Navigation path

Left navigation

Additional tools

Davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja: vprašanja in odgovori

European Commission - MEMO/13/98   14/02/2013

Other available languages: EN FR DE ES NL IT PT EL ET LT SK

Evropska komisija

MEMO

Bruselj, 14. februarja 2013

Davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja: vprašanja in odgovori

(glej tudi IP/13/115)

Zakaj je Komisija predlagala davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja?

Komisija je najprej septembra 2011 predlagala davek na finančne transakcije, ki bi se izvajal v vseh 27 državah članicah (IP/11/1085). Vendar je bilo po intenzivnih razpravah v Svetu ugotovljeno, da v bližnji prihodnosti ne bo doseženo soglasje o tem predlogu.

Kljub temu so številne države članice izrazile veliko pripravljenost, da začnejo z uporabo davka na finančne transakcije. Zato je 11 držav članic jeseni 2012 poslalo dopis komisarju Šemeta in uradno zaprosilo za odobritev okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije, in sicer na podlagi predloga Komisije iz leta 2011.

Komisija je na podlagi meril za okrepljeno sodelovanje iz Pogodb te prošnje natančno preučila, nato pa oktobra 2012 predlagala sklep, ki bi omogočil okrepljeno sodelovanje na področju davka na finančne transakcije (glej IP/12/1138). Sklep je decembra podprl Evropski parlament, o njem pa so se evropski finančni ministri dokončno dogovorili na srečanju ECOFIN januarja 2013.

Ko je bila dana zelena luč za okrepljeno sodelovanje, je Komisija lahko nadaljevala s pripravo podrobnega predloga o davku na finančne transakcije, ki bi se uporabljal v 11 državah članicah. Ta predlog je bil predstavljen danes.

Kaj je okrepljeno sodelovanje?

O okrepljenem sodelovanju govorimo, ko se skupina vsaj 9 držav članic odloči, da bo nadaljevala prizadevanja v zvezi s pobudo, ki jo je predlagala Komisija, po tem, ko v razumnem roku ni mogoče doseči soglasja o tej pobudi. Relevantno je samo za področja politike, ki zahtevajo soglasje, in naj bi predstavljalo rešitev za situacije, ko nekatere države članice ne morejo nadaljevati s skupnimi prizadevanji zaradi odpora in nestrinjanja drugih držav članic.

Jasne določbe in pogoji za okrepljeno sodelovanje so določeni v členu 20 PEU ter členih 326 do 334 PDEU.

Za več informacij o postopku okrepljenega sodelovanja glej MEMO/12/799.

Katere države članice nameravajo uvesti skupni davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja?

Dovoljenja, da uvedejo skupni davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja, je dobilo enajst držav članic, ki predstavljajo 2/3 BDP EU. Te države so: Belgija, Nemčija, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Avstrija, Portugalska, Slovenija in Slovaška.

Se lahko druge države članice skupini, ki uporablja davek na finančne transakcije, pridružijo pozneje in na kakšen način?

Da. Eden od pogojev za okrepljeno sodelovanje v okviru Pogodb je, da bi moralo biti odprto za vse ostale države članice, ki se želijo pridružiti pozneje. Država članica, ki se želi pridružiti, mora poslati prošnjo Komisiji, ki jo nato preuči ob upoštevanju meril, določenih v Pogodbi (tako kot prvotne prošnje).

Katere so glavne značilnosti davka na finančne transakcije, ki je bil danes predlagan za 11 držav članic?

V skladu z zahtevami 11 držav članic današnji predlog glede področja uporabe in ciljev v veliki meri odraža prvotni predlog Komisije o davku na davčne transakcije.

Kar zadeva cilje, ti ostajajo popolnoma enaki. Ti cilji so:

  1. odpraviti razdrobljenost enotnega trga, ki bi jo ustvaril neusklajen mozaik nacionalnih davkov na finančne transakcije;

  2. zagotoviti, da finančni sektor pošteno in znatno prispeva k javnim financam in pokriva stroške krize, zlasti ker je trenutno premalo obdavčen v primerjavi z drugimi sektorji;

  3. oblikovati ustrezne odvračilne ukrepe za finančne transakcije, ki ne prispevajo k učinkovitosti finančnih trgov ali k realnemu gospodarstvu.

Tudi glede področja uporabe davka na finančne transakcije današnji predlog odraža predlog iz leta 2011, in sicer na naslednji način:

  1. davčna osnova je zelo široka in zajema transakcije, ki jih izvajajo finančne institucije z vsemi finančnimi instrumenti in na vseh trgih, če obstaja ekonomska povezava z območjem davka na finančne transakcije;

  2. stopnje so nizke in znašajo 0,1 % za delnice in obveznice, enote kolektivnih investicijskih skladov, instrumente denarnega trga, pogodbe o začasni prodaji in začasnem nakupu, pogodbe o posojilu vrednostnih papirjev ter 0,01 % za izvedene finančne produkte. To so predlagane najnižje stopnje, sodelujoče države članice pa bodo lahko uporabljale tudi višje stopnje, če bodo želele. Davek bo morala plačati vsaka finančna institucija, udeležena v transakciji;

  3. vsakodnevne finančne dejavnosti navadnih državljanov in podjetij (npr. zavarovalne pogodbe, hipotekarna posojila in posojila podjetjem, transakcije s kreditnimi karticami, plačilne storitve, vloge, promptne valutne transakcije itd.) so izključene iz davka na finančne transakcije, da bi se zaščitilo realno gospodarstvo;

  4. zbiranje kapitala (tj. primarna izdaja delnic in obveznic, enote kolektivnih investicijskih skladov) in določene dejavnosti na področju prestrukturiranja ne bodo obdavčene. S področja uporabe davka na finančne transakcije so izključene tudi finančne transakcije z ECB in nacionalnimi centralnimi bankami, Evropskim instrumentom za finančno stabilnost (EFSF) in Evropskim mehanizmom za stabilnost (ESM);

  5. načelo stalnega prebivališča/sedeža je še vedno ključni element za zaščito pred selitvijo finančnih transakcij. V okviru načela stalnega prebivališča/sedeža je pomembno, kdo je stranka v transakciji, in ne, kjer se transakcija izvede. Če ima finančna institucija, udeležena v transakciji, sedež na območju davka na finančne transakcije ali če deluje v imenu stranke, ki ima sedež na tem območju, bo transakcija obdavčena, ne glede na to, kje se izvede.

Za nadaljnje preprečevanje izogibanja plačilu davka je Komisija temu predlogu dodala načelo izdaje. To pomeni, da bo transakcija, ne glede na to, kdaj in kje se izvede, tudi obdavčena, če vključuje finančne instrumente, izdane v eni od sodelujočih držav članic.

Katere so glavne spremembe v primerjavi s predlogom davka na finančne transakcije iz leta 2011 in zakaj so bile uvedene?

Vse spremembe v današnjem predlogu v primerjavi s predlogom iz leta 2011 služijo zagotavljanju večje pravne jasnosti, kjer se je to izkazalo za potrebno, ali okrepitvi določb o preprečevanju zlorab in izogibanja davkom, kot je to zahtevalo 11 sodelujočih držav članic. Glavne spremembe so:

- dodano je bilo načelo izdaje kot ukrep za preprečevanje izogibanja davkom (več podrobnosti je navedenih v nadaljevanju). Predlogu sta bili dodani tudi splošna in posebna določba o preprečevanju zlorab;

- države članice in drugi javni organi, ko upravljajo javni dolg, so zdaj izrecno izključeni s področja uporabe Direktive;

- ECB, EFSF in ESM so zdaj izrecno izvzeti iz davka na finančne transakcije;

- izmenjave finančnih instrumentov se bodo zdaj štele kot dve transakciji za davčne namene, medtem ko se bodo pogodbe o začasni prodaji in začasnem nakupu ter pogodbe o posoji in izposoji vrednostnih papirjev obravnavale kot samo ena transakcija, saj so ekonomsko enakovredne (enemu) kreditnemu poslu;

- izdaja delnic in enot v kolektivnih investicijskih skladih ter dejavnosti prestrukturiranja so zdaj prav tako izključene s področja uporabe.

Ali prinaša davek na finančne transakcije še vedno koristi, če ga ne uporabljajo vse države članice?

Vsekakor. Komisija bi želela, da bi se davek na finančne transakcije uporabljal v celotni EU. Ker pa se je to izkazalo za nemogoče, je okrepljeno sodelovanje prava pot naprej. Cilji, ki jih je določila Komisija, so še vedno veljavni in uresničljivi. Skupni davek na finančne transakcije bo zagotovil pravičnejši prispevek finančnega sektorja k javnim financam, saj je v EU trenutno obdavčen za približno 18 milijard EUR letno premalo in je imel velikanske koristi od reševanja, ki so ga vnaprej financirali davkoplačevalci. Prav tako bo zmanjšal razdrobljenost enotnega trga z enotnim sistemom za obdavčitev finančnih transakcij, ki zajema 11 držav članic. Kar je še pomembnejše, tisti, ki so vključeni v okrepljeno sodelovanje na področju davka na finančne transakcije, bodo imeli pomemben nov vir prihodkov, ne da bi se s tem dodatno obremenili navadni državljani.

Koliko prihodkov naj bi po pričakovanjih ustvaril davek na finančne transakcije? Kako bodo ti prihodki porabljeni?

Predlagani davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja naj bi po pričakovanjih ustvaril 30–35 milijard EUR letno, kar ustreza 1 % davčnih prihodkov sodelujočih držav članic.

Komisija je predlagala, da bi se del prihodkov lahko uporabil kot lastna sredstva za proračun EU, kar bi povzročilo ustrezno zmanjšanje nacionalnih prispevkov BND sodelujočih držav članic. Denar za nacionalne proračune bi se lahko uporabil za konsolidacijo javnih financ, investiranje v dejavnosti, ki spodbujajo rast, ali za izpolnjevanje obveznosti iz naslova razvojne pomoči. V končni fazi se bodo sodelujoče države članice same odločile, kako naj bi se porabili prihodki iz davka na finančne transakcije.

Ali obstaja tveganje, da bi se finančni sektorji v sodelujočih državah članicah preselili v države članice ali države, ki niso članice EU, ki ne uporabljajo tega skupnega davka na finančne transakcije?

Današnji predlog je ohranil konkretne ukrepe za zmanjšanje tveganja selitev. Zlasti načelo stalnega prebivališča/sedeža zagotavlja, da se transakcija obdavči, ne glede na to, kje se izvede, če ima katera koli stranka v transakciji sedež na območju davka na finančne transakcije. To pomeni, da bi se lahko izvajalci finančnih storitev izognili davku na finančne transakcije samo, če bi se bili pripravljeni preseliti, se odpovedati svojim strankam v 11 državah članicah in kakršnemu koli sodelovanju s finančnimi institucijami s sedežem v sodelujočih državah članicah. Zato selitve niso zelo verjetne, zlasti ob upoštevanju nizke stopnje predlaganega davka na finančne transakcije in dejstva, da sodelujoče države članice predstavljajo 2/3 BDP EU.

Kljub temu je Komisija v današnjem predlogu sprejela ukrepe za nadaljnjo krepitev zaščite pred selitvami. V skladu z načelom izdaje bodo finančni produkti, izdani v 11 državah članicah, pri trgovanju obdavčeni, tudi če osebe, ki z njimi trgujejo, nimajo sedeža na območju davka na finančne transakcije. Tudi to odpravlja spodbude za selitve zaradi izogibanja davku.

Tako bi se finančne institucije lahko izognile plačilu davka samo, če bi se odpovedale svojim strankam v jurisdikciji davka na finančne transakcije (kar zadeva finančne instrumente) in če ne bi več trgovale s finančnimi produkti, izdanimi na tem območju.

Ali predlagani davek na finančne transakcije spoštuje zadevna pravila o teritorialnosti?

Da. Predlagani davek na finančne transakcije za 11 držav članic je v celoti v skladu z mednarodnim pravom in načeli EU na področju obdavčenja. Obdavčitev čezmejnih storitev je že uveljavljeno načelo pri obdavčenju. Kot primer za primerjavo se lahko uporabi DDV. Ko belgijski državljan kupi prek interneta programsko opremo od ameriške družbe, je programska oprema obdavčena po belgijski stopnji.

Poleg tega mnogi nacionalni davki za finančni sektor temeljijo na načelu izdaje in se zato uporabljajo za transakcije, ki se izvedejo izven ozemlja lastne države, če je bil finančni produkt, s katerim se trguje, izdan na ozemlju te države. Ista načela se uporabljajo za predlagani davek na finančne transakcije. Če obstaja povezava med transakcijo in ozemljem sodelujoče države članice, je zakonito, da se ta davek obračuna. Vendar predlog vsebuje splošno pravilo, ki dovoljuje osebi, ki je dolžna plačati davek na finančne transakcije, dokazovanje, da je povezava med transakcijo in tem ozemljem (določba o ekonomski vsebini) nezadostna in ji zato ni treba plačati davka.

Kakšen bo vpliv davka na finančne transakcije na gospodarsko rast in delovna mesta?

Najnovejše analize, ki jih je predstavila Komisija, so pokazale, da davek na finančne transakcije ne bo povzročil izgube delovnih mest. Kar zadeva ekonomski učinek, se ocenjuje, da bo ta dolgoročno znašal –0.28 % BDP. Pametno recikliranje prihodkov iz davka na finančne transakcije nazaj v gospodarstvo lahko celo privede do pozitivnega učinka na BDP v višini 0,2 %. Obe številki predstavljata kumulativne učinke v obdobjih nekaj desetletij na podlagi ekonomskih modelov. Bolj kot same številke je pomembno, da uvedba davka na finančne transakcije ne bo negativno vplivala na gospodarsko rast ali delovna mesta.

Bo davek na finančne transakcije prizadel navadnega državljana?

Predlagani davek na finančne transakcije ne zajema vsakodnevnih finančnih dejavnosti navadnih državljanov in podjetij zaradi njihove zaščite ter zaščite realnega gospodarstva. V resnici je zelo dobro ciljno usmerjen na finančni sektor. Predlog zajema zgolj transakcije, v katerih sodelujejo finančne institucije, in približno 85 % transakcij poteka samo med finančnimi institucijami.

Poleg tega so predlagane najnižje davčne stopnje zelo nizke, da se preprečijo znatni posredni učinki na realno gospodarstvo zaradi povečanih stroškov kapitala. Finančne institucije pa bi morale ob upoštevanju tržnih pogojev in konkurence – tako kot pri vseh stroških, ki jih imajo – seveda oceniti, ali bodo takšen davek absorbirale ali ga prenesle. Vendar tudi v primeru, da bi finančni sektor prenesel nekatere stroške na svoje stranke, izid ne bi bil nesorazmeren. Vsak državljan, ki na primer kupi delnice v vrednosti 10 000 EUR, bi plačal samo 10 EUR davka na transakcijo.

Ali bo davek na finančne transakcije prizadel nefinančni sektor in kaj se bo zgodilo s tradicionalnim investicijskim bančništvom?

Na področje uporabe predlaganega davka na finančne transakcije ne spadajo vsakodnevne finančne dejavnosti podjetij izven finančnega sektorja. Ko tako MSP ali večje družbe potrebujejo denar in si ga izposojajo od bank ali izdajajo nove delnice ali podjetniške obveznice, jim davka ne bo treba plačati. Tudi če pride do združitve in prevzema ali menedžerskega odkupa, v katerem finančne institucije prevzamejo vodilno vlogo posrednika, ne bo treba plačati nobenega davka.

Le v primeru, ko so finančne institucije uspele prenesti davčne stroške na stranke podjetja, bi lahko prišlo do manjšega povečanja stroškov zbiranja kapitala. Vendar bi to povečanje moralo ostati precej omejeno, saj bo večino učinkov moral absorbirati sam finančni sektor; 85 % vseh transakcij namreč poteka med finančnimi institucijami brez zunanje stranke.

Ali se bo davek na finančne transakcije uporabljal za pokojninske sklade in ali bi to lahko negativno vplivalo na pokojnine in upokojence?

Pokojninski skladi spadajo na področje uporabe davka na finančne transakcije. So pomembni akterji na finančnih trgih in neposredno konkurirajo drugim investicijskim skladom, kot so indeksni skladi, ki posnemajo gibanja na borzah ali trgih obveznic. Vendar je učinek lahko izjemno omejen ter je odvisen od porazdelitve sredstev (portfelja) in investicijske strategije (na primer pogostejše trgovanje proti manj pogostem trgovanju). Pokojninski skladi imajo na splošno razpršen portfelj sredstev in investirajo svoj denar v finančne instrumente (zlasti obveznice), vendar tudi v sredstva, na katere ne vpliva davek na finančne transakcije, kot so denar/valute, vloge, nepremičnine, posojila, zlato in srebro itd.

Konzervativni pokojninski skladi, ki so v celoti financirani z naložbami, običajno sledijo investicijskim strategijam z manjšim tveganjem, kar se v glavnem odraža v nakupu obveznic ali delnic ob izdaji in njihovem hranjenju do zapadlosti. Takšne transakcije niso zajete v področju uporabe tega davka.

Za pokojninske sklade, kjer obstaja visoka raven trgovanja s sredstvi, bo davčni učinek večji. Vendar bi lahko davek na finančne transakcije odvračal od velikega prometa v pokojninskih skladih ter spodbujal preusmeritev na bolj dolgoročno upravljanje s sredstvi. S tem pa bi se lahko bistveno zmanjšali stroški upravljanja tistih skladov, v katere pogosto vlagajo pokojninski skladi.

Kakšen bo vpliv davka na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja na nesodelujoče države članice?

Preden je Komisija predlagala, da bi bilo treba 11 državam članicam dovoliti uvedbo davka na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja, je izvedla skrbno oceno, da so bila merila, določena v Pogodbah, izpolnjena.

Med temi merili je bila določba, da okrepljeno sodelovanje ne bi smelo negativno vplivati na obveznosti, pravice in pristojnosti nesodelujočih držav članic oz. povzročati izkrivljanja konkurence ali druga izkrivljanja na enotnem trgu. V skladu z analizo Komisije so bili zaključki glede vseh teh vidikov pozitivni.

Poleg tega bodo imele nesodelujoče države članice koristi od izboljšav na enotnem trgu na podlagi usklajenega davka na finančne transakcije med 11 državami članicami zaradi poenostavitve in zmanjšanja upravnih bremen za podjetja.

Kakšen bo vpliv davka na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja na enotni trg?

Davek na finančne transakcije, ki bi ga uporabljalo 11 držav članic, bi pozitivno vplival na enotni trg. Sistem davka na finančne transakcije, skupen 11 državam članicam, bi zmanjšal število različnih nacionalnih pristopov k obdavčitvi finančnega sektorja. To bi povzročilo manj izkrivljanja konkurence, manj priložnosti za davčne utaje, večjo preglednost in izmenjavo informacij med udeleženci ter nižje stroške zagotavljanja skladnosti s predpisi za podjetja in subjekte v EU.

Kdaj se bo davek na finančne transakcije v 11 državah članicah predvidoma začel uporabljati?

Današnji predlog predvideva, da bo davek na finančne transakcije za 11 držav članic začel veljati 1. januarja 2014. Spoštovanje tega predlaganega datuma za uvedbo davka pa je seveda odvisno od tega, ali bo Svet pravočasno dosegel dogovor o predlogu. Posvetovanja bodo potekala tudi z Evropskim parlamentom in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom ter nacionalnimi parlamenti, nato pa bo potreben prenos v nacionalno zakonodajo.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website