Navigation path

Left navigation

Additional tools

Speech Zakaj zdaj potrebujemo Združene države Evrope

European Commission - SPEECH/12/796   08/11/2012

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

Evropska komisija

Viviane Reding

Podpredsednica Evropske komisije, komisarka EU za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo

Speech Zakaj zdaj potrebujemo Združene države Evrope

Predavanje in razprava na Univerzi v Passauu, Center za evropsko pravo na Univerzi v Passauu /Passau

8 november 2012

„Če resnično želimo trajnostne proračunske politike, potrebujemo evropskega finančnega ministra, ki bo odgovoren Evropskemu parlamentu in bo imel jasne pravice ukrepanja v odnosu do držav članic. Arbitrarnost bonitetnih agencij gotovo ne more biti nadomestna možnost za to!“

„V Maastrichtu so nas želeli prepričati, da lahko nepovratno ustanovimo monetarno unijo in uvedemo novo svetovno valuto, ne da bi vzporedno oblikovali Združene države Evrope. To je bila zmota – in to zmoto iz Maastrichta je treba popraviti, če želimo še naprej živeti v stabilni, gospodarsko cvetoči Evropi.“

„Danes vidim nevarnost predvsem v tem, da sta evropski mehanizem za stabilnost in fiskalni pakt improvizirana instrumenta, ki nista zajeta v evropskih pogodbah. Zaradi krize ni bilo druge možnosti, ker je bilo treba ukrepati hitro. Vendar to z demokratičnega in parlamentarnega vidika ne more in ne sme biti trajna rešitev.“

„Za take odločitve na evropski ravni potrebujemo demokratični nadzor, ki bo prav tako potekal na evropski ravni. Zato pozivam, da se fiskalni pakt in evropski mehanizem za stabilnost srednjeročno preneseta v evropske pogodbe in s tem pod nadzor Evropskega parlamenta.“

„Želim si, da bi v prihodnje postalo pravilo, da komisarja najprej izvolijo kot poslanca v Evropski parlament. S tem bi utrdili demokratično legitimnost evropske vlade.“

„Po temeljitem premisleku menim, da je izraz Združene države Evrope kar najširše sprejemljiv in tudi dobro opisuje končno stanje Evropske unije, ki smo si ga postavili za cilj.“

„Evropa potrebuje dvodomni sistem, kot ga poznajo v ZDA. Morda bomo nekega dne potrebovali celo neposredno izvoljenega predsednika Evropske komisije.“

„Po mojem mnenju so Združene države Evrope pravilna vizija za premagovanje trenutne krize, predvsem pa pomanjkljivosti Maastrichtske pogodbe. Nenazadnje kot evropska krščanska demokratka ne morem dopustiti, da bi mi vizijo za prihodnost narekovali britanski evroskeptiki.“

Spoštovani gospod predsednik,
dragi študenti Univerze v Passauu,
spoštovani gospod poslanec, dragi Manfred,
spoštovani gospe in gospodje profesorji,
spoštovani dame in gospodje,

zelo me veseli, da sem danes z vami na Univerzi v Passauu. V tem mestu sem prvič in priznati moram, da je name naredilo globok vtis: sodobna univerza ob samem bregu reke Inn, z odprtim razgledom na Avstrijo, številnimi pivskimi vrtovi, do koder seže oko, in vse to v neposredni bližini Češke republike – zaželela bi si še enkrat postati študentka!

Zdaj lahko tudi dobro razumem, zakaj imamo v Bruslju toliko diplomantov z Univerze v Passauu, ki si kot pravniki ali ekonomisti ambiciozno in polni zagona prizadevajo za nadaljnjo krepitev Evrope. Tukaj v Passauu, na stičišču treh dežel, človek niti nima druge izbire, kot da postane Evropejec! Kot Luksemburžanka lahko to zelo dobro razumem. V moji domovini so meje nekaj vsakdanjega. In s tem lahko Luksemburžani doživljajo Evropo praktično vsak dan. Schengenski sporazum o prostem gibanju oseb v Evropi iz leta 1985 ni bil brez razloga podpisan pri nas v Luksemburgu, na ladji na reki Mozeli, neposredno na luksemburško-francosko-nemški meji. Zato se v vašem lepem mestu Passauu, ob sotočju treh rek, počutim skoraj kot doma.

Za današnji obisk v Passauu se lahko najprej zahvalim za povabilo evropskemu poslancu Manfredu Webru, s katerim v Bruslju in Strasbourgu tesno sodelujeva pri vprašanjih evropskega prava in notranje politike. V preteklih mesecih sva se skupaj zavzemala za krepitev svobode potovanja po Evropi, dogovorjene v Schengenskem sporazumu. Za 48 % evropskih državljanov je pravica do prostega gibanja in proste izbire stalnega prebivališča v EU najpomembnejša državljanska pravica. Zato ne smemo dopustiti, da v kriznih časih iz populističnih razlogov prihaja do poskusov, da bi v Evropi znova postavili zapornice!

Zahvalila bi se tudi Centru za evropsko pravo na Univerzi v Passauu, ki je soorganizator današnjega dogodka. Ker sem kot komisarka za pravosodje pristojna tudi za državljanstvo Unije, posebej pozdravljam dejstvo, da Center za evropsko pravo že več kot deset let skrbi za tako imenovani „Center za državljane Unije“. Ta center je pogosto kontaktna točka regije, na katero se obrnejo državljani, ki se srečujejo z vsakdanjimi težavami na čezmejnem območju. Ali lahko zobozdravnik iz Passaua odpre ordinacijo na avstrijski strani reke Inn? Ali ima madžarska delavka, ki živi na Spodnjem Bavarskem, pravico do nemške podpore za brezposelne? Ali se lahko študent iz Passaua z nemškim državljanstvom, ki živi na avstrijski strani reke Inn, tam udeleži evropskih volitev? Vse to so vprašanja, v zvezi s katerimi Center za evropsko pravo državljanom zagotovi prvi brezplačni pravni nasvet. To je zelo konkreten prispevek k Evropi in tudi dobremu glasu Univerze v Passauu – predvsem ko se izkušnje, ki jih prinesejo stiki z državljani, pozneje zlijejo neposredno v stroko in raziskave, kot se to zgledno dogaja na Univerzi v Passauu.

Gospe in gospodje,

tema mojega današnjega predavanja so Združene države Evrope. Združene države Evrope – to je močna, ambiciozna in gotovo kontroverzna vizija za prihodnost naše celine. Prepričana sem, da bomo v nadaljevanju priča precejšnjemu razhajanju mnenj glede moje teze: in sicer, da se moramo, če želimo premagati finančno in dolžniško krizo, podati na pot Združenih držav Evrope. Veselim se te razprave z vami. Menim namreč, da je v teh kriznih časih odprta in odkrita razprava o alternativah, pred katerimi se je znašla Evropa, pomembnejša kot kdajkoli prej. Seveda, vedno imamo druge možnosti, in demokratično izvoljeni politiki so odgovorni za to, da te možnosti jasno in razločno poimenujejo in pojasnijo. Tako bodo imeli državljani jasno izbiro. Na volitvah v zvezni parlament. Na deželnozborskih volitvah. In na evropskih volitvah leta 2014.

V nadaljevanju vam želim najprej razložiti, od kod prihaja izraz Združene države Evrope in kaj pomeni. Potem bi pojasnila, zakaj so se politiki v zadnjih dvajsetih letih tega izraza tako zelo izogibali. Na koncu bom razložila, zakaj so se Združene države Evrope danes nenadoma znova pojavile na političnem dnevnem redu.

Začnimo z vprašanjem: Od kod pravzaprav prihaja vizija Združenih držav Evrope in kaj pomeni?

V zgodovini je že mnogo slavnih oseb govorilo ali sanjalo o Združenih državah Evrope. Od Georga Washingtona, Napoleona Bonaparteja in Giuseppeja Mazzinija do Richarda Coudenhove-Kalergija. Najbolj jasno in konkretno vizijo pa je nedvomno predstavil francoski pisatelj Victor Hugo.

To vizijo je mogoče razumeti le ob poznavanju nemirne evropske zgodovine 19. stoletja, ki jo je Victor Hugo izkusil na lastni koži: večkratna vojna med Francijo in Nemčijo, prisilno izgnanstvo pisatelja na britanske Kanalske otoke zaradi upiranja Napoleonu III., travmatična priključitev Alzacije in Lorene Nemčiji po vojni v letih 1870 in 1871 ter na koncu Hugojevo sodelovanje pri težavnih začetkih tretje francoske republike. Victor Hugo je v tistem času razumljivo hrepenel po miru in demokraciji na evropski celini. Zato je na pariškem mirovnem kongresu sredi 19. stoletja oblikoval naslednjo vizijo Združenih držav Evrope:

„Prišel bo dan, ko vam bo orožje padlo iz rok! Prišel bo dan, ko se bo zdela vojna med Parizom in Londonom, Peterburgom in Berlinom, Dunajem in Torinom prav tako absurdna kot med Rouenom in Amiensom, Bostonom in Filadelfijo. Prišel bo dan, ko se bodo Francija, Rusija, Italija, Anglija, Nemčija, vsi narodi naše celine, ne da bi se morali odpovedati svojim enkratnim posebnostim in veličastni edinstvenosti, zlili v višjo entiteto in skovali veliko bratstvo evropskih narodov.

Prišel bo dan, ko bodo edina bojišča trgi, odprti za trgovanje, in duh ljudi, odprt za ideje. Prišel bo dan, ko bodo namesto krogel in bomb odločali volilni glasovi, splošna volilna pravica ljudi, odločitve suverenega senata, ki bo za Evropo to, kar je za Anglijo parlament in za Francijo narodna skupščina. Prišel bo dan, ko bodo topovi razstavljeni v muzejih in se bodo ljudje čudili, kaj bi to lahko bilo. Prišel bo dan, ko si bosta dve ogromni skupini – Združene države Amerike in Združene države Evrope – podali roko čez morje, izmenjevali svoje proizvode, trgovino, industrijo, umetnost in ideje. […] In do tega dne ne potrebujemo 400 let, kajti živimo v hitro spreminjajočem se času.“

Kot lahko jasno razberemo, je bila Hugojeva vizija Združenih narodov Evrope predvsem vizija miru. Hkrati pa je bila tudi demokratična vizija, kot se lahko vidi iz njegove zgodnje predstave o splošni volilni pravici in velikem evropskem parlamentu. Nenazadnje Hugo zelo jasno poimenuje ključno vprašanje, ki je zakoreninjeno globoko v evropski zgodovini, do danes zaznamuje vsako razpravo o večji integraciji Evrope in je zame osebno še posebno pomembno: narodi Evrope bi se morali zliti v višjo entiteto, veliko bratstvo, ne da bi se jim bilo treba odpovedati enkratnim posebnostim in veličastni edinstvenosti. „Združeni v različnosti“ – ta evropski slogan, ki je bil leta 2003 izrecno zapisan v Ustavni pogodbi EU, je zasnoval že Victor Hugo.

Povsem razumljivo je, da si je Victor Hugo pri tem za Evropo želel ustavno strukturo, kot so jo takrat že imeli na drugi strani Atlantika, saj so bile Združene države Amerike sredi 19. stoletja poleg Švice edina država na svetu, v kateri so se prvotno suverene in zelo različne države od Maine do Louisiane najprej povezale v konfederacijo in nato v federacijo. Poleg tega so bile Združene države Amerike poleg Švice edina trdna demokracija na svetu. Demokratični pacifist Hugo je torej menil, da so Združene države Amerike naravnost idealne kot model njegove utopične predstave prihodnje združene Evrope.

Prav na podlagi Hugojeve izvorne pacifistično-demokratične motivacije je mogoče razložiti, zakaj je bila njegova zamisel o Združenih državah Evrope po grozljivih izkušnjah Evrope v prvi svetovni vojni, še bolj pa po evropski katastrofi druge svetovne vojne, v politiki precej široko sprejeta.

Nobeno presenečenje ni, da je italijanski član odporniškega gibanja Altiero Spinelli – pozneje eden od ustanovnih očetov Evropskih skupnosti – že leta 1942, izhajajoč iz takratnih izkušenj vojne in totalitarizma, v Ventotenskem manifestu predstavil vizijo demokratičnih Združenih držav Evrope, ki bi – kar za leto 1942 nikakor ni bilo samoumevno – vključevale tudi demokratično, denacificirano Nemčijo. Ali je tako presenetljivo, da je nemški krščanski demokrat Konrad Adenauer po vojni, nacistični diktaturi in gestapovskih taboriščih odkrito sledil cilju, da bi mlada Zvezna republika Nemčija postala del Združenih držav Evrope, ki jih je v svojih spominih označil kot „najboljši in najbolj trajni zaščitni ukrep za zahodne sosede Nemčije“? Ali pa da je Luksemburžan Joseph Bech, ki je bil od leta 1940 do 1945 zunanji minister vlade v izgnanstvu Velikega vojvodstva, ki je bilo takrat pod nacistično zasedbo, svojo evropsko idejo izpeljal neposredno iz vizije Združenih držav Evrope, kot je poudaril v svojem govoru leta 1960, ko je prejel nagrado Karla Velikega?

Zlasti pa je treba omeniti slavni züriški govor britanskega ministrskega predsednika Winstona Churchilla. Ta je leta 1946 na Univerzi v Zürichu brez olepšav spregovoril o takratnem položaju v Evropi – celini, ki je bila po vnovični morilski bratomorni vojni v ruševinah in je zdaj imela le še eno možnost, da svojim državljanom znova prinese mir, varnost, svobodo in blaginjo. Churchill je pozval evropske vlade: „Zgraditi moramo nekakšne Združene države Evrope.“ Po Churchillovem mnenju bi morale Združene države Evrope temeljiti na načelu, da mali narodi štejejo enako kot veliki – kar je nekaj, s čimer se kot Luksemburžanka izjemoma popolnoma strinjam z britansko vizijo Evrope. Churchill je že tedaj pravilno menil, da je prvi nujno potreben korak k spravi evropske družine prav partnerstvo med Francijo in Nemčijo. Sama Velika Britanija pa ne bi bila del Združenih držav Evrope. Nenazadnje je imela Velika Britanija takrat svojo, po vsem svetu razširjeno Skupnost narodov (Commonwealth). „Let Europe arise!“ – s tem ognjevitim pozivom je Churchill končal svoj züriški govor.

Zdaj bi lahko rekli: vsi zgoraj našteti politiki so bili predstavniki neposredne povojne generacije. In vendar je ta generacija že kmalu uvidela, da z Združenimi državami Evrope ne bo nič. Ali ni to moralo najpozneje 30. avgusta 1954 postati jasno tudi najbolj navdušenim zagovornikom evropske federacije? Kot je znano, je francoska narodna skupščina takrat zavrnila pogodbo o Evropski obrambni skupnosti. Tako tudi ni bilo več mogoče ratificirati z vzporednimi pogajanji dosežene pogodbe o Evropski politični skupnosti – ki je branja vredna prva ustavna listina za politično združeno Evropo. Pričakovali bi, da bo generacija povojnih politikov najpozneje v tem trenutku pokopala visokoleteče upe glede Združenih držav Evrope.

Vendar ni bilo tako. Le nekaj let pozneje (1957) je prišlo do novega poskusa. Z Rimskima pogodbama sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za atomsko energijo. Gotovo se je takrat najprej zdelo, da gre za izključno gospodarsko in tehnično sodelovanje, za „interesno zvezo funkcionalne integracije“, kot ga je poimenoval nemški pravnik Hans Peter Ipsen. Sodelovanje pri več političnih vprašanjih je bilo po slabih izkušnjah iz leta 1954 namenoma izvzeto. Vendar so se ustanovne države EGS trdno odločile, da se bodo prek gospodarske integracije na skupnem trgu postopoma dejansko tako močno povezale, da bo prvotno omejena povezanost nujno prerasla v nadaljnjo politično integracijo. Ta proces bi potem – tako so menili ustanovni očetje Rimskih pogodb – vodil v federalno obliko upravljanja in s tem v Združene države Evrope.

Tako je na to gledal na primer Walter Hallstein, prvi predsednik Komisije, ko je svoja pričakovanja o stanju Evropskih skupnosti predstavil v knjigi s sporočilnim naslovom „Nedokončana zvezna država“. Tako je bilo tudi stališče obeh velikih nemških ljudskih strank. Stranka CDU je cilj „Združenih držav Evrope“ do leta 1992 izrecno ohranila v svojem programu. Stranka SPD je to zahtevo že leta 1925 vključila v svoj Program iz Heidelberga, ki je veljal do leta 1959.

Ta vizija je ostala priljubljena tudi v evropskih strankarskih družinah. Tako je krščanski demokrat Jacques Santer, takratni ministrski predsednik Luksemburga, pred tem pa predsednik Evropske ljudske stranke, 8. novembra 1988 izjavil:

„Krščanski demokrati v Evropski ljudski stranki želimo, da iz Evropske skupnosti nastanejo Združene države Evrope.“

Poleg luksemburških krščanskih demokratov je bil najbolj goreč zagovornik te vizije nedvomno nemški zvezni kancler Helmut Kohl. Hans-Peter Schwarz je v Kohlovi biografiji, ki je izšla pred nekaj tedni, nazorno opisal, kako odločen je bil kancler glede tega vprašanja. Zanj so bila pogajanja o Maastrichtski pogodbi popolnoma v znamenju Združenih držav Evrope. Medtem ko se je večina politikov posvečala izključno medvladni konferenci o ekonomski in monetarni uniji ter statutu Evropske centralne banke, se je Kohl vedno znova zavzemal za ambiciozne nadaljnje korake na vzporedno sklicani vladni konferenci o politični uniji. Zanj sta bili obe medvladni konferenci enako pomembni. Po njegovem mnenju sta bili monetarna in politična unija dve strani iste medalje.

Kohl je 31. maja 1991, kmalu po podpisu Maastrichtske pogodbe, pred zveznim predsedstvom CDU izjavil, da so „Združene države Evrope“ nepovraten cilj – čeprav je bila z novo pogodbo na koncu dosežena le monetarna, ne pa tudi politična unija, kot si je želel Kohl. Kancler je v govoru 3. aprila 1992 Maastrichtsko pogodbo ocenil takole (citiram):

„V Maastrichtu smo položili temeljni kamen za dokončanje Evropske unije. Pogodba o Evropski uniji uvaja novo, odločilno fazo evropskega združevanja, ki bo v nekaj letih pripeljala do ustanovitve tega, o čemer so sanjali ustanovni očetje sodobne Evrope po zadnji vojni: do Združenih držav Evrope.“

Bolj jasno tega ni bilo mogoče povedati: z Maastrichtsko pogodbo je bil narejen velik korak k skupni evropski valuti. Logični naslednji korak bi morala biti politična unija, ki bi vodila v Združene države Evrope.

Vendar ni bilo tako. Prav nasprotno, sanje o Združenih državah Evrope so kmalu po tem izginile z dnevnega reda. Ugotovimo lahko, da tega pojma od leta 1993 praktično niso več uporabljali. Niti Helmut Kohl.

Kako je prišlo do te spremembe stališč? Glavni razlog je bil posebni kompromis, ki so ga države članice sklenile v Maastrichtu leta 1991 glede strukture monetarne unije. Na koncu so se dogovorile, da bo monetarna unija oblikovana brez vzporedne politične unije. Tako se ni uresničila želja Helmuta Kohla in številnih evropsko usmerjenih politikov, prav iz držav Beneluksa, ki so se zavzemali za vzporedno politično unijo. V Maastrichtu se je uveljavil drug koncept. Ustanovljena je bila neodvisna Evropska centralna banka, hkrati pa ni bilo vzpostavljeno evropsko gospodarsko upravljanje. Vplivnemu predsedniku ECB ni bil ob bok postavljen evropski minister za finance, temveč 17 nacionalnih finančnih ministrov. Imamo skupno evropsko valuto, nimamo pa omembe vrednega skupnega evropskega proračuna, ki bi ga lahko uporabili za cilje gospodarske politike.

Ta asimetrična struktura iz Maastrichta je bila rezultat zgodovinskega spopada dveh političnih tokov. Na eni strani neoliberalizma, ki je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja priljubljen po vsem svetu in katerega privrženci so bili številni voditelji držav in vlad. Za neoliberalni način razmišljanja je bila asimetrična struktura iz Maastrichta naravnost idealna, saj je krepila trge in slabila politiko. Enotna valuta naj bi se stabilizirala izključno s pomočjo discipline trgov, predpisane v Pogodbi. Po neoliberalnem mnenju bi gospodarsko- in finančnopolitično upravljanje na evropski ravni povzročilo le škodljiva izkrivljanja trga. Dejstvo, da so države članice ohranile samostojne in različne nacionalne gospodarske, proračunske, davčne in socialne politike, po neoliberalni razlagi ni pomenilo slabosti, temveč celo pridobitev Maastrichtske pogodbe. Tako je bilo namreč treba na teh področjih politike sprejemati politične odločitve na podlagi „tekmovanja sistemov“ med državami članicami.

Takrat prevladujoči sistem neoliberalnega razmišljanja je v Maastrichtu sovpadel z razmišljanjem tistih, ki so bili načeloma skeptični glede prenosa pristojnosti v monetarni uniji in so tudi sicer čim bolj vztrajali na nacionalni suverenosti. Tako je britanska pogajalska delegacija v Maastrichtu vztrajala, da se beseda „federalen“ črta iz osnutka pogodbenih določb o politični uniji. Za zagovornike Združenih držav Evrope je bil to hud poraz.

Zgodovinskemu sovpadu neoliberalizma in zagovarjanja suverenosti nacionalnih držav lahko torej pripišemo, da v Maastrichtu niso nastale Združene države Evrope, temveč samo nedokončana Unija. V Nemčiji je bil temelj takega razvoja dogodkov postavljen s sodbo v zadevi Maastricht, ki jo je zvezno ustavno sodišče sprejelo leta 1993. Sodišče je namreč v tej sodbi nadvse jasno navedlo, da so države članice tudi po Maastrichtski pogodbi ostale „gospodarice pogodb“ in bi se lahko Nemčija po potrebi odločila celo za izstop iz monetarne unije. Za zagovornike neoliberalizma in suverenosti nacionalnih držav je bilo to pravo zmagoslavje. „Slovo od naddržave. Združenih držav Evrope ne bo“ – tako je svoje ugotovitve glede Maastrichtske pogodbe v svojem polemičnem spisu iz leta 1994 povzel liberalno-konzervativni nemški filozof Hermann Lübbe.

Helmuta Kohla naj bi tak razplet zelo razžalostil. Njegov biograf Hans-Peter Schwartz poroča, da Kohl po sodbi zveznega ustavnega sodišča v zadevi Maastricht izraza Združene države Evrope ni več uporabljal v javnosti. Na eni od sej predsedstva CDU pa naj bi leta 1994 vendarle še enkrat pripomnil, da mu je bil ta pojem „ljub“ desetletja.

Osebno sem to razpoloženje takrat na lastni koži občutila v Evropski ljudski stranki, ki združuje krščansko-demokratske stranke. Nekako vzporedno s pogajanji o Maastrichtski pogodbi so se začeli pogovori, da bi v Evropsko ljudsko stranko sprejeli italijansko desno usmerjeno konzervativno stranko „Forza Italia“ in britanske „torijce“. Tako bi Evropska ljudska stranka za dolgo časa postala najmočnejša politična skupina v Evropskem parlamentu. Ta cilj politike moči pa je imel visoko ceno: Evropska ljudska stranka je morala v povračilo sprejeti dejstvo, da bosta cilj krščansko usmerjene federalne Evrope in vizija Združenih držav Evrope črtana iz statuta stranke. Živo se še spominjam takratnih razprav, na katerih so globoka krščansko-demokratska prepričanja trčila ob ambicije po večji politični moči. Skupaj s skupino krščanskih demokratov iz Belgije, Nizozemske in Luksemburga sem takrat glasovala proti novi usmeritvi Evropske ljudske stranke. S somišljeniki smo napisali Atensko krščansko-demokratsko deklaracijo. Vendar nam ni uspelo. Politika moči je bila pomembnejša od koncepta ustanovnih očetov evropskega združevanja.

Izkušnje iz Maastrichta pojasnjujejo, zakaj tisti, ki so se takrat zavzemali za Združene države Evrope – kar velja za precejšen del aktivne generacije politikov –, danes svojo vizijo prihodnosti Evrope večinoma resignirano opišejo takole: „Kot mladenič sem sanjal o Združenih državah Evrope. Danes se ne slepim več, tega enostavno ni mogoče ustvariti, biti moramo realistični.“ Ta vdanost v usodo se je še bolj okrepila po zadnjem poskusu, da bi Evropsko unijo iz Maastrichtske pogodbe vsaj deloma preoblikovali v politično unijo, ko je bila leta 2005 na referendumih v Franciji in na Nizozemskem zavrnjena Evropska ustavna pogodba, čeprav jo je uspešno ratificiralo 18 držav, med njimi pa je bila v dveh – Luksemburgu in Španiji – potrjena tudi na referendumu. „Maastrichtska pogodba bi morala biti naša ustava“ – tako je leta 2001 ob deseti obletnici sklenitve Maastrichtske pogodbe vzdihnil naš luksemburški ministrski predsednik Claude Juncker.

Ko nas politike državljani danes vprašajo: „Kaj bo z Evropo?“ ali „Kam pelje vlak evropskega združevanja?“, se poskušamo odgovoru običajno izogniti. „Ne želimo naddržave,“ je največkrat prvi stavek, izrečen iz samega strahu, saj bi nas zagovorniki neoliberalizma ali suverene nacionalne države oziroma nemško ustavno sodišče lahko napačno razumeli. Potem večinoma sledi naslednje: „Veste, EU je struktura brez primere.“ „Ne želimo evropske zvezne države, temveč konfederalno ali federalno ureditev“ oziroma „zvezo nacionalnih držav“.

Po dolgoletnih izkušnjah imam precej razumevanja za taka jezikovna izmikanja, čeprav bi si strokovnjaki za državno pravo gotovo populili lase. Priznati moram, da sem se v preteklih letih tudi sama pogosto zatekla k takim floskulam. V zadnjem času pa se mi dogaja, da državljani to vse bolj kritizirajo kot „cincanje“ in jih taki odgovori ne prepričajo. Kajti – to mi je po sestanku v mestni hiši v Avstriji v elektronskem sporočilu pred kratkim napisal neki državljan: „Kako naj se pravzaprav kot državljan identificiram z evropskim projektom, ki ga tako hvalite, če ne dobim iskrenega odgovora, kam vodi ta pot? Če boste Evropo še naprej opredeljevali tako tehnokratsko in zapleteno, potem se ne čudite, da vas občutimo kot tehnokrate!“ Ta državljan se ne moti, gospe in gospodje. Celo prav ima.

Zato je čas, da kljub travmatičnim izkušnjam iz Maastrichta pojem Združenih držav Evrope znova pride v ospredje. Združene države Evrope že nekaj mesecev doživljajo pravi preporod. Zaradi krize se številni vodilni politiki iz vseh strank naenkrat izrekajo za oblikovanje Združenih držav Evrope – od krščanskih demokratov, kot so zvezna ministrica za delo Ursula von der Leyen in moj kolega iz Komisije Günter Oettinger, do socialnih demokratov, kot je nekdanji avstrijski zvezni kancler Alfred Gusenbauer, in liberalcev, kot je zvezni zunanji minister Guido Westerwelle, pridružuje pa se jim tudi ostrobesedni predsednik skupine zelenih v Evropskem parlamentu Daniel Cohn-Bendit. Francosko združenje podjetnikov MEDEF je lani celo začelo pravo kampanjo za Združene države Evrope. In kot verjetno veste, sem se tudi sama v številnih govorih in časopisnih člankih od začetka tega leta izrecno izrekla za federalno vizijo Združenih držav Evrope. Seveda taki poskusi ne ostanejo vedno brez ugovora. Predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz in predsednik poslanske skupine CDU v nemškem zveznem parlamentu Volker Kauder po slabih izkušnjah iz preteklosti, na primer, javno opozarjata, da Združene države Evrope ne bi smele ponovno postati politični cilj. Do tega imata vso pravico. Vendar to nikakor ne spremeni dejstva, da sta pojem in razprava o tej temi danes znova na dnevnem redu. In to je dobro.

Razlog za to je seveda trenutna finančna in dolžniška kriza. Evropa je v kriznih časih vedno našla moč za nov povezovalni zagon. Prepričana sem, da bo tako tudi tokrat in da bo lahko Evropa po tej krizi močnejša. Trenutna kriza ima pri snovanju federalne Evrope prav gotovo poseben pomen, saj nazorno kaže, da asimetrična struktura monetarne unije, kot so jo v Maastrichtu skupaj zasnovali zagovorniki neoliberalizma in suverenosti nacionalnih držav, ne more trajno preživeti.

Gospe in gospodje,

kako lahko verjamemo, da bodo le nadaljnja tržna disciplina in ustrezni predpisi pripeljali do stabilnih nacionalnih proračunov – potem ko smo dvajset let lahko opazovali, da niti trg niti najstrožji pravni predpisi ne morejo učinkovito preprečiti pretirane nacionalne politike zadolževanja v vseh državah članicah – Nemčija je bila pri tem žal dolgo časa še posebno neslaven primer? Če resnično želimo trajnostne proračunske politike, potrebujemo evropskega finančnega ministra, ki bo odgovoren Evropskemu parlamentu in bo imel jasne pravice ukrepanja v odnosu do držav članic. Arbitrarnost bonitetnih agencij gotovo ne more biti nadomestna možnost za to!

Kako lahko resno verjamemo, da lahko vodimo v rast usmerjeno evropsko gospodarsko politiko, ne da bi imela Evropska unija omembe vreden znesek proračunskih sredstev za ta namen? V Evropi se zdaj silovito prepiramo o tem, ali naj bi v Bruslju na ravni skupnih finančnih sredstev porabili 1 ali 1,05 % evropskega bruto domačega proizvoda – in potem se čudimo, da imamo Evropejci več težav kot ZDA, ko želimo spodbuditi rast evropskih gospodarstev. ZDA imajo v Washingtonu na voljo zvezni proračun, ki znaša približno 35 % ameriškega bruto domačega proizvoda!

Gospe in gospodje,

ali je zares tako presenetljivo, da ZDA trenutno ne doživljajo krize zaupanja v ameriški dolar, čeprav so bolj zadolžene kot večina evropskih držav, imajo precej večji proračunski primanjkljaj od držav evrskega območja in je moralo več regij ZDA v preteklih letih objaviti stečaj? Ne, ni, saj tam, drugače kot v Evropi, nihče ne dvomi, da bodo ZDA kljub vsem ekonomskim in fiskalnim težavam ostale skupaj kot federacija. Nihče ne dvomi, da bo Minnesota ostala del ZDA – čeprav je morala julija 2011 razglasiti svojo plačilno nesposobnost. Tečaj ameriškega dolarja se zaradi te razglasitve ni niti malo zamajal – čeprav je gospodarska teža Minnesote v ZDA nekako primerljiva gospodarskemu pomenu Grčije za Evropsko unijo.

V Maastrichtu so nas želeli prepričati, da lahko nepovratno ustanovimo monetarno unijo in uvedemo novo svetovno valuto, ne da bi vzporedno oblikovali Združene države Evrope. To je bila zmota – in to zmoto iz Maastrichta je treba popraviti, če želimo še naprej živeti v stabilni, gospodarsko cvetoči Evropi. In dobro je, da so voditelji držav in vlad večine držav članic to sedaj že uvideli. Leta 2010 se je začel proces, ki bo povzročil temeljito prenovo evropske monetarne unije. Evropski svet te dni pripravlja osnutek poročila predsednikov institucij EU o štirih novih stopnjah integracije:

  • evropski bančni uniji z osrednjim evropskim bančnim organom,

  • evropski fiskalni uniji z okrepljenimi mehanizmi nadzora nad nacionalnimi proračuni na eni strani in razvojem lastne evropske finančne zmogljivosti na drugi,

  • evropski gospodarski uniji, v kateri se bodo bolj povezano kot doslej sprejemale odločitve na področju gospodarske, davčne in socialne politike,

  • in na koncu o politični uniji.

Ta proces prinaša priložnosti, pa tudi tveganja. Nedvomno imamo priložnost, da nadoknadimo, kar smo leta 1991 zamudili v Maastrichtu, torej nedokončano Unijo dokončamo s političnega vidika. Hkrati pa obstaja tudi nevarnost, da bi se znova osredotočili le na nekatere reforme gospodarske in davčne politike – in znova potegnili krajši konec glede celote, to je prepričljive, močne in demokratične politične unije. Te dni lahko v nekaterih prestolnicah opazimo težnje, ki po mojem mnenju povzročajo resno zaskrbljenost.

Dovolite, da jasno povem: v zadnjih treh letih je bilo storjenega precej za stabilizacijo naše monetarne unije. Novi Evropski mehanizem za stabilnost (EMS), ki lahko aktivira do 500 milijard EUR, da po potrebi stabilizira države evrskega območja, je zgodovinski dosežek. To velja tudi za evropski fiskalni pakt, na podlagi katerega je 25 evropskih držav prepričljivo sprejelo zaveze glede stabilnih javnih financ in omejevanja zadolževanja na nacionalni ravni. Neprecenljivega pomena so tudi ukrepi Evropske centralne banke, da bi še naprej ohranili stabilnost naše evropske valute. Ampak bodimo odkriti: to so nedvomno pomembni ukrepi za obvladovanje krize. Z njimi je sicer mogoče kupiti čas, gotovo pa ne morejo zagotoviti trajne stabilizacije majave strukture iz Maastrichta.

Danes vidim nevarnost predvsem v dejstvu, da sta evropski mehanizem za stabilnost in fiskalni pakt improvizirana instrumenta, ki nista zajeta v evropskih pogodbah. Zaradi krize ni bilo druge možnosti, ker je bilo treba ukrepati hitro. Vendar to z demokratičnega in parlamentarnega vidika ne more in ne sme biti trajna rešitev. V prihodnje bodo v zvezi s tem na evropski ravni sprejete temeljne odločitve o usmeritvi gospodarske, finančne in socialne politike v posameznih državah evrskega območja. Za take odločitve je potreben stalen in učinkovit demokratični nadzor. Prepričana sem, da tega ni mogoče izpeljati na medvladnih zasedanjih nacionalnih ministrov in državnih sekretarjev, ki jih posamezno po malem nadzira 17 nacionalnih parlamentov. Za take odločitve na evropski ravni potrebujemo demokratični nadzor, ki bo prav tako potekal na evropski ravni. Zato pozivam, da se fiskalni pakt in evropski mehanizem za stabilnost srednjeročno preneseta v evropske pogodbe in s tem pod nadzor Evropskega parlamenta.

„Ni obdavčenja brez predstavništva“, se glasi pomembno demokratično načelo. Pri prihodnjem oblikovanju Evrope je treba to načelo vzeti zelo resno. Če želimo močnejše povezovanje Evrope v pravo gospodarsko in monetarno unijo, bo treba zelo občutljive odločitve v prihodnje sprejemati na evropski ravni. Teh odločitev ne smemo prepustiti le trojkam neodvisnih finančnih strokovnjakov! Če se Irski zaradi nujno potrebne konsolidacije javnih financ prvič v njeni zgodovini predpiše povišanje dajatev za oskrbo prebivalstva z vodo, potem ne zadošča le stvarna pravilnost take odločitve, temveč jo mora demokratično potrditi tudi Evropski parlament. Enako velja za pobude Bruslja glede privatizacije v Grčiji, indeksiranja plač v Luksemburgu ali skupne obdavčitve dohodkov zakoncev v Nemčiji, kot so letos že bile obravnavane v okviru evropskega semestra. Menim, da je treba o pravilnosti takih pobud odgovorno in popolnoma javno razpravljati v Evropskem parlamentu.

Za vse to so potrebne reforme Evropske unije, ki daleč presegajo način delovanja monetarne unije. Potrebna je predvsem politična in demokratična poglobitev sedanje Evropske unije. V dokumentih za razpravo, ki trenutno krožijo po evropskih prestolnicah, se to vprašanje žal še vedno obravnava precej počasi, včasih pod naslovom „Politična unija“. Mislim, da bi morali biti glede tega vprašanja precej bolj ambiciozni, če ne želimo ponoviti napak iz Maastrichta. Potrebujemo jasno, ambiciozno vizijo za prihodnost naše celine, za močnejšo in demokratično Evropo, ki je precej več kot le velik trg in stabilna valuta.

Predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso je septembra v govoru o stanju Unije pozval, naj se pri razpravi o politični prihodnosti Evrope ne bojimo besed in pojmov, temveč naj jasno in pogumno izrazimo svojo vizijo. Menim, da so jasne besede še posebno pomembne, če želimo, da bodo državljani sprejeli to vizijo.

Dovolite mi, da to ponazorim s primerom: že zdavnaj ste se vsi navadili na to, da se izvršna oblast v Bruslju imenuje „Evropska komisija“. Vendar pomislite, prosim, kako to zveni državljanu? V Bruslju odločajo komisarji – to že od samega začetka spominja na tehnokracijo in birokracijo, ne pa na politične in demokratično potrjene odločitve. Ali se potem lahko čudimo, če se župan neke bavarske občine ne more sprijazniti z odločitvami te bruseljske „komisije, pristojne za konkurenco“? Zvezna kanclerka Angela Merkel je na začetku tega leta pozvala, naj Evropska komisija postane evropska vlada. Tako preimenovanje zagovarjam, zanj je že skrajni čas. Evropska komisija že dolgo ni več le organ neizvoljenih strokovnjakov in tehnokratov. Nasprotno, vsakih pet let jo izvolijo neposredno izvoljeni poslanci Evropskega parlamenta, in sicer v skladu z rezultati evropskih volitev. Komisar mora pred izvolitvijo prestati triurno „zaslišanje“ pred pristojnim strokovnim odborom Evropskega parlamenta. Tam se temeljito preizkusi njegovo strokovno znanje, pa tudi njegove vrednote in politična usmerjenost. In Evropski parlament se ne boji kandidatu za komisarja tudi pustiti, da zaradi neuspešnega nastopa na tem preizkusu trdo pade, kar lahko gotovo potrdi Manfred Weber. Če ta postopek primerjamo s podobnimi postopki na nacionalni ravni, lahko ugotovimo, da so člani Evropske komisije imenovani na svoje funkcije po bolj demokratičnem postopku kot kateri koli minister zvezne ali deželne vlade, ki so vsi skupaj imenovani brez kakršne koli udeležbe parlamenta. Poleg tega so bili številni komisarji pred imenovanjem na funkcijo izvoljeni za poslance v Evropskem parlamentu. Mene so državljani in državljanke Luksemburga že petkrat zaporedoma izvolili za poslanko v Evropskem parlamentu. In želim si, da bi v prihodnje postalo pravilo, da komisarja najprej izvolijo kot poslanca v Evropski parlament. S tem bi utrdili demokratično legitimnost evropske vlade.

Pri opisu oblike politično združene Evrope, h kateri stremimo, bodimo tako pogumni kot nemška zvezna kanclerka. Federalna Evropa – to lahko označimo kot evropsko Švico, Zvezno republiko Evropo ali Združene države Evrope. Po temeljitem premisleku menim, da je izraz Združene države Evrope kar najširše sprejemljiv in tudi dobro opisuje končno stanje Evropske unije, ki smo si ga postavili za cilj.

„Evropska Švica“ kot vizija prihodnosti – kljub temu da mi je ta alpska republika z bogato tradicijo osebno zelo simpatična, po mojem mnenju to ne bi bila dobra primerjava za združeno Evropo. Združena Evropa namreč gotovo ne bo nevtralna „nišna država“, temveč svetovni politični akter, celo svetovna velesila. Prav tako ne smemo pozabiti, da je Švica v svojem uradnem imenu ohranila besedo „Confoederatio“, torej konfederacija – čeprav je že dolgo utrjena zvezna država. Švicarska vizija prihodnje Evrope bi torej prej vodila k nadaljnji zmešnjavi državnopravnih pojmov, namesto da bi prispevala k večji jasnosti.

„Zvezna republika Evropa“ – lahko razumem, da se tukaj v Nemčiji nekateri posamezniki lahko navdušijo za ta model. Prihodnja federalna Evropa se gotovo lahko, in bi se morala, močno naslanjati na uspešni nemški federalizem. Vendar mi kot luksemburški sosedi dovolite naslednji pomislek: kdor daje vtis, da bi bilo treba svet še enkrat ustvariti po nemškem vzoru, pa čeprav le z državnopravnega vidika, ta si ne bo pridobil prijateljev v drugih državah EU.

Tako ostane le še pojem „Združene države Evrope“. Vračamo se torej k Victorju Hugoju.

„Združene države Evrope“ – cilj združevanja, ki je zajet s tem izrazom, izraža mirovni premislek v tradiciji Victorja Hugoja, ki od nekdaj prežema evropsko združevanje, na kar je spomnila Nobelova nagrada za mir, ki je bila nedavno podeljena Evropski uniji. Pomembno je, da Evropa nikoli na pozabi na nauke iz svoje strašne zgodovine.

„Združene države Evrope“ – množina jasno ponazarja, da ne gre za enotno državo ali naddržavo, temveč za federalno tvorbo, v kateri številne posamezne države tvorijo novo zvezo, v kateri se zavestno ohranjata različnost in individualnost posameznih držav, kot je upravičeno poudaril že Victor Hugo.

In za konec: „Združene države Evrope iz tega izraza jasno izhaja, da si sicer prizadevamo za demokratično federalno ustavno ureditev, primerljivo z ZDA, vendar jo želimo doseči v specifičnem okviru evropske zgodovine, naših vrednot in izredne raznolikosti naše celine. Da, Evropa potrebuje dvodomni sistem, kot ga poznajo v ZDA. Mogoče bomo nekega dne potrebovali celo neposredno izvoljenega predsednika Evropske komisije, kot je predlagal zvezni minister za finance Wolfgang Schäuble, kar je Evropska ljudska stranka pred kratkim zapisala v svoj program. Predvolilni boj v okviru ameriških predsedniških volitev nam je v zadnjih tednih znova jasno pokazal, kakšen mobilizacijski učinek ima lahko taka odločitev o eni osebi za celotno celino. Za to pa je potrebna pripravljenost in zmožnost politikov, da tudi v mestni hiši v najbolj zakotnem delu države Ohio vzpostavijo neposreden dialog z državljani. V Evropi bodo imeli v takem neposrednem volilnem boju možnost le kandidati, ki obvladajo več jezikov.

Združene države Evrope – ta izraz nam Evropejcem tudi omogoča, da jasno izpostavimo, v čem se razlikujemo od ZDA in zakaj želimo v Evropi prevzeti le ustavno strukturo, prav gotovo pa ne vsakega vidika ustavne realnosti ZDA. Tako v Evropi na podlagi svojih zgodovinskih izkušenj drugače razumemo vrednote in temeljne pravice, kot jih razumejo v ZDA, kar je jasno razvidno iz Listine EU o temeljnih pravicah, ki zavrača smrtno kazen in močno poudarja temeljno pravico do varstva podatkov. V Evropi tudi drugače razumemo razmerje med trgom in državo, saj si ne prizadevamo za čisto tržno gospodarstvo, temveč za socialno tržno gospodarstvo – čeprav se v ZDA pod vodstvom predsednika Obame stvari na področju zdravstvenega varstva prav tako razvijajo v evropsko smer. V Evropi imamo seveda tudi čisto drugačno zgodovinsko izkušnjo glede raznolikosti naših kultur in jezikov – čeprav ne smemo pozabiti, da danes 16 % prebivalstva v ZDA govori španščino kot materni jezik in da njihovo število raste.

Gospe in gospodje,

tako sem prišla do konca. Da, po mojem mnenju so Združene države Evrope pravilna vizija za premagovanje trenutne krize, predvsem pa pomanjkljivosti Maastrichtske pogodbe. Nenazadnje kot evropska krščanska demokratka ne morem dopustiti, da bi mi vizijo za prihodnost narekovali britanski evroskeptiki! Na podlagi ankete dnevnika „Die Welt“ tudi z zanimanjem ugotavljam, da se danes že 43 % nemških anketirancev izreka za Združene države Evrope – in to še preden se je razprava sploh zares začela. To prav gotovo ni slabo izhodišče.

Seveda se zavedam, da Združenih držav Evrope ne bomo mogli uresničiti z danes na jutri. Za to bomo prav gotovo potrebovali nove pogodbe, v Nemčiji pa tudi spremembo ustave – glede tega se lahko zanesemo na zvezno ustavno sodišče! V zvezi s tem bomo morali odgovoriti tudi na vprašanje, ali bodo vse države članice EU šle po poti federalne prihodnosti Evrope ali pa le države članice evrskega območja. Pri tem bo imelo odločilno strateško vlogo stališče Velike Britanije, čeprav je Winston Churchill v svojem züriškem govoru že leta 1946 pojasnil britansko mnenje o Združenih državah Evrope. „We will be for, but not with it“ (Mi bomo za, vendar ne zraven) – tako bi lahko povzeli še danes veljavno britansko stališče.

Prepričana pa sem, da nam na Združene države Evrope ne bo treba čakati 400 let, kot je predvideval Victor Hugo. Dve svetovni vojni, 60 let izkušenj z evropsko integracijo in ne nazadnje trenutna kriza so precej pospešili potek dogodkov. Ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart v svoji knjigi „Tokrat je vse drugače“ na podlagi podrobne analize finančnih kriz v zadnjih osmih stoletjih celo napovedujeta naslednje:

„[P]od pritiskom krize se bo razvila dinamika, ki si je danes še ne moremo predstavljati: na koncu bi lahko prišli do Združenih držav Evrope precej hitreje, kot si misli večina.“

Prepričana sem, gospe in gospodje, da imajo študentke in študenti v tem prostoru precej možnosti, da doživijo Združene države Evrope.

Zahvaljujem se vam za pozornost in z veseljem pričakujem zanimivo razpravo z vami.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website