kjer so se stari demoni poskušali prebiti na dan.

Še vedno nas čaka dolga pot.

Vendar ko bodo prihodnje generacije o tem trenutku prebirale v knjigah o evropski zgodovini, naj piše, da smo stopili skupaj ter pokazali sočutje in odprli domove tistim, ki so potrebovali našo zaščito.

Da smo združili moči in se soočili z globalnimi izzivi, zaščitili naše vrednote in rešili spore.

Da smo zagotovili, da davkoplačevalcem nikoli več ne bo treba plačati za pohlep finančnih špekulantov.

Da smo z roko v roki poskrbeli za rast in blagostanje naših gospodarstev, naših podjetij in predvsem naših otrok.

Piše naj, da smo skovali Unijo, ki je bila močnejša kot kdaj koli prej.

Piše naj, da smo skupaj ustvarjali zgodovino Evrope. Naj bo to zgodba, ki jo bodo naši vnuki pripovedovali s ponosom.

 

Dodatne informacije:

Poudarki iz govora

Video celotnega govora

Spletna stran: Stanje v Uniji 2015

SPEECH/15/5614


Side Bar

Videos





Photos