Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

José Manuel Durão Barroso Predsednik Evropske komisije Evropska prenova – stanje v Uniji 2011 Evropski parlament Strasbourg, 28. septembra 2011

Commission Européenne - SPEECH/11/607   28/09/2011

Autres langues disponibles: FR EN DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

SPEECH/11/607

José Manuel Durão Barroso

Predsednik Evropske komisije

Evropska prenova – stanje v Uniji 2011

Evropski parlament

Strasbourg, 28. septembra 2011

Gospod predsednik,

spoštovane poslanke in poslanci,

gospod minister,

pri analizi stanja v Uniji moramo biti pošteni in povsem jasni.

Soočamo se z največjim izzivom v zgodovini naše Unije.

Nismo se znašli samo v finančni, gospodarski in družbeni krizi, ampak tudi v krizi zaupanja. Vlada namreč nezaupanje do naših voditeljev na splošno, do Evrope same, do naše zmožnosti, da najdemo rešitve.

Vzroki krize so znani: Evropa ni odgovorila na izzive konkurenčnosti. Nekatere države članice je premagala skušnjava življenja prek njihovih zmožnosti. Na finančnih trgih se je razširilo neodgovorno in nedopustno ravnanje. Dopustili smo, da so se med državami članicami, zlasti v evroobmočju, ustvarila neravnovesja.

Te težave pa so še poslabšali tektonski premiki v svetovnem redu in vpliv globalizacije.

Posledica je velika zaskrbljenost v naših družbah. Številni naši državljani se bojijo prihodnosti. Bolj kot prej nam grozi nacionalno zapiranje vase, da ne rečem nacionalizem.

Populistični odzivi postavljajo pod vprašaj največje dosežke Evropske unije – evro, enotni trg, celo prosto gibanje oseb.

Mislim, da lahko rečemo, da je kriza državnega dolga danes predvsem kriza političnega nezaupanja. Naši državljani, pa tudi preostali svet, spremljajo naše ravnanje in se sprašujejo: ali smo prava Unija? Ali imamo sredstva in voljo za ohranitev skupne valute?

Ali so najrevnejše države članice pripravljene izvesti nujne reforme?

Ali so najuspešnejše države članice res pripravljene pokazati solidarnost?

Ali je Evropa res sposobna ustvariti rast in nova delovna mesta?

Danes vam zagotavljam:

res je, položaj je kočljiv, a za krizo obstajajo rešitve.

Evropa ima prihodnost.

Če bomo seveda znova pridobili zaupanje. Da bi ga pridobili, potrebujemo stabilnost, rast in tudi politično voljo, politično vodenje.

Skupaj moramo državljanom predlagati evropsko prenovo.

Uresničiti moramo to, kar smo izrazili v berlinski izjavi, ki so jo Komisija, Parlament in Evropski svet podpisali ob 50. obletnici podpisa rimskih pogodb – takrat smo dejali: „Wir leben heute miteinander, wie es nie zuvor möglich war. Wir Bürgerinnen und Bürger der Europäischen Union sind zu unserem Glück vereint.“ „Danes živimo skupaj, tako kot nikoli poprej. Mi, državljanke in državljani Evropske unije, imamo srečo, da smo združeni.“ To smo izrazili in besede veljajo. Izraženo voljo moramo pretaliti v vsakodnevni pogum.

Z našimi institucijami, in ne proti njim, nam lahko uspe.

Vemo, da danes nekateri vztrajajo pri potrebi po stabilnosti. Drugi trdijo, da potrebujemo rast.

Jaz pa trdim, da potrebujemo oboje.

Nekateri poudarjajo disciplino. Drugim je pomembna solidarnost.

V resnici pa potrebujemo oboje.

Čas delnih postopnih rešitev je minil. Z odločnostjo moramo poiskati globalne rešitve. Več ambicij za Evropo.

Resnično verjamem, da smo se znašli na odločilnem razpotju. Če se ne bomo v tem trenutku odločili za nadaljnje povezovanje, bomo tvegali razdrobljenost.

Gre za politično voljo, za ognjeno preizkušnjo celotne naše generacije.

In jaz vam zatrjujem – da, izhod iz krize je mogoč. Ne le mogoč, tudi potreben. In to je bistvo političnega vodenja – omogočiti, kar je potrebno.

Spoštovane poslanke in poslanci,

naj začnem z Grčijo. Grčija je in bo ostala članica evroobmočja. Zato mora v celoti in pravočasno izpolniti svoje zaveze. V zameno so se druge države članice evroobmočja zavezale, da bodo podpirale Grčijo in ena drugo. Kakor je bilo povedano na srečanju držav evroobmočja 21. julija: „Odločeni smo še naprej podpirati države, ki sodelujejo v programih, vse dokler ne bodo ponovno dobile dostopa do trgov, pod pogojem, da bodo te programe uspešno udejanjale.“

Zato sem ustanovil projektno skupino za Grčijo.

Ravno te dni smo začeli izvajati akcijski načrt, ki temelji na dveh glavnih stebrih:

  • seznamu približno 100 uspešno delujočih in visokokakovostnih projektov za naložbe v grška območja, da bi lahko kar najbolje izkoristili preostale dodelitve za Grčijo v okviru strukturnih skladov,

  • velikih prizadevanjih za skrajšanje administrativnih postopkov, povezanih s projekti, ki jih sofinancira EU.

V Grčiji se lahko porabi še 15 milijard evrov iz strukturnih skladov. To bo podprlo grško gospodarstvo z nujnim programom tehnične pomoči za grško upravo.

Program v vrednosti 500 milijonov evrov za jamstvo posojil Evropske investicijske banke grškim malim in srednjim podjetjem se že izvaja.

Komisija namerava vzpostaviti širši jamstveni mehanizem, da bi pomagala bankam pri dajanju novih posojil realnemu gospodarstvu.

Vse to pomeni zelo močan zagon za Grčijo, da se začne boriti z lastnimi močmi, zato od nje pričakujemo konkretne rezultate. Opustiti bo morala neproduktivno delovanje ter se upreti lastnim interesom.

Toda glede tega moramo biti jasni. To ni tek na kratke temveč na dolge proge.

Vendar naloga izgradnje Unije stabilnosti in odgovornosti ni povezana le z Grčijo.

Gospodarske perspektive, s katerimi se soočamo, so zelo težavne. Srečujemo se z negativnimi učinki ponovnih svetovnih ocen tveganja. Zato je naša naloga povrniti zaupanje v evro in našo Unijo kot celoto.

To lahko storimo tako, da pokažemo, da zmoremo sprejeti vse odločitve, ki so potrebne za konkurenčno ter vključujoče upravljanje skupne valute in povezanega gospodarstva z učinkovito uporabo sredstev. Da bi to omogočili, moramo delovati kratko-, srednje- in dolgoročno.

Najprej bomo morali hitro popraviti svoje odzivanje na krizo državnih dolgov.

Za to bodo potrebni močni mehanizmi za reševanje krize. Evru moramo zagotoviti zanesljivo bojno moč in uspešno obrambo.

Graditi moramo na Evropskem instrumentu za finančno stabilnost in prihodnjem evropskem mehanizmu za stabilnost.

Evropski instrument za finančno stabilnost moramo takoj okrepiti in ga narediti prilagodljivejšega. Predlog za to je Komisija predstavila že januarja. O tem so se 21. julija dogovorili voditelji držav in vlad evroobmočja. Šele ko boste to ratificirali, bomo z Evropskim instrumentom za finančno stabilnost lahko:

  • sprožili previdnostne intervencije,

  • podprli dokapitalizacijo bank,

  • posredovali na sekundarnih trgih in tako pripomogli k preprečevanju razširitve krize.

Ko bo evropski instrument za finančno stabilnost ratificiran, bomo morali njegova sredstva kar najučinkoviteje izkoristiti. Komisija že razmišlja o različnih možnostih.

Poleg tega bi morali storiti vse, kar je potrebno, da pospešimo začetek veljavnosti evropskega mehanizma za stabilnost.

Verjamemo, seveda, da bo Evropska centralna banka – ob polnem spoštovanju Pogodbe – storila vse potrebno za zagotovitev integritete evroobmočja in za ohranitev njegove finančne stabilnosti.

Vendar ne moremo končati tukaj. Poglobiti moramo gospodarsko usklajevanje in povezovanje, zlasti v evroobmočju.

Politična razsežnost te naloge je vsaj tako velika kot njena gospodarska razsežnost.

Danes boste glasovali o tako imenovanem „six-packu“, ki smo ga vam in Svetu predložili že pred enim letom. Ta „six-pack“ prenavlja Pakt za stabilnost in rast ter nadzor razširja na makroekonomska ravnovesja. Spet se zelo približujemo temu, kar je Komisija prvotno predlagala. Igrali ste odločilno vlogo pri ohranitvi ravni ambicioznosti teh predlogov in za to vam izražam svoje spoštovanje.

S to zakonodajo bomo vzpostavili precej močnejše mehanizme za izvrševanje. O proračunskih načrtih držav članic bomo lahko razpravljali pred sprejetjem nacionalnih odločitev. Ta mešanica discipline in povezovanja je ključnega pomena za prihodnost evroobmočja. Samo z več vključevanja in discipline lahko ustvarimo resnično zaupanja vredno evroobmočje.

Spoštovane poslanke in poslanci,

to so resnično pomembni koraki naprej, vendar moramo iti še dlje. Svojo monetarno unijo moramo dopolniti z gospodarsko unijo. Izpolniti moramo naloge, ki smo si jih zadali z Maastrichtsko pogodbo.

Iluzorno je bilo misliti, da bi si lahko delili skupno valuto in enotni trg, hkrati pa obdržali nacionalne pristope h gospodarski in proračunski politiki. Izognimo se še eni iluziji, in sicer, da imamo namreč lahko skupno valuto in enotni trg z medvladnim pristopom.

Da bi bilo evroobmočje vredno zaupanja – in to ni samo sporočilo federalistov, to je tudi sporočilo trgov – resnično potrebujemo pristop na ravni Skupnosti. Dejansko moramo vključiti evroobmočje in monetarno unijo dopolniti s pravo gospodarsko unijo. In kako naj dosežemo Skupnostni pristop? V prihodnjih tednih bo Komisija razširila sveženj šestih ukrepov in predstavila predlog za enoten, skladen okvir za poglobitev gospodarskega usklajevanja in povezovanja, zlasti v evroobmočju. To bo storila tako, da bo zagotovila združljivost med evroobmočjem in Unijo kot celoto. Nočemo, da bi evroobmočje uničilo dosežke enotnega trga in naše štiri svobode.

Hkrati lahko združimo vire odločanja in tako izboljšamo svojo konkurenčnost. To bi lahko storili z vključitvijo Pakta „evro plus“ v ta okvir, pri čemer bi v celoti spoštovali nacionalna izvedbena pooblastila.

Da bi vse to delovalo, zdaj bolj kot kdaj koli prej potrebujemo neodvisno Komisijo ter predlagane in ocenjene ukrepe, ki bi jih morale izvajati države članice. Vlade, bodimo odkriti, tega ne zmorejo same. Prav tako tega ni mogoče doseči s pogajanji med vladami.

Dejansko je v okviru pristojnosti Skupnosti Komisija gospodarska vlada Unije in prav gotovo za to ne potrebujemo še več institucij.

Z razlogom smo s Pogodbami vzpostavili nadnacionalne institucije. Prav tako smo z razlogom ustanovili Evropsko komisijo, Evropsko centralno banko in Evropsko sodišče. Komisija jamči pravičnost. Poleg tega Komisijo, ki seveda deluje v partnerstvu z državami članicami, voli ta parlament, kateremu je tudi odgovorna. To je neposredno izvoljeni parlament tako za evroobmočje kot celotno Unijo.

Spoštovane poslanke in poslanci,

čas je prišel tudi za enotno zunanje zastopanje evroobmočja. V skladu s Pogodbo bo Komisija predložila svoje predloge v zvezi s tem.

Unija stabilnosti in odgovornosti, zgrajena na takšni osnovi in ki bo enotno nastopala, bo državam članicam omogočila tudi, da do konca izkoristijo prednosti večjega trga za izdajo državnih dolžniških instrumentov.

Ko bo evroobmočje dobro opremljeno z instrumenti, potrebnimi za zagotovitev povezovanja in discipline, bo izdaja skupnih dolžniških instrumentov za vse normalen korak in dobra priložnost. Pod pogojem, da bodo takšne evroobveznice „obveznice za stabilnost“: obveznice, ki bodo po svoji naravi nagrajevale tiste, ki se držijo pravil, in odvračale tiste, ki tega ne počnejo. Kot sem že povedal, bo Komisija v naslednjih tednih predstavila možnosti takšnih „obveznic za stabilnost“.

Nekatere od teh možnosti se lahko izvedejo v okviru sedanje Pogodbe, za polno delovanje „evroobveznice“ pa je bila potrebna njena sprememba. In to je pomembno, spoštovane poslanke in poslanci, saj lahko v okviru obstoječe Lizbonske pogodbe lahko veliko naredimo. Za izmikanje ukrepom in njihovo odlašanje ni opravičila.

Treba pa bo morda razmisliti o prihodnjih spremembah Pogodbe.

Predvsem mislim na omejitev, ki jo predstavlja načelo soglasja. Hitrosti naših skupnih prizadevanj ne morejo narekovati najpočasnejši. In danes imamo Unijo, kjer najpočasnejša članica narekuje hitrost vsem drugim državam članicam. To ni zaupanja vredno niti s stališča trgov in ravno zato moramo rešiti ta problem v zvezi s sprejemanjem odločitev. Države članice imajo, seveda, pravico, da odločitev ne sprejemajo. To je vprašanje, kot pravijo, državne suverenosti. Toda posamezna država članica nima pravice preprečevati potez drugih, saj so te prav tako suverene, in če želijo naprej, naj gredo naprej.

Naša pripravljenost, da predvidimo spremembe Pogodbe, ne bi smela dajati vtisa, da iščemo način ali izgovor, kako odložiti potrebne reforme, vendar menim, da bo ta dolgoročna perspektiva utrdila verodostojnost naših sedanjih odločitev.

Unija stabilnosti in odgovornosti pomeni hitro dokončanje novega sistema predpisov za finančni sektor. Potrebujemo dobro kapitalizirane, odgovorne banke, ki dajejo posojila realnemu gospodarstvu.

Veliko se je že govorilo o domnevni ranljivosti nekaterih naših bank. Evropske banke so v preteklem letu precej okrepile svoje kapitalske položaje. Zdaj zbirajo kapital za zapolnitev preostalih vrzeli, ki so bile poleti ugotovljene med testi izjemnih razmer. To je potrebno za omejitev posledic pretresov na finančnih trgih za realno gospodarstvo in delovna mesta.

V zadnjih treh letih smo oblikovali nov sistem finančnih predpisov.

Ne pozabimo, predložili smo že 29 zakonodajnih predlogov. Več ste jih sprejeli, vključno z vzpostavitvijo neodvisnih nadzornih organov, ki že delujejo. Zdaj je pomembno, da sprejmete naše predloge v zvezi z novimi predpisi glede:

  • izvedenih finančnih instrumentov,

  • nekrite prodaje na kratko in zamenjav neplačil,

  • poštenih plač bančnih uslužbencev.

Predlogi so pripravljeni in čakajo le še na potrditev v Svetu in Parlamentu. Komisija bo preostale predloge predstavila do konca tega leta, in sicer predpise v zvezi z:

  • bonitetnimi agencijami,

  • likvidacijo bank,

  • osebno odgovornostjo finančnih uslužbencev.

Mi bomo prva regija v G20, ki bo izpolnila svoje zaveze v svetovnih prizadevanjih za finančne predpise.

Spoštovane poslanke in poslanci,

v zadnjih treh letih so države članice – ali bolje rečeno davkoplačevalci – finančnemu sektorju odobrile pomoč in jamstva v višini 4,6 bilijona evrov. Zdaj je čas, da finančni sektor da svoj prispevek družbi. Zato sem zelo ponosen, da je Komisija danes sprejela predlog o obdavčitvi finančnih transakcij. Danes vam predstavljam zelo pomemben zakonodajni predlog. Če ga bomo izvajali, lahko ustvarimo več kot 55 milijard evrov letno. Nekateri bodo spraševali: „Zakaj? Zakaj?“ Gre za pravičnost. Če naši kmetje, naši delavci, vsi gospodarski sektorji od industrije do kmetijstva do storitev, če vsi prispevajo svoje, potem mora to storiti tudi bančni sektor.

In če potrebujemo – ker potrebujemo – fiskalno konsolidacijo, če potrebujemo več prihodkov, se moramo vprašati, od kod bodo prišli ti prihodki. Ali bomo še bolj obdavčili delo? Ali bomo še bolj obdavčili potrošnjo? Menim, da bi bilo pravično obdavčiti finančne dejavnosti, saj nekatere naše države članice ne plačujejo sorazmernega prispevka družbi.

Niso samo finančne institucije tiste, ki bi morale plačati pošten prispevek. Ne moremo več popuščati utajevalcem davkov. Zato je zdaj treba sprejeti naše predloge o obdavčenju prihrankov v Evropski uniji. Države članice pozivam, da Komisiji končno podelijo mandat, za katerega smo zaprosili, za pogajanja o davčnih sporazumih v imenu celotne Evropske unije s tretjimi državami.

Spoštovane poslanke in poslanci,

stabilnost in odgovornost sami nista dovolj. Potrebujemo stabilnost, vendar potrebujemo tudi rast. Potrebna je odgovornost, vendar je potrebna tudi solidarnost.

Gospodarstvo lahko ostane močno le, če ustvarja rast in delovna mesta. Zato moramo sprostiti energijo našega gospodarstva, zlasti realnega gospodarstva.

Zdajšnje napovedi kažejo na močno upočasnitev rasti.

Vendar močna rast v Evropi niso nemogoče sanje. Ne bo pa prišla kar čez noč. Toda ustvarimo lahko pogoje za ponovno rast. To nam je v preteklosti že uspelo. Uspeh moramo ponoviti in to ni nemogoče.

Res je, da nimamo veliko možnosti za nove fiskalne spodbude.

Vendar to ne pomeni, da imamo pri spodbujanju rasti zavezane roke.

Prvič, države, ki še imajo možnosti za fiskalne spodbude, jih morajo izkoristiti, ampak pri tem ne smejo pozabiti na vzdržnost.

Drugič, vse države članice morajo spodbujati strukturne reforme, tako da bomo lahko povečali našo konkurenčnost v svetu in spodbujali rast.

Skupaj lahko izkoristimo potencial enotnega trga in ga tudi moramo, izkoristiti moramo trgovino in mobilizirati naložbe na ravni Unije.

Naj začnem z enotnim trgom.

Če bi v celoti izvajali direktivo o storitvah, bi lahko po naših izračunih imeli ekonomske dobičke v vrednosti 140 milijard evrov.

Ampak danes, dve leti po roku za začetek izvajanja te direktive, več držav članic še ni sprejelo potrebnih predpisov.

Zato nimamo koristi od vseh prednosti prave liberalizacije storitev v Evropi.

Vendar lahko naredimo še več.

Sprejeti moramo predpise, ki so že pripravljeni. Evropska komisija je sprejela Akt za enotni trg. Številne ključne pobude so pripravljene.

Uvedba evropskega patenta je pred vrati. Ta bi stroške zaščite zmanjšal na 20 odstotkov sedanjih stroškov. Pričakujem, da bomo ta postopek zaključili do konca tega leta.

Poleg tega bi morali v primeru Akta za enotni trg razmisliti o hitrem zakonodajnem postopku. Mimogrede, na številnih področjih bi morali uporabiti hitri zakonodajni postopek, ker živimo v časih, ki zahtevajo hitro in nujno ukrepanje. Ta bi nam omogočil hitro odzivanje na te izjemne okoliščine.

Rast bo v prihodnosti vse bolj odvisna od obvladovanja informacijske tehnologije. Potrebujemo enotni digitalni trg, ki bo vsem Evropejcem prinesel koristi v vrednosti okrog 1 500 evrov letno, in sicer z uporabo možnosti e-trgovine, s čimer bo konec stroškov gostovanja.

Dodatna 10-odstotna dostopnost do širokopasovnih povezav bo omogočila med 1 in 1,5 odstotka dodatne letne rasti.

V sodobnem svetu moramo biti dobro izobraženi, opremljeni z znanjem in s spretnostmi, s katerimi bomo kos novim izzivom. Biti moramo inovativni. Vsi naši ukrepi pa morajo biti vzdržni.

Predstavili smo že podrobne predloge v zvezi z inovacijami, učinkovito uporabo virov in možnostmi krepitve naše industrijske osnove.

Sodobna industrijska politika pomeni vlaganje v raziskave in inovacije.

Čim prej moramo uresničiti svoja prizadevanja za okrepitev uporabe naložbenega kapitala za finančno podporo mladim, inovativnim evropskim podjetjem.

Trajnostna delovna mesta bomo lahko ustvarjali, če se bomo osredotočili na inovacije in nove tehnologije, med drugim na zelene tehnologije. Spoznati moramo, da gresta „zeleno“ in rast z roko v roki.

Na primer, v sektorju obnovljivih virov so v zadnjih 5 letih v EU ustvarili 300 000 delovnih mest. V naslednjih desetih letih se bo svetovni trg za zeleno tehnologijo potrojil.

Ukrepati moramo tam, kjer bo naš prispevek resnično pomemben. Če si želimo rasti v prihodnosti, moramo dejavno izvajati tudi naš načrt priprave pametne pravne ureditve, s čimer bodo lahko evropska podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, letno prihranila 38 milijard evrov. Vendar morajo tudi države članice prispevati svoj delež k zmanjšanju upravnih bremen.

Potrebujemo pa tudi naložbe. Te reforme so potrebne, vendar potrebujemo tudi naložbe na evropski ravni.

Unija rasti in solidarnosti zahteva sodobne in medsebojno povezane infrastrukture.

Za naslednji večletni finančni okvir smo predlagali, da bi vzpostavili instrument za povezovanje Evrope na področju energije, prevoza in digitalnih tehnologij.

Ta inovativni del predloga večletnega finančnega okvira je treba razumeti v povezavi z drugo zelo pomembno inovativno zamislijo: obveznico za financiranje projektov.

Komisija bo v prihodnjih tednih objavila svoje predloge za projektne obveznice EU. Predlagamo tudi pilotne projekte, tako da bomo lahko financirali rast. To lahko storimo celo pred sprejetjem večletnega finančnega okvira. Tako lahko vnaprej pripravimo nekaj pomembnih infrastrukturnih naložb, ki jih Evropa potrebuje.

Unija in njene države članice bi morale nujno razmisliti, kako naj bi naši banki, ki jo vodijo politike – Evropski investicijski banki – omogočile, da stori več, morda celo zelo veliko, za financiranje dolgoročnih naložb.

Da bi to storili, moramo poiskati način za okrepitev sredstev in kapitalske osnove Evropske investicijske banke, da bi lahko dajala posojila realnemu gospodarstvu.

V letu 2000 je bilo v Evropi 22 milijard evrov naložbenega kapitala. Leta 2010 ga je bilo le 3 milijarde. Če želimo spodbujati podjetništvo, moramo obrniti ta negativni trend, saj takšno podporo rabimo predvsem za mala in srednja podjetja.

Dodatni vir rasti sta lahko tudi strukturna sklada, če povečamo zmožnost absorpcije njunih sredstev in ju uporabimo za podporo makroekonomskim rezultatom. Nujno potrebna sta pri inovacijah ter usposabljanju in zaposlovanju, pa tudi za mala in srednja podjetja.

Ta parlament pozivam tudi, naj do konca leta sprejme predloge za povečanje ravni sofinanciranja v državah, za katere obstajajo programi pomoči, ki smo jih predstavili avgusta. To bo njihovim gospodarstvom prineslo nujno potrebna sredstva, hkrati pa zmanjšalo obremenitev nacionalnih proračunov.

Spoštovane poslanke in poslanci,

za reformo trgov dela, javnih financ in pokojninskih sistemov si morajo močno prizadevati vsi deli družbe.

Vsi se zavedamo neizogibnosti teh sprememb, če želimo reformirati naše socialno tržno gospodarstvo in obdržati naš družbeni model. Ne smemo pa se oddaljiti od svojih vrednot – pravičnosti, vključevanja in solidarnosti.

Čas je, da vlijemo konkretno upanje tistemu med petimi mladimi, ki ne uspe dobiti zaposlitve. V nekaterih državah je položaj mladih že kar dramatičen. Podjetja pozivam, naj si še posebej prizadevajo, da bi mladim ponudila možnosti za opravljanje prakse in pripravništva. Za to lahko sredstva črpajo iz Evropskega socialnega sklada.

Z združitvijo podjetij, socialnih partnerjev, nacionalnih organov in akterjev na ravni Unije v pobudi za priložnosti za mlade lahko resnično izboljšamo njihov položaj. To je po mojem mnenju najbolj pereče socialno vprašanje. Da reagiramo na tesnobo, ki jo občutijo naši mladi, ki ne najdejo zaposlitve. Veliko boljše je, če jim lahko ponudimo vajeništvo ali pripravništvo, kot da jih pustimo tavati po ulicah, polne tesnobe in popolnoma brez zaupanja v Unijo kot celoto.

Pospešiti moramo najnujnejše dele našega načrta za gospodarsko rast in nova delovna mesta iz strategije Evropa 2020. Komisija se bo v vseh državah članicah v priporočilih za posamezne države za naslednje leto osredotočila na položaj mladih.

Svoji prihodnosti moramo ponuditi resnično priložnost.

Čas je, da se zavzamemo za 80 milijonov Evropejcev, ki jim grozi revščina. To pomeni, da mora Svet končno sprejeti naš predlog za ohranitev programa za dobavo hrane najbolj ogroženim. Parlamentu se zahvaljujem za politično podporo, ki jo je izkazal našemu predlogu rešitve.

Spoštovane poslanke in poslanci,

pred petdesetimi leti je 12 držav v Evropi podpisalo socialno listino. To je bilo točno oktobra, pred 50 leti. Danes ima ta listina 47 podpisnic, vključno z vsemi državami članicami.

Verjamem, da moramo za zagotovitev teh temeljnih vrednot v Evropi dvigniti kakovost socialnega dialoga na evropski ravni. Prenova Evrope lahko uspe le, če se k njej zavežejo in jo privzamejo vsi socialni partnerji – sindikati, delavci, podjetja ter civilna družba na splošno.

Ne smemo pozabiti, da je naša Evropa Evropa državljanov. Kot državljani z Evropo vsi le pridobimo. Pridobimo evropsko identiteto in državljanstvo, ki dopolnjuje naša nacionalna državljanstva. Evropsko državljanstvo prinaša vrsto pravic in priložnosti. Svobodno lahko potujemo prek meja ter študiramo ali delamo v tujini. Da bi ohranili in razvijali te pravice in priložnosti moramo združiti moči. Prav kakor to zdaj počne Komisija z našimi predlogi schengenskih predpisov. Ne bomo se sprijaznili z nazadovanjem pravic naših državljanov. Zagovarjali bomo svobodo gibanja in vse svoboščine v Uniji.

Spoštovane poslanke in poslanci,

dobro veste, da dejavnosti Komisije pokrivajo še mnoga druga področja. Za prav vse tu ni prostora, sem jih pa vključil v pismo, ki sem ga naslovil na predsednika Parlamenta g. Buzeka in ki ste ga vsi prejeli.

Preden zaključim, pa naj spregovorim še nekaj besed o odgovornosti, ki jo ima Evropska unija navzven. Želim si odprte Evrope, ki bo dejavna v svetu.

Ukrepanje Evropske unije v svetu ni le najboljše zagotovilo za naše državljane, zaščito naših interesov in vrednot, ampak je tudi nepogrešljivo. Danes je moderno govoriti o G2.

Ne verjamem, da si svet želi G2. Niti državi sami nimata interesa za obstoj G2. Dobro vemo, kakšne napetosti je ustvarila bipolarnost med hladno vojno. Menim, da je bolj kot kdaj koli jasno, da brez Evrope ne gre, če si želimo pravičen in odprt svet.

Nenehno spreminjajoči se svet, v katerem živimo, po moje potrebuje Evropo, ki prevzema svojo odgovornost. Vplivno Evropo, Evropo 27 članic – kmalu pa 28, ko se ji pridruži še Hrvaška. Evropo, ki ima pobudo bodisi na področju trgovine bodisi podnebnih sprememb, in to v času, ko so pred nami pomembna zasedanja od Durbana do Ria +20. Pomembno je, da Evropa ohrani svoj vodilni položaj pri obravnavi teh vprašanj.

Posvetimo se za trenutek našim južnim sosedom. Arabska pomlad je proces temeljitih sprememb, ki bodo močno vplivale na prebivalce te regije in tudi na nas, na Evropo. Zato mora biti Evropa ponosna. Prvi smo ponudili roko Tunizijcem, Egipčanom in Libijcem, ki so si zaželeli demokracije in svobode. Zato Evropa podpira ta legitimna pričakovanja, v prvi vrsti prek partnerstva za demokracijo in skupno blaginjo.

Arabska pomlad, tako upam, vpliva tudi na upanje za mir v celotni regiji, odpira vrata zamisli palestinske države, ki živi v miru z izraelsko državo, česar si želi Evropa.

Ne smemo pozabiti niti na naše vzhodne sosede. V petek se bom udeležil srečanja na vrhu v okviru vzhodnega partnerstva v Varšavi. Tam bom zagovarjal močnejše politično združevanje in tesnejše gospodarsko povezovanje med nami in našimi partnericami iz te regije. Evropska unija ima nenavadno moč, da preoblikuje. Navdihuje številne ljudi po svetu, in če te države izvajajo obsežne reforme, jim lahko pomagamo in lahko si jih tesneje priključimo s političnega vidika ter se z njimi tudi bolj povežemo z gospodarskega vidika.

Ne pozabimo na najrevnejše in potrdimo naše zaveze za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja.

Vendar ostanimo realistični in priznajmo, da, če želimo, da se Evropa resnično uveljavi v svetu, če si Evropa resnično želi biti velesila, moramo okrepiti skupno zunanjo in varnostno politiko. Pridobiti mora zaupanje. Opreti se mora na razsežnost varnosti in obrambe, če si želi resničnega vpliva v svetu.

Že davno so minili časi, ko so si nekateri lahko privoščili nasprotovanje zamisli o evropski obrambi, ker so se bali, da bo ogrožala čezatlantsko zavezništvo. Opazili ste že, da nas danes naši prijatelji Američani sami prosijo, naj kot Evropejci storimo več. Svet se je spremenil in svet se še vedno korenito spreminja. Ali se želimo resnično uveljaviti v svetu?

Zato moramo v trenutku, ko so proračuni za obrambo pod pritiskom, s sredstvi, ki jih imamo na voljo, skupaj doseči več.

Komisija pri tem prevzema svoj delež odgovornosti za uresničitev enotnega trga za obrambo in si na podlagi pooblastil, ki jih je dobila s Pogodbo, prizadeva za razvoj evropske obrambne industrijske osnove.

Spoštovane poslanke in poslanci,

ne bodimo naivni. Svet se spreminja, in če si Evropa želi veljave v njem ter zaščite za interese njenih državljanov, potrebujemo politično razsežnost in obrambno razsežnost, da bi lahko vplivali na prihodnost sveta.

Spoštovane poslanke in poslanci,

za konec še to.

Ob koncu našega mandata, leta 2014, bomo obeležili natanko sto let od izbruha prve svetovne vojne, okrutnega obdobja, ki mu je sledila še druga svetovna vojna – eno najbolj dramatičnih obdobij v evropski in svetovni zgodovini. Mislim, da danes lahko rečemo, da si takšnih grozodejstev v Evropi ne znamo več predstavljati. In to zahvaljujoč Evropski uniji – Uniji, ki nam je s svojo vizijo, z gospodarskim in političnim povezovanjem, zagotovila mir na naši celini. Zato ne smemo dopustiti, da bi kdo ogrožal to dragoceno delo. To je zapuščina prejšnjih generacij. Naša generacija tega ne sme postavljati pod vprašaj. In bodimo si na jasnem, če se začne Evropa drobiti, če začnemo zanemarjati velike dosežke Evrope, bo prav gotovo na koščke razpadel tudi naš cilj.

Kot sem že povedal, je kriza, s katero se spopadamo, v bistvu politična kriza. Je preizkus naše pripravljenosti, da živimo skupaj. Zato moramo Evropsko unijo poglobiti in zato smo ustanovili skupne institucije. Zato je treba zajamčiti evropski interes.

Roko na srce, medvladno sodelovanje ne zadošča več, da bi se Evropa izvlekla iz te krize in si zagotovila prihodnost. Ravno nasprotno, medvladno povezovanje lahko privede do ponovne nacionalizacije in razdrobitve. Nekatere vrste medvladnega povezovanja bi lahko pomenile smrt za združeno Evropo, kakršno si želimo.

Zavedati se moramo, da bodo odločitve, ki jih sprejemamo zdaj, ali ki jih ne sprejmemo, oblikovale našo prihodnost. Z vami želim deliti eno stvar: zaboli me, kadar nam, Evropejcem, nekateri iz drugih delov sveta z nekakšnim dominantnim tonom narekujejo naša dejanja. Popolnoma sem prepričan, da smo v težavah, v resnih težavah, vendar verjamem tudi, da se nam ni treba opravičevati zaradi naših demokracij. Ni se nam treba zagovarjati zaradi našega socialnega tržnega gospodarstva. Zato menim, da moramo od naših institucij, pa tudi od naših držav članic, Pariza, Berlina, Aten, Lizbone in Dublina zahtevati, da hodijo z dvignjeno glavo, ponosni, ker so Evropejci, ter poskočijo od počaščenosti in našim partnericam rečejo: „Hvala za vaše nasvete, toda sposobni smo, da skupaj prebrodimo to krizo.“ Jaz sem ponosen, da sem Evropejec.

In ta ponos ni samo velik del naše kulture, naše velike civilizacije, vsega kar smo ustvarili. Ni le ponos iz naše preteklosti, ampak tudi ponos iz naše prihodnosti. In to zaupanje moramo znova ustvariti med nami. Prepričan sem, da je to mogoče.

Nekateri pravijo, da je pretežko, da ni mogoče. Spomnil bi jih rad na besede velikega moža, velikega Afričana, Nelsona Mandele: „It always seems impossible, until it is done. Let's do it.“ Če imamo zaupanje, potem zmoremo – zmoremo prenoviti našo Evropo.

Hvala za pozornost.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site