Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija - Informativni pregled

Vprašanja in odgovori: Komisija predstavlja načrt za poglobitev ekonomske in monetarne unije v Evropi

Bruselj, 6. decembra 2017

Komisija predstavlja načrt za poglobitev ekonomske in monetarne unije v Evropi

Kateri so elementi svežnja?

Zakaj se ta sveženj predstavlja zdaj?

S tem svežnjem se izpolnjuje zaveza predsednika Jeana-Clauda Junckerja iz njegovega govora o stanju v Uniji 2017, da bo predstavil konkretne naslednje korake za nadaljnjo poglobitev evropske ekonomske in monetarne unije (EMU).

Na podlagi vizije, predstavljene v poročilu petih predsednikov iz junija 2015 ter razmislekih o poglobitvi EMU in prihodnosti financ EU iz pomladi 2017, Evropska komisija določa časovni načrt za poglobitev EMU, skupaj s konkretnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti v naslednjih 18 mesecih. Kot del tega svežnja predstavlja tudi številne pobude. Splošni cilj je spodbujanje enotnosti, učinkovitosti in demokratične odgovornosti EMU do leta 2025.

Trdno okrevanje v gospodarstvih EU in evroobmočja ob rasti v vseh državah članicah, najnižji brezposelnosti po letu 2008 ter gospodarskem razpoloženju na najvišji ravni po letu 2000 ustvarja manevrski prostor za izvedbo reform, ki so potrebne za bolj združeno, učinkovito in demokratično EMU: čas je, da popravimo streho, dokler je vreme še lepo.

Ta ugoden razvoj dogodkov potrjuje tudi nova, danes objavljena raziskava Flash Eurobarometer o evroobmočju, v kateri je 64 % vprašanih menilo, da evro koristi njihovi državi, kar je najvišja zabeležena podpora od uvedbe evrskih bankovcev in kovancev leta 2002.

Današnji sveženj je del širšega načrta predsednika Junckerja za enotnejšo, močnejšo in bolj demokratično Unijo ter na njem temelječe Agende voditeljev v okviru priprav na zasedanje v mestu Sibiu, ki jo je predstavil predsednik Evropskega sveta Donald Tusk. Na tem zasedanju 9. maja 2019 bi bilo treba sprejeti pomembne odločitve o prihodnosti Evrope.

Predstavitev svežnja, ki temelji tudi na zamislih Evropskega parlamenta in septembrskem govoru francoskega predsednika Emmanuela Macrona na Sorboni, je umeščena v čas pred vključujočim vrhom držav evroobmočja 15. decembra 2017, na katerem se bodo voditelji EU sestali, da bi prvič razpravljali o potrebnih nadaljnjih ukrepih, ter pred posebnim sestankom, načrtovanim za 28. in 29. junij 2018, na katerem naj bi bile sprejete konkretne odločitve.

Zakaj je poglobitev EMU pomembna?

V zadnjih letih so bila o dokončanju EMU izražena številna mnenja. Med seboj se sicer razlikujejo, vendar obstaja široko soglasje o tem, da je treba doseči nadaljnji napredek. K obravnavi tega vprašanja je znatno prispeval Evropski parlament, opravljene pa so bile tudi pomembne razprave v okviru Euroskupine.

S poglobitvijo EMU bomo dosegli: več delovnih mest, rasti, naložb, socialne pravičnosti in makroekonomske stabilnosti. Enotna valuta Evropejce ščiti in jim nudi priložnosti, trdno in stabilno evroobmočje pa je ključnega pomena za njegove članice in za EU kot celoto.

Gospodarska in finančna kriza, ki se ni začela v evroobmočju, je razkrila nekatere institucionalne pomanjkljivosti evropske EMU. Po zaslugi obsežnih institucionalnih reform je zdaj EMU trdnejša kot kadar koli prej, vendar je njena struktura še vedno pomanjkljiva. Današnji načrt za poglobitev evropske EMU odraža preostale izzive in določa pot naprej.

Poglobitev EMU je ena prednostnih nalog predsednika Junckerja in je bila kot taka opredeljena v njegovih političnih usmeritvah. Kot del tega svežnja so predstavljene tudi številne nove pobude. Te pa ne predstavljajo ne prvih ne zadnjih korakov v procesu dokončanja evropske EMU, temveč so nadaljnji pomembni mejniki pri tem projektu kot celoti.

Načrt za poglobitev EMU

Kakšen časovni načrt si je zamislila Komisija?

Na podlagi Agende voditeljev naj bi bile konkretne odločitve sprejete v prihajajočih mesecih. Komisija meni, da bi se bilo treba dogovoriti o načrtu z več koraki, ki bi jih bilo treba izvesti v naslednjih 18 mesecih. Ti koraki so povzeti na koncu sporočila o nadaljnjih korakih za dokončanje evropske EMU.

Ob napredku na vseh navedenih področjih bo pomembno imeti jasno usmeritev za obdobje 2019–2024, in sicer z namenom poglobitve evropske EMU do leta 2025. V načrtu, ki ga je predstavila Komisija, so tako navedeni tudi glavni koraki, ki bi bili še potrebni po letu 2019, in sicer na podlagi razmisleka o poglobitvi EMU. Ti ukrepi bi morali biti del skupnega dogovora, ki ga je treba doseči do sredine leta 2018.

Evropski denarni sklad

Zakaj Komisija predlaga ustanovitev Evropskega denarnega sklada?

Od leta 2012 je imel evropski mehanizem za stabilnost (EMS) odločilno vlogo pri podpori državam članicam, da ponovno pridobijo ali ohranijo dostop do trgov državnih obveznic. To je pripomoglo k varovanju stabilnosti evroobmočja kot celote.

Pritisk v času krize je sicer privedel do medvladne ureditve, vendar je bilo že takrat jasno, da je enake rezultate mogoče doseči tudi v okviru Pogodb EU.

Okrepljena institucionalna umeščenost bo pomagala ustvariti nove sinergije, zlasti kar zadeva preglednost, pravni nadzor in učinkovitost finančnih virov EU. Prispeva lahko tudi k dodatnem izboljšanju sodelovanja z Evropsko komisijo in krepitvi demokratične odgovornosti do Evropskega parlamenta.

Cilj Komisije je nadgraditi dobro utečeno strukturo EMS in ustanoviti nov Evropski denarni sklad (EDS), ki bo trdno zasidran v pravni okvir Unije in bo opravljal naloge trdnega organa za krizno upravljanje. To je bilo predvideno že v poročilu petih predsednikov, k temu pa je pozval tudi Evropski parlament.

Katere so funkcije in elementi EDS?

EDS bo nasledil EMS in bo v bistvu obdržal njegovo sedanjo finančno in institucionalno strukturo, hkrati pa povečal njegovo učinkovitost, preglednost in demokratično odgovornost ob polnem upoštevanju vloge nacionalnih parlamentov.

EDS bo še naprej zagotavljal finančno podporo za stabilnost državam članicam, ki jo potrebujejo, zbiral sredstva z izdajo instrumentov kapitalskega trga in opravljal transakcije na denarnem trgu. Poleg tega predlog dodaja nove elemente:

  1. EDS bo lahko deloval kot varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje v vlogi posojilodajalca v skrajni sili ter tako ščitil davkoplačevalce v malo verjetnem primeru, da enotni sklad za reševanje ne bi imel sredstev, ki bi olajšala urejeno reševanje banke v težavah. O oblikovanju takega varovalnega mehanizma, ki bi moral biti srednjeročno fiskalno nevtralen, so se države članice dogovorile že leta 2013;
  2. predlog vključuje možnost hitrejšega odločanja v posebnih nujnih primerih, in sicer z okrepljeno kvalificirano večino 85 % glasov, za vse pomembne odločitve s finančnim učinkom pa se bi ohranil sistem soglasnosti;
  3. predlog predvideva bolj neposredno vključenost EDS in Evropske komisije v upravljanje programov finančne pomoči;
  4. v predlogu je navedeno, da ima EDS možnost razvijati nove finančne instrumente, kar bi bilo lahko posebej koristno v podporo morebitni stabilizacijski funkciji v prihodnosti.

Ali bo EDS imel dostop do istih finančnih virov, kot jih ima EMS?

EDS bo temeljil na sedanjih finančnih in institucionalnih strukturah ESM. To pomeni, da bo finančna zmogljivost, ki bo na voljo EDS za odzivanje na krizne razmere, enaka tisti, ki je na voljo EMS, pri čemer naj bi skupna posojilna zmogljivost znašala 500 milijard evrov. Kot pri EMS bi moral imeti tudi svet guvernerjev EDS možnost povečati to posojilno zmogljivost, če bo ocenil, da je tako povečanje ustrezno za uresničevanje ciljev EDS.

Kateri so naslednji koraki?

Pobuda ima obliko predloga uredbe Sveta na podlagi člena 352 PDEU. Evropski parlament, ki mora podati soglasje, in Svet sta pozvana, da ta predlog sprejmeta do sredine leta 2019.

Vključitev vsebine Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v pravni okvir Unije ob upoštevanju ustrezne prožnosti, ki je del Pakta za stabilnost in rast in jo je Komisija opredelila od januarja 2015

Zakaj Komisija to predlaga?

Odločitev o oblikovanju Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju (znane tudi kot fiskalni dogovor) kot medvladne pogodbe iz leta 2012 je treba tako kot v primeru EMS razumeti v okoliščinah krize. Vendar se je že takrat 25 držav članic podpisnic[1] na vztrajne pozive Evropskega parlamenta in Komisije pravno zavezalo k vključitvi vsebine te pogodbe v pravo Unije v petih letih po začetku njene veljavnosti, tj. do 1. januarja 2018 (glej člen 16 navedene pogodbe). Evropski parlament je medtem k temu spet pozval.

Predlog izhaja iz logike, da se bo z vključitvijo medvladnih instrumentov v zakonodajni okvir Unije povečala njihova demokratična legitimnost, poenostavil pravni okvir in zmanjšalo tveganje podvajanja.

Vključitev te pogodbe v zakonodajo Unije bo omogočila stalno in boljše spremljanje kot del splošnega okvira ekonomskega upravljanja EU. Upošteva ustrezno prožnost, ki je sestavni del Pakta za stabilnost in rast in jo je Komisija opredelila od januarja 2015, ter je tako v celoti v skladna z obstoječimi pravili iz primarne in sekundarne zakonodaje.

Poleg tega predlog ohranja obstoječo prakso medparlamentarnih sestankov, ki jih vsako leto organizira Evropski parlament.

Kateri so naslednji koraki?

Predlog o vključitvi fiskalnega dogovora v pravni okvir Unije ima obliko direktive Sveta v skladu z drugim pododstavkom člena 126(14)(2) PDEU. Evropski parlament, s katerim se je treba posvetovati, in Svet sta pozvana, da ta predlog sprejmeta do sredine leta 2019.

Novi proračunski instrumenti za stabilno evroobmočje v okviru Unije

Komisija je predstavila sporočilo o novih proračunskih instrumentih za stabilno evroobmočje v okviru Unije. Sporočilo opisuje štiri posebne funkcije, ki so bistvene za poglobitev evropske EMU, ter za vsako od njih predlaga konkretne nadaljnje korake. Predlagani instrumenti so med seboj tesno povezani in naj bi delovali vzporedno z evropskim semestrom. Ti instrumenti so:

  1. podpora za nacionalne reforme z orodjem za izvajanje reform in tehnično podporo na zahtevo držav članic,
  2. namenski konvergenčni instrument za države članice na poti k uvedbi evra,
  3. varovalni mehanizem za bančno unijo, in sicer prek EMS/EDS, kot je razloženo zgoraj, ter
  4. stabilizacijska funkcija, ki se uporabi v primeru obsežnih asimetričnih šokov za ohranitev ravni naložb.

Za njihovo učinkovitost in čim večji učinek, tudi za davčne zavezance, morajo biti ti instrumenti zasnovani in razviti v popolni sinergiji s financami EU, kakršne so zdaj in kakršne bodo v prihodnosti. Nekateri ukrepi so predvideni za obdobje 2018–2020, drugi pa bodo sledili maja 2018 kot del predlogov Komisije za naslednji večletni finančni okvir.

Evropski parlament in Svet sta pozvana, da do sredine leta 2018 sprejmeta predlog za okrepitev programa za podporo strukturnim reformam in spremembe uredbe o skupnih določbah ter dosežeta dogovor o skupnem varovalnem mehanizmu za enotni sklad za reševanje.

Evropski parlament in Svet sta pozvana, da do sredine leta 2019 v okviru predlogov za naslednji večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020 sprejmeta predloge o podpori za strukturne reforme, namenskem konvergenčnem instrumentu za države članice zunaj evroobmočja in stabilizacijski funkciji.

Podpora nacionalnim reformam

Kaj Komisija predlaga?

Komisija predvideva dva sklopa, ki se dopolnjujeta: 1) orodje za izvajanje reform, ki bo podprlo reformne zaveze držav članic, in 2) tehnično podporo za posebne ukrepe na zahtevo držav članic.

Komisija bo za obdobje po letu 2020 podrobne predloge predstavila maja 2018 kot del svojih predlogov za naslednji večletni finančni okvir.

Komisija namerava že v obdobju 2018–2020 razviti nekatere od teh zamisli, in sicer na dva načina.

Prvič, za preskušanje zamisli o orodju za izvajanje reform v pilotni fazi Komisija predlaga usmerjene spremembe uredbe o skupnih določbah, ki ureja evropske strukturne in investicijske sklade (skladi ESI). S temi spremembami se bo državam članicam omogočilo, da del rezerve za uspešnost iz teh skladov uporabijo v podporo izvajanju reform, opredeljenih v okviru evropskega semestra.

Drugič, Komisija predlaga okrepitev tehnične podpore, ki je na voljo vsem državam članicam, in oblikovanje namenskega delovnega postopka za države članice zunaj evroobmočja, ki so na poti k pridružitvi evroobmočju. Komisija iz teh dveh razlogov predlaga, da se podvoji zmogljivost obstoječega, pred kratkim ustanovljenega programa za podporo strukturnim reformam, da bi do leta 2020 dosegla 300 milijonov evrov.

Kako bo novo orodje za izvajanje reform podpiralo reforme v okviru evropskega semestra? Kako se bo o reformah dogovorilo?

Po letu 2020 bi lahko novo orodje za izvajanje reform delovalo tako:

  1. Reforme bi predlagale same države članice v svojih nacionalnih programih reform na podlagi izzivov, opredeljenih v okviru evropskega semestra.
  2. Sledil bi strukturiran dialog med Komisijo in državo članico, da se sklene sveženj reformnih zavez, ki zajema več reform, ki jih je treba izvesti v obdobju treh let.
  3. Države članice bi predložile podroben sklop ukrepov, mejnike za izvajanje in časovni razpored za dokončanje, o napredku pa bi poročale ob nacionalnih programih reform v okviru evropskega semestra.
  4. Pozneje bi se bilo mogoče dogovoriti o drugem sklopu reform, na primer na zahtevo novoizvoljene vlade.
  5. Določila bi se merila za ocenjevanje napredka ob različnih mejnikih. Ta ocena bi zagotovila podlago za oceno za finančno podporo.

Kaj je mišljeno s tehnično podporo na zahtevo držav članic?

V začetku leta 2017 sta se Evropski parlament in Svet na predlog Komisije dogovorila o programu za podporo strukturnim reformam.
Ta program zdaj v celoti deluje, izvaja pa ga podporna služba Komisije za strukturne reforme.

Njegov namen je financiranje prilagojene tehnične podpore državam članicam kot pomoč pri izvajanju načrtovanih reform. Podpora je na voljo vsem državam članicam EU, temelji na povpraševanju, zanjo pa ni potrebno sofinanciranje.

Prve povratne informacije kažejo, da zanimanje za podporo precej presega zneske, ki so na voljo v okviru programa za podporo strukturnim reformam. Komisija predlaga, da se do leta 2020 znatno okrepi tehnična podpora, ki se zagotavlja s tem programom. Predlagala bo tudi, da se ta dejavnost nadaljuje v obdobju po letu 2020.

Podpora državam članicam na poti k uvedbi evra

Kaj Komisija predlaga?

Komisija za obdobje 2018–2020 predlaga vzpostavitev namenskega delovnega postopka v okviru programa za podporo strukturnim reformam za zagotavljanje ciljno usmerjene podpore državam članicam na poti k uvedbi evra.

Ta bo na voljo na zahtevo in bo obsegala vse politike, ki lahko pripomorejo k doseganju visoke stopnje konvergence na področjih, kot so upravljanje javnih financ, poslovno okolje, finančni sektor, trg dela in proizvodni trg ter javna uprava.

Zainteresirane države članice se lahko tudi odločijo, da dele proračuna za tehnično pomoč v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov prerazporedijo za projekte, ki se podpirajo prek programa za podporo strukturnim reformam.

Za obdobje po letu 2020 bo Komisija predlagala vzpostavitev namenskega konvergenčnega instrumenta v okviru spremljanja programa za podporo strukturnim reformam.

S to podporo se ne spreminjajo formalna merila za uvedbo evra in ni odvisna od formalnega postopka za uvedbo evra, za katerega velja poseben sistem poročanja.

Varovalni mehanizem za bančno unijo

Kaj Komisija predlaga?

Ta mehanizem bi se uporabil le kot zadnje sredstvo zavarovanja v primeru reševanja bank, kadar v enotnem skladu za reševanje ne bi bilo dovolj razpoložljivih sredstev. Komisija kot del današnjega svežnja predlaga, da prihodnji EDS zagotovi kreditno linijo ali jamstva enotnemu skladu za reševanje (glej tudi zgoraj).

Zakaj Komisija predlaga, da bi se EDS uporabljal kot varovalni mehanizem za bančno unijo?

Z vzpostavitvijo varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje se bo zagotovilo, da bodo v primeru, ko sklad ne bi zadostoval, na voljo sredstva, ki bi omogočila urejeno reševanje bank v težavah. Varovalni mehanizem je bil načeloma dogovorjen že leta 2013.

Vlada široko soglasje, da je evropski mehanizem za stabilnost, tj, prihodnji EDS, najprimernejši za vzpostavitev mehanizma v obliki kreditnih linij ali jamstev za enotni sklad za reševanje. Predstavlja rešitev, ki bi lahko bila primernega obsega in takoj na voljo. Ima tudi potrebno posojilno zmogljivost, znanje o delovanju trgov in kreditno sposobnost za uspešno izvrševanje funkcije skupnega varovalnega mehanizma.

Predlagajo se tudi posebne ureditve za upoštevanje interesov držav članic zunaj evroobmočja, ki so se pridružile bančni uniji, kar zagotavlja enako obravnavanje enakih položajev znotraj bančne unije.

Ali bodo davkoplačevalci spet morali plačevati za reševanje bank v težavah?

Ne, nasprotno. Predlog bo davkoplačevalce zaščitil še bolj, kot so zdaj.

Pri EDS v vlogi varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje gre za instrument v skrajni sili. Če bi moral EDS dejansko opravljati to funkcijo, bi deloval kot verodostojen ponudnik dodatnih sredstev v zelo kratkem času.

Morebitni prispevki iz EDS v enotni sklad za reševanje bi bili povrnjeni iz bančnega sektorja. To zagotavlja, da davkoplačevalcem ne bo treba kriti stroškov reševanja bank v težavah. Na koncu bo moral stroške kriti bančni sektor, kar pomeni, da bo varovalni mehanizem sčasoma nevtralen za javne finance.

Z vzpostavitvijo varovalnega mehanizma se bo še okrepilo zaupanje v evropski bančni sistem in ukrepe Enotnega odbora za reševanje. S tem bi se dejansko zmanjšala verjetnost za nastanek položaja, v katerem bi bilo treba uporabiti varovalni mehanizem.

Stabilizacijska funkcija

Zakaj je stabilizacijska funkcija potrebna?

Zaradi poenotenja denarne politike v območju enotne valute instrumenti makroekonomske politike sodelujočih držav članic niso več enaki. Medtem ko se države razlikujejo ter sta velikost in struktura gospodarstva pomembni v smislu verjetnosti za izpostavljenost šokom, je kriza pokazala omejenost instrumentov, ki so na razpolago posameznim državam članicam evroobmočja za ublažitev obsežnih asimetričnih šokov, saj so nekatere izgubile dostop do trgov za financiranje lastnih potreb. V več primerih je to povzročilo dolgotrajne recesije in negativne učinke prelivanja na druge države članice.

Stabilizacijska funkcija na evropski ravni bi omogočila hitro aktiviranje sredstev za države članice v primeru obsežnih asimetričnih šokov, s čimer bi se dopolnjevala vloga nacionalnih proračunov. To bi pomagalo blažiti posledice obsežnih asimetričnih šokov, ščititi naložbe v primeru gospodarskega upada in preprečevati tveganje negativnih učinkov prelivanja. Ta vprašanja so bila že obravnavana v poročilu petih predsednikov.

Stabilizacijsko funkcijo je mogoče zasnovati na različne načine. V razmisleku o poglobitvi EMU so bile opredeljene tri možnosti: evropska shema za zaščito naložb, ki podpira načrtovane in vnaprej opredeljene naložbe, npr. na področjih infrastrukture ali usposabljanja, ki bi sicer lahko bile odpovedane ali preložene; evropski sistem pozavarovanja za primer brezposelnosti, ki deluje kot pozavarovalni sklad za nacionalne sisteme, in sklad za težke čase, v katerem bi se lahko redno zbirala sredstva držav članic, izplačila pa bi se izvedla v skladu s predhodno določenimi merili. Vse te možnosti imajo svoje prednosti in bi jih bilo mogoče sčasoma združiti.

Kaj Komisija predlaga?

V poročilu petih predsednikov in razmisleku o poglobitvi EMU so bila opredeljena pomembna načela, ki še vedno veljajo: stabilizacijski instrument bi moral čim bolj zmanjšati moralno tveganje in ne bi smel povzročiti trajnih prenosov; moral bi biti strogo pogojen z jasnimi merili in stalnimi preudarnimi politikami, zlasti tistimi, ki vodijo k večji konvergenci v evroobmočju; moral bi se razviti znotraj pravnega okvira EU; moral bi biti odprt in pregleden za vse države članice in ne bi smel podvajati vloge EMS, tj. prihodnjega EDS, kot orodja kriznega upravljanja.

Taka funkcija bi dopolnjevala stabilizacijsko vlogo nacionalnih proračunov. Zato morajo države članice še naprej krepiti in ohranjati zadostne fiskalne blažilnike, zlasti v dobrih časih, kot predvideva Pakt za stabilnost in rast. V primeru gospodarskega upada bi države članice najprej uporabile svoje nacionalne avtomatske stabilizatorje in diskrecijske fiskalne politike v skladu s Paktom.

Komisija v svojem sporočilu predvideva stabilizacijsko funkcijo, ki bi združevala različne vire financiranja na ravni EU za ohranitev nacionalnih ravni naložb v primeru obsežnih asimetričnih šokov. To je v skladu s pomembno vlogo, ki jo sedanja Komisija pripisuje naložbam kot gonilu dolgoročne rasti, poleg tega pa bi to omogočilo hitrejšo uvedbo v primerjavi z drugimi možnostmi, ki so se obravnavale v razmisleku o poglobitvi EMU. Načeloma bi morale biti do dostopa upravičene samo države članice, ki so v obdobju pred obsežnim asimetričnim šokom delovale skladno z nadzornim okvirom EU.

Zadevna država članica bi v primeru obsežnega asimetričnega šoka ob izpolnjevanju jasnih meril upravičenosti in na podlagi vnaprej določenega sprožilnega mehanizma samodejno prejela podporo, ki bi lahko bila sestavljena kot skupek posojil in nepovratnih sredstev:

  • proračun EU in EDS bi lahko zagotovila posojila, za katera jamči proračun EU;
  • proračun EU bi lahko zagotovil omejeno podporo v obliki nepovratnih sredstev, predvideno v proračunu na letni ravni;
  • to podporno funkcijo bi lahko dopolnjeval mehanizem zavarovanja na podlagi prostovoljnih prispevkov držav članic.

Sčasoma bi se lahko razvilo več teh elementov.

Ta stabilizacijska funkcija je namenjena za evroobmočje, odprta pa bi bila za vse, ki želijo sodelovati. Komisija bo predlog za obdobje po letu 2020 predstavila maja 2018 kot del svojih predlogov za naslednji večletni finančni okvir.

Evropski minister za gospodarstvo in finance

Zakaj Komisija podpira uvedbo položaja evropskega ministra za gospodarstvo in finance?

Sedanja institucionalna struktura EMU je po sami naravi zapletena, saj ekonomsko, fiskalno, strukturno in finančno politiko poverja različnim organom, ki delujejo v različnih pravnih okvirih ter pod različnimi sistemi nadzora. Uvedba položaja evropskega ministra za gospodarstvo in finance bi lahko pripomogla k spodbujanju večje skladnosti, učinkovitosti, preglednosti in demokratične odgovornosti pri oblikovanju ekonomske politike v EU.

Minister bi lahko spodbujal splošne interese gospodarstva Unije in evroobmočja, in sicer tako na notranji kot tudi na svetovni ravni, ter bi z združevanjem sedanjih odgovornosti in razpoložljivega strokovnega znanja olajšal usklajevanje in izvajanje ekonomskih politik. Minister bi odgovarjal Evropskemu parlamentu, prav tako pa bi bil na voljo za sodelovanje v rednih dialogih z nacionalnimi parlamenti držav članic.

Zamisel o uvedbi položaja evropskega ministra za gospodarstvo in finance je bila obravnavana že v razmisleku o poglobitvi EMU, k temu pa je v resoluciji z dne 16. februarja 2017 pozval tudi Evropski parlament. Po drugi strani se je o zamisli glede stalnega predsednika Euroskupine razpravljalo že na vrhu držav evroobmočja oktobra 2011, predlagana pa je bila v poročilu petih predsednikov iz leta 2015.

Katere bi bile vloge evropskega ministra za gospodarstvo in finance?

Evropski minister za gospodarstvo in finance bi lahko imel funkcijo podpredsednika Komisije ter predsednika Euroskupine, nadzoroval bi delo novega EDS, odgovoren pa bi bil Evropskemu parlamentu. S položajem ministra se ne bi podvajale obstoječe funkcije ali pristojnosti. Nasprotno, položaj ministra bi ustvarjal sinergije med obstoječimi funkcijami, kar bi prispevalo k večji učinkovitosti na področju gospodarskega upravljanja v EU in evroobmočju.

Dvojna vloga, predvidena v sporočilu, kar pomeni, da bi bil evropski minister za gospodarstvo in finance hkrati član Komisije in predsednik Euroskupine, je že mogoča v okviru obstoječih Pogodb. Člen 2 Protokola št. 14 o Euroskupini, ki je priložen Pogodbama, določa, da „[m]inistri držav članic, katerih valuta je euro, izvolijo predsednika za dve leti in pol z večino teh držav članic“.

Katere pristojnosti in funkcije bi imel evropski minister za gospodarstvo in finance?

Komisija danes predstavlja pregled možnih funkcij. Minister bi lahko prevzel pristojnosti, namenjene okrepitvi splošne skladnosti in učinkovitosti pri oblikovanju ekonomske politike EU. To bi dopolnjevalo in olajševalo izvajanje nacionalnih pristojnosti, tudi v medsebojnem delovanju na ravni EU, ne da bi posegalo vanje.

Minister bi bil odgovoren za spodbujanje splošnega interesa gospodarstev EU in evroobmočja, pri čemer bi imel vlogo ključnega sogovornika pri odnosih z institucijami in organi EU, državami članicami ter širšo javnostjo. Ta vloga bi vključevala stike z mednarodnimi partnerji, v okviru katerih bi lahko minister na primer zastopal EU na srečanjih mednarodnih finančnih institucij.

Minister bi spodbujal in podpiral usklajevanje in izvajanje reform v državah članicah. Odgovoren bi bil tudi za opredelitev ustrezne fiskalne politike za evroobmočje kot celoto. Poleg tega bi lahko usklajeval uporabo ustreznih proračunskih instrumentov EU in evroobmočja, da bi se čim bolj povečala učinkovitost in uspešnost pri uresničevanju političnih prednostnih nalog EU.

Kateri so naslednji koraki?

Komisija Evropski parlament in Svet poziva, naj razmislita o zamislih iz tega svežnja, da bi se dosegel skupni dogovor glede vlog ter funkcij evropskega ministra za gospodarstvo in finance do sredine leta 2019.

Položaj evropskega ministra za gospodarstvo in finance bi se lahko uvedel postopno ter v okviru obstoječe ureditve iz Pogodb:

  • vloga ministra kot podpredsednika Komisije bi se lahko uvedla novembra 2019 v okviru imenovanja nove Komisije;
  • Euroskupina bi se lahko neformalno dogovorila, da izvoli ministra kot svojega predsednika za dva zaporedna mandata, da bi svoj mandat uskladila z mandatom Komisije.

[1] Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Nemčija, Danska, Estonija, Španija, Francija, Grčija, Madžarska, Italija, Irska, Litva, Luksemburg, Latvija, Malta, Nizozemska, Portugalska, Poljska, Romunija, Švedska, Finska, Slovenija in Slovaška.

MEMO/17/5006

Kontakti za stike z mediji:

Za vprašanja širše javnosti: Europe Direct po telefonu 00 800 67 89 10 11 ali e-pošti


Side Bar