Navigation path

Left navigation

Additional tools

Program Erasmus v obdobju 2011/2012: razlaga podatkov

European Commission - MEMO/13/647   08/07/2013

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO HR

Evropska komisija

MEMO

Bruselj, 8. julija 2013

Program Erasmus v obdobju 2011/2012: razlaga podatkov

Evropska komisija je danes objavila nove podatke1 o številu študentov, učiteljev in drugih visokošolskih delavcev, ki so sodelovali v programu Erasmus v študijskem letu 2011/2012 (IP/13/657). Sredstva iz tega programa je za študij ali delovno prakso oziroma poučevanje ali usposabljanje v tujini prejelo 252 827 evropskih študentov in 46 527 visokošolskih delavcev.

Program Erasmus študentom v visokošolskem izobraževanju omogoča, da preživijo od 3 do 12 mesecev v drugi evropski državi, pri čemer gre lahko za študij ali delovno prakso v podjetju ali drugi organizaciji. To možnost ima vsak študent, vpisan v sodelujočo visokošolsko ustanovo v eni od 33 sodelujočih držav (države članice EU, Islandija, Lihtenštajn, Norveška, Švica in Turčija). V programu lahko sodelujejo tudi študenti, vpisani v krajši visokošolski poklicni program.

Nov rekord: več kot 250 000 študentov Erasmus v enem letu

Od uvedbe programa se število študentov, ki prejemajo štipendijo Erasmus, nenehno povečuje. V študijskem letu 2009/2010 jih je bilo prvič več kot 200 000, v študijskem letu 2011/2012 pa je na študij ali usposabljanje v tujino odšlo 252 827 študentov, kar predstavlja nov rekord in letno povečanje za 9 % v primerjavi s predhodnim letom (v letu 2010/2011 je bilo povečanje 8,5-odstotno).

Diagram 1: Letno število študentov Erasmus v obdobju od 1987/1988 do 2011/2012

Diagram 2: Mobilnost študentov Erasmus – relativna sprememba števila študentov med letoma 2010/11 in 2011/2012 po državi izvora

Kot je prikazano v diagramu 2, se je število študentov Erasmus povečalo v skoraj vseh državah. Največje povečanje študentov, ki so odšli na izmenjavo v tujino, je bilo ugotovljeno na Hrvaškem (+62 %) ki se je programu pridružila v obdobju 2009/2010. Sledile so Danska (+20 %), Slovenija in Turčija (vsaka +17 %). V 11 državah je bilo povečanje večje od povprečja 8,3 %.

V treh državah, tj. na Cipru, Islandiji in v Romuniji, se je število študentov Erasmus v primerjavi s prejšnjim letom zmanjšalo (med –0,6 % in –2,7 %).

Prvaki v izmenjavah

Španija je na študij in delovno prakso v tujino poslala največ študentov (39 545), sledita ji Nemčija (33 363) in Francija (33 269).

Španija je bila tudi najbolj priljubljena namembna država z 39 300 gostujočimi študenti, sledita ji Francija (28 964) in Nemčija (27 872). Združeno kraljestvo je gostilo skoraj dvakrat več študentov (25 760), kot jih je poslalo v tujino (13 662).

Na izmenjave je študente poslalo 3 189 visokošolskih ustanov, kar je 5 % več kot leto poprej.

Diagram 3: Mobilnost študentov Erasmus – povprečna mesečna štipendija EU

Povprečna mesečna štipendija EU je ostala na približno enaki ravni (252 evrov) kot prejšnja leta (250 evrov). Zgornji diagram prikazuje mesečno štipendijo za študente, ki so odšli na izmenjave. Evropska komisija določi zgornjo mejo mesečne štipendije glede na življenjske stroške v posamezni gostujoči državi Vendar pa natančen znesek za vsak primer posebej določijo nacionalne agencije in visokošolske ustanove, ki upravljajo program.

V študijskem letu 2011/2012 je dodatna sredstva za izmenjavo v programu Erasmus prejelo 336 študentov s posebnimi potrebami (invalidov), v letu 2010/11 pa jih je bilo 254.

Na študiju v tujini 7,2 odstotka več študentov

Program Erasmus študentom omogoča, da del študijskih obveznosti (na dodiplomski, magistrski ali doktorski ravni, vključno s kratkimi študijskimi programi) opravijo na visokošolski ustanovi v drugi državi za obdobje 3 do 12 mesecev.

Leta 2011/2012 je od skupno 252 827 študentov Erasmus na študij v tujino odšlo 204 744 študentov, kar pomeni 7,2-odstotno povečanje glede na študijsko leto 2010/11. Število študentov, ki so se v tujino odpravili zaradi študija, se je v šestih državah (Bolgarija, Ciper, Estonija, Islandija, Lihtenštajn in Romunija) zmanjšalo, v 11 državah pa je bilo ugotovljeno zgoraj navedeno povprečno povečanje. Švica, ki se je v program vključila leta 2011/12, je na študij v tujino poslala 2 514 študentov.

Španija je na študij v tujino poslala največ študentov (34 103), sledili pa sta ji Nemčija (27 593) in Francija (25 924). Študenti Erasmus se na študij v tujino še vedno najraje odpravijo v Španijo, kjer jih letno gostuje 30 580. Po priljubljenosti sledita Francija (23 173) in Nemčija (19 120).

Luksemburg, Lihtenštajn in Španija so v tujino poslali največ študentov glede na obseg svoje celotne študentske populacije.

V povprečju so se študenti na študij v tujino odpravili za 6,3 meseca ter prejemali povprečno štipendijo v višini 234 evrov (leto poprej je znašala 226 evrov).

Študenti Erasmus se najpogosteje odločajo za študij družboslovnih in poslovnih ved ter prava (41,4 %), sledijo humanistične vede in umetnost (21,9 %) ter tehniške vede, proizvodne dejavnosti in gradbeništvo (15,1 %).

Za 18 odstotkov več delovnih praks (pripravništev)

Program Erasmus od leta 2007 študentom omogoča pridobivanje delovnih izkušenj v podjetjih ali drugih organizacijah v tujini. V študijskem letu 2011/2012 se je za to možnost odločila petina študentov Erasmus (48 083 od skupno 252 827), kar je za 18 % več kot leto poprej. V povprečju je takšna delovna praksa trajala 4,3 meseca, študenti pa so povprečno prejemali mesečno štipendijo EU v višini 361 evrov (leta 2010/11 je še znašala 366 evrov).

Kot v preteklih letih je na delovno prakso v tujino največ študentov poslala Francija (7 345), sledili sta Nemčija (5 770) in Španija (5 442). Študenti Erasmus so delovno prakso najraje opravljali v Španiji, ki je gostila 7 807 študentov, sledila sta Združeno kraljestvo (7 736) in Nemčija (6 655).

Visokošolske ustanove imajo možnost, da v podporo delovnim praksam v tujini ustanovijo konzorcij za prakse. Ti konzorciji vključujejo visokošolske ustanove in druge organizacije, na primer podjetja ali združenja. 93 konzorcijev za prakse je bilo ustanovljenih v 12 državah (Bolgarija, Češka, Nemčija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Nizozemska, Avstrija, Poljska, Portugalska in Finska). Ti konzorciji so organizirali več kot 15 % vseh delovnih praks v tujini v okviru programa Erasmus v obdobju 2011/12.

Najpogosteje so delovno prakso Erasmus opravljali študenti družboslovnih in poslovnih ved ter prava (31,9 %), sledili so študenti tehniških ved, proizvodne dejavnosti in gradbeništva (17,1 %) ter humanističnih ved in umetnosti (16,9 %).

Koliko visokošolskih študentov (diplomskih in magistrskih) je v državah, ki sodelujejo v programu Erasmus? Koliko se jih je odpravilo na študij v tujino v študijskem letu 2011/12?

Od skupno več kot 24 milijonov študentov v 33 sodelujočih državah jih je v letu 2011/2012 približno 1 % prejelo štipendije Erasmus.

Ob predpostavki, da študij na visokošolski ustanovi v povprečju traja 4–5 let (diplomski in magistrski), po ocenah približno 4,5 % vseh evropskih študentov v določenem obdobju med študijem prejema štipendijo Erasmus. Od teh jih 68 % prejema štipendijo na diplomski stopnji, 28 % na magistrski stopnji, 1 % na doktorski stopnji in 3 % med krajšim študijskim programom.

Približno 10 % vseh študentov opravi del študija ali celoten študij v tujini s podporo programa Erasmus ali drugih javnih in zasebnih sredstev.

Na zasedanju v Bukarešti v Romuniji od 26. do 27. aprila 2012 (IP/12/394) so ministri za visoko šolstvo iz 47 evropskih držav sprejeli bolonjsko strategijo mobilnosti, po kateri naj bi do leta 2020 20 % evropskih visokošolskih diplomantov del svojega študija opravilo v tujini. Evropska unija je sprejela enak cilj novembra 2011.

Intenzivni jezikovni tečaji Erasmus (EILC)

Erasmus ponuja specializirane tečaje manj razširjenih in manj poučevanih jezikov EU ter tako študentom omogoča, da se pripravijo za študij oziroma delovno prakso v tujini. Tečaj se organizira v državi, v kateri je zadevni jezik uradni jezik. Tečaji niso na voljo za najpogosteje poučevane jezike, kot so angleščina, nemščina, francoščina in španščina (kastiljščina).

Število intenzivnih jezikovnih tečajev Erasmus je od njihove uvedbe znatno naraslo. V letu 2011/2012 je bilo v 26 državah organiziranih okrog 435 tečajev (11 % več kot leto poprej, ko jih je bilo organiziranih 392) za skupno 6 631 študentov Erasmus (+13 %).

Najbolj priljubljene države za obiskovanje intenzivnih jezikovnih tečajev so bile Italija, Portugalska, Belgija (Flamska skupnost), Turčija in Švedska. Največji delež gostujočih študentov, ki so se udeležili jezikovnega tečaja, je bil ugotovljen v Sloveniji, kjer se je jezikovnega tečaja udeležilo 19,1 % vseh gostujočih študentov Erasmus, sledila pa je Hrvaška (12,7 %). Na Islandiji, v Romuniji, Grčiji in Estoniji je bila udeležba med 10 in 11 %.

Mobilnost osebja (poučevanje in usposabljanje)

Erasmus visokošolskim učiteljem in zaposlenim v podjetjih omogoča poučevanje v tujini v trajanju od enega dneva do šestih tednov. Poleg tega se akademsko in neakademsko osebje visokošolskih ustanov lahko udeleži usposabljanja v tujini v trajanju od pet dni do šestih tednov.

V študijskem letu 2011/2012 je bilo s programom Erasmus financiranih 46 527 članov pedagoškega in nepedagoškega osebja visokošolskih ustanov za poučevanje ali usposabljanje v tujini. To pomeni letno povečanje za 8,6 %.

Največ osebja je na izmenjavo poslala Poljska (6 312), sledita ji Španija
(4 654) in Nemčija (3 937). Osebje se je za poučevanje oziroma usposabljanje v tujini najpogosteje odločilo za Španijo (4 554), sledita ji Nemčija (4 491) in Italija (3 876).

50,5 % osebja, ki se je udeležilo izmenjave Erasmus v letu 2011/12, je bilo moških. Dodatna sredstva za udeležbo v programu izmenjave je prejelo 16 zaposlenih s posebnimi potrebami (v primerjavi s 13 leto poprej). V povprečju je tako obdobje mobilnosti trajalo 5,7 dni, izplačana štipendija, ki jo je osebje prejelo poleg redne plače, pa je znašala 713 evrov (v letu 2010/11 je znašala 662 evrov).

V dejavnostih mobilnosti osebja je sodelovalo 2 336 visokošolskih ustanov, kar je 3,6 % več kot leto poprej.

Priljubljenost poučevanja še vedno narašča

Erasmus omogoča visokošolskim učiteljem in zaposlenim v podjetjih, da na visokošolski ustanovi v drugi državi preživijo obdobje za poučevanje, ki lahko traja od enega dneva, oziroma vsaj pet učnih ur, do šestih tednov. Število učiteljev, ki so na ta način prejeli podporo od programa Erasmus, stalno narašča. Od njegove uvedbe v študijskem letu 1997/1998 je bilo financiranih več kot 300 000 izmenjav osebja. Od 46 527 izmenjav osebja v letu 2011/2012 je šlo v 33 323 primerih za poučevanje (5,4 % več kot leto poprej).

Največ osebja so na poučevanje v tujino poslale Poljska (3 994), Španija (3 256) in Nemčija (3 110). Osebje si je za poučevanje v tujini najpogosteje izbralo Španijo (3 258), Nemčijo (3 149) in Italijo (2 903).

Najbolj mobilni so bili učitelji humanističnih ved in umetnosti (32 %), družboslovnih in poslovnih ved ter prava (22 %), tehniških ved, proizvodnih dejavnosti in gradbeništva (14 %). Učitelji, ki so se v tujino odpravili zaradi poučevanja, so tam v povprečju preživeli 5,5 dneva Trajanje njihovega bivanja v tujini se od leta 2000/01, ko je povprečju znašalo 6,9 dneva, počasi, vendar stalno skrajšuje. Štipendija, ki jo je osebje poleg redne plače prejelo za poučevanje, je v povprečju znašala 686 evrov, kar je 6,3 % več kot leto poprej (645 evrov).

V približno 422 primerih je bilo k poučevanju na visokošolski ustanovi v drugi evropski državi povabljeno osebje iz podjetij (19 % več kot leto poprej).

Usposabljanje osebja je v znatnem porastu

Od uvedbe leta 2007 priljubljenost usposabljanja v tujini strmo narašča. Od 46 527 izmenjav osebja v letu 2011/2012 je šlo v 13 204 primerih za usposabljanje osebja (18 % več kot leto poprej). Te izmenjave so namenjene akademskemu in neakademskemu osebju, vključno z administrativnim in podpornim osebjem.

V letu 2011/2012 se je 3 336 visokošolskih delavcev udeležilo usposabljanja v podjetju v tujini (13,2 % več kot leto poprej).

Poljska je na usposabljanje v tujino poslala največ osebja (2 318), sledita ji Španija
(1 398) in Nemčija (827). Osebje se je na usposabljanje v tujino najpogosteje odpravilo v Nemčijo (1 342), sledila sta Španija (1 296) in Združeno kraljestvo (1 214).

V povprečju je tako usposabljanje trajalo 6,1 dneva Za usposabljanje v tujini so se pogosteje odločale ženske (69,5 %), ki so hkrati predstavljale 42,9 % vseh primerov poučevanja.

Število intenzivnih programov Erasmus narašča

Program Erasmus visokošolskim učiteljem in študentom omogoča, da se udeležijo tematskih študijskih programov, ki trajajo od desetih dni do šestih tednov. EU financira organizacijo teh t. i. intenzivnih programov, vključno s potnimi stroški in dnevnicami udeležencev.

Največ tovrstnih programov so organizirale Italija (60, tj. 13 % vseh), Nemčija (43) in Francija (35). Intenzivni programi so bili najpogosteje organizirani na področjih družbenih, poslovnih ved in prava (26 %) ter tehniških ved, proizvodnih dejavnosti in gradbeništva (18 %). Intenzivni programi na področju matematike in računalništva ter humanističnih ved in umetnosti so šteli vsak 15 %. Intenzivni programi so povprečno trajali 11,5 dneva.

V letu 2011/2012 je bilo organiziranih 462 intenzivnih programov Erasmus (14 % več kot leto poprej, ko so bili organizirani 404 tečaji). V njih je sodelovalo 16 806 mednarodnih in lokalnih študentov ter 5 663 učiteljev.

Projekti univerzitetnega sodelovanja

Program Erasmus s financiranjem skupnih projektov spodbuja tudi posodobitev evropskega visokošolskega izobraževanja. Cilj teh projektov, ki trajajo od enega do treh let, je spodbuditi reforme politik z nadnacionalnim sodelovanjem med visokošolskimi ustanovami in drugimi deležniki. Prijave se vložijo enkrat na koledarsko leto, za projekte pa je letno na voljo približno 20 milijonov evrov.

Številni projekti, financirani v okviru tega dela programa Erasmus, so spodbudili ključne spremembe politike. Evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) je bil na primer tak projekt Erasmus, preden je postal pomemben instrument za spodbujanje mobilnosti. (V ECTS se na podlagi delovne obremenitve študentov in doseganja učnih izidov dodelijo kreditne točke za vsak del študijskega programa. S tem se študentom omogoči preprostejše zbiranje kreditnih točk iz različnih programov in poenostavi priznavanje v tujini opravljenega študija na matični ustanovi).

Število prijav za projekte sodelovanja med univerzami iz leta v leto narašča. Leta 2012 je bilo vloženih približno 250 prijav (torej več kot leta 2011, ko jih je bilo vloženih 197). Izmed teh jih je bilo 57 izbranih za financiranje, kar pomeni, da je stopnja uspešnosti v povprečju 22,8-odstotna. Združeno kraljestvo je predložilo največ predlogov (35), sledili sta Belgija (25) in Finska (24). Belgija je bila pri prijavah najbolj uspešna, saj je bilo sprejetih 11 prijavljenih projektov.

Koliko denarja namenja EU za program Erasmus?

V tem proračunskem obdobju (2007–2013) je EU za program Erasmus namenila 3,1 milijarde evrov. V študijskem letu 2011/2012 je skupni proračun programa znašal približno 494 milijonov evrov, od tega je bilo 473 milijonov evrov namenjenih mobilnosti študentov in osebja.

Večino sredstev iz proračuna programa Erasmus upravljajo nacionalne agencije v sodelujočih državah. Erasmus podpira tudi večstranske projekte in mreže, katerih proračun znaša približno 20 milijonov evrov letno (približno 4 % skupnega proračuna). Centralno jih upravlja Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) v Bruslju.

Tabela v nadaljevanju prikazuje skupna sredstva Erasmus, ki se letno namenjajo za mobilnost.

Tabela 1: Decentralizirana sredstva programa Erasmus, dodeljena nacionalnim agencijam

Leto

Sredstva programa Erasmus, letno namenjena

mobilnosti študentov in osebja v mio EUR

Sprememba glede na preteklo leto

1988

13,00

1989

26,84

106,46 %

1990

32,88

22,50 %

1991

43,86

33,39 %

1992

62,88

43,37 %

1993

67,88

7,95 %

1994

72,78

7,22 %

1995

73,46

0,93 %

1996

74,3

1,14 %

1997

70,00

–5,79 %

1998

100,27

43,24 %

1999

100,27

0,00 %

2000

111,79

11,49 %

2001

116,19

3,94 %

2002

121,9

4,91 %

2003

142,53

16,92 %

2004

168,00

17,87 %

2005

200,96

19,62 %

2006

245,75

22,29 %

2007

372,25

51,48 %

2008

416,36

11,85 %

2009

415,37

–0,24 %

2010

434,83

4,68 %

2011

473,91

8,99 %

2012

547,26

15,48 %

2013

547,14

–0,02 %

Kako se sredstva Erasmus dodeljujejo na nacionalni ravni?

Proračun programa Erasmus je razdeljen med sodelujoče države na podlagi naslednjih dejavnikov:

  • Populacija: število študentov, diplomantov in visokošolskih učiteljev (raven 5–6 mednarodne standardne klasifikacije poklicev, ISCED). Podatke zagotavlja Eurostat.

  • Življenjski stroški in razdalja med glavnimi mesti – korekcijska faktorja, ki se uporabljata za dejavnik prebivalstva.

  • Kazalnik pretekle uspešnosti, izračunan na podlagi števila osebja in študentov na izmenjavi v tujini v preteklosti (po najnovejših podatkih).

Kako se določi mesečna štipendija EU?

Štipendije Erasmus so namenjene kritju dela dodatnih stroškov bivanja v tujini in potovanja. Študenti Erasmus ne plačujejo šolnine pri ustanovi gostiteljici v tujini.

Nacionalne agencije v vsaki državi dodelijo razpoložljiva sredstva visokošolskim ustanovam. Nacionalna agencija se lahko odloči, da bo manjšemu številu študentov izplačevala višje štipendije (kot so se na primer odločili v Bolgariji, na Cipru in v Turčiji) ali da bo večjemu številu študentov izplačevala nižje štipendije (tako so se odločili v Franciji in Italiji), vendar mora spoštovati zgornjo mejo za štipendije, ki jo Evropska komisija določi za vsako posamezno namembno državo (glej program vseživljenjskega učenja).

Nacionalna agencija prijavljenim ustanovam dodeli sredstva na podlagi dejavnikov, kot so zahtevani zneski ali pretekla uspešnost. Ustanova lahko nato določi točen mesečni znesek štipendije za študente (oziroma tedenskega ali dnevnega dodatka za osebje) v razponu, ki ga določi nacionalna agencija in je v vsaki državi drugačen.

Mesečni znesek štipendije je odvisen od namembne države in vrste mobilnosti. Tako se na primer za delovno prakso običajno izplačujejo višje štipendije kot za študij v tujini.

Štipendijo Erasmus Evropske unije lahko dopolnjujejo razne oblike sofinanciranja iz nacionalnih, regionalnih in lokalnih virov.

Nacionalne agencije ali visokošolske ustanove lahko povečajo mesečne štipendije za študente iz družin z nizkimi dohodki.

V obdobju 2011/2012 je povprečna mesečna štipendija EU za mobilnost študentov znašala od 123 evrov za španske študente do 641 za študente iz Latvije. Povprečna mesečna štipendija v vseh sodelujočih državah je znašala 252 evrov.

Kako se lahko študenti in osebje prijavijo za štipendije Erasmus?

Program Erasmus je odprt za vse študente visokošolskih ustanov, ki so imetnice univerzitetne listine Erasmus v sodelujoči državi. Večina evropskih visokošolskih ustanov, skoraj 5 000, se je zavezala k spoštovanju univerzitetne listine Erasmus.

Študenti, ki se želijo prijaviti za študij ali delovno prakso v tujini, se morajo obrniti na službo za mednarodno sodelovanje na svoji matični ustanovi ter izpolniti sporazum o učnem načrtu za študij po programu Erasmus oziroma sporazum o usposabljanju za delovno prakso po programu Erasmus. Tak sporazum, v katerem se določi program študija ali delovne prakse med bivanjem v tujini, morajo potrditi matična ustanova in ustanova gostiteljica oziroma gostujoče podjetje ter študent. S tem se poenostavi in zagotovi celovito priznavanje učnih dosežkov, pridobljenih med bivanjem v tujini, v matični ustanovi.

Študij Erasmus: Študenti, ki želijo del svojega študija opraviti v tujini, morajo biti vpisani vsaj v drugi letnik visokošolskega študija.

Delovne prakse Erasmus: Študenti lahko delovno prakso Erasmus opravijo že v prvem letu visokošolskega študija.

Trajanje: Bivanje v tujini za študij in delovno prakso lahko traja od 3 do 12 mesecev oziroma skupaj največ 24 mesecev. Pri študentih, vpisanih v krajši visokošolski poklicni program, mora delovna praksa trajati najmanj dva meseca.

Erasmus za osebje: Pedagoško osebje mora svoji matični ustanovi ali podjetju predložiti učni načrt, ki ga mora potrditi ustanova gostiteljica. Podobno mora osebje, ki se želi prijaviti za štipendijo za usposabljanje Erasmus, od matične ustanove ter ustanove gostiteljice ali podjetja pridobiti odobritev načrta usposabljanja.

Kako lahko univerza sodeluje v programu Erasmus?

Če želi univerza ali druga visokošolska ustanova sodelovati v projektih mobilnosti ali sodelovanja Erasmus, se mora zavezati spoštovanju številnih načel in drugih obveznosti iz univerzitetne listine Erasmus. Poudarek je zlasti na zagotavljanju visoke kakovosti. Ustanova gostiteljica gostujočim študentom ne sme zaračunavati šolnin, matična ustanova pa jim mora po vrnitvi iz tujine v celoti priznati tam opravljene študijske obveznosti oziroma delovno prakso.

Zakaj se program imenuje Erasmus?

Program Erasmus je dobil ime po filozofu, teologu in humanistu Erazmu Rotterdamskem (1466–1536). Erazem, ki je živel v obdobju reformacije, je danes znan zlasti kot velik nasprotnik dogmatizma.

V iskanju novega znanja, izkušenj in spoznanj, ki jih je mogoče pridobiti le v neposrednem stiku z drugimi kulturami, je Erazem živel in deloval v več različnih delih Evrope.

ERASMUS je mogoče razumeti tudi kot kratico za program „EuRopean Community Action Scheme for the Mobility of University Students“ (program dejavnosti Evropske skupnosti za študentsko mobilnost), kakor je bil poimenovan v ustanovnem sklepu (Sklep Sveta 87/327/EGS z dne 15. junija 1987 o sprejetju programa dejavnosti Evropske skupnosti za študentsko mobilnost).

Več informacij

Glej tudi IP/13/657

Več o programu Erasmus

Statistike Erasmus

1 :

Spodaj navedeni statistični podatki se nanašajo samo na program Erasmus. Ne vključujejo drugih evropskih visokošolskih programov, kot sta na primer programa Tempus in Erasmus Mundus, ki imata različne cilje sodelovanja z različnimi deli sveta.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website