Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

EVROPSKI SVET PREDSEDNIK

SL

Cernobbio, 8. september 2012

EUCO 162/12

PRESSE 370

PR PCE 137

Govor
Hermana VAN ROMPUYA,
predsednika Evropskega sveta,
na forumu Ambrosetti

PREIZKUS SOLIDARNOSTI

Modre besede predsednika Napolitana so me navdihnile, da spregovorim o širši perspektivi.

Evropske države sodelujejo že od leta 1945.

Njihovo vedno tesnejše sodelovanje zagotavlja mir na celini in blaginjo našim državljanom.

Ne smemo pozabiti, zakaj danes vsa svoja prizadevanja usmerjamo v skupno premagovanje gospodarske in finančne krize. Gre za veliko več kot zgolj monetarne operacije; ogrožen je sam evropski projekt.

Naša Unija je pomembna iz številnih razlogov, še posebno zato, ker so evropski državljani v preteklosti na tragičen način izkusili, kaj se zgodi, če ne delujemo skupaj, pa tudi zato, ker se še predobro zavedamo, da moramo združiti moči danes, če želimo jutri biti med svetovnimi akterji.

Naša Unija ni le smiselna, ampak nujna.

To vedo države članice, to vedo vodilni poslovneži in drugi vplivni ljudje in to ve tudi preostali svet.

Za večino naših državljanov pa to ni samoumevno in tudi to je politična realnost.

Vendar se stvari pod pritiskom finančne krize spreminjajo. Začenjamo se zavedati, da je evro popolnoma spremenil značaj Unije, da je bil prelomna točka.

Do takrat se je o Evropi pogosto govorilo v idealističnem, abstraktnem tonu, ki je bil tudi takrat, ko so njeni konkretni dosežki vplivali na življenja ljudi, vedno pozitiven.

Če zanemarimo pritožbe zaradi mlečnih kvot ali kumar, so bile rešitve, ki koristijo vsem, edini možni izid.

Ob krizi evra so državljani prvič soočeni s težkim dejstvom, da koristi spremljajo tudi stroški, denimo stroški in prizadevanja za obrambo skupne valute med finančno krizo.

Državljani se zdaj začenjajo prvič zavedati, da je to naša skupna težava; kar se zgodi v drugi državi – z bankami, baloni ali proračuni – vpliva tudi nanje.

Da smo vsi odgovorni za skupno evropsko dobro, je lahko za ljudi, ki se v svoji državi borijo, da bi našli zaposlitev ali preživeli iz meseca v mesec, boleče spoznanje.

Odločno zavračam tiste, ki preuranjeno trdijo, da se je s krizo končala solidarnost med evropskimi državami. Nikakor! Kriza je pokazala, kaj pomeni biti del Unije. To je dejansko prvi preizkus solidarnosti v zgodovini Unije.

Seveda obstajajo napetosti in omejitve, opozicija in kritike, karikature in stripi – tega se zelo dobro zavedam. In vendar so vse države evroobmočja, vse institucije EU in vsi državljani udeleženi v obsežnih skupnih prizadevanjih, da bi zbrali politično voljo, parlamentarne večine ter sredstva in denar, da bi si vzajemno pomagali in se skupaj rešili iz te krize. To je dejanska solidarnost v razsežnosti, kakršne v preteklosti še ni bilo.

Številke povedo vse: za finančno pomoč smo namenili več sto milijard evrov.

Te skupne politične odločnosti ne bi smel podcenjevati nihče.

Ko smo zbrani za mizo na zasedanju Evropskega sveta ali na vrhu držav evroobmočja in sprejemamo težavne odločitve o svežnjih pomoči ali proračunskih pravilih, seveda ne morem brati misli in motivov vseh posameznih voditeljev.

Vendar je na teh srečanjih nekaj zelo očitno.

Naš cilj ni le preživetje evra ali njegova vzdržnost – ne, naš cilj je njegov uspeh, uspeh Evrope, s čimer varujemo dediščino naših ustanovnih očetov in naslednji generaciji zagotavljamo boljšo prihodnost.

Tukaj, na forumu Ambrosetti, vam želim predstaviti nekaj konkretnih razlogov, zakaj sem prepričan, da bomo to dosegli. Ti razlogi so trije:

prvič, voditelji EU so dokončno spoznali pomemben vidik krize, njeno sistemsko naravo.

Vsi se zavedajo, da kriza ni le vsota problemov posameznih držav, ampak tudi posledica pomanjkljivosti v strukturi ekonomske in monetarne unije kot celote. Evropski državljani smo ustvarili skupno valuto, nimamo pa sredstev, da bi jo zaščitili. Zanašali smo se predvsem na pravila brez sredstev in orodij za njihovo uveljavljanje ali za obvladovanje krize. Izredno smo poglobili našo gospodarsko in finančno soodvisnost, ne da bi predvideli vse politične posledice. Res je, da smo v zadnjih dveh letih obravnavali nekaj najočitnejših pomanjkljivosti, zdaj pa moramo narediti velik kvalitativni korak.

Kar se je spremenilo v zadnjih nekaj mesecih – med marcem in junijem – je odločenost, da se reši bistvo problema. Vsi voditelji evroobmočja zdaj brez zadržkov izpostavljajo vsa vprašanja. Gre za nujno delo, vendar ga mora opraviti pravilno. Hitre rešitve ne bodo zadostovale. Vsi voditelji tudi priznavajo, da kratkoročnih problemov ne moremo rešiti brez obravnave dolgoročnejših izzivov. Če namreč želimo, da bodo vlagatelji kupovali desetletne državne obveznice, jim moramo pokazati, kakšno želimo, da bi bilo evroobmočje čez deset let …In če želimo, da naši državljani podprejo odločitve, ki za številne pomenijo obdobje žrtvovanja, odrekanja in stroškov, jih moramo prepričati, da so ta prizadevanja vredna in da se bodo razmere izboljšale. Sodili nam bodo glede na naše rezultate.

Zdaj imamo torej priložnost, da dokončamo napol zgrajeno hišo, in naša zgodovinska odgovornost je, da jo izkoristimo.

Zato so me voditelji držav evroobmočja zaprosili, naj vodim poglobljeno razpravo. Svoje prve misli sem zapisal že v prvem poročilu v juniju, ki sem ga pripravil v tesnem sodelovanju s predsedniki Komisije, Evroskupine in Centralne banke, zdaj pa smo v naslednji fazi te razprave. Več o tem bom povedal nekoliko pozneje.

Najprej pa naj spregovorim še o drugemu razlogu, zakaj sem prepričan, da bomo izšli iz te krize: države članice izvajajo ambiciozne gospodarske reforme, ki že dajejo rezultate. Ne gre le za nadomeščanje izgub zaradi presežne porabe v preteklosti, ampak tudi za prilagajanje vse bolj konkurenčnemu svetu. V nekem smislu je to preizkus odgovornosti. Te strukturne reforme so ključne za gospodarsko prihodnost naših držav za zagotovitev rasti in ustvarjanje delovnih mest. In to delo je treba opraviti: z evrom ali brez njega, z EU ali brez nje.

Priča smo dejanskemu napredku. Gospodarstva v evroobmočju, ki so pod pritiskom, ponovno postajajo konkurenčna in škodljiva neravnovesja v evroobmočju se zmanjšujejo. Poglejmo primer trgovine. Visok primanjkljaj tekočega računa v Španiji, ki je pred krizo znašal deset odstotkov, je zdaj večinoma odpravljen – država je celo neto izvoznica v evroobmočje! Portugalska je svoj primanjkljaj tekočega računa zmanjšala za dve tretjini, grški izvoz pa se povečuje hitreje kot kjer koli drugje v Uniji.

Znaten je tudi napredek na področju strukturnih reform. Španija in Portugalska sta izboljšali učinkovitost svojih trgov dela, kar se že kaže v nižjih stroških dela, sčasoma pa bo prispevalo k ustvarjanju delovnih mest.

Irska na vseh področjih dosega tako velik napredek, da se je Dublin z julijem vrnil na mednarodne trge obveznic in privablja velike naložbe iz ZDA.

Svet opazuje tudi Italijo in občudovanja vredne reforme, ki jih izvaja vlada predsednika vlade Montija, da bi se Italija vrnila tja, kamor spada – med vodilna gospodarstva Evrope – in tudi, kot je poudaril predsednik Napolitano, v središče evropske integracije, kjer je bila vse od ustanovitvene Pogodbe iz Rima.

Italija izvaja reformo svojega gospodarstva: odpravlja monopole, zmanjšuje birokracijo, se bori proti zasebnim interesom in si odločno prizadeva za ustvarjanje delovnih mest. Prav tako še naprej izvaja že začeto fiskalno konsolidacijo.

Gre za dolgoročno in skupno prizadevanje, ki vključuje vlado, podjetja in italijansko ljudstvo. In zato je pošteno.

Glede na dosedanje dosežke, glede na odločenost pri odpravljanju vsakega posameznega problema, glede na pogum italijanskih državljanov pri sprejemanju teh prizadevanj sem prepričan, da bodo ta prizadevanja, ki jih je treba izvajati brez prestanka, giorno dopo giorno, uspešna.

Reforme dajejo dobre rezultate; to dokazuje več primerov.

Vendar pa je za reforme potreben čas, da se sprejmejo odločitve, in čas, da se pokažejo rezultati. Potreben je čas, da postanejo vidne v kazalnikih, in še več časa, da začnejo vplivati na dejansko gospodarstvo. Kot sem omenil, se prvi rezultati že kažejo – in številni se še bodo.

S tem prehajam na tretjo točko, tretji razlog, zakaj moramo zaupati v uspeh: medtem ko se te reforme izvajajo, je Evropa pripravljena, da pomaga, ko je pomoč potrebna.

Premije za visoko tveganje za nekatere države niso vedno upravičene ter niso nujno povezane z gospodarskimi temelji in reformnimi prizadevanji – če se izrazim zelo zadržano. Celo od nekdaj nizke obrestne mere v nekaterih državah so prenizke!

Poleg tega lahko imajo premije za visoko tveganje negativne posledice za stabilnost evroobmočja kot celote. Za takšne primere imamo orodja in jasno politično zavezo, da storimo več. Junija so voditelji držav euroobmočja potrdili, da so pripravljeni uporabiti obstoječe instrumente prožno in učinkovito. Na istem srečanju smo dosegli tudi preboj v zvezi z bančno unijo. Pred dvema dnevoma pa je Evropska centralna banka predstavila okvir, znotraj katerega je mogoče obsežno ukrepanje, če bodo države članice nadaljevale s prilagoditvami.

Torej imamo triptih: kratkoročne ukrepe za zagotovitev finančne stabilnosti, dolgoročno vizijo za ekonomsko in monetarno unijo ter korenite reforme v sleherni državi – in prav ta triptih je tisti, zaradi katerega evro ne bo propadel. Poleg tega so vsi evropski voditelji in institucije enako zavezani tudi njegovi celovitosti. Dokler bo Grčija zavezana evru, bodo njeni partnerji v celoti podpirali njena prizadevanja.

Omenil sem že sedanjo sistemsko razpravo o prihodnosti ekonomske in monetarne unije. V poročilu, ki sem ga predložil junija, je bila predstavljena vizija o dejanski ekonomski in monetarni uniji – vizija njene poti do močnega in stabilnega končnega stanja.

Na podlagi tega poročila so mi voditelji evroobmočja podelili mandat za izdelavo natančnega in časovno določenega načrta te poti, ki ga pripravljam skupaj s predsedniki Komisije, Centralne banke in Evroskupine, Evropskemu svetu pa ga bomo predložili še pred koncem leta.

Naše delo se osredinja na štiri temeljne elemente:

prvič, na bančno unijo – da bomo preprečili, da bi davkoplačevalci sistematično plačevali račune zaradi propadanja bank;

drugič, na fiskalno unijo – da ne bo prihajalo do nevzdržnih primanjkljajev, kar bodo zagotovili tudi z močnejšim centralnim izvrševanjem in več mehanizmi solidarnosti;

tretjič, na ekonomsko unijo – da bomo skupaj izboljšali konkurenčnost evroobmočja kot celote, znotraj in zunaj,

ter četrtič in zadnjič, na močnejšo politično unijo – da bomo zagotovili, da bodo ti ukrepi utemeljeni na okrepljeni demokratični legitimnosti in odgovornosti.

Ti štirje temeljni elementi so neločljivo povezani, se vzajemno krepijo in prav vsi so potrebni za to, da bi ekonomska in monetarna unija postala popolnoma trdna in varna. Za dosego te vizije bo potreben čas in to bo nujno postopen proces. Vendar pa moramo na to pot kreniti zdaj, če želimo zanesljivo prispeti na cilj.

Nekateri komentatorji neutemeljeno svarijo, da smo postavljeni pred težko izbiro med razpadom in takojšnjim preoblikovanjem v federacijo. Nimajo prav. Evropa ne deluje na takšen način. Krize ne bomo prebrodili z revolucijo, pač pa z reformo in evolucijo. Nismo država, temveč Unija – in postati moramo močnejša Unija.

Zdaj je naša naloga določiti vsebino in zaporedje vseh posameznih korakov. Najprej moramo pravilno razumeti bistvo, šele nato se lahko pogovarjamo o procesu, o pravnih in institucionalnih sredstvih.

Dovolite mi, da v tej fazi posebno pozornost namenim enemu elementu – bančni uniji.

Kot se je izkazalo, banke in nacionalni nadzorniki niso sposobni obvladovati sistemskih tveganj na integriranem finančnem trgu. Pritisk na javne finance, ki ga je to povzročilo v nekaterih državah, je ogrozil finančno stabilnost evroobmočja kot celote. Za izhod iz začaranega kroga – med krizo v bančnem sektorju in krizo, ki je prizadela javni dolg v evroobmočju – potrebujemo boljšo preventivo.

Tu bi želel preprečiti morebiten nesporazum: tisto, k čemur pozivamo, nikakor ni unija za banke, temveč unija, ki nam bo omogočila, da bolje obvladujemo tveganja, ki izhajajo iz nestabilnega, a močnega sektorja, izpostavljenega moralnemu hazardu.

To bi pomenilo vzpostavitev sistema bančnega nadzora evroobmočja, ki bi zajemal vse banke, pa tudi vzpostavitev jamstva za hranilne vloge strank v celotnem evroobmočju ter nadnacionalnega okvira za prestrukturiranje in reševanje neuspešnih finančnih institucij s skupno podporo in ob minimalnih stroških za državljane.

Ta elementa – skupen nadzor in skupno reševanje – ne moreta obstajati drug brez drugega. Kako lahko denimo tveganja, povezana s propadanjem bank, ostanejo pri nacionalnih organih, ko pa ti nimajo več nadzora, ker so ga prepustili drugim?

Zato moramo hitro ukrepati pri nadzoru bank, hkrati pa potrebujemo jasno časovnico z ustreznim zaporedjem ukrepov za začetek skupnega reševanja in vzpostavitev jamstva za hranilne vloge. Prvi, ne pa tudi zadnji pomemben korak v tej smeri bo storila Evropska komisija, ki bo kmalu predstavila predloge glede vzpostavitve funkcije enotnega evropskega bančnega nadzornika.

To so torej naša odločna prizadevanja v zvezi z dolgoročnim načrtom, medtem ko se istočasno sleherni dan spopadamo s takojšnjimi posledicami krize.

Ponavljam: tu nikakor ne gre zgolj za vprašanje tehničnega reševanja problema, temveč gre tudi, če ne celo predvsem za uresničevanje političnega prepričanja. Gre za odločitev o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. Kar prisluhnite vsem glasovom v razpravah o evru te dni po evropskih državah. Govorijo v kraticah in žargonu (EFSF, SMP, OMT in vsem ostalem), prav tako pa govorijo o tem, kaj je pošteno, o odgovornosti, solidarnosti, o tem, ali smo ali nismo del širše evropske skupnosti zunaj lastnih nacionalnih meja.

Voditelji se morajo odrezati in predlagati rešitve. V zvezi z zaposlovanjem, denimo – največjo skrbjo volivcev. Toda Evropa ne ogroža delovnih mest. Ne, Evropa jih ustvarja!

In isto velja tudi za številna druga področja: Unija ni problem, je del rešitve.

Prej sem omenil prvi preizkus solidarnosti za Unijo. Prepričan sem, da bomo ta preizkus uspešno opravili.

Tako kot bomo uspešno opravili tudi preizkus odgovornosti. Prepričan sem, da so sile, ki združujejo Evropo, močnejše od tistih, ki nas razdvajajo.

Edinstveno tkivo naših družb je naša največja moč. Spleteno je iz pramenov miru, gospodarskega napredka, socialne pravičnosti, človekovega dostojanstva. In na to smo ponosni. To je naše sporočilo državljanom in vsemu svetu, danes in jutri.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site