Navigation path

Left navigation

Additional tools

Stanje v Uniji 2013

European Commission - SPEECH/13/684   11/09/2013

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO GA HR

Evropska komisija

José Manuel Durão Barroso

Predsednik Evropske komisije

Stanje v Uniji 2013

Plenarno zasedanje Evropskega parlamenta/Strasbourg

11. septembra 2013

G. predsednik,

predsedujoči Svetu,

spoštovane poslanke in poslanci,

dame in gospodje,

Čez 8 mesecev bodo evropski volivci ocenjevali naše skupne dosežke v zadnjih 5 letih.

Evropa je bila v teh petih letih prisotna v življenju državljanov bolj kot kdajkoli prej. O njej se je razpravljalo v kavarnah in v priljubljenih pogovornih oddajah po vsej celini.

Danes bi želel narediti pregled skupnih dosežkov ter nalog, ki nas še čakajo. Poleg tega pa bi rad predstavil bistvene ideje za resnično evropsko politično razpravo pred volitvami prihodnje leto.

Spoštovane poslanke in poslanci,

v tem času pred natanko petimi leti je vlada Združenih držav Amerike prevzela finančni družbi Fannie Mae in Freddie Mac, rešila težave banke AIG, banka Lehman Brothers pa je vložila prošnjo za zaščito pred terjatvami upnikov v postopku stečaja.

Ti dogodki so sprožili globalno finančno krizo. Ta se je razvila v gospodarsko krizo, kakršne še nismo videli, slednja pa se je razširila v družbeno krizo s hudimi posledicami za številne državljane. Omenjeni dogodki so zaostrili dolžniške težave, ki še vedno bremenijo naše vlade. Povzročili so, da se je brezposelnost zaskrbljujoče povečala, predvsem med mladimi. In še naprej bremenijo naša gospodinjstva in podjetja.

A Evropa je vrnila udarec. V teh petih letih smo pripravili odločen odgovor. Krizo smo doživljali skupaj. Zavedali smo se, da se moramo z njo spopasti skupaj. To smo tudi naredili in delamo še naprej.

Če se ozremo v preteklost in pomislimo, kako nam je s skupnimi močmi v času krize uspelo združiti Evropo , lahko najbrž priznamo, da bi se nam kaj takega pred petimi leti zdelo nemogoče.

Finančni sektor temeljito reformiramo, da bi zavarovali prihranke ljudi.

Sodelovanje vlad se je izboljšalo, obnovile so vzdržne finance in posodobile svoja gospodarstva.

Zagotovili smo prek 700 milijard evrov za reševanje držav, ki so bile na robu prepada, kar je največji meddržavni stabilizacijski ukrep do sedaj.

Še vedno se živo spominjam sestanka, ki sem ga lani imel s številnimi vodilnimi ekonomisti naših največjih bank. Marsikdo je pričakoval izstop Grčije iz območja evra. Vsi so se bali njegovega razpada. Danes lahko na te strahove jasno odgovorimo: nobena članica ni izstopila ali bila prisiljena izstopiti iz območja evra. Evropska unija se je letos razširila s 27 na 28 članic. Območje evra se bo naslednje leto povečalo s 17 na 18 članic.

Zato je zdaj pomembno, kako bomo izkoristili te dosežke. Jih bomo precenili ali podcenili? Bomo iz njih črpali samozavest, da zaključimo, kar smo začeli, ali bomo podcenjevali pomen naših prizadevanj?

Spoštovane poslanke in poslanci,

pravkar sem se vrnil s srečanja skupine G20 v Sankt Peterburgu. In lahko vam zaupam naslednje: Evropejci, za razliko od prejšnjih let, letos nismo bili deležni naukov iz drugih delov sveta o tem, kako reševati krizo. Naši dosežki so bili pozdravljeni z odobravanjem in spodbudami.

Ne zato, ker bi bila kriza končana, temveč zato, ker še ni. Odpornost Evropske unije bo še naprej na preizkušnji. A naši ukrepi so povrnili zaupanje v izhod iz krize – seveda pa se ne smemo predati samozadovoljstvu.

Izzive, ki so pred nami, rešujemo skupaj.

Moramo jih reševati skupaj.

Verjamem, da lahko v času tektonskih geopolitičnih in svetovnogospodarskih sprememb le združeni kot Evropska unija uresničimo pričakovanja državljanov, da v dobi globalizacije zaščitimo in okrepimo naše vrednote, interese in blaginjo.

Zdaj je čas, da presežemo nacionalne delitve in ozke interese ter Evropi omogočimo dejanski napredek. Čas, da resnično evropsko perspektivo vključimo v razpravo z nacionalnimi oblastmi.

Zdaj je čas, da se vsi, ki jim je mar za Evropo, ne glede na njihovo politično ali ideološko prepričanje in ne glede na to, od kod prihajajo, zavzamejo za Evropo.

Če sami ne bomo storili tega, ne moremo pričakovati, da bodo to storili drugi.

Spoštovane poslanke in poslanci,

od začetka krize do danes smo prehodili dolgo pot.

V lanskem nagovoru sem poudaril, da kljub vsem tem prizadevanjem naš odziv še ni prepričal državljanov, trgov ali naših mednarodnih partneric.

Minilo je eno leto in dejstva govorijo v prid našim prizadevanjem. Kaže se nam celotna slika. Zadolževanje najranljivejših držav se je pocenilo. Industrijska proizvodnja se povečuje. Zaupanje trgov se vrača. Delniški trgi okrevajo. Poslovne napovedi se nenehno izboljšujejo. Zaupanje potrošnikov se močno krepi.

Opažamo, da države, ki jih je kriza najbolj prizadela in ki so naredile največ na področju prestrukturiranja svojih gospodarstev, beležijo pozitivne rezultate.

V Španiji je kot posledica pomembnih reform in dviga konkurenčnosti izvoz blaga in storitev zrasel na 33 % BDP, kar je največ od uvedbe evra. Irska se je začela zadolževati na kapitalskih trgih poleti leta 2012, njeno gospodarstvo naj bi z letom 2013 po napovedih raslo že tretje leto zapored, proizvodna podjetja pa ponovno zaposlujejo.

Portugalski zunanji tekoči račun, ki je bil strukturno negativen, naj bi bil po napovedih postal bolj uravnotežen, po več četrtletjih v rdečih številkah pa je tudi gospodarska rast spet pozitivna. Grčija, ki je v samo treh letih dosegla zares izjemno fiskalno prilagoditev, je vse bolj konkurenčna in se prvič po več desetletjih približuje primarnemu proračunskemu presežku. Tudi Ciper, ki je svoj program začel izvajati kasneje, izvaja program po načrtih, kar je predpogoj za ponovno rast.

Okrevanje Evrope je povsem dosegljivo.

Kljub temu pa moramo biti pazljivi. „Ena lastovka še ne prinese pomladi“. Zato mora biti tudi naša analiza realistična. Svojih dosežkov ne bi smeli precenjevati, kot tudi ne podcenjevati. Zato tudi eno dobro četrtletje še ne pomeni, da smo izpluli iz gospodarskih težav. A dokazuje nam, da smo na pravi poti. Na podlagi podatkov in razvoja dogodkov, ki smo jim priča, smo lahko upravičeno samozavestni.

To bi nas moralo spodbuditi, da nadaljujemo naša prizadevanja. To smo dolžni tistim, ki se še niso izvili iz primeža krize, in tistim, ki od pozitivnih trendov še niso imeli koristi. To smo dolžni našim 26 milijonom brezposelnih,še zlasti vsem mladim, ki od nas pričakujejo, da jim damo upanje. Tudi upanje in zaupanje sta del gospodarske enačbe.

Spoštovane poslanke in poslanci,

da smo prišli do te točke, je posledica naše odločenosti, da politike in ukrepe prilagodimo naukom, ki smo se jih naučili v krizi.

In ko rečem „smo“, resno mislim „mi vsi“. Saj smo to dejansko dosegli skupaj.

Na vsakem koraku tega zakonodajnega dela, ki je eno najbolj impresivnih v zgodovini, ste poslanci v Evropskem parlamentu odigrali odločilno vlogo. Osebno menim, da evropski državljani tega dejstva ne poznajo dovolj dobro in da si za svojo vlogo zaslužite posebno priznanje.

Zato vas pozivam, da nadaljujemo skupna prizadevanja za prenovo naših gospodarstev, za rast in delovna mesta ter za preoblikovanje naše institucionalne zgradbe. Le tako bomo prebrodili tudi to fazo krize.

Še vedno nam je ostalo veliko dela, ki ga lahko skupaj zaključimo še v tem mandatu Parlamenta in Komisije.

Spregovorimo o konkretnih nalogah: za začetek lahko in moramo predvsem ustanoviti bančno unijo. To je prva in najpomembnejša faza pri poglabljanju gospodarske in monetarne unije, kot to navaja osnutek načrta Komisije iz lanske jeseni.

Zakonodajni postopek o enotnem nadzornem mehanizmu je blizu zaključka. Naslednji korak je ustanovitev neodvisnega vrednotenja sredstev bank s strani Evropske centralne banke, še preden slednja prevzame nadzorno vlogo.

Pozornost moramo čim prej nameniti enotnemu mehanizmu za reševanje bank. Predlog komisije je v postopku od julija, zato moramo skupaj narediti vse, kar je potrebno, da bo sprejet še v tem mandatu.

S tem bomo zagotovili, da davkoplačevalci ne bodo v prvih vrstah, ko je treba plačevati stroške propada bank. Na ta način bomo naredili tudi korak naprej pri ločevanju bank od tveganj državnih posojilojemalcev.

S tem bomo odpravili eno najbolj zaskrbljujočih in nesprejemljivih posledic krize: povečevanje razdrobljenosti evropskega finančnega sektorja in kreditnih trgov ali celo njihovo posredno ponovno nacionalizacijo.

To je tudi pot do obnove tokov normalnega posojanja gospodarstvu, predvsem malim in srednje velikim podjetjem. Kljub ugodni monetarni politiki je priliv posojil do gospodarstva v območju evra še vedno nezadosten. Na ta vprašanja moramo odgovoriti odločno.

Konec koncev je pri tem najpomembnejša rast, ki je nujna za odpravo trenutno najbolj perečega problema – brezposelnosti. Trenutna raven brezposelnosti je gospodarsko in politično nevzdržna ter družbeno nesprejemljiva. Ko z zadovoljstvom pozdravljam dejstvo, da so tukaj prisotni vsi komisarji, lahko rečem, da smo vsi v Komisiji pripravljeni intenzivno sodelovati z vami in z državami članicami, da zagotovimo čim večji uspeh agende za rast. Sami bomo uporabili vse instrumente, hkrati pa si moramo priznati, da niso dovolj zgolj evropski instrumenti, uporabiti bo treba tudi nekatere nacionalne instrumente. Želel bi se osredotočiti na uresničevanje sklepov o zaposlovanju mladih in financiranju realnega gospodarstva. Preprečiti moramo okrevanje, ki ne ustvarja delovnih mest.

Evropa mora zato pohiteti s strukturnimi reformami. Priporočila za posamezne države navajajo, kaj morajo pri tem narediti posamezne države članice.

Na ravni EU – kajti nekatere naloge je treba opraviti na nacionalni ravni, druge na evropski – se moramo posvetiti zadevam, ki so bistvenega pomena za realno gospodarstvo, tj. na prvem mestu izkoriščanje celotnega potenciala enotnega trga.

Imamo dobro delujoč enotni trg blaga in smo priča pozitivnim učinkom, ki jih prinaša. Enako formulo moramo prenesti tudi na druga področja: mobilnost, komunikacije, energijo, finance, e-trgovanje, če navedem le nekatere. Odpraviti moramo ovire, ki zavirajo dinamična podjetja in posameznike. Dokončati moramo instrument za povezovanje Evrope.

Zato bi želel danes najaviti, da bomo formalno sprejeli predlog, ki bo omogočil napredek proti enotnemu trgu telekomunikacij. Državljani vedo, da je Evropa tista, ki je bistveno znižala njihove stroške gostovanja v mobilnih omrežjih. Naš predlog bo okrepil garancije in znižal cene potrošnikom, podjetjem pa ponudil nove priložnosti. Zavedamo se, da bo trgovanje v prihodnosti vse pogosteje potekalo digitalno. Ali ni protislovje, da imamo notranji trg blaga, ko pa govorimo o digitalnem trgu, naletimo na 28 nacionalnih trgov. Kako naj izkoristimo vse nove priložnosti, ki jih ponuja digitalno gospodarstvo, če ne bomo dokončno uredili tega področja notranjega trga?

Enake usmeritve veljajo za širše področje digitalne agende: ta rešuje resnične težave in izboljšuje vsakodnevno življenje državljanov. Moč evropske industrijske baze bo v prihodnje odvisna od povezanosti ljudi in podjetij. Če bomo digitalno agendo ustrezno povezali z zaščito podatkov in zasebnosti, bo evropski model okrepil zaupanje državljanov. Sprejetje predlagane zakonodaje o zaščiti podatkov je izjemnega pomena za Evropsko komisijo tako s stališča notranjega kot zunanjega razvoja dogodkov.

Enotni trg je ključni vzvod za dvig konkurenčnosti in zaposlovanja. S sprejemom vseh preostalih predlogov v okviru Akta za enotni trg I in II in z izvajanjem instrumenta za povezovanje Evrope v naslednjih mesecih, bomo položili temelje za blagostanje v letih, ki so pred nami.

Prilagajamo se tudi dinamičnim spremembam na globalni ravni, zato moramo to inovacijsko dinamiko spodbuditi tudi na evropski ravni. To je tudi razlog, da več vlagamo v inovacije in tehnologijo ter okrepimo vlogo znanosti. Prepričan sem, da lahko znanost, sposobnost človeškega uma in kreativna družba najdejo odgovore na naše izzive. Svet se dramatično spreminja. Verjamem, da bodo dosežene tudi številne rešitve, tako v Evropi kot zunaj nje, na področju novih znanosti in novih tehnologij. In želel bi si, da Evropa vodi ta prizadevanja. Zato sta v razpravi o proračunu EU tako Parlament kot Komisija vztrajala, da je program Obzorje 2020 prednostno področje.

Zato del proračuna EU namenjamo naložbam v pridobivanje spretnosti, izobraževanje in poklicno usposabljanje, naložbam v dinamičnost ter za podporo talentom. Zato smo si prizadevali za ustanovitev programa Erasmus plus.

Zato bomo letošnjo jesen predstavili predloge za industrijsko politiko 21. stoletja. In zato bomo zagotovili podporo malim in srednjim podjetjem, saj verjamemo, da je močna in dinamična industrijska podlaga nujna za močno evropsko gospodarstvo.

Sočasno z bojem proti podnebnim spremembam smo s cilji 20–20–20 naše gospodarstvo usmerili k zeleni rasti, učinkoviti rabi virov, zmanjševanju stroškov in ustvarjanju delovnih mest.

Do konca leta bomo predstavili konkretne predloge za energetski in podnebni okvir do leta 2030. V sodelovanju z našimi partnerji pa bomo oblikovali mednarodni načrt delovanja s sprejetjem celostnega in pravno zavezujočega globalnega dogovora o podnebju do leta 2015. Evropa se sama ne more boriti proti podnebnim spremembam. Jasno je, da v tem boju potrebujemo tudi druge. Obenem bomo še naprej iskali rešitve za vprašanje vpliva cen energije na učinkovitost.

Vsa ta gonila rasti so del načrta „Evropa 2020“, njihovo celovito izvajanje pa je bolj nujno kot kdajkoli prej. V nekaterih primerih moramo „Evropo 2020“ preseči.

Poleg tega moramo ostati aktivni in odločni na področju trgovine. Gre za to, da se povežemo z rastočimi trgi zunaj EU in si zagotovimo mesto v globalni dobavni verigi. V nasprotju s splošnim mnenjem naših državljanov, ki menijo, da na globalnih trgih izgubljamo, naš trgovinski presežek občutno povečujemo z več kot 300 milijardami evrov na leto. Na tem moramo graditi naprej. Tudi navedena področja bodo v naslednjih mesecih zahtevala našo polno pozornost, predvsem vprašanje čezatlantskega partnerstva na področju trgovine in naložb z ZDA in pogajanja s Kanado in Japonsko.

Nenazadnje pa moramo okrepiti prizadevanja za izvedbo večletnega finančnega okvira, evropskega proračuna. Proračun EU je najbolj konkreten vzvod, ki ga imamo na razpolago za povečevanje naložb. V nekaterih regijah Evrope je zaradi pomanjkanja sredstev na nacionalni ravni evropski proračun edini način za zagotovitev javnih naložb.

Tako Evropski parlament kot Komisija bi si želela več sredstev. V teh prizadevanjih smo enotni. Kljub temu pa enoletni proračun EU tudi ob upoštevanju inflacije presega celoten znesek sredstev, ki so bila namenjena nekdanjemu Marshalovemu načrtu za obnovo Evrope! Zato poskrbimo, da se bodo programi lahko začeli izvajati 1. januarja 2014, da bodo rezultati vidni na terenu ter da bomo lahko izkoristili možnosti inovativnega financiranja – od obstoječih instrumentov do denarja Evropske investicijske banke in projektnih obveznic.

Zdaj moramo izpolniti zaveze, ki smo jih dali julija. V imenu Komisije lahko rečem, da jih bomo izpolnili. Še ta mesec bomo na primer predstavili drugo spremembo proračuna za leto 2013. Časa ni na pretek, zato opozarjam pred zavlačevanjem. Predvsem države članice pozivam, da ne zavlačujejo.

Še enkrat moram poudariti: volivcev ne bodo prepričale zgolj besede in obljube, temveč konkreten nabor skupnih dosežkov. Pokazati bomo morali na številna področja, na katerih je Evropa odpravila težave državljanov. Evropa ni vzrok težav, Evropa je del rešitve.

Naloge, ki nas še čakajo, sem podrobneje opisal v pismu, ki sem ga danes poslal predsedniku Evropskega parlamenta in ga boste prejeli tudi sami. Ne želim se spuščati v podrobnosti programa za naslednje leto.

Želim jasno povedati: do volitev nas čaka še veliko skupnega dela. Zdaj ni čas za predajo, zdaj moramo zavihati rokave.

Spoštovane poslanke in poslanci,

nič od tega ne bo lahko. Živimo v času, polnem izzivov, ki je resnični stresni test za EU. Pot stalne in poglobljene reforme je tako zahtevna, kot je neizbežna. Da ne bo pomote, vrnitve v ustaljene tirnice ni. Nekateri verjamejo, da se bodo po tem obdobju zadeve vrnile v prejšnje stanje. Motijo se, ta kriza je drugačna. Ta kriza ni ciklična, temveč strukturna. Ne bomo se vrnili v stare čase. Oblikovati moramo nova izhodišča. Živimo v obdobju preobrazbe. Ni dovolj, da to zgolj ponavljamo, to moramo resnično razumeti. Hkrati pa moramo iz tega potegniti zaključke, tudi glede naše miselnosti in načinov za spopadanje s težavami.

Prvi rezultati nam kažejo, da je to mogoče.

Iz izkušenj pa vemo, da je to nujno.

Na tej točki, ko je okrevanje še krhko, je največje tveganje, ki ga vidim, politično– pomanjkanje stabilnosti in odločnosti. V zadnjih letih smo videli, da je vsakršen dvom o zavezah vlad, da izvedejo reforme, takoj kaznovan. Po drugi strani pa imajo jasne in prepričljive odločitve pomemben in takojšen učinek.

V trenutni fazi krize morajo vlade zagotoviti tisto gotovost in predvidljivost, ki še vedno primanjkuje trgom.

Prepričan sem, da vsi veste, kdo je bil Justus Lipsius. Njegovo ime nosi tudi stavba Sveta EU v Bruslju. Justus Lipsius je bil vplivni humanistični mislec iz 16. stoletja, ki je napisal pomembno delo z naslovom De Constantia.

V njem piše: „Neomajnost je popolna in stabilna moč uma, ki je ne vznemiri ali iztiri nobena zunanja okoliščina ali slučaj.“ Samo „moč uma“, nadaljuje, ki temelji na „presoji in tehtnih argumentih“, nam lahko pomaga v zmedenih in težavnih časih.

Upam, da bomo v teh težkih časih vsi vključno s predstavniki vlad, ki se srečujejo v stavbi Justus Lipsius, pokazali odločnost in vztrajnost pri izvajanju sprejetih odločitev. Ena izmed težav, s katerimi se soočamo, je doslednost, tako pri sprejemanju odločitev kot kasneje, ko jih moramo izvesti v praksi.

Spoštovane poslanke in poslanci,

popolnoma naravno je, da so v zadnjih letih naša prizadevanja za premagovanje gospodarske krize zasenčila vse ostalo.

Vendar mora naša vizija Evrope presegati gospodarske okvire. Smo veliko več kot zgolj trg. Evropska ideja se dotika samih temeljev evropske družbe. Gre za vrednote in poudarjam to besedo: vrednote. Temelji na trdni veri v politične, družbene in ekonomske standarde, zakoreninjene v našem socialnem tržnem gospodarstvu.

V današnjem svetu je EU nenadomestljiva za zaščito naših vrednot in standardov ter za uveljavljanje državljanskih pravic: od varstva potrošnikov do pravic delavcev, od pravic žensk do spoštovanja manjšin, od okoljskih standardov do varstva podatkov in zasebnosti.

Ne glede na to, ali branimo naše interese v mednarodni trgovini, varujemo oskrbo z energijo ali vračamo ljudem občutek za poštenost z bojem proti davčnim goljufijam in izogibanju plačevanju davkov: naša dejanja bodo imela ne svetovnem prizorišču težo samo, če bomo nastopili kot Unija.

Najsi želimo, da bo razvojna in humanitarna pomoč, ki jo namenjamo državam v razvoju, prinesla rezultate, upravljamo skupne zunanje meje ali skušamo razviti močno evropsko varnostno in obrambno politiko: svoje cilje lahko resnično dosežemo le z boljšim povezovanjem.

O tem ni nobenega dvoma. Naša notranja usklajenost in mednarodna vloga sta neločljivo povezani. Naša gospodarska privlačnost in politična podpora sta v temeljih prepleteni.

Ali kdo resnično verjame, da bi v primeru propada evra mi ali naše države članice ohranili kakršno koli kredibilnost pred svetom?

Se vsi še zavedamo, kakšen uspeh je bila širitev v smislu celjenja globokih brazgotin zgodovine in uveljavljanja demokracije tam, kjer se je to zdelo nemogoče? Da je sosedska politika bila in še vedno je najboljši način za zagotavljanje varnosti in blagostanja v regijah, ki so bistvenega pomena za Evropo? Kje bi bili danes brez vsega tega?

Danes si države, kot je Ukrajina, bolj kot kdaj koli prej prizadevajo za tesnejše povezave z Evropsko unijo, privlačita jih naš gospodarski in socialni model. Ne moremo jim obrniti hrbta. Ne moremo sprejeti nobenega poskusa omejevanja suverene izbire teh držav. Svobodno voljo in svobodno privolitev je treba spoštovati. Ta načela, ki so tudi osnova našega vzhodnega partnerstva, želimo na vrhu v Vilni še nadgraditi.

Ali se kdo še spomni, kako zelo je Evropa trpela zaradi vojn v preteklem stoletju in kako je bilo njeno povezovanje smiseln odgovor na nasilje?

Naslednje leto bomo obeležili sto let od začetka prve svetovne vojne. Vojne, ki je raztrgala Evropo od Sarajeva do Some. Miru ne smemo nikoli imeti za samoumevnega. Rad bi vas spomnil, da je Evropa tista, zaradi katere nekdanji sovražniki danes sedijo za skupno mizo in sodelujejo. Zgolj zato, ker jima je bila ponujena evropska perspektiva, sta Srbija in Kosovo ob posredovanju EU dosegla sporazum.

Lanskoletna Nobelova nagrada nas opominja na ta zgodovinski dosežek: Evropa je projekt miru.

Tega bi se morali bolje zavedati. Ne smemo se sramovati tega, da smo ponosni na svoje dosežke. S tem ne mislim na aroganco, ampak na več ponosa. Gledati moramo v prihodnost, ampak z modrostjo, ki smo jo nabrali v preteklosti.

Naj tole povem vsem, ki se veselijo težav Evrope in želijo razvezati naše povezave in se vrniti v osamo: razdeljena Evropa vojn in okopov izpred povezovanja ni to, kar si ljudje želijo in zaslužijo. Evropska celina nikoli v zgodovini ni tako dolgo uživala miru kot od ustanovitve Evropske skupnosti. Naša dolžnost je, da jo ohranimo in poglobimo.

Spoštovane poslanke in poslanci,

na podlagi naših vrednot obravnavamo neznosno stanje v Siriji, ki je v zadnjih mesecih postavilo na preskus vest vsega sveta. Evropska unija je prevzela pobudo glede mednarodne pomoči in zbrala 1,5 milijarde evrov, od tega jih 850 milijonov prihaja neposredno iz proračuna EU. Komisija bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi pomagala sirskemu prebivalstvu in beguncem v sosednjih državah.

Nedavno smo bili priča dogodkom, za katere smo menili, da so bili že davno izkoreninjeni. Uporaba kemičnega orožja je grozljivo dejanje, ki zasluži ostro obsodbo in terja odločen odziv. Mednarodna skupnost pod vodstvom Združenih narodov nosi kolektivno odgovornost za sankcioniranje teh dejanj in za dokončanje tega konflikta. Predlog za preprečitev uporabe sirskega kemičnega orožja je korak v pravo smer reševanja krize. Sirski režim mora sedaj pokazati, da bo to upošteval brez odlašanja. V Evropi verjamemo, da lahko samo politična rešitev prinese trajen mir, ki si ga sirsko prebivalstvo zasluži.

Spoštovane poslanke in poslanci,

obstajajo ljudje, ki trdijo, da bi šibkejša Evropa okrepila njihovo državo, da je Evropa breme, da bi jim bilo bolje brez nje.

Moj odgovor je jasen: potrebujemo Evropo, ki je združena, močna in odprta.

V razpravi, ki poteka po vsej Evropi, je ključno vprašanje naslednje: Želimo Evropo izboljšati ali se ji odpovedati?

Moj odgovor je jasen: ukrepajmo!

Če vam Evropa, kakršna je, ni všeč: izboljšajte jo!

Poiščite načine, kako jo lahko okrepimo znotraj in zunaj, in v meni boste našli najzvestejšega podpornika. Poiščite načine, ki dopuščajo raznolikost brez diskriminacije, in z vami bom vso pot.

Samo ne obrnite ji hrbta.

Priznam: kot vsako človeško delo, tudi EU ni popolna.

Kontroverznosti glede razdelitve dela med nacionalno in evropsko ravnjo na primer ne bo nikoli resnično konec.

Sam visoko cenim subsidiarnost. Zame subsidiarnost ni tehnični koncept. Je temeljno demokratično načelo. Vse tesnejše povezovanje državljanov Evrope zahteva, da se odločitve sprejemajo čim bolj odprto in čim bližje ljudem.

Vsega ni treba reševati na evropski ravni. Evropa se mora osredotočiti na področja, kjer je lahko najbolj koristna. Kjer to ni mogoče, je bolje, da se ne vmešava. EU mora velikim zadevam posvečati veliko časa, malim pa malo – to načelo smo v preteklosti včasih zanemarjali. EU mora dokazati, da si je sposobna zastaviti tako pozitivne kot negativne prioritete. Tako kot vse vlade moramo biti posebej pozorni na kakovost in količino naše zakonodaje, pri čemer gre upoštevati Montesquieujeve besede 'les lois inutiles affaiblissent les lois nécessaires'. [Nepotrebni zakoni slabijo potrebne.]

Vendar pa, spoštovane poslanke in poslanci, obstajajo področja, na katerih bi Evropa potrebovala večjo povezanost, več enotnosti. Področja, na katerih lahko samo močna Evropa da rezultate.

Verjamem, da mora biti politična unija naše politično obzorje, kot sem poudaril v lanskem govoru o stanju v Uniji. To ni zgolj zahteva strastnega Evropejca. To je nujno za utrditev našega napredka in zagotovitev prihodnosti.

Nenazadnje je trdnost naših politik, in sicer ekonomske in monetarne unije, odvisna od verodostojnosti politične in institucionalne strukture, ki jo podpira.

Zato smo v načrtu Komisije za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo poleg ekonomskih in monetarnih lastnosti začrtali tudi kratkoročne in dolgoročne potrebe, možnosti in omejitve poglabljanja naše institucionalne ureditve. Komisija bo postopno, korak za korakom, nadaljevala z izvajanjem svojega načrta.

Potrjujem, kot je bilo lani objavljeno, namero, da še pred evropskimi volitvami predstavimo zamisli o prihodnosti naše Unije ter kako najbolje dolgoročno utrditi in poglobiti metodo in pristop skupnosti. Tako bodo te zamisli lahko predmet resnično evropske razprave. Določile bodo načela in usmeritve, ki so potrebne za pravo politično unijo.

Spoštovane poslanke in poslanci,

z izzivi našega časa se lahko soočimo le, če okrepimo soglasje o temeljnih ciljih.

Politično ne smemo biti razdeljeni na države območja evra in države zunaj njega, na središče in periferijo, na sever in jug ali na vzhod in zahod. Evropska unija mora ostati projekt za vse člane, skupnost enakih.

Gospodarsko je bila Evropa vedno način za odpravo vrzeli med državami, regijami in ljudmi. Tako mora tudi ostati. Dela držav članic ne moremo opraviti namesto njih. Odgovornost ostaja v njihovih rokah. Vendar ga lahko in tudi moramo dopolniti z evropsko odgovornostjo in solidarnostjo.

Zato bo krepitev socialne razsežnosti v sodelovanju z našimi socialnimi partnerji prednostna naloga v prihodnjih mesecih. Komisija bo 2. oktobra predstavila sporočilo o socialni razsežnosti ekonomske in monetarne unije. Solidarnost je ključni element tega, kar Evropa sploh pomeni, in nekaj, na kar smo lahko ponosni.

Varovanje vrednot, kot je pravna država, je ena izmed temeljnih nalog Evropske unije vse od njenih začetkov pa do zadnje širitve.

V lanskem govoru o stanju v Uniji sem v času, ko je bila pravna država v nekaterih državah članicah ogrožena, spregovoril o potrebi, da vzpostavimo most med političnim prepričevanjem in usmerjenimi postopki v primeru kršitev na eni strani ter tem, kar sam imenujem „jedrska“ opcija iz člena 7 Pogodbe – preklic pravic držav članic, na drugi strani.

Izkušnje so potrdile koristnost Komisije kot neodvisnega in objektivnega sodnika. To izkušnjo moramo utrditi prek bolj splošnega okvira. Temeljiti mora na načelu enakosti držav članic in se uporabiti le v primerih, kadar obstaja resno sistemsko tveganje za pravno državo, sproži pa se lahko na podlagi vnaprej določenih referenčnih meril.

Komisija bo pripravila sporočilo o tej temi. Verjamem, da je ta razprava ključna za našo vizijo Evrope.

To ne pomeni, da sta suverenost države ali demokracija omejeni. Vendar pa potrebujemo trden evropski mehanizem, ki bo vplival na enačbo, ko bodo v igri osnovna skupna načela.

Obstajajo nekatere vrednote, o katerih se ni mogoče pogajati ter bi jih morale in tudi jih EU in njene države članice vedno zagovarjajo.

Spoštovane poslanke in poslanci,

polarizacija, ki izhaja iz te krize, predstavlja tveganje za vse nas in tudi za naš projekt, evropski projekt.

Mi, legitimni politični predstavniki Evropske unije, lahko obrnemo tok. Vi, demokratični in neposredno izvoljeni predstavniki Evrope, boste na čelu politične razprave. Vprašanje, ki vam ga želim zastaviti, je: kakšna slika Evrope bo predstavljena volivcem? Odkrita ali popačena? Miti ali dejstva? Odkrita, razumna verzija ali ekstremistična, populistična verzija? Razlika je pomembna.

Poznam ljudi, ki bodo rekli, da je Evropa kriva za krizo in težave.

Vendar lahko ljudi spomnimo, da Evropa ni izvor te krize. Krizo je povzročilo slabo upravljanje javnih financ s strani nacionalnih vlad in neodgovorno vedenje na finančnih trgih.

Mi lahko razložimo, kako je Evropa ukrepala, da bi rešila krizo. Kaj bi izgubili, če ne bi uspešno ubranili enotnega trga, saj je bil ogrožen, in če ne bi ohranili skupne valute, saj so nekateri napovedovali konec evra. Če ne bi uskladili prizadevanj za reševanje in pobud za zaposlovanje.

Nekateri bodo rekli, da Evropa sili vlade, da zmanjšajo porabo.

Volivce lahko opomnimo tudi, da je državni dolg ušel izpod vajeti že dolgo pred krizo, ne zaradi Evrope , ampak kljub njej. Tu lahko dodamo, da bodo na koncu ceno krize plačali najbolj ranljivi v naši družbi in naši otroci, če sedaj ne bomo vztrajali na svoji poti. Resnica je, da si države znotraj območja evra in zunaj njega, v Evropi ali zunaj nje, prizadevajo, da bi omejile njihove zelo obremenjene javne finance.

Nekateri bodo trdili, da smo ranljivim državam dali preveč denarja. Drugi bodo trdili, da smo jim ga dali premalo.

Vendar lahko vsakdo od nas razloži, kaj smo storili in zakaj: obstaja neposredna povezava med posojili ene države in bankami druge, med naložbami ene države in posli druge, med delavci ene države in podjetji druge. Tovrstna medsebojna odvisnost pomeni, da so lahko uspešne zgolj rešitve na evropski ravni.

Ljudem pravim: če smo v istem čolnu, nihče ne more reči: „vaš čoln se potaplja". Bili smo v skupnem čolnu, ko nam je šlo dobro, in skupaj smo, ko nam gre slabo.

Nekateri bodo morda vzklikali: Evropa si je nabrala preveč moči. Drugi bodo trdili, da je Evropa storila premalo in prepozno. Zanimivo je, da včasih isti ljudje govorijo, da Evropa ne stori dovolj, hkrati pa Evropi ne dajejo dovolj razlogov, da bi lahko storila to, kar bi morala.

Vendar pa so države članice tiste, ki so Evropi zaupale in jo pooblastile, da opravi delo. EU ni zunanja sila. Je rezultat demokratičnih odločitev evropskih institucij in držav članic.

Hkrati moramo priznati, da EU na nekaterih področjih še vedno nima pooblastil, da bi lahko storila to, kar se od nje pričakuje. To je dejstvo, ki ga številni, ki radi nacionalizirajo uspeh, neuspeh pa pripisujejo Evropi, radi hitro pozabijo. To, kar imamo, in to, česar nimamo, je rezultat demokratičnega odločanja. Ljudi moramo opomniti na to.

Dame in gospodje,

gospod predsednik,

spoštovane poslanke in poslanci,

nadejam se, da bo Evropski parlament sprejel ta izziv z idealizmom, ki se skriva v njem, in s toliko realističnosti in odločnosti, kot ju razmere terjajo od nas.

Argumenti so pred nami.

Dejstva so na mizi.

Načrt je zastavljen.

V osmih mesecih se bodo volivci odločili.

Sedaj je naše delo, da zagovarjamo Evropo.

To lahko storimo tako, da v naslednjih osmih mesecih zaključimo, kar največ lahko. Še vedno nas čaka veliko dela.

Sprejeti in uveljaviti moramo evropski proračun, večletni finančni okvir. To je ključnega pomena za naložbe v regijah po vsej Evropi. To je nenadomestljivo za prvo prednostno nalogo, ki je pred nami: boriti se proti brezposelnosti, zlasti med mladimi.

Dokončanje in ustanovitev bančne unije. To je bistveno za obravnavo težave financiranja poslovnih projektov ter malih in srednjih podjetij.

Naše prednostne naloge so jasne: zaposlovanje in rast.

Naše delo ni dokončano. Je v ključni fazi.

Spoštovane poslanke in poslanci, na volitvah se ne bo odločalo zgolj o Evropskem parlamentu, niti o Komisiji ali Svetu niti o tej ali oni osebi.

Odločalo se bo o Evropi.

Sojeno nam bo skupaj.

Zato delajmo skupaj z roko v roki – za Evropo.

S strastjo in odločnostjo.

Ne pozabimo: pred sto leti, leta 1914, je Evropa nezavedno stopala naproti katastrofi prve svetovne vojne.

Naslednje leto, v letu 2014, upam, da bo Evropa izstopila iz krize naproti Evropi, ki je združena, močnejša in odprta.

Hvala za vašo pozornost.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website