Navigation path

Left navigation

Additional tools

Bruselj, 18. februar 2013 Govor predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya v Evropskem parlamentu

European Council - PRES/13/60   18/02/2013

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO GA

EVROPSKI SVET

PREDSEDNIK

SL

Bruselj, 18. februar 2013

(OR. en)

EUCO 41/13

PRESSE 60

PR PCE 34

Govor predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya v Evropskem parlamentu

Voditelji držav in vlad vseh naših 27 držav članic so se 7. in 8. februarja dogovorili o finančnem okviru Unije za prihodnjih sedem let.

V primerjavi s prejšnjim finančnim okvirom (2007–2013) so se skupne zgornje meje porabe rahlo zmanjšale, vendar pa so se znotraj teh meja precej spremenile prioritete, pri čemer so se predvsem povečala vlaganja za rast in zaposlovanje. Vse to se odraža v dveh ključnih zavezah, ki sta botrovali našim odločitvam: prilagajanje hudim proračunskim omejitvam po vsej Evropi in hkrati zagotavljanje naložb v prihodnost.

Iz poročil medijev je razvidno, da so vsi voditelji skušali doseči dogovor, ki bi bil čim boljši za njihove države in državljane. To je povsem legitimno, tako kot je tudi legitimno, da so nekateri več pozornosti namenili interesom svojih davkoplačevalcev, drugi pa potrebam upravičencev. Meni se zdi predvsem pomembno to, da smo skupaj dosegli dogovor, ki je dober za vso Evropo.

Dogovoriti smo se morali o treh parametrih: obsegu, prednostnih nalogah glede porabe in virih prihodkov, hkrati pa smo skušali doseči posodobljen proračun, ki bo realen in bo odražal najbolj pereče potrebe.

V prvi vrsti glede obsega: v sedanjih gospodarskih razmerah nimamo druge možnosti, kot da se odločimo za zmeren proračun. Vsa Evropa zateguje pas in Unija pri tem ne more biti izjema. Nekateri menijo, da 3-odstotna skupna zgornja meja obveznosti za Evropo pomeni nazadovanje. Pa ni tako. Tako kot tudi drugod po Evropi je eno od osrednjih vprašanj, kako narediti več z manj denarja, in kako zagotoviti, da bo vsak evro namenjen področju, na katerem lahko doseže največji učinek. Ni rečeno, da več Evrope pomeni več denarja.

Naj poudarim tudi, da to zmanjšanje zgornjih mej obveznosti morda ne bo pomenilo zmanjšanja dejanskih plačil v letnih proračunih, ki jih sprejemate. V zadnjih sedmih letih so bila plačila, o katerih je glasoval Parlament, precej pod zgornjo mejo večletnega finančnega okvira, in sicer v skupnem znesku 875 milijard EUR za celotno obdobje – veliko manj kot 908 milijard EUR, predvidenih za naslednjih sedem let.

V vsakem primeru nikoli ni bilo mišljeno, da bi se zgornje meje večletnega finančnega okvira spremenile za več kot nekaj odstotnih točk, ne navzgor ne navzdol, saj se odločitve o tem sprejemajo soglasno. Kljub temu so se nekateri politični komentarji usmerili izključno na ta vidik. Novembra sem vložil predlog o skupni zgornji meji obveznosti v znesku 970 milijard EUR in končni dogovor, 960 milijard EUR, je bil blizu tega zneska, čeprav je več držav članic predlagalo najmanj 30 milijard EUR nižji znesek, kot sem ga predlagal jaz. Dejanske spremembe so razvidne šele, ko preučimo vsebino porabe, in te spremembe je treba pozdraviti, saj so precej pomembnejše kot majhno zmanjšanje skupnih zgornjih mej, in temu je treba nameniti precej večjo pozornost.

Prvič, poraba v razdelku 1a, ki zajema raziskave in inovacije, čezmejna energetska, prometna in digitalna omrežja, programa Galileo in Erasmus, je večja za 37,3 % v primerjavi s prejšnjim večletnim finančnim okvirom. Poleg tega se ta znesek stalno povečuje, zato bo zadnje leto dejansko višji za 40 %. V primerjavi s trenutnimi razmerami je to znatno izboljšanje. Lahko bi obžalovali, da vsi predlogi Komisije za vlaganja niso bili sprejeti, vendar bi bilo zavajajoče, da bi spremembe predlogov predstavili kot znižanja, saj smo se v resnici dogovorili, da bomo za vlaganja v rast namenili znatno več denarja kot v tem finančnem okviru.

Drugič, sredstva, namenjena koheziji, bodo namenjena bolj smotrno in deležna več spodbud za doseganje rezultatov, za najbolj uspešne pa so predvidena še dodatna sredstva. Vzpostavljena bo makroekonomska pogojenost, da bi povečali sinergijo med kohezijskim financiranjem in gospodarskim upravljanjem. Na splošno bodo programi financiranja enostavnejši in bolje nadzorovani. Sofinanciranju EU v kohezijskih državah bo namenjena visoka stopnja z ugodnim obračunavanjem DDV, kar bo ugodno vplivalo na nacionalne proračune kohezijskih držav. Pri dodeljevanju strukturnih skladov bodo revnejše države prejele večji delež kohezijskih sredstev. Kohezija ni zastarela politika, temveč vlaganje v prihodnost. Poleg tega naša podpora najbolj ogroženim ostaja nespremenjena.

Tretjič, kot odziv na povečanje stopnje brezposelnosti mladih – v povprečju je brez dela vsak četrti mladi Evropejec, v nekaterih državah celo vsak drugi – bo nova pobuda prispevala 6 milijard EUR za izboljšanje teh kritičnih razmer. Ravno to je velik dokaz, da naš proračun upošteva socialno razsežnost.

Četrtič, v kmetijstvu – politiki, ki se skoraj v celoti financira na ravni Evropske unije, – je vedno večji poudarek na kakovosti življenja na podeželju, bolj ekoloških praksah in trajnostni proizvodnji hrane, kar bistveno zadeva vse nas. Kmetijstvo ni dejavnost preteklosti, se pa njegova relativna teža v proračunu po zaslugi reform skupne kmetijske politike znižuje in tako bo tudi v prihodnje. Do konca sedemletnega obdobja bo prvi steber porabe skupne kmetijske politike znašal 27 % celotnega proračuna, kar je ogromna razlika v primerjavi s 70. leti, ko je bila ta raven 75-odstotna.

Petič, izdatki za razdelek Varnost in državljanstvo se bodo povečali za 27 %. Države članice EU na tem področju vse bolj medsebojno sodelujejo, kar se odraža tudi v povečanju sredstev.

Kot šesto točko naj poudarim, da nismo zanemarili področja zunanji odnosi. Realno so se odhodki v ta namen povečali za 3,3 %. Poleg tega smo se zavezali, da bomo uresničili razvojne cilje tisočletja, ki smo si jih zastavili. Ohranili smo višino sredstev, ki Evropi omogočajo, da sodeluje pri reševanju ključnih globalnih vprašanj, kot so razvojna pomoč ali podnebne spremembe. Sredstva za Evropski razvojni sklad se v nasprotju s tem, kar so poročali mediji, niso zmanjšala, temveč povečala.

Sedmič, celo razdelek za upravo se je nekoliko povečal, kar je odraz potreb, ki so nastale zaradi širitve in novih nalog, ki jih države članice prenašajo na Unijo. Pri tem bo naše osebje moralo vložiti znatna prizadevanja, saj se bo v skladu s predlogom Komisije celotno število zaposlenih zmanjšalo, podaljšal se bo delovni čas, upokojitvena starost pa se bo dvignila. Kljub temu bo EU ohranila učinkovito javno upravo. Nekaj vas je v zvezi s tem izrazilo pomisleke, vendar so številke jasne.

Nazadnje naj omenim, da smo se posvetili tudi strani prihodkov, ali če se izrazim v jeziku EU, "lastnim sredstvom". Sklenili smo, da znižamo nadomestila državam članicam za stroške zbiranja carin in dajatev ter tako povečamo znesek tradicionalnih lastnih sredstev. Odobrili smo možnost pridobivanja lastnih sredstev iz novih virov, in sicer prek novega sistema DDV in prihodnjih davkov na finančne transakcije. Dosegli smo tudi kompromisni dogovor o občutljivem vprašanju rabatov.

Naj nekaj besed namenim tudi kritiki, ki je bila izražena v zvezi s tem dogovorom, tj. o razkoraku med obveznostmi in plačili. Razlika v primerjavi s tem, kar je bilo predvideno v prejšnjem večletnem finančnem okviru, pravzaprav ni velika, vendar smo si vseeno prizadevali za premostitev te vrzeli. Dogovorili smo se o večji prožnosti, celo o največji možni prožnosti, tako da bodo zagotovljene zadostne odobritve plačil za izpolnitev zakonitih obveznosti. Da je to potrebno, nam je na začetku zasedanja lepo pojasnil vaš predsednik Martin Schulz.

Naj povem, da so bila vprašanja, ki jih je izpostavil Parlament, v tem procesu ključna, morda bolj, kot se je to zelo vam. Parlament je zagotovo pripomogel k utemeljitvi dejstva, da porabe EU ne moremo neposredno primerjati z nacionalno porabo, saj je usmerjena v naložbeni potencial. Spodbujal je razpravo o vprašanju lastnih sredstev, s katerim se je bilo pripravljeno soočiti le malo držav članic. Parlament je dokaj uspešno vztrajal tudi na vključitvi nove klavzule o prožnosti in klavzule o pregledu, ki sta omenjeni v sklepih Evropskega sveta. Dosledno je opozarjal tudi na to, da se morajo sredstva preusmeriti na nova področja politike, ki ustvarjajo rast. Čeprav dogovor ne odraža prvotnega predloga Komisije, pa vsaka primerjava novega večletnega finančnega okvira s predhodnim kaže, da gre za znatno povečanje. Tudi kar zadeva raven vseh odhodkov, se spomnim, da je bil med pogajanji o prejšnjem večletnem finančnem okviru predlog Komisije zmanjšan še za veliko več, in sicer za 13 % v primerjavi z 8 %, o katerih smo se dogovorili zdaj.

Ta dogovor je dokazal, da imajo evropski voditelji občutek za kolektivno odgovornost, vendar pa nismo pozabili, da je treba doseči še končni dogovor z Evropskim parlamentom. Svoje kolege sem opomnil, da je dogovor, ki ga je dosegel Evropski svet, le mandat Svetu in njegovemu predsedstvu – čeprav zelo jasen – da nadaljuje razpravo z Evropskim parlamentom. Evropski svet je s tem izpolnil svojo vlogo na podlagi člena 15 Pogodbe, da "opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne cilje" Unije. Svetu zdaj nalagamo, naj sodeluje s Parlamentom, da bi se sprejeli potrebni akti.

Ne pozabimo: upravičenci računajo, da bo novi večletni finančni okvir začel veljati 1. januarja 2014. Sedemletni proračun za naložbe je pomemben dejavnik predvidljivosti. Brez njega lahko dodeljujemo sredstva samo za vsako leto posebej, kar bi zelo poslabšalo položaj znanstvenikov, nevladnih organizacij in univerz, pa tudi lokalnih in regionalnih oblasti v Evropi. Veliki projekti so odvisni od dolgoročnejšega načrta. V času, ko se postopoma vrača zaupanje v naša gospodarstva, bo dokončni dogovor o tem sedemletnem načrtu za Evropo pozitiven znak.

Da bi se izognili zamudam in negotovosti, pozivam Svet in Parlament, naj dogovor dosežeta čim prej. V nasprotnem primeru bi morali upoštevati zgornje meje, določene v zadnjem letu prejšnjega večletnega finančnega okvira, zato bi ostali ujeti v trenutne vzorce odhodkov, izgubili bi dogovorjene reforme in ne bi mogli posodobiti potrebnih pravnih podlag. Zato vam in irskemu predsedstvu želim čim več uspeha pri tej nalogi. Prepričan sem, da lahko še vedno dosežemo dokončni dogovor o večletnem finančnem okviru. To bo omogočila odprta razprava, podrta z dejstvi in zneski.

Na našem dnevnem redu je bila poleg večletnega finančnega okvira tudi razprava o trgovini. Ta bi nam lahko na področju rasti in delovnih mest pomagala doseči prav toliko kot vse naložbe, ki jih bo omogočil dogovor o večletnem finančnem okviru. "Zeleni luči" za začetek pogajanj o čezatlantski trgovini z ZDA, je takoj sledila skupna izjava predsednika Obame, predsednika Barrosa in mene, da bosta obe strani začeli notranje postopke, potrebne za začetek pogajanj o čezatlantskem partnerstvu na področju trgovine in naložb.

Zasedanje smo končali s pregledom dogodkov v arabskem svetu. Dve leti po začetku arabske pomladi je bil pravi trenutek, da smo ocenili evropsko podporo demokratični tranziciji na tem območju. Nedavni dogodki nas znova opominjajo na to, kako velik izziv je takšna tranzicija. Unija je še naprej dejavno vključena v procese v tem delu sveta.

In na koncu še o Maliju: pozdravljamo odločno akcijo Francije, ki jo podpirajo druge evropske in afriške partnerske države. Unija je odločena, da bo podpirala ta prizadevanja in pri tem izkoristila vse instrumente, da bi pomagala pri vnovični vzpostavitvi demokracije in ustavnega reda v Maliju. K temu bo bistveno pripomogel skorajšnji začetek evropske misije usposabljanja.

S tem končujem svoje poročilo in z zanimanjem pričakujem vaše pripombe.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website