Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija

[Velja govorjena beseda]

José Manuel Durão Barroso

Predsednik Evropske komisije

Poslovilni govor predsednika Barrosa

Plenarno zasedanje Evropskega parlamenta

Strasbourg, 21. oktobra 2014

Spoštovani gospod predsednik, cenjeni poslanke in poslanci,

najprej bi se vam želel zahvaliti za povabilo, da še zadnjič nagovorim ta parlament. Dejansko smo pri koncu mojega drugega mandata kot predsednik Evropske komisije in zelo sem vesel, da vam lahko danes ob prisotnosti svojih kolegov predstavim končno poročilo. Glede na to, da gre za mojo drugo Komisijo, mislim, da lahko govorim o zadnjih desetih letih.

Z vami želim deliti svoje občutke, čustva, vam približati, kako ocenjujem odzivanje Evropske unije v teh izzivov polnih časih ter kateri so po mojem mnenju najpomembnejši izzivi v prihodnosti.

Verjamem, da se strinjate z mano, da so bili to izjemni in izzivov polni časi. Deset let krize in odzivanja Evropske unije na to krizo. Toda ne le finančne in dolžniške krize – ne smemo pozabiti, da smo začetku mojega prvega mandata imeli tudi ustavno krizo, ko sta dve ustanovni članici Evropske unije na referendumih zavrnili Ustavno pogodbo. Imeli smo torej ustavno, dolžniško in finančno krizo, zdaj pa imamo v najbolj akutni obliki še geopolitično krizo kot posledico spora med Rusijo in Ukrajino.

Ustavno krizo smo dejansko rešili z Lizbonsko pogodbo. Dejstvo je, da so takrat številni menili, da bo za Evropsko unijo nemogoče najti novo institucionalno ureditev. In resnično so se pojavljali trenutki negotovosti in dvoma. Dejansko pa smo lahko ohranili večino pravnega reda Evropske unije, vključno z večino novih elementov Lizbonske pogodbe, ki so jo ratificirale vse države članice, vključno s tistimi, za katere se danes zdi, da so to pozabile.

Če nadaljujem z nedavnimi dogodki – ker sem se naučil, da gospodarske težave prihranim za konec, saj so še vedno z nami – v Evropi smo se soočili z zelo resnim problemom in grožnjo naši stabilnosti, povezano z nesprejemljivim ravnanjem Rusije glede Ukrajine. In sprejeli smo načelno stališče. Ukrajini smo ponudili pridružitveni sporazum in sporazum o prosti trgovini in vesel sem, da je Ukrajina kljub vsem težavam podpisala in ratificirala pridružitveni sporazum. Temu parlamentu želim čestitati, ker ste na isti dan in ob istem času, ko je parlament v Ukrajini ratificiral ta sporazum, tudi vi storili isto ter tako pokazali, da lahko Ukrajini kot članu evropske družine narodov daste upanje.

V tem trenutku ta kriza sicer še ni minila – to vemo. Vendar mislim, da smo lahko ponosni, da smo ohranili načelno stališče, da smo kar najbolj nedvoumno obsodili dejanja Rusije in da je bil pravzaprav ratificiran ne le pridružitveni sporazum z Ukrajino, ampak tudi z Gruzijo in Moldavijo. Menim namreč, da to dolgujemo tem državam, ki se ozirajo k Evropi v upanju, da bodo z nami nekoč imele skupno prihodnost in z nami delile skupne vrednote.

V tem trenutku smo še vedno na stopnji pogajanj in ravno danes bo ob posredovanju Komisije potekalo srečanje z rusko in ukrajinsko vlado o energetskih vprašanjih; politična rešitev je torej mogoča, za to si prizadevamo. Politični dogovor je v interesu vseh strani, toda to mora biti politični dogovor, ki upošteva načela mednarodnega prava, politični dogovor, ki spoštuje pravico naše sosednje države do odločanja o lastni prihodnosti, in politični dogovor, ki spoštuje suverenost in neodvisnost te države. Zato moramo biti ponosni na to, za kar smo se zavzemali v tej zelo zahtevni geopolitični krizi.

Imeli pa smo tudi finančno in dolžniško krizo. Dejstvo je, da kriza ni nastala v Evropi, vendar ker nanjo nismo bili pripravljeni in ker evrsko območje še ni imelo na voljo mehanizmov, nas je močno prizadela, ne samo v finančnem in gospodarskem smislu, ampak tudi v socialnem in političnem. Menim, da je bila ta kriza verjetno največja od začetka procesa evropskega povezovanja v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Osvetlimo ozadje te krize.

Spoštovani poslanke in poslanci,

spomnimo se, kakšni so bili možni scenariji večine analitikov v gospodarskih in finančnih medijih pa tudi številnih držav članic oziroma tretjih držav o tem, kaj se lahko zgodi. Vsi so napovedovali grški izstop, grški izstop iz evrskega območja, kar bi seveda takoj imelo učinek domin na druge države, ki so ga denimo na Irskem in Portugalskem dejansko že čutili. Toda ne pozabimo, tudi Španija je bila pod zelo velikim pritiskom, prav tako Italija. Bili smo na robu prepada. Dobro se spominjam razprav ob robu srečanja skupine G-20 v Cannesu leta 2011, dobro se spominjam, da so analitiki skoraj enoglasno napovedovali grški izstop, vsaj polovica pa je napovedovala implozijo evra. In kaj se je dejansko zgodilo? Ne samo da ni prišlo do nobenega izstopa iz evrskega območja, ampak se mu bo s 1. januarjem 2015 pridružila še 19. članica – Litva. Ne samo da Grčija ni zapustila evrskega območja, ampak se je to tudi razširilo, tako kot se širi Evropska unija. To vprašanje je v analizah močno podcenjeno.

Se spomnite, da nas je bilo leta 2004, ko mi je bilo v veselje in čast prevzeti vodenje Evropske komisije, le 15? Danes nas je 28. Torej se je članstvo v Evropski uniji v času te krize skoraj podvojilo. Ali obstaja še boljši dokaz odpornosti in sposobnosti prilagajanja naše Unije? Dejstvo, da smo bili sposobni ostati združeni in odprti v času krize, po mojem mnenju potrjuje izredno odpornost in moč Evropske unije in tega ne smemo podcenjevati.

Vem, da za nekatere te stvari ne štejejo. Na nek način idealizirajo preteklost; verjetno sanjajo o Evropi kot zaprtem klubu; menijo, da je šlo Evropi bolje, ko je bila polovica celine pod totalitarnim komunizmom. Sam ne tega ne mislim. Menim, da je današnja Evropa boljša, kot je bila v času, ko je bila polovica Evrope pod komunizmom. Evropska unija se je bila sposobna v tej celotni krizi odpreti in utrditi ter na ravni celine združiti skoraj vso Evropo na podlagi vrednot miru, svobode in pravice. To se mi zdi dosežek, ki bi ga bilo treba ceniti, ne pa se ga sramovati kot nekateri.

Tudi to je po mojem mnenju razlog za optimizem. Mnogi so napovedovali, kot se najbrž spominjate, vsaj tisti, ki ste takrat spremljali ta dogajanja, da Evropska komisija ne bo mogla delovati s 25 ali 27 ali 28 člani, da bo Evropska unija blokirana. V resnici pa širitev ni blokirala Evropske unije; v resnici, to zdaj lahko delim z vami, je bilo včasih težje združiti nekatere ustanovne članice Unije kot vseh 28 evropskih držav.

Zato mislim, da moramo biti ponosni tudi na to, vsi skupaj, da je bila Evropska unija sposobna ostati združena in odprta v času krize. In ko pravim „odprta“, govorim o vseh pomenih besede, vključno z odprtim odnosom do sveta. Tako smo na primer po neuspelem krogu pogajanj o razvoju iz Dohe in trgovinskih pogajanj iz Dohe spodbujali proaktiven podnebni program. In zdaj smo vodilni zgled na tem področju, ker menim, da je lahko trgovina eden najboljših načinov za spodbujanje rasti po vsem svetu in v Evropski uniji. Ali pa ko smo – šlo je za pobudo Evropske unije – povabili predsednika Združenih držav Amerike k pogovoru in ga prepričali, naj organizira prvo srečanje G-20 na ravni voditeljev držav ali vlad, saj smo tako zagotovili globalni pristop, ki temelji na sodelovanju, in preprečili vrnitev h golemu protekcionizmu. To je v času krize lahko skušnjava. Evropo smo tako uspeli obdržali združeno, celo povečali smo njeno članstvo, ter tudi odprto ostalemu svetu.

Toda, smo zdaj močnejši ali šibkejši? Vem, da bodo tisti najbolj kritični trdili, da smo šibkejši. Ali smo res?

Ob izbruhu krize skoraj nismo imeli nobenih mehanizmov, s katerimi bi se nanjo odzvali. Spopadali smo se s krizo brez primere, kot so jo imenovali takrat. Nismo imeli mehanizmov, s katerimi bi na primer podprli države, ki so se znašle v neposredni nevarnosti plačilne nesposobnosti. Storili smo že veliko. Komisija in države članice ob stalni in močni podpori Parlamenta smo skupaj ustvarili nov sistem upravljanja. Danes imamo veliko učinkovitejši sistem upravljanja z več pooblastili za institucije Skupnosti kot kdaj koli prej in naredili smo vse, da bi metoda Skupnosti ostala v središču našega povezovanja. Komisija ima danes več pristojnosti v zvezi z upravljanjem evrskega območja kot pred krizo. Evropska centralna banka ima danes možnost neposrednega nadzora nad bankami v Evropi, kar bi bilo prej nemogoče; pred krizo bi bilo to skoraj nepredstavljivo. Spomnim se razprav o bančni uniji. Ko sem v intervjuju dejal, da potrebujemo bančno unijo, sem prejel nekaj telefonskih klicev iz glavnih mest, češ zakaj neki govorim o bančni uniji. Tega da ni v pogodbah. In sem odgovoril: „Res je, tega ni v pogodbah, vendar moramo to storiti, če želimo uresničiti cilj pogodb, to je stabilnost in rast.“ Danes imamo bančno unijo.

Spoštovani poslanke in poslanci,

če na stvari pogledamo širše in pomislimo, kje smo bili pred desetimi leti in kje smo zdaj, lahko s prepričanjem in popolnoma iskreno trdimo, da je Evropska unija danes, vsaj v evrskem območju, bolj povezana in ima okrepljene pristojnosti ter da imamo danes z metodo Skupnosti več možnosti za spopadanje s krizo, zlasti v evrskem območju. Ne le v sistemu upravljanja v bančni uniji, temveč tudi v zakonodaji na področju finančne stabilnosti, finančne ureditve in finančnega nadzora.

Pripravili smo približno 40 novih zakonodajnih aktov, ki jih je Evropski parlament vse odobril. In še enkrat se vam zahvaljujem, ker sta bila v skoraj vseh teh razpravah Evropski parlament in Evropska komisija na isti strani, zavzemala sta se za bolj ambiciozno Evropo, ne za manj. Zato lahko danes trdim, da smo močnejši, saj imamo bolj povezan sistem upravljanja, imamo zakonodajo za boj proti zlorabam na finančnih trgih in imamo veliko jasnejši sistem nadzora in regulacije. Verjamem, da smo zdaj bolje kot prej pripravljeni na soočanje s krizo, če bi se take krize ponovile v prihodnosti.

Seveda bi lahko rekli, da je pred nami še vedno veliko težav. Res je – in o tem bom spregovoril čez nekaj trenutkov –, vendar ne pozabite, kje smo bili pred tem. Bili smo zelo blizu plačilni nesposobnosti ali, povedano bolj neposredno, bankrotu nekaterih naših držav članic. Pa poglejte, kje smo zdaj. Od držav, ki so zaprosile za programe prilagajanja, sta Portugalska in Irska uspešno zaključili program. Irska je zdaj ena od najhitreje rastočih držav v Evropi. In dejansko so vse tiste države, ki jim je grozila neposredna nevarnost propada, zdaj veliko bolj stabilne. V Španiji, ki je zaprosila za program za banke, se zdaj kaže precejšen napredek. Dejansko torej samo dve državi od vseh tistih – ne smemo pozabiti na države srednje in vzhodne Evrope, ki so prav tako izvajale programe prilagoditve, čeprav še niso bile del evrskega območja –, samo dve državi še nista zaključili svojih programov za prilagajanje.

Povprečen primanjkljaji v evrskem območju je zdaj 2,5 %. To je precej manj kot v ZDA ali na Japonskem. Kar zadeva stabilnost, nam zdaj gre bolje kot prej. Mimogrede, evrsko območje je zabeležilo trgovinski presežek. Evropska unija na splošno bo imela presežek blaga in storitev in prvič po mnogih letih tudi na področju kmetijstva.

To poudarjam, ker je v nekaterih političnih krogih razširjeno mnenje, da izgubljamo bitko z globalizacijo. Vendar to ni res. Nekatere države v naši Uniji sicer ne dobivajo te bitke, vendar lahko na splošno trdimo, da Evropa dobiva svetovno bitko v smislu konkurence, in sicer trgovine in naložb.

Seveda je rast še vedno skromna. Menim, da načeloma ne moremo reči, da smo krizo v celoti prestali, ker grožnje ostajajo, vendar smo dobili bitko za stabilnost. Danes nihče na svetu ne bo resno stavil na propad evra. Evro se je pokazal kot močna, verodostojna in trdna valuta. Naša rast pa je še vedno šibka in krepko pod pričakovanji.

Kaj lahko torej naredimo za rast? To je pomembno vprašanje. In na tem mestu bi vas spet želel na nekaj spomniti. Dobro se zavedam, da je bila zelo pogosto politika Evropske unije in zlasti politika Evropske komisije predstavljena kot usmerjena samo v varčevanje. Menim, da je to izkrivljanje resnice.

Ves čas smo zagovarjali vsaj tri pomembne elemente – vsekakor fiskalno konsolidacijo, zlasti v državah, ki čutijo pritisk trgov. Popolnoma neodgovorno bi bilo, če države ne bi mogle izpolnjevati strogega programa za ureditev svojih javnih financ, vendar smo vedno enako odločno trdili, čeprav nekateri tega niso želeli slišati, da so potrebne strukturne reforme in konkurenčnost, saj je bila dejansko že pred krizo naša rast pod našimi zmožnostmi, to je realnost; imeli pa smo tudi hude težave s pomanjkanjem konkurenčnosti v nekaterih naših državah, zato potrebujemo bolj ambiciozne strukturne reforme.

Vendar pa smo se zavzemali tudi za naložbe. Vedno sem trdil, da potrebujemo več naložb, javnih in zasebnih. Bolj bomo pokazali, da so naša gospodarstva konkurenčna in da lahko privabljajo zasebne naložbe, več zasebnih naložb bomo imeli. Res me zdaj veseli, da večina naših držav, čeprav z različno hitrostjo, izvaja ambiciozne strukturne reforme, ki bi še pred krizo veljale za povsem nemogoče.

Če iskreno preučimo razmere, so bile države, ki jih je najbolj prizadela finančna kriza, tudi tiste, ki jim je pred krizo najbolj padla stroškovna konkurenčnost. Zdaj pa so reforme, ki so jih izvedle Španija, Irska, Portugalska in Grčija, izjemne.

Poleg politične konsolidacije in strukturnih reform smo vedno videli potrebo po večjih naložbah. Zasebnih, pa tudi javnih. Verjetno se boste spomnili razprave o večletnem finančnem okviru. Predsednik Schulz se je zagotovo spominja. Skupaj smo sodelovali na številnih sejah in pozivali države članice, naj povečajo naložbe, najpomembnejši instrument za naložbe na evropski ravni pa je večletni finančni okvir v višini približno bilijon evrov.

Če torej ni bilo zadostnih naložb, to ni bilo zaradi pomanjkanja volje Komisije niti pomanjkanja volje tega Parlamenta. Ampak zaradi nasprotovanja nekaterih vlad. To je realnost. Zavzemamo se za trdne in usmerjene naložbe za rast. Ne samo z večletnim finančnim okvirom. Pomislite na predloge, ki sem jih na primer tu v govorih o stanju v Uniji delil z vami. Povečanje kapitala EIB, ki je bilo nazadnje sprejeto. Projektne obveznice, ki so jih države članice sprejele, vendar le kot pilotne projektne obveznice. Pomoč za mala in srednja podjetja s posojili EIB in sredstvi iz strukturnih skladov našega proračuna. Na žalost sta bili le dve državi pripravljeni sodelovati.

Ali pa na primer program za mlade, jamstvo za mlade, ki smo ga predlagali, države članice pa so ga sprejele. Pri pobudi za zaposlovanje mladih pa sta se le dve državi strinjali glede vzpostavitve posebnega programa za zaposlovanje mladih.

Torej, moji dragi kolegi, naj jasno povem, da smo za naložbe. Novi Komisiji in mojemu kolegu Jeanu-Claudu Junckerju želim veliko uspeha, želim, da bi imel podporo držav članic za bolj ambiciozen program naložb v naslednjih letih. Verjamem, da je to zdaj mogoče in da je ozaveščenost o tej zadevi zdaj veliko večja. Vendar je to spet del celovite strategije, ki združuje fiskalno konsolidacijo, strukturne reforme in naložbe ter seveda vse ukrepe v zvezi z bančno unijo in finančno ureditvijo za zagotovitev stabilnosti.

To zdaj posebej poudarjam, ker menim, da bi bilo po vsem, kar smo dosegli, napak odnehati, popustiti v odločenosti, opustiti pot strukturnih reform. Mislim, da smo opravili en del naloge, stabilnost in rast smo delno dosegli, čeprav ne v taki meri, kot smo si želeli, zdaj pa moramo biti odločni in dokončati reforme, da bomo dosegli trajnostno rast in ne rast, ki jo financira dolg, prekomeren javni ali zasebni dolg, saj je taka rast umetna, fiktivna, za katero bomo slej ko prej plačali ceno; da bomo torej dosegli trajnostno rast, za katero verjamem, da je mogoča, če bomo še naprej pogumno izvajali reforme in zagotovili močnejše upravljanje za Evropsko unijo.

Zdaj ni časa, da bi govoril o vseh drugih politikah, ki smo jih razvijali skozi leta. Dovolite mi le, da izpostavim nekaj primerov, ker se bo o njih v kratkem odločalo in mislim, da so pomembni.

Zelo sem ponosen, da je Komisija leta 2007, v času mojega prvega mandata, predstavila najbolj ambiciozen program za varstvo podnebja na svetu. Kar se tiče podnebnega programa, smo še vedno na vodilnem mestu.

Uspelo nam je povezati podnebni program s programom za energetsko varnost. To omenjam, ker bomo imeli ta teden v Bruslju pomembno razpravo na ravni voditeljev držav in vlad ter upam, da bo Evropska unija ohranila svojo vodilno vlogo. Seveda v tej vlogi ne bi smela biti osamljena, temveč bi morala sodelovati z drugimi, saj smo za naš planet odgovorni vsi. Gotovo je bila zmožnost Evropske unije, da odločno ukrepa v boju proti podnebnim spremembam, eden največjih dosežkov zadnjih let.

Prav tako smo lahko zelo ponosni na dejstvo, da nam je kljub omejitvam zaradi našega finančnega stanja uspelo v večletni finančni okvir vključiti 30 % več sredstev za raziskave in tehnologijo v okviru Obzorja 2020. Menim, da imamo zdaj priložnost, da na tem področju naredimo več, kakor tudi na področju kulture z našim programom Ustvarjalna Evropa.

Dejstvo je, da je bilo kljub gospodarski in finančni krizi na nekaterih področjih mogoče povečati naložbe na evropski ravni.

Prav tako sem ponosen, da smo kljub proračunskim pritiskom vedno prispevali za razvojno pomoč in sosedsko politiko.

Ko so svet prizadele velike tragedije – od cunamija v Indoneziji do nedavne krize zaradi ebole, od begunske krize v Siriji do Darfurja – smo bili vedno pripravljeni pomagati, in to med prvimi. Evropejci bi morali biti ponosni tudi na to, saj smo še vedno skupaj s svojimi državami članicami najpomembnejši donatorji razvojne pomoči na svetu. Takšno ravnanje je v skladu z našimi vrednotami in vesel sem, da kljub krizi nismo pozabili naših obveznosti s področja razvojnega sodelovanja.

Trgovino sem že omenil. Menim, da je ambiciozna trgovinska agenda zelo pomembna, z odprto Evropo ter prosto in pošteno trgovino. Komisija je prav tako sklenila rekordno število sporazumov, ne le z Južno Korejo, Singapurjem in Srednjo Ameriko (ki je prva regija, ki je sklenila sporazum), s Perujem, Ekvadorjem, temveč nedavno tudi s Kanado ter z zahodno, vzhodno in južno Afriko. Omenim lahko tudi druge sporazume, pri katerih pogajanja še potekajo, kot na primer z Japonsko in Združenimi državami ter sporazum o naložbah s Kitajsko.

Smo najpomembnejše trgovinsko združenje na svetu. Samo največje gospodarstvo na svetu.

To pravim zato, ker vem, da sta danes pesimizem in črnogledost v zvezi z Evropo zelo modna. Temu pravim intelektualni blišč pesimizma. Vendar menim, da smo dosegli dobre rezultate. Verjamem, da smo skupaj močnejši, da lažje branimo svoje interese in vrednote.

Dragi kolegi – imenujem vas kolegi, včasih so se naša mnenja razhajala, vendar smo bili kolegi v tem velikem podjetju, ki je evropski projekt – mislim, da se lahko s političnega vidika naučimo nekaj stvari.

Prva je ta, da smo pokazali veliko odpornosti. Lahko rečemo, da so sile, ki nas povezujejo, močnejše od sil, ki nas ločujejo. V to sem vedno verjel, noč in dan, v zelo dramatičnih trenutkih. Včasih sem moral pošiljati dramatična sporočila v nekatere prestolnice, v bogatejše države, in jih prositi za več solidarnosti, prav tako pa tudi v revnejše države in jih prositi za več odgovornosti.

Res je, da smo to včasih izvedli zelo diskretno. Evropska komisija je verjetno diskretnejša od drugih. Nisem hotel, da bi Komisija v najbolj kriznih trenutkih prispevala h kakofoniji neubranih glasov. To je bila ena od situaciji, v katerih so trgi zelo občutljivi. Vendar vam lahko povem, da smo z obstoječimi mehanizmi naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi se izognili razdrobljenosti evra ali razkolu Evropske unije. Večkrat sem moral svoje kolege v Evropskem svetu, voditelje držav in vlad, opomniti, naj pokažejo etično odgovornost do Evrope.

Na koncu smo resda sprejeli odločitve, vendar je bil to včasih zelo boleč in težek postopek. In tudi dolgotrajen. Ugotovili smo nekaj, s čimer se, tako mislim, lahko vsi strinjamo: demokracija je počasnejša kot trgi.

Komisija – kakor tudi Parlament, o tem sem prepričan – bi raje videla drznejše, hitrejše, bolj celostne odločitve. Vendar smo Unija demokratičnih držav in ne superdržava. Upoštevati moramo različne poglede.

Eden od sklepov, do katerih sem prišel na podlagi teh desetih let izkušenj, je potreba po sodelovanju med institucijami. Vem, da so včasih nemogoče ideje in kritika drugih bolj priljubljene. Vendar trdno verjamem, da moramo sodelovati z različnimi institucijami, da rešitev ni v nasprotovanju med državami in Evropsko unijo. Nasprotno, našim državam moramo pokazati, da so močnejše, če so del Evropske unije. Da ne gre za razkroj njihove nacionalne identitete, temveč nasprotno – prosimo jih, da delijo svojo suverenost in tako uspešneje uveljavljajo svoje interese na globalni ravni. O tem sem prepričan.

To vam govorim zdaj, saj čez nekaj dni odhajam. Zame je najpomembnejše, da smo prišli do določenih spoznanj in da nekaterih napak v prihodnje ne bomo ponovili. Hkrati lahko potrdimo, da se cilji dosežejo s sodelovanjem in ne z medsebojnim nasprotovanjem.

Trenutno se pripravljam, da bom to zelo zahtevno in zanimivo delo predal svojemu dobremu prijatelju Jeanu-Claudu Junckerju. V svojem imenu in imenu vseh svojih kolegov v Komisiji želim povedati, da novi Komisiji želimo veliko uspeha, da imajo pred sabo velike izzive, vendar pri tem lahko računajo tudi na našo podporo. Prepričan sem, da jih bo podprl tudi Parlament.

Gospod predsednik, naši odnosi niso bili vedno zgledni. Vendar menim, da se lahko strinjate, da nam je uspelo vzpostaviti ploden odnos med Parlamentom in Komisijo.

V tem parlamentu sem bil več kot stokrat. Komisija še nikoli ni bila tolikokrat zastopana v Parlamentu kot v času mojih dveh komisij. Vzpostavili smo sodelovanje in hvaležen sem Parlamentu – ki je imel včasih zelo stroge zahteve –, da je vedno podpiral metodo in institucije Skupnosti. In to je po mojem mnenju zelo pomembno za prihodnost Evrope.

Dragi kolegi pri evropskem projektu,

težav, s katerim se v Evropi srečujemo, ne rešujemo z revolucijo in še manj s kontrarevolucijo. Rešujemo jih s kompromisi, z reformami. Z evolucijo in reformami. Reforme potrebujemo, da se lahko prilagodimo novim izzivom, vendar ne z novimi spori z institucijami ali novimi spori z našimi državami. In če prevlada ta ideja tesnega sodelovanja in skupnega evropskega interesa, verjamem, da bosta moj kolega in prijatelj Jean-Claude Juncker ter njegova nova Komisija uspešna, seveda ob vaši podpori, v katero sem prepričan.

Kajti Evropska unija je unija vrednot. V preteklih dneh so me številni novinarji spraševali: „Kateri trenutek je bil za vas najbolj čustven? Kateri trenutek vam je bil najbolj pri srcu?“ Bilo jih je veliko in če sem odkrit, je bilo tudi veliko težkih trenutkov. Vendar pa je bil eden od mojih najbolj čustvenih trenutkov, ko smo skupaj z Martinom Schulzem in predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompuyem v imenu Evropske unije prejeli Nobelovo nagrado za mir.

To je bil močan opomin svetovne skupnosti, da smo v svetu cenjeni in da je naše delo zelo pomembno. Da so vrednote, ki so bile podlaga za ustanovitev naše Unije, se pravi vrednota miru, še vedno naše bistvo. In da se moramo zanje boriti.

Za ta trenutek sem si resnično rekel, da ga želim deliti z vsemi iz posameznih institucij, vključno s tem parlamentom, ki so si prizadevali za združeno, odprto in močnejšo Evropo. Ob koncu svojega mandata in mandata vseh mojih kolegov v Komisiji lahko rečem, da nismo dosegli vsega, kar bi lahko, ali vsega, kar bi si želeli doseči. Mislim pa, da smo delali vestno in postavljali splošni interes Evropske unije pred posamezne interese. Menim, da so zdaj izpolnjeni pogoji za nadaljnje delo za združeno, odprto in močnejšo Evropo.

Hvala za vašo pozornost.

Auf wiedersehen, goodbye, au revoir, adeus.

Muito obrigado, najlepša hvala.

Sklepne besede predsednika Barrosa po izjavah poslancev Evropskega parlamenta:

Spoštovani predsednik,

želel bi odgovoriti na nekaj vprašanj, ki so jih omenili prejšnji govorniki. Kot prvo, menim, da je dokaz za to, da je Komisija, ki sem ji predsedoval, na dobri poti, v tem, da kritike prihajajo iz dveh skrajnih koncev dvorane, pogosto izražene z enakim tonom – gre za odločno zavračanje težav in izjemnih izzivov, s katerimi smo se morali soočiti, brez kakršnega koli koherentnega odgovora.

Dejstvo je, da smo doživeli morda največjo gospodarsko in finančno krizo – vsaj od začetka našega evropskega povezovanja – in da te krize ni povzročila Evropska unija, ni je povzročila Evropa. Tega nekateri zagovorniki suverenosti ne razumejo ali pa nočejo razumeti. Prekomerne zadolženosti zasebnega sektorja in pomanjkljive odgovornosti finančnega sektorja ni ustvarila Evropa. Ravno nasprotno – to se je dogajalo pod državnim nadzorom oziroma ob pomanjkanju državnega nadzora. Evropa je odgovor. Zdaj imamo enega najbolj ambicioznih, če ne kar najbolj ambiciozen sistem nadzora in regulacije na svetu. Trditev, da gre Evropi slabše zaradi Evropske unije, je torej laž. Je splošno pomanjkanje spoštovanja in intelektualne ostrine. Finančne krize ni povzročila Evropa, temveč se je začela v Združenih državah. Seveda je bila Evropa ranljiva, vendar se je Evropska unija odzvala. Evropska unija ni bila vzrok in menim, da morajo vsi, ki verjamejo v evropsko idejo, tako desnica, levica kot tudi sredinske stranke, imeti dovolj poguma, da to povedo, kajti drugače bomo le okrepili skrajno desni in skrajno levi populizem.

Pozorno sem poslušal tiste, ki ste trdili, da je populizem v vzponu in da je za to odgovorna Evropska unija. Dragi prijatelji, to ne drži. Populizem in ksenofobija seveda obstajata tudi izven Evropske unije. Poglejte, kaj se je v zvezi s priseljenci zgodilo v Švici. Poglejte, kaj se je zgodilo na Norveškem, ko je terorist pobil več mladih, ker je bil proti večkulturni Evropi. Poglejte Tea party v Združenih državah. Ali je za Tea party v Združenih državah kriva Evropa?

Danes je v svetu na pohodu agresiven populizem, včasih z levimi, včasih z desnimi argumenti, včasih pa je med njimi težko razlikovati. Trditev, da je to povzročila Evropska unija, torej izraža pomanjkanje intelektualne ostrine in politične poštenosti. Kot Evropejci moramo pokazati, da Evropa ni povzročila ne krize ne javnega dolga držav članic. Evropa ne more narediti veliko, ko država članica ponaredi svoje račune. Vendar se je morala Evropa s tem soočiti. Prva pobuda moje druge Komisije je bila, da smo države članice prosili, naj nam dodelijo več nadzornih pristojnosti nad nacionalnimi statističnimi podatki, saj je bila moji prvi Komisiji ta prošnja zavrnjena. In Grčija ni bila tista, ki je to zavrnila. To so zavrnile velike države članice, ki Evropski uniji niso hotele dodeliti več pristojnosti. Če želimo torej resnično razpravljati, bodimo natančni in strogi, kar se tiče intelektualne poštenosti in politične ostrine.

Dragi prijatelji, zato vam želim povedati nekaj, v kar sem trdno prepričan. Ekipa, ki sem ji imel čast predsedovati, je svoje delo opravljala zelo predano in natančno, v ospredje pa je vedno postavljala evropski interes. Ker smo zbrani kot politična skupščina različnih političnih usmeritev, ki v ospredje vedno postavlja skupno evropsko dobro, bi vam želel povedati še nekaj. V moji Komisiji ni bilo kolegov iz vrst Evropske ljudske stranke, socialistov in liberalcev. Bili smo ljudje, ki smo delali za Evropo. Pripadam Evropski ljudski stranki in na to sem ponosen, vendar je v moji vlogi predsednika Komisije moja stranka Evropa in to je sporočilo za vas, zlasti velike proevropske levosredinske in desnosredinske skupine. Svoje nestrinjanje moramo seveda izraziti, vendar to ne sme oslabiti proevropskih sil. Skrajni desnici in skrajni levici ne smemo podariti še več moči. Proevropske sile se morajo združiti. Pogumno morajo braniti Evropo, in sicer ne le tukaj, v Strasbourgu, temveč tudi v prestolnicah. Potrebujemo to veliko koalicijo za Evropo, saj menim, da imamo dovolj energije za zmago v sedanjih in prihodnjih bitkah.

Najlepša hvala za pozornost.


Side Bar