Navigation path

Left navigation

Additional tools

O Evropi Razmislek o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije

European Commission - SPEECH/14/355   08/05/2014

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO GA HR

Evropska komisija

[Velja govorjena beseda]

José Manuel Durão Barroso

Predsednik Evropske komisije

O Evropi

Razmislek o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije

Govor predsednika Evropske komisije Joséja Manuela Durãa Barrosa

Univerza Humboldt v Berlinu, 8. maj 2014

„Nós estamos na Europa e é na Europa que nós nos salvamos ou nos perdemos todos.“ 1

Eduardo Lourenço

Najprej bi se rad zahvalil za prijazno povabilo v to odlično nemško in evropsko ustanovo, univerzo Humboldt. Čutim veliko vznemirjenost, da sem v univerzi, kjer so učili Hegel, Max Planck, Albert Einstein. Zahvaljujem se vam za priložnost, da tu predavam o Evropi. Tega nisem storil prej, ker se mi zdi primerno, da to storim ob zaključku svojega desetletnega udejstvovanja v Evropski komisiji. Pa tudi zato, ker so mi povedali, da so študenti te univerze navajeni na poldrugo uro dolga predavanja. Sam bom skušal biti malo krajši. Vendar se mi zdi, da je to pravi trenutek in pravi prostor, da na zelo neposreden način opišem svoje izkušnje in predloge za prihodnost Evrope.

Spoštovani gospe in gospodje,

že 30 let sem aktivno vključen v postopek evropskega povezovanja. Ne samo kot predsednik Evropske komisije v zadnjem desetletju, ampak tudi kot zunanji minister in predsednik vlade Portugalske, moje domovine. Čutim dolžnost, da pred odhodom z mesta predsednika Komisije z vami delim svoje izkušnje in razmišljanja o tem, kako lahko nadgradimo dosedanje dosežke in nadaljujemo pot v prihodnosti.

To odgovornost, to strast čutim, ker sem zares strasten zagovornik Evrope. Menim, da je zdaj trenutek, ko je treba razmisliti in se odločiti o prihodnosti našega kontinenta.

Razvoj v zadnjih desetih letih, tako pozitiven kot negativen, je bil nič manj kot spektakularen.

Zadnje desetletje evropskega povezovanja so dejansko zaznamovali zgodovinski dosežki, začenši leta 2004 s širitvijo Evropske unije na srednjo in vzhodno Evropo in druge države v Sredozemlju. Zaznamovala pa ga je tudi kriza, kakršne doslej še ni bilo. Najprej se je leta 2005 začela kriza kot posledica nezmožnosti ratifikacije Ustavne pogodbe, ki se je končala šele z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009. Od leta 2008 pa imamo finančno krizo, ki se je razvila v krizo državnega dolga, gospodarsko in socialno krizo. Predstavljala je pomemben stresni test trdnosti Evropske unije, zlasti enotne valute – evra. Za njeno reševanje pa so bili potrebni izredni ukrepi, vključno z vzpostavitvijo popolnoma novih instrumentov.

Poleg tega se soočamo z novimi izzivi, ki so posledica nedavnih dogodkov v Ukrajini in Rusiji. To je verjetno največji izziv za varnost in mir v Evropi od padca železne zavese in berlinskega zidu.

Pridobljene izkušnje zadnjega desetletja bodo omogočile jasno perspektivo v razpravah o prihodnosti Evropske unije, zato želim take razprave spodbuditi z razmislekom, ki vam ga bom predstavil.

Poimenoval sem ga razmislek o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije, ker sem prepričan, da se mora Evropska unija še naprej razvijati in da mora biti ta razvoj postopen, ne pa nenaden.

Reforme, ne revolucija.

Evolucija, ne kontrarevolucija.

Spoštovani gospe in gospodje,

zgodovina ni lepa ravna črta, ampak krivulja. Tu in tam tudi nepričakovano spremeni smer. Živimo v času še hitrejših sprememb. V Evropi in drugod po svetu se države in drugi akterji trudijo rešiti izzive, ki jih take spremembe prinašajo.

Od začetka je bilo evropsko povezovanje vedno način za obravnavanje takih sprememb ter za pomoč državam članicam, da se prilagodijo zgodovinskim izzivom, ki presegajo njihovo individualno moč.

Dogodki zadnjega desetletja so ponoven dokaz, kako zelo prilagodljive in prožne so institucije Evropske unije. Lahko bi govorili o njihovi „plastičnosti“, saj spreminjajo obliko, a ohranjajo vsebino.

Kaj je torej bistvo evropskega projekta?

V prvi fazi evropskega povezovanja – lahko jo imenujemo Evropa 1.0 –, zasnovani po drugi svetovni vojni, smo se zavzemali za ohranjanje miru in blaginje v svobodnem delu Evrope s pomočjo gospodarskega povezovanja in na podlagi sprave med Francijo in Nemčijo.

V Evropi 2.0, ki jo je preoblikoval padec železne zavese in berlinskega zidu, je bil poudarek na širitvi koristi odprtega trga in družbe na razširjeno, ponovno združeno Evropo.

Po posledicah finančne in gospodarske krize in nastanku večpolarnega globaliziranega sveta se je začela tretja faza evropskega povezovanja. Zdaj jo moramo nadgraditi na različico Evropa 3.0.

Vsak korak v tem procesu je privedel do Evropske unije, ki je bolj interaktivna, kompleksnejša in ima večji vpliv, saj so bili tudi izzivi večji, težje dojemljivi in so zahtevali bolj izpopolnjene oblike sodelovanja.

V tretji fazi pa gre, oziroma naj bi šlo, predvsem za moč in vpliv, ki sta potrebna za varovanje miru in blaginje Evrope v globaliziranih razmerah. Gospodarska in finančna kriza je zlasti pokazala, da je boljše upravljanje evrskega območja nujno za dolgoročno vzdržnost enotne valute. Morda bodo potrebni nadaljnji institucionalni ukrepi bolj politične narave. Izziv je seveda to, kako jih oblikovati tako, da bo ohranjena celovitost notranjega trga in Unije kot celote. Pospešeno sodelovanje več hitrosti v Evropi lahko postane nuja. Vendar smo doslej nastanek Evrope več razredov vedno preprečili in ga moramo za vsako ceno tudi v prihodnje. Torej: prožnost da, razslojevanje ne.

Preden se bolj podrobno posvetimo institucionalnim izzivom, se pravi vprašanju moči in vpliva Evrope v svetu, moramo imeti v mislih, da sta glavna cilja Evropske unije od oblikovanja Evropskih skupnosti – mir in blaginja – še vedno ključna. Nedavni dogodki to potrjujejo.

Mir in stabilnost, ker so se zelo resne grožnje gospodarskim temeljem Evrope končale z zmanjšanjem naše samozavesti in povzročile skoraj nadrealistično in samouresničujočo paniko, ki je ogrožala bistvo evropskega povezovanja. Možen propad evra je za nekatere pomenil začetek konca Evrope. Če bi se to uresničilo, bi to nedvomno znova razdelilo Evropo v gospodarstva (in s tem tudi družbe) prvega in drugega razreda. Zagotovo bi se s tem tudi končala vizija celine enakopravnih držav, združenih v vse tesnejšo unijo.

Zdaj je sicer dejansko prišlo do trenj med severom in jugom, med bogatimi in revnimi, med središči in obrobjem. Vendar nismo dovolili, da bi razdrobila Evropo. Nasprotno, bolj kot kdaj koli v zadnjih letih smo bližje poglobitvi ekonomske in monetarne unije, pri čemer spoštujemo načelo ohranjanja celovitosti Evropske unije kot celote. Dejansko so institucije Evropske unije, od Evropske komisije do Evropske centralne banke, okrepile pristojnosti in moč. Nekatere od teh pristojnosti so bile pred nekaj leti, preden se je začela kriza, nepredstavljive. Delovanje na evropski ravni je postalo še bolj pomembno. Z gospodarskega vidika je prišlo do največje institucionalne preobrazbe od sprejetja evra.

Tisti, ki so govorili, da je zgodba o miru za evropsko povezovanje stvar preteklosti, naj samo pogledajo Ukrajino. Mir ni nikoli dana, absolutna gotovost. Mir mora skozi generacije spet in spet obkrožiti svet, prek evropske enotnosti ter združenega evropskega delovanja v širši regiji in na mednarodni ravni. Zamisel o miru je še vedno izziv za evropsko povezovanje.

Tudi blaginja, ki je Evropsko unijo od začetka evropskega povezovanja naredila tako privlačno, je bila med finančno in gospodarsko krizo postavljena pod vprašaj. Šlo je za krizo modelov rasti, pri kateri so bili razkriti poskusi povečanja gospodarske rasti s finančnimi triki in vzdrževanja rasti prek javnega ali zasebnega dolga, kar so poskušali v ameriškem oziroma evropskem gospodarstvu.

Zdaj to spet počnemo na težji način, z inovacijami in strukturnimi reformami za globalno konkurenčnost. Najbolj prizadetim državam gre spet presenetljivo dobro. Na Irskem, v Španiji in na Portugalskem je bil dosežen znaten napredek. Ravno ta teden je moja domovina Portugalska oznanila, da bo zapustila program in ne bo zahtevala dodatne pomoči Evropske unije. Grčija in Ciper sta kljub vsem težavam na pravi poti. V nasprotju z mnogimi napovedmi ni nihče izstopil iz evrskega območja – še več, po občudovanja vrednih prizadevanjih se mu je pridružila še Latvija. Evropske države se učijo iz napak, ki so jih popeljale v krizo, in sicer v zvezi z dolgom in makroekonomskimi neravnovesji. Poteka reforma gospodarstev, čeprav morajo nekatera, vključno z večjimi, pospešiti uresničevanje reform. Ta prizadevanja niso več posamična, ampak bolj prilagojena politikam in učinkom, ki jih imajo onkraj meja.

Evropa potrebuje tako legitimizacijo z rezultati, te pa je mogoče doseči samo z neprekinjeno osredotočenostjo na inovacije in reforme: reforme naših gospodarskih struktur, javnih uprav, trgov dela, notranjega trga, energetske in podnebne politike in tako naprej. Doseganje teh rezultatov je del naše potrebne skupnosti.

Seveda so bile nekatere od teh reform zelo boleče. V nekaterih državah je prišlo do zaskrbljujočih socialnih razmer. Vendar je treba tudi opozoriti, da bi se te reforme zgodile v vsakem primeru, z evrom ali brez njega, z Evropsko unijo ali brez nje. In da evro in Evropska unija nista bila razlog za težave. Lahko rečemo, da Evropa ni bila razlog za težave, ampak del njihove rešitve.

Evropsko socialno tržno gospodarstvo temelji na edinstvenem socialnem modelu. Čeprav so med državami članicami precejšnje razlike, nas naša socialna država razlikuje od vseh drugih večjih gospodarstev in družb, od razvitih do tistih v vzponu. Za naše državljane je ta model dragocen. Vanj so vpete njihove vrednote – edinstvena kombinacija odgovornosti zase ter družbene in medgeneracijske solidarnosti. Zagotavlja uresničevanje ciljev, za katere živijo, kot so denimo varnost v starosti in nesreči. Samo s sodelovanjem in prilagajanjem bomo ohranili naše socialno tržno gospodarstvo.

Če se vrnem h glavnemu vprašanju t. i. tretje faze evropskega povezovanja, tj. vprašanju vpliva in moči, je treba prepoznati, da za varovanje miru in blaginje v Evropi potrebujemo Evropsko unijo, ki je veliko bolj pripravljena projicirati svojo moč in vpliv v svetu. V času krize se je zaupanje v globalni vpliv Evrope na mednarodni ravni močno oslabilo. Globalna privlačnost evropskega gospodarskega modela se je začasno zmanjšala. S tem pa so se pojavili tudi pomisleki o vrednotah EU in njeni vlogi globalnega akterja. Zdaj moramo udariti nazaj in ponovno okrepiti svojo vlogo in vpliv. Izziv globalizacije pa se ne kaže samo v gospodarstvu. Znova bi bilo treba premisliti o našem diplomatskem pristopu. Združiti bi bilo treba naše obrambne zmogljivosti. Bolj kot kdaj koli prej bi bilo treba braniti naše vrednote.

Tudi svetovni sistem se prilagaja in oblikuje se nov svetovni red. Lahko prispevamo k njegovemu oblikovanju ali pa bomo v prihodnosti zaostali. Tudi tukaj dogodki v Ukrajini kažejo, da moramo biti pripravljeni in združeni. Evropa bo morala pri projiciranju svoje moči in vpliva pokazati več usklajenosti in pripravljenosti, sicer bo postala nepomembna.

Zato moramo stabilizirati notranje razmere v Evropski uniji.

Rešiti moramo tri krize. Imamo krizo upravljanja, ker države članice same ne morejo več državljanom zagotoviti tistega, kar ti potrebujejo, evropske institucije pa za to še vedno nimajo nekaterih potrebnih orodij. Imamo krizo legitimnosti, saj državljani menijo, da se odločitve sprejemajo na ravni, ki je preveč oddaljena od njih. Imamo pa tudi krizo pričakovanj, saj ljudje pričakujejo več, kot lahko zagotovi politični sistem. Ni nekega avtomatizma, s katerim bi se države članice dogovorile o orodjih za rešitev teh kriz na evropski ravni, zato se moramo odločiti, kakšno skupnost želimo, saj bo od nje odvisna tudi naša vloga v svetu.

Stabilnost bo dosežena šele, ko bo vzpostavljeno novo ravnotežje na višji ravni skupnosti.

Spoštovani gospe in gospodje,

nihče ne trdi, da bo prilagoditev lahka – čeprav je nedvomno potrebna.

Korenite spremembe so izziv zlasti za evropske države, ki morajo kot demokracije razmišljati ne le o tem, kaj morajo storiti, temveč tudi o tem, kako to storiti. Izpolnjevati zahteve novih oblik stvarnosti ni dovolj – odločno jih moramo sprejeti in zagotoviti, da koristijo vsakemu posamezniku. Spominjam se govorov dveh predsednikov vlad, ki sta na zasedanjih Evropskega sveta dejala: „Vemo, kaj je treba storiti. Edina težava je, da bomo na naslednjih volitvah izgubili, če to res storimo.“

To ne sme biti izgovor za to, da ne naredimo vsega, kar je potrebno, zlasti težke naloge prepričevanja. „Rendre possible ce qui est nécessaire“ – omogočiti, kar je potrebno – to je pogoj za odgovorne vlade.

Ne gre samo za test Evropske unije. Vlade po vsem svetu na različne načine rešujejo podobne izzive. Ponovno se je izkazalo, da je demokracija najboljši in najbolj stabilen način za njihovo reševanje. Vendar demokracija bolj kot kateri koli drug sistem zahteva državniško držo in pogumno vodenje.

Prizadevanje za zgodnejše faze evropskega povezovanja je vedno prihajalo od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol.

To je veljalo za uporniška gibanja, za sindikate in podjetnike, ki so se po grozoviti vojni povezali. To je veljalo za mlade Nemce in Francoze, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja želeli premagati duhovne in dejanske meje. To je veljalo za Grke, Portugalce in Špance, ki so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja osvobodili diktature, da bi se počutili kot del Evrope, ki so uvideli, da sistemi, v katerih so živeli, niso mogli in se niso bili pripravljeni prilagoditi, medtem ko se je svet vrtel brez njih. To je veljalo za države srednje in vzhodne Evrope, od gibanja Solidarność na Poljskem do žametne revolucije v Pragi, od baltskih gibanj za neodvisnost do Madžarov, ki so prvič odmaknili železno zaveso v 1980-ih in 1990-ih letih. Povratek demokracije so v veliki meri enačili s pripadnostjo k Evropski uniji. To je čutila moja generacija na Portugalskem, tako kot kasneje generacije v osrednjem in vzhodnem delu Evrope. Vedeli so, da je po besedah Vaclava Havla „Evropa domovina naših domovin“.

Konrad Adenauer je v govoru v Londonu leta 1951 opisal, kako je takšno široko razumevanje perečih vprašanj Nemčiji omogočilo, da je postala tako odločen akter v zgodnjih fazah evropskega povezovanja. „Ne vodi nas le strah pred boljševizmom,“ je povedal, „temveč tudi spoznanje, da lahko težave, s katerimi se srečujemo v teh časih, to je ohranjanje miru in obramba svobode, rešujemo le znotraj takšne večje skupnosti. V to verjame velik del nemškega prebivalstva... V zvezi s tem poudarjam, da se je nemški Bundestag 26. julija 1950 soglasno izrekel za oblikovanje evropske zveze.“

Danes bolj kot kdaj koli prej potrebujemo takšno široko politično in družbeno podporo. Ne moremo napredovati brez zagona. Ne moremo in ne smemo vsiljevati javnega mnenja. Vendar si lahko prizadevamo doseči soglasje, ki ga potrebujemo. Gre za vprašanje političnega vodenja. Vodenje pomeni sprejemanje odgovornosti. Vodenje ni sledenje priljubljenim ali populističnim trendom. Evropska unija namreč ni več to, kar je bila nekoč. Zlasti z Lizbonsko pogodbo je dozorela v še bolj demokratični sistem upravljanja, katerega vpliv na življenje ljudi močno presega nekdanjega. Dejansko gradimo precej tesnejšo unijo, ki so si jo nekoč lahko samo želeli.

Zato zgolj birokratska, tehnokratska in diplomatska razprava ne bo več zadostovala. Tudi srečanja na vrhu so dosegla svoje meje. Za nadgraditev potrebujemo novo razpravo in nov dialog – resničen občutek odgovornosti za evropski projekt tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni.

Prav to je v središču zadeve: politično ukrepanje in politična ureditev lahko delujeta le, če obstaja soglasje o dogovorjenem skupnostnem pravilu in načinu, kako ga bomo dosegli.

Edinstveni značaj evropskega projekta, ki je delo v nastajanju, se kaže v številnih razpravah o pogodbah, ki so v ospredju vse od podpisa Maastrichtske pogodbe. Od takrat je finančna in gospodarska kriza ponovno sprožila številna vprašanja o ustavni pogodbi. Ustavnega vprašanja tako za Evropo še ni konec.

Upam si trditi, da nanj, vsaj zdaj, ni mogoče dokončno odgovoriti.

Tisti, ki zagovarjajo model veliko tesnejšega povezovanja, ne morejo prezreti, da velika večina ljudi ne želi evropske enotnosti, ki bi škodila nacionalni državi. Tisti, ki na stvari gledajo samo z nacionalnega ali medvladnega vidika, pa ne morejo prezreti, da nacionalne države same pričakovanjem državljanov ne zadoščajo več. Prizadevanje za določitev konceptualne končne točke evropskega povezovanja je v vsakem primeru nesmiselno.

Smiselna je druga pot. V vsakem obdobju je evropsko povezovanje temeljilo na jasnem namenu, jasni ideji, da je Evropa potrebna. Sredstva za doseganje tega, pogodbe in institucije, so vedno sledile politični volji.

Preden torej začnemo razpravljati o tehničnih podrobnostih še ene pogodbe, moramo odgovoriti na naslednje vprašanje: kakšna povezanost med prestolnicami in Brusljem je nujna, nepogrešljiva, neizbežna? Katera so tista vprašanja, za katera menimo, da moramo o njih vsekakor odločati skupaj? Kateri je dogovorjeni, sprejeti, skupni namen naše Unije? V kolikšni meri želimo združiti naše usode, in to nepreklicno in brez zadržkov? Na kratko, kakšna je naša vizija?

Kriza je končala obdobje „implicitnega soglasja“, domnevno intuitivne narave evropskega povezovanja. Zdaj mora biti soglasje izrecno. Zdaj je čas, da se začne politična in družbena razprava o tem, kakšno skupnost si želimo v EU, kako daleč želimo iti s povezovanjem, kdo želi sodelovati pri čem in s kakšnim namenom.

Spoštovani gospe in gospodje,

dovolite mi, da opišem politiko, načela in področja političnega ukrepanja, ki jih je treba po mojem mnenju postaviti v središče prizadevanj za oblikovanje soglasja.

Aprila 1978 se je takratni predsednik Evropske komisije Roy Jenkins znašel v položaju, s katerim sem se dobro seznanil desetletja pozneje.

Takrat je dejal: „Gospodarstvo Skupnosti vključuje delovna mesta in nazadujoče industrijske panoge, monetarno stabilnost, regionalno politiko, energijske možnosti. Vse to pa je stvar politike in ne birokracije.“

Čeprav je videti, da je navedel nekaj povsem očitnega, je iz tega povlekel zanimiv zaključek: „Čeprav se nekateri morda ne strinjajo, so bile institucije Skupnosti skrbno načrtovane in se dejansko prilagajajo času, da se omogoči iskanje rešitev za nastajajoče težave tako na tehnični kot tudi na politični ravni. Niso popolne... vendar je okvir za odločanje na razpolago.“

Zares je bila in je še vedno pogosta skušnjava, da bi razprave o „okviru za odločanje“ potekale pred razpravo o tistem, kar je Roy Jenkins označil kot „stvar politike“.

Vse prepogosto se evropske razprave o politikah nadaljujejo samo v okviru institucionalnih in ustavnih struktur. Obsedenost s politično ureditvijo je odvrnila pozornost od potrebnih političnih ukrepov in politike. Namesto da bi sprejemali odločitve, razpravljamo, kako jih sprejeti in kdo jih bo sprejel.

Pred tem bi vas rad posvaril danes, tako kot je to storil Jenkins pred štirimi desetletji.

Izzive v tej tretji fazi evropskega povezovanja, ki so pred nami, je treba obravnavati prvič z vidika potrebne politike, drugič z vidika potrebnih političnih ukrepov in tretjič z vidika politične ureditve, potrebne za dosego prvih dveh elementov. V tem vrstnem redu.

Razprava o prihodnosti Evrope mora biti predvsem razprava o politiki in političnih ukrepih, ne pa razprava o institucijah in pogodbah. Mora biti razprava o tem, kaj želimo doseči skupaj in zakaj. Če o tem ne dosežemo soglasja, lahko v neskončnost razpravljamo o načelu subsidiarnosti in klavzuli o izvzetju, obenem pa ne prepričamo ali zadovoljimo nikogar. Moramo se odločiti, posamično in skupaj, kaj želimo doseči skupaj – in česa nam ni treba ali nočemo doseči skupaj.

Okvir za sprejemanje odločitev se je v zadnjih letih izjemno razvil, ne le v primerjavi z Jenkinsovim časom, ampak že v obdobju mojega političnega delovanja. Če pogledate, kje smo bili pred dvajsetimi leti, in to primerjate s položajem, v katerem smo danes, je razvoj osupljiv.

Pri tem ne mislim samo na pristojnosti, ampak predvsem na načine in dinamiko procesa odločanja. Od leta 1987 sem imel čast sodelovati na srečanjih Sveta Evropske unije, med letoma 1992 in 1995 pa na srečanjih Evropskega sveta. Potrdim lahko, da so te razlike zelo pomembne. V nekaterih primerih se je temeljito spremenila sama kultura institucij.

Na začetku 90. let prejšnjega stoletja je bil Svet še vedno središče takratne Evropske skupnosti. Res je, da je Komisija imela pravico do pobude, vendar so imele države članice v rokah večino pooblastil za odločanje. Od takrat so se naš sistem in postopki v njem bistveno spremenili.

Predvsem s povečanjem pooblastil Evropskega parlamenta, ki ni več le posvetovalni organ, temveč nepogrešljiv sozakonodajalec, čeprav še vedno pogosto okleva med svojo vlogo razpravljanja in odločanja. Pri nekaterih akterjih v Evropskem parlamentu je še vedno prisotna skušnjava, da bi nekaj zahtevali ne glede na izvedljivost – tj. ob podcenjevanju političnih pogojev za nekatere odločitve. Videli smo tudi, da nekateri raje zavzamejo protestno ali celo uporniško držo, namesto da bi prevzeli vlogo, ki bi bolj ustrezala potrebi, da dosežemo pragmatične rezultate z drugimi institucijami. To se verjetno dogaja tudi zaradi tega, ker Parlament nima lastne pravice do pobude. Vendar moramo priznati, da je bil splošno gledano prispevek Parlamenta konstruktiven. Parlament je imel v zadnjem desetletju visoke cilje in na koncu mu jih je uspelo doseči – od sprejetja proračuna Evropske unije do vzpostavitve bančne unije.

Odnosi med državami članicami se tudi zelo spreminjajo. To je posledica drugačne dinamike med državami, katerih število je naraslo z 12 leta 1992 ali 1994 na 28 danes. V nasprotju z bruseljskim mitom tu ne gre toliko za vprašanje velikosti in moči. Gre za vprašanje vizije in načrtovanja. Sam lahko primerjam dinamiko Evropskega sveta leta 1992 ali 1994, ko je bilo 12 članic in ko so se tistih srečanj udeleževali zunanji ministri, z današnjo dinamiko. S tistih sestankov se dobro spomnim Helmuta Kohla, Françoisa Mitterranda in Felipeja Gonzáleza. Zato vidim razlike med dinamiko takratnih Evropskih svetov in tisto z današnjih.

Nekatere vlade prihajajo na razprave z defenzivno držo, druge so osredotočene le na eno vprašanje, tretje pa so brez resničnega zanimanja. Redki so vodje, ki vidijo celo sliko. Ti čutijo odgovornost za Evropo. Vendar ne na enaki ravni. Prav ta odgovornost pa je poglavitna pri takem političnem procesu, kot je EU.

Posledično se je zelo spremenilo tudi težišče na strani Sveta. V preteklosti je bilo s pogodbo predvideno, da bo Svet za splošne zadeve, sestavljen iz zunanjih ministrov, politični vrh Sveta. Vendar je to vlogo v celoti prevzel Evropski svet. Z Evropo so se začeli ukvarjati predsedniki. Organ, ki povezuje nacionalne vodje, tj. Evropski svet, je postajal vse pomembnejši, še preden je bil utrjen z Lizbonsko pogodbo, ter postal bolj operativen in stabilen z vzpostavitvijo funkcije stalnega predsednika. Drži, da je del razloga za njegovo delovanje posledica posebnosti gospodarske in finančne krize: potrebe po hitrem zbiranju finančnih sredstev, o katerem lahko odločajo le države članice. To lahko mine. Predsedniki držav in vlad bodo morali poleg svoje nacionalne vloge videti tudi evropsko.

Prehod od Sveta k Evropskemu svetu pa je povzročil določene pomanjkljivosti pri izvajanju. Med drugim so začetne prostovoljne ponavljajoče zahteve za srečanja Evropskega sveta ali vrha držav evrskega območja ob vsakem novem dogajanju prispevale k vrsti vrhovnih srečanj in k temu, da vodje sprejmejo odločitve. Vendar se je s tem prav tako zmanjšala veljava teh srečanj na vrhu ter okrepilo prepričanje, da je bilo odločnosti vedno premalo, izvajanje pa je bilo vedno prepozno. Odločitve predsednikov držav in vlad namreč pogosto niso bile upoštevane na nacionalni ravni. Pritisk je bil prevelik, pot do cilja pa nejasna.

Tako je Komisija postala nepogrešljivo in okrepljeno jedro. Svojo pravico za prevzemanje pobude je ohranila vseskozi krizo. In, če smem tako reči, vedno je uporabila svoj talent za prevzemanje pobud, ki ga je sprožil Walter Hallstein in nadaljeval Jacques Delors. Ta talent je bil vir odločilnih rešitev. Od vzpostavitve evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo, evropskega instrumenta za finančno stabilnost in pozneje evropskega mehanizma za stabilnost, ki so dejansko izhajali iz predlogov Komisije, do bančne unije2, ter od pobude za vzpostavitev projektnih obveznic do zakonodajnih predlogov Komisije o reformi ekonomskega upravljanja, vključno z novim paktom za stabilnost in rast. Komisija je pri uveljavljanju pravice do pobude vedno sledila resničnemu evropskemu pristopu.

Kako neizbežna je njena vloga, pa je bilo, zanimivo, najbolje ponazorjeno z medvladno fiskalno pogodbo. Ves čas pogajanj je bila Komisija nepogrešljiv vir strokovnega znanja in ustvarjalnih zakonodajnih tehnik. Tudi na koncu, v medvladnem okviru, ko je bilo treba zagotoviti dosledno izvrševanje, je bila Komisija tista, ki je prevzela vajeti. Komisija je zavoljo rezultatov včasih pripravljena prepustiti slavo drugim, kar pa ne pomeni, da njena vloga peša. Nikjer drugje v Uniji se horizontalni vidik – ozaveščenost o različnih položajih držav članic – ne združuje z vertikalnim – strokovnim znanjem in izkušnjami evropskih politik.

Vendar da bi v celoti razumeli, kaj se je zgodilo od takrat do zdaj, moramo pogledati poročanje medijev. Postalo je bolj pronicljivo, hitrejše, veliko bolj celovito in kritično. Nič več čaščenja srečanj na vrhu in voditeljev. Uspeh se meri z rezultati, pogosto s takojšnimi. Če rezultati ne prestanejo kritične analize medijev, zbledijo, čemur je bila v kriznem obdobju nekajkrat priča celotna javnost. To deloma pojasni tudi neenakomerno odzivanje na krizo.

To je eden od razlogov, zakaj se oblikovanje Evropske unije primerja z zidarskim odrom. Videti je kot nekaj, kar je stalno v gradnji in popravilu, vendar zidarski oder pogosto zakriva „lepoto“ zgradbe za njim.

Mislim, da je evropski projekt po svoji naravi „delo v nastajanju“. Tistim, ki jih skrbi neusklajenost in nesimetričnost, predlagam, da se prilagodijo arhitekturnemu konceptu, ki mora za doseganje novih funkcij razvijati nove oblike. V EU „sistemski duh“ ne deluje preveč dobro.

Lahko rečemo, da je proces povezovanja uspešno prestal preskus časa in pritiske krize, saj so bile zahteve po rezultatih vedno uspešno izpolnjene. Umetnost upravljanja smo razvili do te mere zrelosti, da nam omogoča sprejemanje odločitev s širokim soglasjem. Predvsem pa se je pokazalo, da je vodenje pomembno.

Kajti samo z vodenjem na podlagi soglasja lahko preprečimo razdrobitev.

Zato sem zagotovil, da je Komisija v času mojega predsedovanja sprejemala skupno odgovornost za svoje odločitve. Predsednik Komisije zagotavlja kolegialnost, s katero je mogoče preprečiti, da bi različne službe delovale ločeno in izolirano ter ne bi videle širše slike. Praviloma smo začeli z iskreno izmenjavo različnih mnenj in pravimi razpravami. Vendar so bile skoraj vse odločitve v teh desetih letih na koncu sprejete soglasno. Izvrševalec politike ni pomanjšana različica parlamenta. Komisija mora kot izvrševalec prevzeti odgovornost za pobude, za katere je skupaj ocenila, da so potrebne. Zato je v skladu s pogodbami odločanje Komisije kolegialno, ne pa individualno. Sodelovanje komisarjev iz 28 držav članic je mogoče. Gre predvsem za vprašanje prave kulture skupnosti in učinkovitega upravljanja institucije.

Začetek mojega prvega mandata na položaju predsednika Komisije je praktično sovpadal z doslej največjo širitvijo Evropske unije leta 2004, zato sem se zelo dobro zavedal, da je treba preprečiti razdelitev Unije vzdolž zemljepisnih, ideoloških ali drugih meja. Čeprav je pomembno priznati politični značaj Komisije, sem trdno prepričan, da se je enako pomembno izogibati strankarskemu uvrščanju Komisije.

Komisija nima izključno političnih nalog, ampak tudi upravne naloge in naloge, ki jih sam imenujem „pogojne naloge na področju jurisdikcije“. To zahteva veliko modrosti in uravnoteženosti na ravni sprejemanja odločitev, da ne bi prišlo do zmanjšanja verodostojnosti Komisije v njenih različnih vlogah ter ogrožanja njene neodvisnosti in profesionalnosti.

V zadnjih dveh desetletjih je postala Evropska unija veliko bolj politično in institucionalno zrela. Ta politični okvir nam je pomagal vzdržati v času krize. Vendar moramo to, kar imamo danes, okrepiti, če želimo, da kljubuje zobu časa.

Sedaj bi morali razpravljati o tem, kako utrditi doseženo in kako naprej. Takšne razprave so predpogoj za to, kar moramo doseči: rast in zaposlovanje prek nadaljnjega oblikovanja našega notranjega trga in skupne valute, politik na področju trgovine, energije in podnebja, infrastrukture, znanosti in inovacij, industrije ter digitalnega gospodarstva; doseči moramo svobodo in varnost z našo skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupnim pravosodjem in notranjimi zadevami; doseči moramo socialno blaginjo s skupnimi prizadevanji na področju izobraževanja, kulture in mladine ter obravnavanjem skupnih izzivov naše demografije in sistemov socialne varnosti.

Spoštovani gospe in gospodje,

Čeprav obstaja okvir za sprejemanje odločitev, moramo priznati tudi številne disfunkcionalnosti v evropski politiki, ki ovirajo naše zmožnosti za njegovo uporabo.

To je resnična težava evropske demokracije.

V evropski politiki manjka občutek odgovornosti, ki ga ni mogoče ustvariti z institucionalnimi spremembami.

Legitimnost Evrope bo vselej na kocki, če demokratični nosilci odločitev ne priznajo, zagovarjajo in javno podpirajo svojih skupnih odločitev.

Vse prepogosto veljajo politične polemike za sistemske pomanjkljivosti. Namesto da bi razpravo omejili na neko temo, na primer, ali obstaja boljša rešitev za žarnico ali shranjevanje oljčnega olja, so sporne odločitve predstavljene kot neizogiben absurden rezultat pomanjkljivega „bruseljskega“ sistema. Kljub temu, da bi bile razprave in rezultati podobni, če ne povsem enaki, če bi se izvajali na nacionalni ravni. Ni „centraliziran Bruselj“ tisti, ki sam pripravlja zakonodajo o zdravstvenih vprašanjih, standardih za proizvode, pravicah delavcev, okoljskih predpisih ali varnosti v prometu, temveč je ta oblikovana tudi prek družbenih razprav in pozivov državljanov k ukrepanju v zvezi z vprašanji, zaradi katerih so zaskrbljeni. Praviloma zakonodajne pobude ne izvirajo iz Bruslja. Njihov izvor so družbeni in poslovni interesi ali interesi delavcev ter javne razprave in politični procesi. Zamisli o ureditvi žarnic in embalaže za oljčno olje, na primer, sta prišli iz nacionalnih držav. Dejansko smo se odločili obravnavati zamisel o žarnicah, ker je energijska učinkovitost smiselna. Pobudo o ureditvi embalaže za oljčno olje pa smo zaustavili, saj smo mnenja, da ne zahteva evropske rešitve.

Poleg tega obstaja nesorazmerje med nacionalnim političnim diskurzom in evropskim političnim diskurzom. Na nacionalni ravni imamo koalicijo in opozicijo, tako da je za vsako vprašanje nekdo „za“ in drugi „proti“. V Evropi ta koncept ne obstaja in zato nobena stranka ni „za“ vse kar počne Evropa. Predvsem Komisija, ki je bila že s pogodbami določena za varuhinjo splošnega evropskega interesa, je tista, od katere se vedno pričakuje, da zagovarja sprejete skupne odločitve. Vendar Komisija vse prepogosto nima dovolj podpore v sistemu, v katerem si vsak lahko privošči, da je zdaj v koaliciji, spet drugič v opoziciji.

To pomeni, da obstaja „kognitivno neskladje“ med političnimi procesi na nacionalni in evropski ravni, zaradi česar smo priča skoraj shizofrenemu političnemu ravnanju. Na evropski ravni lahko nacionalni politiki zahtevajo veliko več kot doma, ne da bi jim bilo treba prevzeti odgovornost za posledično sprejetje odločitev in njihovo izvajanje. Skušnjave in priložnosti za izogibanje odgovornosti so neskončne. In iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da se pogosto dogaja, da ista stranka doma zagovarja nekaj, v Evropskem parlamentu v Strasbourgu pa popolno nasprotje tega – ne samo nekaj drugega, ampak popolno nasprotje.

Navsezadnje se tudi politična kazen za vse akterje, nacionalne in evropske, še vedno odraža samo v volilnih rezultatih na nacionalni ravni. Resnična vseevropska politična kazen, ločena od nacionalne ravni, ne obstaja.

Na koncu je glavna težava v tem, da bi vse države želele, da je Evropa velika zrcalna slika njihovih lastnih ciljev, in so pripravljene reči, da ima „Evropa“ težave, ko druge članice ne podprejo njihovih pobud. Mnoge države članice upajo ali pa se pretvarjajo, da bo Evropa slej ko prej postala večja različica njih samih. Vendar se to nikoli ne bo zgodilo.

Podobno ima veliko politikov svoje priljubljene mikroureditve, medtem ko obsojajo druge, ki počnejo enako, da se neupravičeno vmešavajo. Nič ni škodilo naši Uniji bolj kot težnja tistih, ki ne uspejo, in potem za svoj neuspeh krivijo pomanjkljivosti Evrope, ne pa svoje nezmožnosti, da bi na svojo stran pridobili večino. To pa nas pripelje do glavne težave, ki je v središču razprave o prihodnosti. Ko se državljani ne strinjajo z nacionalno odločitvijo, večinoma volijo proti nosilcu odločitve. Če se ne strinjajo z evropsko odločitvijo, pa navadno obrnejo hrbet sami Evropi.

Politično vprašanje je prvo, ki ga je treba obravnavati. Če me vprašate, kaj je resnična težava, bi vam odgovoril naslednje: „It's the politics, stupid!“ (Za politiko gre!).

V nacionalni državi je vprašanje legitimnosti načeloma rešeno. Nesoglasja glede politike običajno ne preidejo v izpodbijanje politične ureditve, političnega sistema. V Evropski uniji pa je legitimnost še vedno odvisna od doseganja konkretnih rezultatov. To pojasnjuje, zakaj pomanjkanje podpore institucijam Unije lahko začne ogrožati samo evropsko povezovanje, medtem ko pomanjkanje podpore nacionalnim institucijam ali političnim strankam na splošno ne začne ogrožati nacionalne enotnosti. Dejansko potrebuje vsak politični projekt minimalno stalno podporo, bodisi eksplicitno bodisi implicitno. Poleg splošnega nezaupanja ali nelagodja državljanov v zvezi z dojemanjem večine institucij in elit v času globalizacije je poseben izziv, s katerim se po novem sooča Evropska unija, da so nekatere sredinske politične sile ob porastu evroskepticizma in celo evrofobije ponotranjile populistične argumente, namesto da bi se proti njim borile. Rekel bi, da morajo politične sile in akterji od leve do desne sredine zapustiti svoje varno območje. Namesto da razpravo prepuščajo ekstremistom, morajo ponovno prevzeti pobudo. Zagotoviti morajo argumente za pozitiven načrt razvoja Evrope, tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije.

Nobena sprememba pogodbe, nobeno preoblikovanje institucij ne more nadomestiti politične volje za Evropo. Zelo me veseli, da ta zamisel že pridobiva podporo. Kot je nekoč dejal Friedrich Hölderlin: „Wo die Gefahr ist, wächst das Rettende auch.“(kjer je težava, je tudi rešitev).

Takšne politične omejitve je treba obravnavati predvsem, da bi okrepili legitimnost in učinkovitost Evrope.

Da bi navedeno odpravili, so potrebni vodenje, ukrepanje in odgovornost za projekt Evropske unije, ki se razume kot del politične in družbene strukture njenih držav članic. Razumeti moramo, da evropske politike niso več zunanje politike. Danes je evropska politika v naših državah članicah notranja politika.

Razviti moramo nov odnos sodelovanja – „Kooperationsverhältnis“ – med Unijo, njenimi institucijami in državami članicami. Z odnosom sodelovanja mislim na načelo, po katerem institucije in države članice presežejo lojalno sodelovanje, že določeno v pogodbah, zlasti členu 4 PEU, ter delujejo na način, ki povečuje skladnost odločitev, sprejetih na različnih ravneh.

Predolgo se je pričakovalo, vsaj v bruseljskih krogih, da bodo institucije EU vedno poskušale storiti več, kot omogočajo pogodbe, medtem ko so države članice pričakovale, da jim bodo nasprotovale in dosegle, da bodo storile manj. To nezrelo ravnanje je treba preseči.

Kar potrebujemo, je zrelo obravnavanje jasnih pooblastil različnih akterjev in ravni naše Unije, in sicer od lokalne do regionalne do nacionalne do evropske ravni. Pooblastil, katerih obseg in omejitve vsi v celoti spoštujejo.

Za prehod s pristopa tekmovanja na pristop sodelovanja med institucijami Unije ter med evropskimi institucijami in državami članicami potrebujemo okrepljeno vlogo političnih strank na ravni Unije, in sicer zaradi združevanja političnih interesov, oblikovanja političnih prednostnih nalog in zagotavljanja stalne politične skladnosti.

Zato je lahko volilna dinamika, ki jo je sprožilo imenovanje najboljših kandidatov političnih strank za predsednika Komisije, korak v pravo smer.

Čeprav priznavam omejitve sedanje izvedbe volitev, vseeno menim, da lahko okrepi njihov evropski značaj. Na ta način se pomaga strankam, ki si želijo prizadevati za postopno oblikovanje evropskega javnega prostora. Nenavadno je, ali pa morda tudi ne, da politične sile, ki so vedno kritizirale pomanjkanje demokratične odgovornosti v Evropi, zdaj zavračajo te nove ukrepe, ki so zasnovani prav z namenom okrepitve zadevne odgovornosti. Zagotovo je demokracija na nacionalni ravni nepogrešljiva za legitimnost Evropske unije, hkrati pa bi bilo napačno ovirati napredek evropske demokracije kot take. Še vedno gre nedvomno za sistem v nastajanju, vendar bi z blokiranjem tega sistema samo nazadovali.

Tej dinamiki mora slediti povolilno razumevanje ne samo glede osebnosti, temveč tudi glede političnih prednostnih nalog. Ne samo znotraj posameznih institucij, ampak tudi med institucijami. Na konkretnejši ravni to pomeni sporazum med Parlamentom, Svetom in Komisijo o prednostnih nalogah – pozitivnih in negativnih – novega zakonodajnega obdobja. Temu bi lahko sledil tudi nov medinstitucionalni sporazum o boljši pravni ureditvi, da se omeji čezmerno upravno breme.

Drugače ne bo nikoli prepričljivega in utemeljenega dogovora o vprašanjih, pri katerih mora biti vloga Unije velika, in vprašanjih, pri katerih bi morala vloga Unije ostati omejena.

Spoštovani gospe in gospodje,

na takšni podlagi je mogoče doseči več kot zgolj neizogibne kirurške prilagoditve sedanjega pravnega okvira Unije.

Menim, da v bližnji prihodnosti v Evropi ne bo prišlo do „filadelfijskega trenutka“ oblikovanja popolnoma nove ustave. Način razvoja Unije bo še naprej „stalno reformiranje“ in ne „trajna revolucija“.

Da bi bilo to stalno reformiranje uspešno in vsak korak v skladu z osnovno splošno usmeritvijo, je po mojem mnenju treba spoštovati nekatera načela:

kot prvo mora kakršen koli nadaljnji razvoj Unije temeljiti na obstoječih pogodbah in metodi Skupnosti, saj bi delovanje izven tega okvira privedlo do razdrobljenosti, podvajanja struktur ter končno nedoslednosti in nezadostne uspešnosti.

Kot drugo bi bilo treba pred nadaljnjimi dodatki odpraviti obstoječe pretirane zapletenosti in protislovja v pogodbah ter med pogodbami in drugimi instrumenti. Kar je bistveno, medvladne instrumente, kot sta evropski mehanizem za stabilnost in fiskalna pogodba, bi bilo treba čim prej vključiti v pogodbe.

Tretjič, vse nove medvladne rešitve bi bilo treba obravnavati izključno kot izjemne in prehodne, da bi se izognili težavam v zvezi z odgovornostjo in skladnostjo.

Četrtič, Unija bi morala vedno v največji možni meri stremeti k razvoju celote, torej vseh trenutno 28 držav članic. Če je globlje povezovanje v drugih sestavah neizogibno, tj. med sedanjimi in prihodnjimi članicami evrskega območja, bi moralo ostati odprto za vse države, ki so pripravljene sodelovati. Metoda za tesnejše povezovanje med skupino držav članic je okrepljeno sodelovanje, kot je določeno v pogodbah.

Petič, kakršen koli nadaljnji razvoj Unije bi moral temeljiti na jasnih fazah in njihovem zaporedju, prihodnji koraki pa oblikovani predvsem z uporabo vseh možnosti, ki jih ponujajo pogodbe v sedanji obliki, in brez izjem, ki v teh pogodbah niso predvidene, tako da se sprememba pogodbe uporabi samo, če pogodbe ne določajo sekundarne zakonodaje.

Šestič, hitrosti razvoja ne smejo narekovati najbolj omahljivi. Hitrost Evrope ne sme biti enaka hitrosti najpočasnejšega.

In sedmič, ko se bo izkazalo, da je potrebna nadaljnja sprememba pogodb, je treba pred pogajanji in glasovanjem o ratifikaciji o tej spremembi natančno razpravljati, v razpravo pa vključiti javnost.

Za sedanjo fazo seveda drži, da smo soočeni s posebnim izzivom, ko gre za razmerje med enotno valuto, evrskim območjem in EU kot celoto. Vendar verjamem, da vsebina pogodb zagotavlja uporabne smernice v zvezi s tem.

V pogodbah je določeno, da naj bi vse države članice prevzele enotno valuto, z izjemo tistih, ki imajo trajno možnost izvzetja. In v resnici obstaja le ena država članica (Združeno kraljestvo) s tako možnostjo.

Celo status Danske je mogoče bolje opisati kot „morebitni prevzem“ kot trajna možnost izvzetja. Vse druge države članice so se zavezale k prevzemu evra. Za to bo potreben čas in zagotovo temeljitejše priprave kot v preteklosti.

Vendar bi bilo napačno namen konvergence razviti v strukturo divergence. Še zlasti, ker so praktične izkušnje pri oblikovanju odziva na krizo pokazale, da trenutne članice evrskega območja v razpravah niso nujno ločene od prihodnjih članic. Različni mehanizmi, od pakta „evro plus“ do fiskalnega pakta, od enotnega mehanizma nadzora do enotnega mehanizma za reševanje, so pokazali, da kadar se 17 ali 18 članic odloči bolj ambiciozno ukrepati, se skoraj vse ostale pridružijo in prispevajo. Centripetalne sile so se dejansko izkazale za močnejše od centrifugalnih sil.

Težnja nekaterih, da sanjajo o preoblikovanju Unije prek bolj skrčenega in manjšega evrskega območja od EU28, ni odziv na sistematične pomanjkljivosti ali pomanjkanje potenciala med članicami EU28. To je izraz nostalgije po lagodnejši ureditvi, po vrnitvi k napačno dojetemu ugodju manjšega, manj težavnega in domnevno bolj usklajenega intimnejšega evropskega povezovanja. Vendar čas ne čaka nikogar in zgodovina gre naprej. Tekmovanje med kakršno koli osrednjo Evropo proti kateri koli periferni Evropi bo oslabilo obe.

To je morda pravi trenutek za komentar glede odnosov med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom. Globoko sem prepričan, da je Evropa močnejša z Združenim kraljestvom kot njeno članico in da je Združeno kraljestvo močnejše kot članica Evropske unije kot samo zase. Vendar priznavam, da je položaj Združenega kraljestva zaradi zgodovinskih, geopolitičnih in gospodarskih razlogov mogoče obravnavati kot edinstven. Ravno zaradi tega bi bilo napačno izjemo za Združeno kraljestvo prenesti v pravilo za vse druge. Lahko in moramo poiskati načine, da se prilagodimo posebnosti Združenega kraljestva, če to ne ogroža celovitosti Unije.

Vendar te posebnosti, čeprav jih pri nekaterih vprašanjih občasno priznavamo več vladam, ne smemo zamenjati za celotni položaj Unije.

Spoštovani gospe in gospodje,

na podlagi teh načel izstopa več političnih področij, na katerih bodo v prihodnjih letih še zlasti potrebni razprava, ukrepanje in odločitev o konkretnih institucionalnih izboljšavah: (1) poglabljanje ekonomske in monetarne unije v skladu z načrtom Komisije, (2) učinkovitejše zunanje zastopanje Unije, (3) krepitev vrednot in državljanstva Unije, (4) boljša regulativna razdelitev nalog in (5) potreba po izpopolnitvi naše politične unije.

Za poglobitev ekonomske in monetarne unije je še vedno aktualna vizija iz načrta Komisije Načrt za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo. Ta združuje velike ambicije z ustreznim načrtovanjem. Kot prvo je treba v celoti izvesti reformirano strukturo ekonomskega upravljanja. Ko bo to doseženo, bi bilo treba razmisliti o postopnem razvoju fiskalne zmogljivosti na ravni evrskega območja, dopolnjene z dodatnim usklajevanjem davčne politike in trgov dela. Takšen razvoj, ki bo na koncu zahteval spremembe pogodbe, mora spremljati ustrezna demokratična legitimnost in odgovornost. Bolj „fiskalno-federalni“ pristop znotraj evrskega območja ne sme vključevati samo sedanjih članic evrskega območja. Ostati mora odprt za vse prihodnje in potencialne članice ter upoštevati celovitost enotnega trga in politik, ki jih izvaja Unija kot celota.

Učinkovitejše zunanje zastopanje zahteva na sodelovanju temelječo razdelitev nalog med predstavniki Unije in držav članic. Dosedanje sodelovanje med predsednikoma Evropskega sveta in Komisije ponuja koristne smernice v zvezi s tem. Visoki predstavnik/podpredsednik Komisije mora imeti učinkovite politične namestnike tako iz Komisije kot iz Sveta. Možnost skupnega zunanjega zastopanja, kakor je predvidena v Lizbonski pogodbi, je treba v celoti izkoristiti. Kombinacija zunanje politike in zunanjih vidikov notranjih politik zagotavlja Uniji vpliv na svetovnem parketu. Tako sodelovanje omogoča učinkovitejšo porazdelitev bremena med Unijo in njenimi državami članicami. Ključnega pomena je nadgrajevanje prvih korakov k bolj povezani varnostni in obrambni politiki. Zelo pomemben del tega cilja je tudi doseči bolj usklajeno zunanje zastopanje evrskega območja v mednarodnih finančnih institucijah.

Krepitev vrednot in državljanstva Unije zahteva polno spoštovanje in izvajanje pravne države ter pravic, jamstev in svoboščin Unije. Instrumente, kot sta pregled temeljnih pravic v okviru ocen zakonodajnega učinka in okvir Komisije o zaščiti pravne države, je treba okrepiti. Boj proti zlorabi pravic Unije, zlasti pravice do prostega gibanja, je možno in treba obravnavati v okviru sekundarne zakonodaje, ne pa s postavljanjem pod vprašaj načela samega.

Glede regulativne razdelitve nalog mora izhodišče biti priznavanje, da države članice Unije niso manj regulirane kot sama Unija. Medtem ko nedvomno obstajajo primeri institucionalnega pretiravanja, tudi s strani Komisije, ne smemo pozabiti, da je resnično gonilo pravne ureditve Unije potreba po medsebojni uskladitvi podrobnih predpisov 28 držav članic. Vprašanje, kako velikim zadevam posvečati veliko časa, malim pa malo, torej ni toliko vprašanje glede negativnih ali pozitivnih seznamov za področja ukrepanja, temveč vprašanje intenzivnosti in globine posameznih pobud. To je najbolje obravnavati v okviru novega medinstitucionalnega sporazuma o boljši pravni ureditvi, ki bi razširil regulativni pregled ustreznosti, oceno učinka in ukrepe za zmanjšanje birokracije, ki jih je Komisija že sprejela v okviru celotnega zakonodajnega postopka. Končno gre za redno pregledovanje političnega soglasja glede političnih prednostnih nalog, ki bi ga lahko podprla uvedba klavzul o časovni omejitvi veljavnosti ali načela prekinitve sprejemanja zakonodaje ob spremembi Evropskega parlamenta.

Potreba po izpopolnitvi naše politične unije in okrepitvi demokratične legitimnosti, ki bi morala podpirati to, kar sam imenujem Evropa 3.0, bi morala temeljiti na metodi Skupnosti kot sistemu nadzora, ravnotežja in enakosti med institucijami in državami članicami, ki zagotavlja najboljše izhodišče za nadaljnjo nadnacionalno demokracijo. Takšna nadnacionalna demokracija ne bi smela biti zgrajena kot kombinacija uporabe veta na več ravneh, ampak kot sistem odgovornosti na ravni, na kateri se sprejemajo izvršilne odločitve. Če izvršilne odločitve sprejme evropska izvršilna veja oblasti, tj. Komisija, mora demokratično legitimnost in odgovornost zagotoviti evropski zakonodajalec, torej Evropski parlament in – v zvezi s svojimi zakonodajnimi nalogami – Svet. Legitimnost in odgovornost za odločitve, sprejete na ravni držav članic, vključno z delovanjem držav članic v Svetu, pa morajo zagotoviti nacionalni parlamenti. Odnosi med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom bi morali biti tudi prednostni del „Kooperationsverhältnis“ (odnosa sodelovanja), ki sem ga prej izpostavil.

V tem smislu bi moral biti prihodnji razvoj usmerjen v oblikovanje reformirane Komisije kot izvršilnega organa Unije, vključno z nalogami zakladnice Unije. Ta bi odgovarjala dvodomnemu zakonodajalcu, katerega dva domova bi predstavljala Evropski parlament in Svet. Za zagotovitev pravega ravnotežja med političnim oblikovanjem in funkcionalno neodvisnostjo Komisije bi bilo treba sedanji način negativne nezaupnice Komisiji nadomestiti z mehanizmom konstruktivne nezaupnice, v okviru katerega Evropska komisija pade le v primeru, če absolutna večina v Evropskem parlamentu predlaga drugega predsednika Evropske komisije.

Nazadnje, da bi se zagotovila popolna skladnost in učinkovitost med različnimi izvršilnimi nalogami na ravni Unije ter njihova demokratična legitimnost in odgovornost, bi bilo treba proučiti nadaljnje novosti. Srednjeročno bi lahko združili urad podpredsednika Komisije, pristojnega za ekonomske in monetarne zadeve ter evro, z uradom predsednika Euroskupine. Radikalnejša novost, na primer združitev urada predsednika Evropske komisije z uradom predsednika Evropskega sveta, pa je nedvomno bolj dolgoročno vprašanje.

Toda z verjetnim razvojem evropskega povezovanja, zlasti v evrskem območju, bo ta združitev postala smiselna, saj bo okrepila skladnost in prepoznavnost političnega sistema Evropske unije navznoter in navzven. Možne so tudi nekatere prehodne faze in vmesne rešitve. Vendar je pomembno opozoriti, da je lahko tak institucionalni razvoj uspešen le, če bo najprej dosežen nujno potreben napredek glede politik in zbliževanja političnih ukrepov.

Naj ponovim: It's the politics, stupid! Za politiko gre!

Politični dogovor je tisti, ki lahko omogoči ali pa zaustavi napredek, takemu dogovoru pa nato sledijo institucionalne spremembe – in ne obratno.

Spoštovani gospe in gospodje, naj sklenem.

Evropsko povezovanje bo vedno postopno. To smo vedeli že od začetka: „L’Europe ne se fera pas d’un coup, ni dans une construction d’ensemble.“ (Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom), kot je zapisano v Schumanovi deklaraciji.

Takšen pragmatičen pristop ni bil nikoli v nasprotju s prizadevanji za uresničevanje vizije. Naše ambicije, naših sanj – tega, kar je nemški filozof Sloterdijk imenoval „lucidne sanje“.

Evropa ostaja najbolj vizionarski projekt nedavne preteklosti. Njena energija in privlačnost sta osupljivi. Njena prilagodljivost je brez primere. Toda samo, če so izpolnjeni določeni pogoji: ko je vodenje nedvoumno, ko sodelovanje doseže nove stopnje zrelosti in ko se politike Evrope razvijajo naprej.

Za vse to gre pri prihodnjih evropskih volitvah. Te so najboljša priložnost, da se zavzamemo za pretekle dosežke in oblikujemo soglasje o tem, kaj je treba storiti, da spregovorimo o dejanski Evropi in se zavzemamo za vizijo o tem, kaj bi Evropa lahko bila.

Te volitve so izjemno pomembne!

V desetih letih na čelu Evropske komisije sem se trudil prispevati k temeljem pragmatične, skladne in trdne Evropske unije. Čeprav rešitve Evropske unije niso vedno ustrezale prvotnim ambicijam, sem prepričan, da je vloga Komisije bila in bo ostala ključna.

Prizadevali smo si za ohranitev enotnosti Evrope, ohranitev njene odprtosti in njeno okrepitev. Okrepitev, s katero postajajo gospodarstva držav članic konkurenčnejša v svetovnem merilu. In okrepitev v smislu izjemne utrditve gospodarskega in finančnega upravljanja na evropski ravni.

Na tem lahko gradimo naprej. Gre za edinstven projekt. Potreben projekt. Projekt, na katerega smo lahko ponosni.

V čast mi je bilo prispevati k odzivom na nekatere najbolj ogrožajoče dogodke v zgodovini Evropske unije in začeti reforme, ki temeljijo na spoznanjih, pridobljenih na podlagi teh izkušenj. Ampak resnično zadovoljstvo bo vse udeležene pomenilo končanje potrebnih prizadevanj, ne njihov začetek.

Zdaj moramo z delom nadaljevati.

Zdaj moramo nadaljevati z „nikoli končanimi reformami".

In to delo moramo nadaljevati na način, ki ga je eden od mojih predhodnikov, François-Xavier Ortoli, opisal kot „vsakodnevni pogum“.

Ljudje, kot sem jaz – in, upam, kot ste vi –, ki delimo to strast, to ljubezen do Evrope, moramo delovati s ciljem ustvarjanja pogojev za življenje vseh prebivalcev Evrope v dostojni družbi. Kajti konec koncev pri vsem skupaj ne gre za koncepte, ne gre za številke, ne gre za ekonomijo – za vrednote gre. In verjamem, da Evropa dejansko varuje vrednote miru, svobode in solidarnosti.

Hvala vam za pozornost.

1 :

Smo del Evrope in v Evropi se bomo vsi rešili ali pa vsi izgubili.

2 :

Sporočilo Komisije „Ukrepi za stabilnost, rast in delovna mesta“, 30. maj 2012.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website