Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija - Podatkovni list

Revizija direktive o napotitvi delavcev – pogosto zastavljena vprašanja

Strasbourg, 8. marca 2016

Kaj je napotitev delavcev?

„Napoteni“ delavec je delavec, ki ga delodajalec začasno pošlje v drugo državo članico z namenom opravljanja storitve.

Napoteni delavci se razlikujejo od mobilnih delavcev EU. Mobilni delavci EU se preselijo v drugo državo članico, da bi se tam dolgoročno ali stalno zaposlili. Prisotnost napotenih delavcev v drugi državi članici pa je strogo vezana na opravljanje storitve. Napoteni delavci ostanejo zaposleni v podjetju, ki jih napoti, in njihovo bivanje je začasno.  

Za mobilne delavce EU, ki se dolgoročno ali za stalno preselijo v drugo državo, veljajo določila sistema socialne varnosti države gostiteljice, za napotene delavce (če napotitev traja manj kot dve leti) pa še naprej določila sistema socialne varnosti domače države.

Zakaj so potrebne napotitve?

Svoboda opravljanja storitev v državah članicah EU je eden od temeljev enotnega trga. Konkretno „prosti pretok storitev“ pomeni, da podjetja lahko opravljajo storitve v drugi državi članici, ne da bi jim bilo treba tam ustanoviti sedež. Da to lahko storijo, morajo imeti možnost svoje delavce poslati v drugo državo članico, da opravijo zahtevano delo. Za zagotovitev nemotenega delovanja enotnega trga je zato treba urediti delovne pogoje, ki se uporabljajo za te delavce.

Koliko napotenih delavcev je v Evropski uniji? Kje delajo?

Po podatkih EU se je med letoma 2010 in 2014 število napotenih delavcev v EU povečalo za skoraj 45 %. Leta 2014 je bilo v EU 1,9 milijona napotitev, medtem ko jih je bilo leta 2010 1,3 milijona in leta 2013 1,7 milijona. Napotitve v povprečju trajajo štiri mesece.

Na splošno napoteni delavci predstavljajo samo 0,7 % vseh zaposlitev v EU. Vendar je veliko število napotenih delavcev skoncentrirano v nekaterih sektorjih in državah članicah.

Samo v gradbeništvu je 43,7 % vseh napotitev, veliko napotitev pa je tudi v predelovalni industriji (21,8 %), izobraževanju, zdravstvu in storitvah na področju socialnega varstva (13,5 %) ter na področju poslovnih storitev (10,3 %).

Nemčija, Francija in Belgija so tri države članice, ki privabljajo največ napotenih delavcev, saj imajo skupaj okoli 50 % vseh napotenih delavcev. Na drugi strani pa največ delavcev napotijo Poljska, Nemčija in Francija.

Kaj zagotavlja veljavna direktiva o napotitvi delavcev (iz leta 1996)?

Pravo EU trenutno opredeljuje sklop obveznih pravil v zvezi s pogoji za delo in zaposlitev, ki se morajo uporabljati za napotene delavce. Ta pravila so opredeljena v Direktivi 96/71/ES, ki je bila sprejeta leta 1996.

Ta direktiva določa, da so delavci, ki so napoteni v drugo državo članico, po zakonu upravičeni do sklopa temeljnih pravic, ki veljajo v državi članici gostiteljici, v kateri se opravlja naloga – čeprav so še vedno zaposleni v podjetju, ki jih napoti, in zato za njih velja pravo zadevne države članice. V gradbenem sektorju, pa tudi v drugih sektorjih, če to želijo države članice, se uporabljajo tudi pravila splošno veljavnih kolektivnih pogodb, ki jih sklenejo socialni partnerji. Te pravice zajemajo:

  •    minimalno plačo;
  •    maksimalni delovni čas in minimalni počitek;
  •    minimalni plačani letni dopust;
  •    pogoje za posredovanje dela delavcev prek agencij za zagotavljanje začasnega dela;
  •    zdravje, varnost in higieno pri delu;
  •  enako obravnavanje moških in žensk.

To so minimalni pogoji, do katerih so upravičeni napoteni delavci. Delodajalci se lahko odločijo, da za delavce uporabijo ugodnejše delovne pogoje.

Direktiva o napotitvi delavcev ne obravnava vidikov socialne varnosti. Ti so določeni v Uredbi 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

Kakšna je vloga direktive o izvrševanju določb o napotitvi delavcev iz leta 2014?

Leta 2014 je bila sprejeta Direktiva 2014/67/EU (t. i. direktiva o izvrševanju). Ta direktiva naj bi z obravnavanjem vprašanj, povezanih z goljufijami, izogibanjem pravilom in izmenjavo informacij med državami članicami, okrepila uporabo pravil o napotitvi delavcev v praksi.

Direktiva o izvrševanju zlasti:

  • povečuje ozaveščenost napotenih delavcev in podjetij o njihovih pravicah in obveznostih;
  • izboljšuje sodelovanje med nacionalnimi organi, pristojnimi za napotitve;
  • obravnava t. i. družbe „poštni nabiralniki", ki napotitve uporabljajo za izogibanje zakonu;
  • določa odgovornosti držav članic za preverjanje skladnosti s pravili o napotitvi delavcev;
  • določa zahteve za podjetja, ki napotijo delavce, za olajšanje preglednosti informacij in inšpekcijskih pregledov;
  • pooblašča sindikate in druge stranke, da lahko vložijo pritožbe in začnejo sodne in/ali upravne postopke proti delodajalcem napotenih delavcev, če pravice slednjih niso spoštovane;
  • zagotavlja dejansko uporabo in pobiranje upravnih kazni in glob v državah članicah, če zahteve prava EU o napotitvah niso spoštovane.

Direktiva o izvrševanju nacionalnim organom ponuja učinkovito orodje za razlikovanje med resnično napotitvijo na eni strani ter zlorabami in izogibanjem pravilom na drugi. Organi države članice, ki sprejema delavce, na primer lahko od organov države članice, ki jih pošilja, zahtevajo, da preverijo, ali podjetja, ki napotijo delavce, v navedeni državi dejansko opravljajo večji del svojih dejavnosti, ne le notranjih administrativnih dejavnosti. Eno izmed pomembnih meril, ki jih je treba upoštevati, je, ali se napoteni delavci v navedeni državi zaposlijo.

Države članice morajo direktivo o izvrševanju v nacionalno zakonodajo prenesti do 18. junija 2016.

Zakaj Evropska komisija predlaga revizijo direktive iz leta 1996?

V svojih političnih usmeritvah se je Komisija zavezala k usmerjeni reviziji direktive iz leta 1996, da bi zagotovila preprečevanje socialnega dampinga v EU. Na podlagi revizije, ki vključuje posvetovanje z deležniki in oceno učinka, je Komisija v delovnem programu za leto 2016 napovedala usmerjeno revizijo direktive o napotitvi delavcev, da bi odpravila nepoštene prakse. Napovedana zakonodajna pobuda se danes uresničuje.

Od leta 1996 so se gospodarske razmere in razmere na trgu dela v Evropski uniji znatno spremenile. V zadnjih dvajsetih letih se je enotni trg povečal, povečale pa so se tudi razlike v plačah, kar je nehote spodbudilo uporabo napotitev kot načina za izkoriščanje teh razlik. Zakonodajni okvir, ki je bil uveden z direktivo iz leta 1996, ne ustreza več povsem tej novi realnosti.

Ker morajo poleg tega podjetja, ki napotijo delavce, spoštovati samo minimalno plačo države članice gostiteljice, to pogosto vodi v velike razlike v plačah med napotenimi in lokalnimi delavci, zlasti v državah članicah, v katerih so plače razmeroma visoke. Po podatkih naj bi napoteni delavci v nekaterih sektorjih in državah članicah zaslužili do 50 % manj kot lokalni delavci.

Velike razlike v plačah izkrivljajo konkurenco med podjetji, kar ovira nemoteno delovanje enotnega trga. Prilagoditev pravil o napotitvi delavcev trenutnim gospodarskim in socialnim razmeram je zato nujna tako z gospodarskega kot tudi socialnega vidika.

Poleg tega bo revizija priložnost za zagotovitev večje usklajenosti z drugimi zakonodajnimi akti EU, ki so bili sprejeti po direktivi iz leta 1996. Obstajajo določene neusklajenosti med obstoječo direktivo in drugimi zakonodajnimi akti EU, kot so Uredba 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in direktiva o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Z uskladitvijo zadevnih določb bodo pravila postala jasnejša za podjetja, organe izvrševanja in delavce.

S pobudo želi Komisija oblikovati trdnejši okvir za napotitve v EU, kar bi prispevalo k pravičnejšemu in bolj poglobljenemu enotnemu trgu.

Kaj predlaga Evropska komisija?

Komisija predlaga ciljno usmerjeno revizijo direktive iz leta 1996.

Plačilo napotenih delavcev

1. Glavna sprememba se nanaša na plačo, do katere je upravičen napoteni delavec. Trenutna direktiva samo zahteva, da za napotene delavce velja minimalna plača. Novi predlog predvideva uporabo istih pravil o plači, ki veljajo v državi članici gostiteljici v skladu z zakonom ali splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami. Za napotene in lokalne delavce bodo zato veljala ista pravila glede plačila.

Kakšna je razlika? Plačilo za delo pogosto ne vključuje samo minimalne plače, temveč tudi druge elemente, kot so nagrade ali dodatki (npr. božičnica) ali dodatek za delovno dobo. Države članice bodo morale pregledno navesti različne elemente plače na svojem ozemlju. Te elemente, če so določeni z zakonom ali splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami, bo odslej treba upoštevati pri plačevanju napotenih delavcev.

Predlog na noben način ne posega v mehanizme določanja plač držav članic, temveč zagotavlja, da so napoteni delavci glede plačila obravnavani po istih pravilih kot lokalni delavci.

Primer:

Delavcu, ki je napoten v gradbeni sektor v Belgijo, je poleg minimalne plače glede na njegovo kategorijo (od 13,379 EUR do 19,319 EUR na uro) treba priznati elemente plače, ki jih zagotavlja splošno veljavna kolektivna pogodba za gradbeni sektor:

– dodatek za slabo vreme;

– dodatek za mobilnost;

– dodatek k plači za posebne obremenitve;

– dodatek za obrabo orodja itn.

2) Komisija predlaga, da pravila iz splošno veljavnih kolektivnih pogodb postanejo obvezna za napotene delavce v vseh gospodarskih sektorjih.

Kakšna je razlika? Ta pravila se zdaj uporabljajo samo v gradbenem sektorju in države članice se lahko odločijo, ali bodo splošno veljavne kolektivne pogodbe uporabile tudi za napotene delavce v drugih sektorjih. Države članice se lahko še vedno same odločijo, ali bodo kolektivne pogodbe razglasile za splošno veljavne. Če jih, se pogodbe začnejo uporabljati tudi za napotene delavce.

Primer:

Nekaj držav članic je že predpisalo, da se splošno veljavne kolektivne pogodbe uporabljajo tudi za napotene delavce v vseh sektorjih (Avstrija, Belgija, Španija, Francija, Grčija, Finska, Italija, Nizozemska, Poljska, Slovenija). Za te države to novo pravilo ne bo prineslo sprememb. V drugih državah članicah, na primer v Nemčiji, na Irskem in v Luksemburgu, so to možnost v svoje zakonodaje uvedli samo v določenih sektorjih.

3) V primeru podizvajalskih verig bodo imele države članice možnost, da za napotene delavce uporabijo enaka pravila o plačilu kot tista, ki so zavezujoča za glavnega izvajalca, tudi če so ta pravila določena v kolektivnih pogodbah, ki niso splošno veljavne.

Kakšna je razlika? Podjetja zelo pogosto in zlasti pri velikih projektih sodelujejo s številnimi podizvajalci. Države članice lahko od glavnih izvajalcev zahtevajo, da sprejmejo samo tiste podizvajalce, ki spoštujejo pravila o plačilu, na primer iz kolektivnih pogodb (splošno veljavnih ali ne). Če se tako pravilo določi na nacionalni ravni, ga lahko države članice uporabijo tudi za podizvajalce, ki napotijo delavce na njihovo ozemlje.

Primer: Francosko gradbeno podjetje (izvajalec) želi oddati naročilo v podizvajanje lokalnemu francoskemu gradbenemu podjetju in španskemu gradbenemu podjetju. Če francoski predpisi določajo, da lahko izvajalci za podizvajalce najamejo samo podjetja, ki spoštujejo sporazume o plačilu na ravni podjetja, lahko Francija enako pravilo uporabi tudi za španskega podizvajalca.

Pravila o agencijah za zagotavljanje začasnega dela

Načelo enakega obravnavanja z lokalnimi agencijskimi delavci se bo uporabljalo tudi za napotene agencijske delavce, s čimer se bo zagotovila usklajenost z veljavno zakonodajo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela na nacionalni ravni.

Kakšna je razlika? Zakonodaja EU že določa, da morajo v domačem okolju za delavce, katerih delo posreduje agencija za zagotavljanje začasnega dela, veljati enaki pogoji zaposlovanja in dela kot za njihove sodelavce v podjetju, kjer delajo. Doslej se to načelo ni nujno uporabljalo za delavce, ki jih je napotila agencija za zagotavljanje začasnega dela iz druge države članice. Predlog bi tako zagotovil enako obravnavanje glede plačila tudi za napotene agencijske delavce.

Primer: Trenutno je možnost iz veljavne direktive v nacionalno zakonodajo uvedla polovica držav članic. V teh državah članicah ne bodo potrebne spremembe.

Avstrija, Ciper, Estonija, Grčija, Finska, Hrvaška, Madžarska, Irska, Latvija, Portugalska, Slovenija in Slovaška pa bodo morale za vključitev tega načela spremeniti svojo nacionalno zakonodajo.

Če je začasni delavec napoten v podjetje, ki ga zavezuje kolektivna pogodba, ki ni splošno veljavna (npr. kolektivna pogodba na ravni podjetja), se bodo morali odslej za agencijske delavce, ki jih napoti agencija s sedežem v drugi državi članici, uporabljati ugodnejši pogoji.

Dolgoročne napotitve

Komisija še predlaga, da se za delavce, ki so napoteni za več kot dve leti (dolgoročne napotitve), uporabljajo vsaj obvezna pravila o varstvu delavcev iz delovnega prava države članice gostiteljice. Primerljivo pravilo o 24 mesecih že obstaja v zakonodaji o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

Kakšna je razlika? Trenutno za vse napotene delavce že veljajo številne pomembne določbe delovnega prava države članice gostiteljice, na primer v zvezi z zdravjem, varnostjo in higieno pri delu ali enakim obravnavanjem moških in žensk. Za druge zadeve, kot je na primer varstvo pred neupravičenim odpuščanjem, pa se uporablja delovno pravo domače države članice. V skladu s predlagano spremembo bi se dolgoročno napoteni delavci glede večine vidikov delovnega prava obravnavali enako kot lokalni delavci v državi članici gostiteljici. Če je mogoče predvideti, da bo delavec napoten več kot 24 mesecev, se bo to pravilo uporabljalo že od prvega dne naprej. V vseh drugih primerih se bo začelo uporabljati takoj, ko bo obdobje napotitve preseglo 24 mesecev.

Primer:

Za delavce, napotene v Nemčijo za več kot dve leti, bodo veljala nemška pravila o varstvu pred neupravičenim odpuščanjem, tudi če delovno pravo v njihovih državah takega varstva ne določa.

Ali ta predlog uvaja načelo enakega plačila za enako delo v okviru napotitve?

Da, in sicer ob upoštevanju različnih razmer v državah in potrebe po ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev za vse ponudnike storitev.

Vsaka država ima lahko različna pravila za zagotavljanje poštenega plačila delavcev. Predlog zagotavlja, da ta pravila enakovredno veljajo tako za lokalne kot za napotene delavce. Domača podjetja in podjetja, ki napotijo delavce, bodo na splošno morala spoštovati vsa pravila o plačilu. Pri oddajanju naročil v podizvajanje se to načelo lahko razširi tudi na pravila iz kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb, ne glede na njihovo splošno veljavnost in obseg ali pomen na nacionalni ravni. Glede napotenih agencijskih delavcev predlog zagotavlja enakovredno obravnavanje v zvezi z vsemi osnovnimi pogoji zaposlovanja in dela.

Ali bo Komisija odločila, kakšno plačo mora podjetje plačati svojim napotenim delavcem?

Ne, to je stvar pogodbene svobode.

Namen predloga Komisije je vzpostaviti enake konkurenčne pogoje med domačimi podjetji in podjetji, ki napotijo delavce, ter zagotoviti, da se pravila, ki veljajo za prva, uporabljajo tudi za slednja. S tem se bosta zagotovila varstvo delavcev in poštena konkurenca med podjetji.

Različna podjetja bodo še vedno lahko določala različne pogoje za delo in plačilo, vendar samo, če bodo zagotavljala ugodnejše pogoje od tistih, ki jih zahtevajo pravila države članice gostiteljice.

Ali bo predlagana revizija prinesla spremembe za države članice, ki nimajo sistema za razglasitev kolektivnih pogodb za splošno veljavne?

Pravila, ki državam članicam, ki nimajo sistema za razglasitev kolektivnih pogodb za splošno veljavne, omogočajo, da izhajajo iz nekaterih drugih kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb (člen 3(8)), ostajajo nespremenjena.

Ali bo revizija direktive o napotitvi delavcev vplivala na napotitev delavcev / opravljanje storitev iz tretjih držav?

Ponudniki storitev in delavci iz tretjih držav so upravičeni do dostopa na trg EU samo v primerih, če takšen dostop zagotavlja mednarodni trgovinski sporazum na podlagi vzajemnosti. Če imajo ponudniki storitev iz tretjih držav dostop na trg EU, jih na splošno zavezujejo pravila delovnega prava države članice, v katero napotijo delavce. Revidirana direktiva o napotitvi delavcev bo še naprej določala, da „podjetja s sedežem v državi, ki ni članica, ne smejo biti obravnavana bolj ugodno kot podjetja s sedežem v kateri od držav članic“. To pomeni, da morajo države članice za podjetja, ki imajo sedež v državi, ki ni članica, in ki napotijo delavce na njihovo ozemlje, uporabljati najmanj iste zahteve kot za podjetja, ki na njihovo ozemlje napotijo delavce iz druge države članice.

MEMO/16/467

Kontakti za stike z mediji:

Za vprašanja širše javnosti: Europe Direct po telefonu 00 800 67 89 10 11 ali e-pošti


Side Bar