Navigation path

Left navigation

Additional tools

EVROPSKI SVET
PREDSEDNIK

SL

New York, 26 September 2012

EUCO 178/12

PRESSE 402

PR PCE 152

Nagovor predsednika Evropskega sveta
Hermana Van Rompuya
na 67. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov

Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je danes v imenu Evropske unije v New Yorku nagovoril udeležence zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov.

V svojem nastopu je spregovoril zlasti o dogodkih v arabskem svetu in ponovno poudaril, da EU podpira prehod v demokracijo, ki se je začel z arabsko pomladjo. "Države so same odgovorne, da začrtajo svojo pot in spoštujejo težnje svojega naroda. Evropska unija se zavezuje, da jim bo v celotnem procesu nenehno stala ob strani. Ponovno pa želim poudariti, da še vedno verjamemo v sporočilo arabske pomladi."

Herman Van Rompuy je v nagovoru svetovnim voditeljem v zvezi z nedavnimi nasilnimi protesti izjavil: "Prav vsi v tej dvorani smo odgovorni za to, da branimo in spodbujamo strpnost in spoštovanje."

V zvezi z državljansko vojno v Siriji je predsednik Evropskega sveta pozval k politični tranziciji, za katero so odgovorni Sirci sami, in izjavil: "V prihodnosti Sirije ni prostora za tiste, ki so odgovorni za zatiranje, zato se morajo umakniti."

Ob koncu govora je predsednik Van Rompuy spregovoril o stanju svetovnega gospodarstva in pozval k usklajenim prizadevanjem za ponovno oživitev svetovnega gospodarstva: "Čeprav krize še ni konec, se danes zdi, da je odločnost, ki je sledila dogodkom, povezanim s propadom Lehman Brothers, popustila, zato jo moramo oživiti. Vse gospodarske velesile morajo prispevati k temu, da svetovno gospodarstvo znova usmerimo na pot rasti.

* * *

FR

Spoštovani gospod predsednik Generalne skupščine, gospod generalni sekretar Združenih narodov, ekscelence, gospe in gospodje,

razmah demokracije, ki je od ustanovitve Združenih narodov potekal v več zaporednih valovih, je doživel nov zagon, ki se ga lahko vsi veselimo.

Ob tem mislim zlasti na ugoden razvoj v Mjanmaru in Somaliji ter na mlade demokracije po svetu, kot je Vzhodni Timor, ne da bi želel podcenjevati težave in nesrečni razvoj dogodkov drugod po svetu. Danes sicer razmišljam predvsem o spremembah, ki se odvijajo v arabskem svetu.

EN

Ko so te zgodovinske spremembe preplavile arabski svet, so med opazovalci iz regije in drugod po svetu vzbudile mešane in močne občutke. Pojavila sta se strah pred pretakanjem krvi in nestabilnostjo v regiji ter porastom ekstremizma, pa tudi negotovost, kaj bo prinesla prihodnost. A svet je na te dogodke pretežno gledal s solidarnostjo, razumevanjem in upanjem.

Mi v Evropi, ki smo geografsko tako blizu, in z našimi družbami, ki so tesno povezane z družbami držav, ki jih pretresajo nemiri, smo se kot sosedje jasno zavedali, da bodo imele spremembe ter tveganja in priložnosti, ki jih te spremembe prinašajo, na nas neposreden vpliv.

Pričakovanja so bila seveda visoka. Mamljivo je bilo brati o dogodkih v Tunisu ali Kairu in si misliti, da prebiramo prve strani pravljice … A to je knjiga zgodovine. V njej so tudi temačne strani – nekatere se žal pišejo prav v tem trenutku. achieving lasting change takes time.<}0{>za trajne spremembe je potreben čas. Nove demokratične institucije ne bodo delovale gladko same po sebi. Uspešnih gospodarstev ali delovnih mest za milijone mladih ni mogoče ustvariti z zamahom čarobne palice. Globoko zakoreninjene napetosti ne izginejo nemudoma, ko diktatorja ni več.

Pot tranzicije bo dolga in zagotovo posejana tudi z razočaranji, negativnimi zasuki, ovirami in zastoji, vendar sem trdno prepričan, da je kljub težavam prava.

Poti nazaj ni. Ne glede na to, kaj prinaša prihodnost, bo arabska pomlad ostala znamenje preobrata. Tega gibanja ni mogoče spremeniti. Ko ljudje svobodno spregovorijo, kar je bilo za vse, ki so do zdaj molčali, nepozabna izkušnja, se njihovega glasu ne da več utišati.

Države so same odgovorne, da začrtajo svojo pot in spoštujejo težnje svojega naroda. Evropska unija se zavezuje, da jim bo v celotnem procesu nenehno stala ob strani. Ponovno pa želim poudariti, da še vedno verjamemo v sporočilo arabske pomladi.

Evropejci se zavedamo, da politične spremembe niso neboleče in se ne zgodijo čez noč. Izkusili smo dolga obdobja tranzicije. Ko se je začel proces evropskega povezovanja (ko sem že bil na tem svetu), večina držav, ki so zdaj članice Unije, še niso poznale demokracije. Prepričani smo, da tranzicije takšnih razsežnosti ne bi smeli presojati po njeni hitrosti, temveč po usmeritvi in napredku, doseženima z neštetimi koraki naprej.

Izhodiščna točka so svobodne in poštene volitve, zato pozdravljamo dosežke Tunizije, Libije in Egipta ter drugih držav, ki so uspešno izvedle demokratične volitve, na katerih je veliko državljanov prvič v življenju svobodno glasovalo, volitve, pri katerih smo z nacionalnimi in lokalnimi oblastmi z veseljem delili naše znanje in izkušnje.

Da bi na koncu ustvarili delovna mesta ter vzpostavili socialno pravičnost in svobodo izražanja za vse, bo v tem velikanskem demokratičnem procesu vsak dan treba premagovati ovire, ki jih prinašajo korupcija, birokracija in ekonomski privilegiji, ter ohranjati politično voljo, da bi zagotovili sodelovanje vseh. Za to so potrebna odločna prizadevanja in prispevek številnih ljudi. Z naše strani v vsej regiji dajemo nasvete podjetnikom in uradnikom, pomagamo pri usposabljanju sodnikov in policistov ter podpiramo novinarje in skupine civilne družbe.

Po naših izkušnjah je družba močnejša, če lahko v političnem in ekonomskem življenju države sodelujejo tudi ženske, če so njihovi glasovi slišani in njihova izbira spoštovana.

Ob prevzemu oblasti se lahko pojavi skušnjava, da se nekaterim zavrnejo pravice, ki so bile do nedavnega odvzete vsem. A demokracija lahko uspeva le, če so vsi državljani ne glede na spol, vero, jezik ali narodnostno pripadnost obravnavani enako in imajo enake pravice, ki so jim zagotovljene z zakonom in v praksi.

Sosedje lahko dosežejo veliko več, če delujejo skupaj – zato delimo izkušnje, ki smo jih pridobili v Evropski uniji, zlasti glede vprašanj, kot so povezovanje energetskih omrežij ali odpravljanje regionalnih ovir pri trgovanju.

Eden od velikih dosežkov Evropske unije je povezovanje nekdanjih sovražnikov in sprava med njimi v skupni želji po miru, demokraciji in blaginji.

Spoštovanje, strpnost in nenasilje so glavne vrednote, brez katerih složno bivanje ni mogoče.

To so krhke vrednote: ohranimo jih lahko le, če jim namenjamo nenehno pozornost, zlasti v globalnem digitalnem svetu, v katerem vse vrste sporočil svet obkrožijo hitreje kot kdajkoli prej in jih je mogoče zlahka zlorabiti.

Strpnost pomeni sposobnost soočanja s kritiko, vztrajanja pri dialogu ter odrekanja nasilju, kar izpričuje samozavest. Obenem je spoštovanje vere in prepričanja drugih ključna vrednota skupnega življenja. Strpnost in spoštovanje prideta do izraza le v odprti družbi, ki ščiti svobodo izražanja. Prav vsi v tej dvorani smo odgovorni za to, da branimo in spodbujamo strpnost, v lastni državi in v odnosih z drugimi državami, kar velja tudi za spoštovanje. Nasilja in ubojev kot v primeru ameriškega veleposlanika Christopherja Stevensa nikoli ni mogoče upravičiti, ne glede na njihove razloge.

Gospod predsednik, v imenu Evrope se danes pridružujem tistim, ki so povzdignili glas proti državljanski vojni, ki divja v Siriji. Svet, ki je priča pokolu več deset tisoč ljudi, v en glas izraža zgroženost in obsodbo, a – bodimo odkriti – surovega nasilja nam doslej ni uspelo ustaviti.

Evropa in tudi drugi seveda zagotavljajo humanitarno pomoč beguncem. Seveda podpiramo posameznike, ki med zbiranjem dokazov o pokolih tvegajo svoje življenje. Naši diplomati v Damasku se po svojih najboljših močeh seveda trudijo podpreti prizadevanja ZN za mirno rešitev, a ostajamo nemočni, vse dokler mednarodna skupnost ne bo združila moči v odločnih prizadevanjih za ustavitev brezumnega nasilja, ki ogroža celotno regijo.

Gospod predsednik, rad bi pohvalil odlično delo in trdno odločenost generalnega sekretarja, pa tudi posebnega odposlanca Brahimija, da bi našli rešitev, s katero bi naredili konec tej tragediji. Pozdravljam tudi pobude, da k usklajenemu mednarodnemu nastopu pritegnemo glavne regionalne akterje. Evropski voditelji so v začetku letošnjega leta vse članice Varnostnega sveta pozvali, naj si skupaj prizadevajo za ustavitev nasilja. Ta poziv je danes še bolj aktualen.

V državi je treba čimprej zagotoviti politično tranzicijo, za katero bodo odgovorni Sirci sami, da bi lahko izpolnili demokratična pričakovanja sirskega ljudstva, obenem pa zagotovili dosledno spoštovanje državljanskih in človekovih pravic manjšin. To je edina rešitev. V prihodnosti Sirije ni prostora za tiste, ki so odgovorni za zatiranje, zato se morajo – morajo – umakniti.

Če bo ta konflikt trajal še dolgo, bodo radikalne ideje dosegle vse več ljudi, po nepotrebnem bo prelite še več krvi in rane se bodo še dlje celile.

Varnostne razmere so marsikje po svetu še naprej zapletene in negotove. Dogodki, ki so zaznamovali arabsko pomlad, nas ne smejo odvrniti od nujne naloge, da dosežemo mir na Bližnjem vzhodu, prav nasprotno.

Čaka nas še več nujnih vprašanj: med drugim se moramo posvetiti nestabilnosti in humanitarnim razmeram na območju Sahela; zagotoviti moramo mir in stabilnost na območju Velikih jezer; Demokratično ljudsko republiko Korejo moramo prepričati, naj se odpove jedrskemu orožju in programu balističnih raket, ter s pogajanji poiskati rešitev iranskega jedrskega vprašanja, kar je Evropska unija trdno odločena doseči.

Čaka nas reševanje vseh teh težav in zavedamo se, da je trajne rešitve mogoče poiskati le s politično voljo vpletenih držav. V tem smislu je pomembna tudi odprava napetosti v morjih vzhodne in jugovzhodne Azije ter mirna rešitev sporov v duhu sodelovanja in spoštovanja mednarodnega prava.

Skupaj se moramo lotiti številnih svetovnih izzivov. A brez večstranskega sodelovanja ne bomo uspešni niti v boju proti podnebnim spremembam niti pri odpravi revščine. Evropska unija zato v celoti podpira močnejšo in učinkovitejšo vlogo Združenih narodov.

Gospod predsednik, dame in gospodje, naši državljani zahtevajo delovna mesta. Tudi tu je sodelovanje na svetovni ravni nepogrešljivo; to je najboljši način, da svetu zagotovimo gospodarsko okrevanje.

Naša gospodarstva so povsem soodvisna: nobena država ne more sama rešiti svojih težav, nobena država ne more prezreti težav drugih. Se tega zavedamo? Se. Pa temu primerno tudi ukrepamo? Premalo.

Ob izbruhu svetovne finančne krize leta 2008 se je ves svet za hip zavedel nujnosti ukrepanja, zato smo ustanovili nove forume, sprejeli skupne obljube in usklajene ukrepe. Čeprav krize še ni konec, se danes zdi, da je odločnost, ki je sledila dogodkom, povezanim s propadom Lehman Brothers, popustila, zato jo moramo oživiti.

Vse gospodarske velesile morajo prispevati k temu, da svetovno gospodarstvo znova usmerimo na pot rasti. Svetovna rast je odvisna od strukturnih reform v vseh državah in odprave makroekonomskih neravnotežij med njimi.

Evropa se že trudi prispevati svoj delež. Z vsemi močmi si prizadevamo rešiti trenutne težave v območju evra. S trdnejšim požarnim zidom skušamo zagotoviti stabilnost skupne valute, z reformami si prizadevamo za večjo konkurenčnost svojih gospodarstev in ustvarjanje prihodnjih delovnih mest. Začeli smo vzpostavljati bančno unijo za boljše upravljanje in obvladovanje tveganj v finančnem sektorju, v prihodnjih mesecih pa bomo odločali o tem, kam smo namenjeni v prihodnosti ter kakšno ekonomsko in monetarno Unijo si želimo čez deset let.

Prehodili smo že dolgo pot in danes smo priča prvim rezultatom skupnega truda. Čeprav je pot pred nami še dolga, sem prepričan, da bodo ta prizadevanja uspešna ter da bo Evropa po tej izkušnji gospodarsko in politično močnejša.

FR

To je vse, kar vam imam povedati, dodal bi le še nekaj: za nas Evropejce reševanje te finančne krize ni le vprašanje denarnih transakcij in uravnoteženja proračunov, temveč vprašanje prihodnosti našega evropskega projekta.

Ta projekt se je rodil iz želje, da bi ustavili vojne in diktature, ki so dolgo mučile našo celino. Naša Unija nam je v 60 letih omogočila, da smo presegli nacionalistično sovraštvo med državami ter zgradili enotno in mirno celino, ki si prizadeva za socialno pravičnost in blaginjo. Zato so potrebna nenehna prizadevanja, da bi ohranili in utrdili te vrednote. Nič ni nikoli samoumevno.

Na svetovni ravni si moramo prav tu, v skupščini Združenih narodov, neprestano prizadevati za uresničitev teh ciljev, ki zadevajo vse nas, da bi svetu zagotovili več složnosti in napredka.

Hvala.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website