Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija - Podatkovni list

Vprašanja in odgovori v zvezi s sporočilom Evropske komisije Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020

Bruselj, 25 februar 2015

1. Kaj je cilj sporočila?

Sporočilo predstavlja vizijo EU za pregleden, dinamičen in pravno zavezujoč dogovor Združenih narodov v zvezi s podnebnimi spremembami, ki svet usmerja na pot, ki preprečuje, da bi globalno segrevanje doseglo nevarne ravni. Mednarodna pogajanja potekajo, njihov zaključek pa je predviden na konferenci ZN o podnebnih spremembah decembra 2015 v Parizu.

Sporočilo odločitve, sprejete na evropskem vrhu oktobra 2014, predstavlja v obliki ciljev EU za zmanjšanje emisij (t.i. načrtovani nacionalni prispevki ali INDC) za novi sporazum.

2. Kako se to sporočilo ujema s strategijo evropske energetske unije, predstavljene danes?

Sporočilo je ključen element pri izvajanju prednostne naloge Junckerjeve Komisije, in sicer izgradnje trdne energetske unije z v prihodnost usmerjeno podnebno politiko.

Oktobra 2014 so se voditelji EU dogovorili o znižanjih emisij toplogrednih plinov doma za vsaj 40 % do leta 2030 skupaj z drugimi glavnimi gradniki okvira politike za leto 2030. Namen tega je izboljšati konkurenčnost, zanesljivost in trajnost gospodarstva ter energetskega sistema Evropske unije, določen pa je tudi cilj 27 % za obnovljive vire energije in prihranke energije do leta 2030. Revizija sistema EU za trgovanje z emisijami bo del zakonodajnega okvira za obdobje po letu 2020.

Spopadanje s podnebnimi spremembami zahteva odgovor politike na mednarodni ravni. EU je odgovorna za okoli 10 % svetovnih emisij, ta delež pa se bo v prihodnjem desetletju še naprej zmanjševal. Leta 2011 je 196 pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja sprejelo odločitev o pripravi novega sporazuma, ki bi ga uporabljale vse pogodbenice, in sicer do konca leta 2015, ko bo potekala konferenca o podnebnih spremembah v Parizu. To sporočilo predlaga zasnovo glavnih elementov tega sporazuma.

3. Zakaj potrebujemo nov sporazum o podnebju?

Mednarodna skupnost je priznala znanstvene dokaze, da je povišanje temperature na svetovni ravni treba zadržati precej pod 2 °C (3,6 °F) glede na temperaturo v predindustrijskem obdobju, s čimer bi se preprečilo, da bi podnebne spremembe dosegle nevarne ravni. Vendar mednarodni ukrepi do danes niso bili zadostni: povišanje povprečne svetovne temperature površja v letu 2100 je ocenjeno na 3,7 do 4,8 °C nad povprečjem iz obdobja 1850–1900, medtem ko trenutno povišanje temperature znaša 0,85 °C.

Zadnja ocena podnebnih znanstvenikov v okviru Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) kaže, da se možnosti za zadržanje pod mejo 2 °C zmanjšujejo zelo hitro. Omejitev porasta temperature bo zahtevala znatno in trajno znižanje emisij toplogrednih plinov vseh držav. Odlaganje ukrepov bo dražje in tehnološko zahtevnejše, oslabilo pa bo tudi možnosti za učinkovito zmanjševanje emisij in pripravo na učinke podnebnih sprememb.

Od leta 1994 se Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), katere članstvo s 196 pogodbenicami, vključno z EU, pokriva skoraj ves svet, osredotoča na izzive preprečevanja nevarnega človekovega poseganja v globalni podnebni sistem. Kjotski protokol je bil bistveni prvi korak, vendar je obsegal le 39 industrializiranih držav in po pričakovanjih sam ne bi zadostoval za rešitev problema. Po konferenci v Københavnu je do leta 2014 več kot 90 držav, tako razvitih kot v razvoju, sprejelo prostovoljne zaveze za leto 2020. Vendar so te nezadostne za dosego sprejetega cilja glede porasta temperature za manj kot 2 °C.

Iz tega razloga so se leta 2011 v okviru UNFCCC začela pogajanja o novem pravno zavezujočem sporazumu, ki vključuje vse pogodbenice, kar bo svet usmerilo na pot proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C. Sporazum bo po predvidevanjih sprejet decembra 2015 v Parizu in bo začel veljati leta 2020.

EU meni, da bi novi protokol moral vključevati pravno zavezujoče zaveze glede zmanjšanja emisij. To bo za vlade, trge in javnost jasen signal, da so pogodbenice protokola zavezane k boju proti podnebnim spremembam. Takšne zaveze so najodločnejši izraz politične volje pogodbenice, da jih izpolni, hkrati pa zagotavljajo potrebno predvidljivost in gotovost za vse javne in zasebne akterje ter trajnost v razmerju do domačih političnih sprememb. To se lahko doseže edino z novim sporazumom, ki bi ga uporabljale vse pogodbenice.

4. Kaj so ključne točke sporočila?

Ključne točke sporočila so naslednje:

  • odločitve, ki so jih voditelji EU sprejeli na evropskem vrhu oktobra 2014, predstavlja v obliki ciljev EU za zmanjšanje emisij za novi svetovni sporazum v zvezi s podnebnimi spremembami. Cilj je oblikovan v skladu z zahtevami po informacijah, o čemer je bil dosežen dogovor v Limi. EU bo pripravljena predložiti svoj prispevek sekretariatu UNFCCC do konca marca 2015;
  • vse države poziva k predložitvi predlaganih ciljev zmanjšanja emisij za obdobje po letu 2020 do leta 2025/2030, in sicer dovolj zgodaj pred konferenco v Parizu. Zlasti Kitajska, ZDA in druge države iz skupine G20 bi morale to storiti do konca prvega četrtletja 2015;
  • sporočilo predstavlja vizijo EU za pregleden, dinamičen in pravno zavezujoč dogovor, ki vsebuje poštene in ambiciozne zaveze za vse pogodbenice na podlagi razvijajočih se geopolitičnih okoliščin. Skupaj bi te zaveze v skladu z znanostjo morale svet usmeriti na pot k zmanjšanju svetovnih emisij do leta 2050 za vsaj 60 % pod ravnmi iz leta 2010;
  • predlaga, da bi sporazum iz leta 2015 po možnosti moral biti v obliki protokola v okviru UNFCCC in bi začel veljati takoj po ratifikaciji v državah, ki skupaj ustvarijo 40 Gt ekvivalenta CO2. To ustreza približno 80 % svetovnih emisij v letu 2010. EU, Kitajska in ZDA bi morale pokazati politično vodstvo s tem, da čim prej pristopijo k protokolu;
  • v okviru novega protokola bi bilo treba vse države spodbuditi, da poleg zavez za zmanjšanje emisij sodelujejo pri podnebnem financiranju, razvoju in prenosu tehnologij ter krepitvi zmogljivosti;
  • da bi države dosegle trajnostni razvoj, odporen na podnebne spremembe, bi moral protokol okrepiti zaveze pogodbenic o izvajanju prilagoditvenih ukrepov, sodelovanju in spodbujanju učinkovite ter uspešne uporabe strategij za zmanjšanje emisij in prilagoditev škodljivim učinkom podnebnih sprememb;
  • sporočilo poudarja potrebo po tem, da se v protokolu zahteva zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v vseh sektorjih, vključno z letalskim in ladijskim prevozom, kot tudi fluoriranih plinov. Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in Montrealski protokol bi morali na teh področjih ukrepati do konca leta 2016;
  • poudarja, kako lahko druge politike EU, kot so trgovina, raziskave v znanosti, tehnološki razvoj in inovacije ter gospodarsko in razvojno sodelovanje podpirajo in krepijo mednarodno podnebno politiko EU;
  • sporočilo je dopolnjeno z akcijskim načrtom za podnebno diplomacijo, čigar namen je v sklopu priprav na konferenco v Parizu okrepiti ozaveščanje s strani EU in oblikovati zavezništva z ambicioznimi državami partnerkami zunaj EU.

5. Zakaj bi morale prispevati vse države in kakšen bi moral biti njihov prispevek?

Novi protokol mora odražati razvoj nacionalne odgovornosti v svetovnem gospodarstvu ter današnje geopolitične razmere in zmožnost držav, da prispevajo svoj delež.

Novembra 2014 sta Kitajska in ZDA, ki na svetovni ravni ustvarita največ emisij, sledili EU z oznanitvijo ciljev za obdobje po letu 2020. Skupaj pokrivata samo okoli polovico trenutnih svetovnih emisij. Da bi bil učinkovit, mora novi protokol pokrivati najširše geografsko območje in vsebovati najvišjo možno raven ambicij. Države z največjo odgovornostjo in zmogljivostmi morajo biti pri svojem prispevku najbolj ambiciozne. Pomembno pa je, da so udeležene in k izpolnitvi svoje vloge zavezane vse države. Prispevek vsake pogodbenice bi moral glede na njihove trenutne zaveze odražati znaten napredek pri ravni ambicij in obsegu. Odražati bi moral usmerjenost k nizkim ravnem celotnih emisij in izboljšave v intenzivnosti emisij skozi čas.

6. Kako lahko novi sporazum pomaga pri spodbujanju podnebnega financiranja?

Prehod na gospodarstva z nizkimi emisijami, ki so odporna na podnebne spremembe, bo zahteval velike spremembe v investicijskih vzorcih. Pomembno vlogo bo imelo tako javno kot zasebno financiranje. Protokol bi za pogodbenice novega protokola moral zagotavljati okvir za spodbujanje investicij v programe in projekte z nizkimi emisijami, odporne na podnebne spremembe. To bi npr. lahko vključevalo zavezo vseh pogodbenic novega protokola, da okrepijo t.i. spodbudna okolja, da se spodbudijo investicije v tehnologije z nizkimi emisijami in za odpornost na podnebne spremembe. Vzpostavitev pravilnega sklopa specifičnih lokalnih pogojev – pravnih, organizacijskih, davčnih, informacijskih in političnih – je ključna za uspešno pritegnitev podnebnega financiranja. Pogodbenice novega protokola bi se morale tudi zavezati, da bodo okoljska vprašanja vključile v svoje politike, razvojne strategije in investicije ter tako izkoristile mnoge sinergije med razvojem in podnebnim financiranjem. Celotni obseg podnebnega financiranja, potrebnega za blažitev in prilagoditev podnebnim spremembam po letu 2020, bo bolj jasen takoj, ko bo objavljena večina načrtovanih nacionalnih prispevkov in nacionalnih načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam.  

7. Bo EU še naprej podpirala podnebno politiko v državah v razvoju?

Da, EU je zavezana k nadaljnji podpori državam v razvoju. EU je razvila širok nabor finančnih instrumentov, ki so usmerjeni k potrebam po financiranju v različnih državah in sektorjih. Najmanj razvite in najbolj ranljive države bodo še naprej imele prednosten dostop do nepovratnih sredstev, npr. prek globalnega zavezništva EU o podnebnih spremembah ali programov sodelovanja EU z določenimi državami in regijami. Poleg nepovratnih sredstev EU spodbuja posojila in zasebne investicije prek svojih regionalnih investicijskih instrumentov. Od leta 2007 je bilo v okviru teh instrumentov skupaj podeljenih okoli 1 milijarde EUR sredstev, ki so bila združena z več kot 6 milijardami EUR javnih posojil, kar je vodilo k projektnemu financiranju v višini več kot 25 milijard EUR za več kot 120 projektov na področju podnebja v državah v razvoju. Poleg tega mnogo držav članic EU podpira države v razvoju z zelo pomembnimi dvostranskimi programi sodelovanja in prek večstranskih skladov, kot sta Zeleni podnebni sklad in Globalni sklad za okolje. Samo v letu 2013 so EU in države članice skupaj zagotovile okoli 9,5 milijarde EUR (približno 12 milijard USD) nepovratnih sredstev in posojil za podporo podnebnim politikam v državah v razvoju.

8. Kakšen je postopek priprave in zbiranja prispevkov za zmanjšanje emisij k sporazumu iz leta 2015?

Načrtovane nacionalne prispevke (INDC) bo pripravila vsaka pogodbenica UNFCCC, kot so to storile EU in države članice. Zahteve po informacijah za opis predlaganih ciljev na jasen, pregleden in razumljiv način so bile predstavljene v Pozivu iz Lime k podnebnim ukrepom, sprejetem decembra 2014 na konferenci v Peruju.

Vse pogodbenice morajo predstaviti svoje INDC dovolj zgodaj pred konferenco v Parizu. EU pričakuje, da bodo države iz skupine G20, druga pomembna gospodarstva in druge države, ki to lahko storijo, svoje načrtovane prispevke predstavile do konca prvega četrtletja 2015.

Predlagani prispevek EU je vključen v sporočilo in predstavlja njen cilj zmanjšanja emisij v obliki INDC skladno z dogovorjenimi zahtevami. EU bo pripravljena predložiti svoj INDC do konca marca.

V okviru UNFCCC je bil pripravljen poseben portal za pogodbenice, da naložijo svoje INDC, ki bodo objavljeni na njihovem spletišču. Kot je bilo določeno na podnebni konferenci v Limi, bo v okviru UNFCCC do 1. novembra 2015 pripravljeno tudi zbirno poročilo o skupnem učinku predlaganih prispevkov, ki jih bodo pogodbenice predložile do 1. oktobra 2015.

9. Kako bo k novemu sporazumu prispevala EU?

Prispevek EU k pariškemu sporazumu iz leta 2015 bo v obliki zavezujočega cilja zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov za „vsaj 40 %“ do leta 2030 in bo zajemal širše gospodarstvo. Za dosego splošnega cilja bodo sektorji, zajeti vsistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), do leta 2030 morali zmanjšati emisije za 43 % glede na leto 2005. Emisije iz sektorjev, ki niso vključeni v EU ETS, se bodo morale zmanjšati za 30 % pod raven iz leta 2005. Cilj „vsaj 40 %“ je ambiciozen in pošten ter v skladu s stroškovno-učinkovitim načrtom za zmanjšanje domačih emisij za vsaj 80 % do leta 2050.

10. Kaj bo v primeru, če na konferenci v Parizu vsi predlagani prispevki skupaj ne bodo zadostovali za dosego cilja porasta temperature za manj kot 2 ˚C?

Če bi skupne zaveze iz Pariza bile nezadostne za izpolnitev zahteve znanosti v zvezi z dosego cilja porasta temperature za manj kot 2 ˚C, bi morali protokol in sklepi, sprejeti v Parizu, zagotoviti, da se svet čim prej usmeri proti temu cilju.

Prvič, ključno je, da je sporazum dinamičen in vsebuje proces za reden pregled in krepitev zavez za blažitev, skladne z dolgoročnim ciljem in najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Če skupna svetovna prizadevanja ne bodo zadostovala za dosego potrebnega, bi moral ta petletni proces spodbuditi pogodbenice k povišanju sedanjih zavez v naslednjih ciljnih obdobjih. Petletni proces pregleda, ki bi se začel leta 2020, bi pripomogel k preglednosti, jasnosti in razumevanju zavez pogodbenic za blažitev z vidika njihovih prispevkov k cilju porasta temperature za manj kot 2 ˚C. V okviru pregleda bi pogodbenice morale biti pozvane k razlagi napredka v zvezi z njihovimi zavezami za blažitev in zakaj menijo, da je njihovo ukrepanje pošteno in ambiciozno. Proces bi tudi moral upoštevati razvoj zmogljivosti, odgovornosti in nacionalnih okoliščin.

Drugič, v Parizu bi bilo treba sprejeti odločitev o procesu, ki bi se začel leta 2016, kjer se opredelijo območja z visokim blaženjem in uresničijo neizkoriščene priložnosti prek mednarodnega sodelovanja, npr. s pomočjo Zelenega podnebnega sklada.

Tretjič, podnacionalne in nevladne ukrepe ter ukrepe zasebnega sektorja, ki dopolnjujejo vladne ukrepe, bi bilo treba dodatno okrepiti. Veliko pobud je bilo sproženih septembra 2014 na podnebnem vrhu generalnega sekretarja ZN in v Limi na konferenci o podnebnih spremembah.

11. Kako bomo vedeli ali države izpolnjujejo cilje?

Edini način za oblikovanje potrebnega zaupanja v novi protokol je, da se zagotovi, da vključuje trden sistem za preglednost in odgovornost. Sistem mora vsebovati skupna pravno zavezujoča pravila, ki se nanašajo na meritve, poročanje, preverjanje in obračunavanje za vse pogodbenice in povezan proces doseganja skladnosti.

Skupen okvir za meritve, poročanje, preverjanje in obračunavanje vzdržuje neokrnjenost zavez, saj omogoča pogodbenicam, da pregledno in dosledno prikazujejo, da svoje zaveze izpolnjujejo in da so rezultati v poročilih pravilni. Pogodbenicam bo tudi omogočal, da prikažejo, kako daleč skupno napredujejo, zagotavljal pa bo potrebne informacije, da se oblikuje učinkovita nacionalna politika ublažitve. Proces doseganja skladnosti bo spodbujal in olajšal pravočasno ter učinkovito izvajanje v vseh pogodbenicah, krepil zaupanje, da vse pogodbenice opravljajo svoj delež, in zagotovil pravno varnost ter predvidljivost. To je ključni element na poti pri doseganju cilja porasta temperature za manj kot 2 ˚C.

12. Kakšno vlogo ima prilagajanje v novem sporazumu o podnebju?

Čeprav je ambiciozno ukrepanje bistveno za zmanjšanje emisij, so individualni in skupni ukrepi za priprave na škodljive učinke podnebnih sprememb in prilagajanje nanje enako pomembni. Prilagajanje bo tako osrednji element novega protokola. Novi protokol bi moral poudariti zaveze vseh držav, da sprejmejo ukrepe za spodbujanje ustreznega prilagajanja, vključitev prilagajanja v zadevne nacionalne in regionalne procese načrtovanja ter za sodelovanje, da se doseže trajnostni razvoj, odporen na podnebne spremembe.

Da bi se lahko ocenil napredek pri izpolnjevanju cilja konvencije, bi protokol moral izboljšati poročanje o učinkovitosti prilagajanja in pridobljenih izkušnjah s krepitvijo odpornosti, in sicer z nacionalnimi sporočili. Protokol bi moral okrepiti pomoč regijam in državam, ki so še posebej občutljive na škodljive učinke podnebnih sprememb, vključno z zagotavljanjem finančne in tehnične podpore kot tudi krepitvijo zmogljivosti.

13. Kakšni so obeti za sklenitev globalnega sporazuma?

Obeti so dobri. Eden izmed izzivov je zagotoviti, da bo novi protokol ustrezal svojemu namenu še vrsto let. Zato mora biti ambiciozen, trden, dinamičen in sposoben obdržati svet na poti proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C.

EU trdno verjame, da se bodo z novim protokolom močno okrepila in razširila skupna mednarodna prizadevanja za omejitev podnebnih sprememb. V preteklih dvanajstih mesecih se je okrepil svetovni javni in politični zagon za povečano ukrepanje proti podnebnim spremembam. O pripravljenosti in odločenosti vsega sveta jasno pričata tako oktobrski dogovor voditeljev EU, da zmanjšamo domače emisije toplogrednih plinov za „vsaj“ 40 %, kot poznejša izjava ZDA in Kitajske o njunih prihodnjih podnebnih ukrepih. Na podnebni konferenci v Limi so bile sprejete zaveze za prispevke v Zeleni podnebni sklad, ki bodo namenjeni pomoči državam v razvoju, in sicer več kot 10 milijard USD, od tega bodo skoraj polovico prispevale države članice EU.

Ključno je sporočilo iz petega poročila IPCC o oceni, da je cilj porasta temperature za manj kot 2 °C še vedno možno doseči, hkrati pa poudarja nujnost takojšnjega ambicioznega globalnega in skupnega ukrepanja.

Za dosego učinkovitega sporazuma bo potrebna močna politična volja vseh pogodbenic, zlasti skupine G20 in drugih držav z visokim ali srednje visokim dohodkom.

14. Kaj sledi?

Sporočilo bo predstavljeno ministrom EU za okolje na njihovem zasedanju 6. marca. V prihodnjih tednih bo EU dokončno oblikovala svoj prispevek k novemu svetovnemu podnebnemu sporazumu, ki ga bo do konca marca posredovala UNFCCC.

Prednostne naloge EU v mesecih pred nami vključujejo intenziven dialog in sodelovanje s partnerskimi državami ter spodbujanje skupine G20 in drugih držav z visokim ali srednje visokim dohodkom, da prevzamejo pobudo s pravočasnimi in ambicioznimi prispevki, zlasti v okviru foruma gospodarskih velesil, skupine G20 in skupine G7.

Evropska komisija preučuje organizacijo namenske mednarodne konference, da okrepi medsebojno razumevanje razpona predlaganih prispevkov (INDC) in ustreznost skupnih ambicij pred konferenco v Parizu.

15. Kdo bi imel koristi?

Vse države na svetu in njihovi državljani bodo imeli koristi, če se prepreči, da podnebne spremembe dosežejo kritično raven. Peto poročilo o oceni Medvladnega foruma za podnebne spremembe izpostavlja negativne učinke neuspeha pri ukrepanju proti podnebnim spremembam.

Poleg omejevanja učinkov podnebnih sprememb specifične gospodarske in okoljske koristi za EU vključujejo:

- povečano energetsko zanesljivost, povezano zlasti z zmanjšano uporabo in uvozom fosilnih goriv;

- izboljšano energijsko učinkovitost v primerjavi s sedanjimi politikami, kar bo pomagalo zmanjšati stroške, ustvariti delovna mesta in povečati konkurenčnost;

- manjšo onesnaževanje zraka, kar bo koristno za zdravje ljudi;

- v smislu zaposlovanja se za nove sektorje rasti pričakuje, da bodo ustvarili priložnosti na področjih, kot so tehnika, proizvodnja, transportna oprema, gradnja in poslovne storitve.

MEMO/15/4487

Za vprašanja širše javnosti:


Side Bar