Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija

MEMO

Bruselj, 26. junija 2013

Skupna kmetijska politika (SKP) in kmetijstvo v Evropi – pogosta vprašanja

Evropsko kmetijstvo

Kolikšen je delež podeželja v EU?

Podeželska območja obsegajo več kot 77 % ozemlja EU (47 % kmetijskih površin in 30 % gozdov), na podeželju živi približno polovica prebivalstva EU (kmeti in drugi prebivalci).

Koliko je v EU kmetov?

V EU živi 12 milijonov kmetov (kmetovanje je njihova edina dejavnost). Kmetijstvo in živilska industrija – ki je močno odvisna od kmetijskega sektorja, skupaj predstavljata 6 % BDP Evropske unije, 15 milijonov podjetij in 46 milijonov delovnih mest.

Kakšne vrste kmetij imamo v EU?

Kmetijska pridelava je zelo raznovrstna, obsega intenzivno, konvencionalno in ekološko. Raznovrstnost se je še povečala, ko so se EU pridružile vzhodnoevropske in srednjeevropske države.

Najpogostejše so družinske kmetije, ki v družini prehajajo iz roda v rod.

Kmetov je 12 milijonov, povprečna kmetija ima 15 hektarjev (za primerjavo: v ZDA je samo 2 milijona kmetov, vendar povprečna velikost kmetij znaša 180 hektarjev).

Ali EU podpira evropski model kmetijstva“?

Da. Skupna kmetijska politika EU podpira kmetijstvo, ki omogoča prehransko varnost (glede na podnebne spremembe), in spodbuja trajnosten in uravnotežen razvoj vseh evropskih podeželskih območij, tudi tam, kjer so pogoji kmetovanja težavnejši.

Takšno kmetijstvo mora izpolnjevati številne naloge: zadostiti mora potrebam državljanov glede hrane (razpoložljivost, cena, raznovrstnost, kakovost, varnost), varovati okolje in omogočiti kmetom dostojno življenje.

Podeželske skupnosti in krajine so poleg tega dragocen del evropske naravne in kulturne dediščine in jih je treba ohraniti.

Po doseženem političnem sporazumu junija 2013 bo skupna kmetijska politika z letom 2014 še bolj upoštevala raznovrstnost evropskega kmetijstva.

Kje najdemo statistične podatke o kmetijstvu EU?

Na spletišču EUROSTAT, razdelek Statistika.

Osnovne informacije o SKP

Kaj je skupna kmetijska politika?

Skupna kmetijska politika omogoča evropskim kmetom, da zadostijo potrebam 500 milijonov prebivalcev Evropske unije. Kot osnovni cilj si je zadala dostojen življenjski standard kmetov, stabilno in zanesljivo oskrbo ter zmerne cene hrane.

V skupni kmetijski politiki se je od njene uvedbe leta 1962 marsikaj spremenilo in se še spreminja. Reforma, sprejeta junija 2013, poudarja tri prednostne naloge:

  1. konkurenčna pridelava in predelava hrane,

  2. trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri,

  3. uravnotežen razvoj vseh podeželskih območij.

Kdo vodi SKP?

Evropska komisija pripravi zakonodajne predloge v sodelovanju z vsemi deležniki (predvsem s številnimi svetovalnimi skupinami). O predlogih Komisije nato odločata Svet ministrov za kmetijstvo (iz vseh 27 držav) in Evropski parlament.

Vsakodnevno vodenje SKP je v pristojnosti držav članic. Nadzor nad porabo sredstev je v rokah Računskega sodišča Evropske unije.

Kako so razdeljena proračunska sredstva?

Proračunska sredstva SKP so namenjena 3 področjem:

  1. Dohodki kmetov in prakse trajnostne pridelave: kmeti prejmejo neposredna plačila, če izpolnjujejo visoke standarde EU glede varnosti hrane, varstva okolja, zdravja in dobrega počutja živali. Ta plačila v celoti financira EU in predstavljajo približno 70 % proračuna SKP. Reforma iz junija 2013 določa, da se 30 % neposrednih plačil veže na to, ali kmetje spoštujejo trajnostne prakse kmetovanja, ki na splošno varujejo kakovost tal, biotsko raznovrstnost in podnebje: denimo diverzifikacija kultur, vzdrževanje trajnega travnika, ohranjanje ekoloških območij na kmetijah.

  2. Podpora trgu: ta plačila pridejo v poštev, kadar se denimo zaradi izrednih vremenskih razmer zamaje stabilnost trgov, in predstavljajo manj kot 10 % proračuna SKP.

  3. Razvoj podeželja: pomoč kmetom za modernizacijo in večjo konkurenčnost kmetij ob hkratni skrbi za okolje, za diverzifikacijo kmetijskih in nekmetijskih dejvnosti, za vitalnost podeželskih skupnosti. Ta plačila deloma financirajo države članice, navadno so večletna in predstavljajo približno 20 % proračuna SKP.

Vsa tri področja so tesno prepletena, zato jih je treba celovito in dosledno urejati. Neposredna plačila na primer pomenijo za kmete stalen dohodek in hkrati nagrado, ker opravljajo okoljske storitve družbenega pomena. Podobno ukrepi za razvoj podeželja omogočajo modernizacijo kmetij in hkrati spodbujajo diverzifikacijo dejavnosti na podeželju.

Kdo odloča o proračunu SKP?

Proračunska sredstva SKP vsako leto določita Svet Evropske unije in Evropski parlament. Pri tem upoštevata večletni „finančni okvir“, ki dolgoročno omogoča učinkovitejše načrtovanje in obvladovanje izdatkov. Proračunskim sredstvom za SKP je namenjeno 2. poglavje večletnega finančnega okvira (Trajnostna rast–naravni viri). Večletni okvir določi najvišji znesek sredstev, ki se lahko dodelijo 1. stebru skupne kmetijske politike (neposredna plačila in tržni ukrepi). V okviru skupnega zneska 2. poglavja se financirajo tudi ukrepi za razvoj podeželja v 2. stebru SKP. Sedanji finančni okvir zajema obdobje 2007–2013, naslednji bo obdobje 2014–2020.

Ali se vse kmete obravnava enako?

Dosedanji razvoj skupne kmetijske politike in upoštevanje sklicevanj na referenčno obdobje“ sta kriva za velike razlike v deležih pomoči med kmetijami, državami članicami in regijami. Leta 2013 sprejeta reforma si med drugim prizadeva prav za to: v obdobju 2014–2020 zmanjšati razlike v deležu pomoči med državami, med regijami in med kmetijami. Skupna kmetijska politika bo tako postala bolj pravična.

Sedanje stanje v državah članicah in regijah, ki so postale del EU pred letom 2004, je mogoče razložiti z dejstvom, da je bil na začetku delež prejete pomoči odvisen od višine podpore, ki je je bila deležna kmetija v referenčnem obdobju 2000–2002, od obdelane površine in od modela pomoči, ki je veljal v posamezni državi članici. Zato se lahko zgodi, da kmet prejme pomoč 50 evrov na hektar, njegov sosed pa 1000 evrov na hektar, pri čemer sta obe zemljišči po agronomskih značilnostih popolnoma enaki.

Reforma SKP leta 2003 je starim državam članicam omogočila, da neposredne pomoči kmetom prerazporedijo na individuani ali regionalni podlagi ali kombinaciji obeh. Z regionalnim ali kombiniranim modelom so torej lahko odpravile morebitne nepravičnosti. Med temi 15 državami EU je samo Nemčija v celoti ukinila sklicevanje na referenčno obdobje.

V državah, ki so se EU pridružile leta 2004 in pozneje, se neposredna plačila izplačujejo kot pavšalni znesek na hektar, ki je enak za vse kmete v teh državah.

Evropska komisija je od leta 1999 dalje sicer večkrat predlagala, da bi določili zgornjo mejno vrednost neposrednih plačil in tako omogočili pravičnejšo delitev pomoči, vendar so številne države članice predlog zavrnile.

Zdaj si bomo s konvergenco na ravni EU prizadevali zmanjšati razliko med deleži neposrednih plačil, ki jih prejemajo kmeti v različnih državah članicah. Z reformo leta 2013 bodo proračunska sredstva porazdeljena tako, da do leta 2019 nobena država EU ne bo prejela manj od 75 % povprečja Unije1. Znotraj države ali regije se bodo zmanjšale razlike v deležu podpore med kmetijami: znesek na hektar ne bo nižji od 60 % povprečne pomoči, ki bo v obdobju do leta 2019 razdeljena znotraj istega administrativnega ali agronomskega območja. Države članice bodo lahko dodelile višjo stopnjo pomoči za začetne hektarje kmetijskega gospodarstva in tako dodatno pomagale malim in srednjim kmetom. V novih državah EU bo mogoče do leta 2020 podaljšati mehanizem enotnega plačila na hektar.

Ali SKP spodbuja modernizacijo evropskega kmetijstva?

Da. Uvedla je številne spodbude za modernizacijo kmetij, za izboljšave v pridelavi, predelavi in trženju pridelkov, za večjo kakovost živil, za trajnostno in okolju prijazno kmetovanje. Z letom 2014 bodo začeli veljati novi ukrepi, ki bodo spodbujali kolektivne naložbe, razvoj malih kmetij ter izmenjavo znanja med kmeti v okviru evropskega partnerstva za inovacije v kmetijstvu.

Koliko je poneverb sredstev SKP?

Po podatkih Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) je bilo v obdobju 2006–2010 poneverb v vrednosti 0,2 % proračuna SKP. Toda v zadnjih letih se je nadzor EU nad proračunskimi sredstvi zaostril.

Ali kdo preverja uspešnost SKP?

Da. Učinkovitost SKP natančno ocenjujemo. Evropska komisija se pred pripravo zakonodajnih predlogov vedno posvetuje z deležniki in državljani ter opravi analizo učinka predloga. Redno tudi naroča neodvisne študije o uspešnosti raznih instrumentov SKP in o možnostih za morebitne izboljšave.

Kakšen je namen neposrednih plačil?

Neposredna plačila kmetom omogočajo stalen dohodek in tako pripomorejo k ohranjanju kmetijske pridelave v vsej EU. Zagotavljajo dolgoročno preživetje kmetij in blažijo negativne posledice nihanja cen. Neposredna plačila predstavljajo v povprečju 30 % prihodka iz kmetijstva na ravni EU. Toda v zadnjih letih so se v času kriz zvišala in so znašala tudi 60 % prihodka iz kmetijstva, na primer na Švedskem, Irski in Danski v času krize leta 2008/2009.

Neposredna plačila so hkrati nagrada kmetom za tiste vidike njihovega dela, ki sicer niso vezani na trg, so pa bistvenega pomena za vse evropsko prebivalstvo. Z reformo iz junija 2013 je tako 30 % neposredne pomoči kmetom vezane na prakse, ki ohranjajo biotsko raznovrstnost, kakovost tal in okolja na splošno. Sem sodijo na primer diverzifikacija kultur, vzdrževanje trajnega travnika in ekološka območja na kmetijah.

Neposredna plačila se poleg tega izplačujejo pod pogojem, da kmetje upoštevajo stroge standarde varstva okolja, prehranske varnosti, zdravja živali in rastlin, dobrega počutja živali in na splošno skrbijo za dobro kakovost obdelovalnih površin. Temu rečemo navzkrižna skladnost. Če kmet ne spoštuje teh pravil, so možne še druge kazni poleg ukinitve plačil.

Kako delujejo kmetijski trgi?

SKP skrbi, da kmetijska pridelava ustreza povpraševanju trga, poleg tega pa vzpostavlja mehanizme, ki v primeru gospodarske krize, izbruha bolezni in naravnih nesreč delujejo blažilno in zavarujejo kmeta pred uničenjem. Sem sodijo državni intervencijski ukrepi (državne agencije umaknejo presežek pridelkov s trga) in pomoč za zasebno skladiščenje (da se trg stabilizira).

Reforma leta 2013 je te mehanizme posodobila. Krize so vse pogostejše in vse hujše, zato sta zdaj na voljo posebna proračunska rezerva za ukrepanje ob krizah, ki ne sodijo v normalno delovanje trga, ter močnejši mehanizem za ukrepanje ob izrednih razmerah. Posebna sredstva so namenjena ustanavljanju vzajemnih skladov in zavarovalnic, ki bodo kmetom pomagali v kriznih časih.

Prenovljena SKP podpira tudi strokovna in medpanožna združenja kmetov. Evropska komisija med drugim spremlja razmerja v prehranski verigi, da bi posamezne deležnike spodbudila k večji preglednosti pri cenah in poslovnih praksah.

Ali SKP pomaga mladim, ki se odločijo za kmetovanje?

V Evropi se za kmetovanje odloča vse manj ljudi, saj je delo trdo, naložbe za zagon kmetije pa visoke. Trenutno je v Evropi 4,5 milijona kmetov starejših od 65 let (30 % kmetov), le 6 % jih je mlajših od 35 let. Treba je povečati privlačnost tega poklica in pomagati mladim, ki se zanj odločijo.

Skupna kmetijska politika spodbuja generacijsko prenovo v kmetijstvu z mehanizmi pomoči za zagon kmetije. Reforma leta 2013 uvaja novo vrsto pomoči za mlade kmete: dodatni znesek v višini 25 % neposrednih plačil, ki ga bodo prejemali v prvih petih letih dejavnosti.

Razvoj podeželja

Kaj je razvoj podeželja?

Politika razvoja podeželja si prizadeva ohraniti vitalnost podeželja s programi, ki so namenjeni vlaganju, modernizaciji in podpori kmetijskim in nekmetijskim dejavnostim v podeželskih območjih.

Kdo vodi politiko razvoja podeželja?

Države EU izberejo ukrepe glede na svoje potrebe in same vodijo programe. EU krije del stroškov (sofinanciranje).

Koliko vse to stane? Od kod prihaja denar?

Proračun za vseh 28 držav članic za obdobje 2014–2020 znaša 95 milijard evrov (po trenutnih cenah).

Finančna sredstva zagotavlja Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.

Kako se porabi denar?

Z letom 2014 sodi Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja skupaj z Evropskim skladom za regionalni razvoj, Evropskim socialnim skladom, Kohezijskim skladom in Evropskim skladom za pomorske zadeve in ribištvo v novi skupni strateški okvir, da bi tako laže uresničili cilje strategije Evropa 2020 (trajnostna, pametna in vključujoča gospodarska rast).

Proračunska sredstva za razvoj podeželja se lahko uporabijo za financiranje kmetijskih in nekmetijskih dejavnosti v okviru šestih prednostnih nalog:

  1. prenos znanja in inovacij,

  2. večja konkurenčnost,

  3. organiziranost prehranske verige in upravljanje tveganja,

  4. obnavljanje, ohranjanje in izboljšanje ekosistemov,

  5. gospodarno ravnanje z viri in prehod na nizkoogljično gospodarstvo,

  6. socialno vključevanje, zmanjšanje revščine in gospodarski razvoj v podeželskih območjih.

Države članice in regije bodo lahko pripravile tudi podprograme, v okviru katerih bodo lahko z višjo stopnjo pomoči podprle specifična področja: mlade kmete, male kmete, gorske kmetije, kratke dobavne verige.

Ali je programe razvoja podeželja mogoče prilagoditi potrebam različnih regij?

Države članice pripravijo svojo nacionalno strategijo za razvoj podeželja, posebni programi se lahko pripravijo in izvedejo na regionalni ravni.

V čem se politika razvoja podeželja razlikuje od regionalne politike?

Regionalna politika EU je usmerjena predvsem v pomoč najrevnejšim regijam v Evropski uniji, politika razvoja podeželja zadeva vsa podeželska območja v EU.

Politika razvoja podeželja pomaga ne samo kmetom, ampak vsem, ki delajo v podeželskem gospodarstvu: lastnikom gozdov, kmetijskim delavcem, malim podjetjem, lokalnim združenjem itd.

Kaj je program Leader?

Program Leader je namenjen krepitvi podeželskega gospodarstva, tako da spodbuja lokalne prebivalce k udejstvovanju in ukrepanju na lokalni ravni, in ne uveljavlja „pripravljenih“ ukrepov od zgoraj navzdol. Po sedanjih pravilih morajo države EU vsaj 5 % svojega proračuna za razvoj podeželja porabiti za financiranje projektov Leader.

Ali programi za razvoj podeželja prispevajo k varstvu okolja?

Vsak program za razvoj podeželja mora vsebovati ukrepe, namenjene varstvu in izboljšanju naravnih virov in krajine na podeželju.

S finančnimi sredstvi podprejo ukrepe, ki varujejo in ohranjajo naravno krajino, in ukrepe, ki preprečujejo podnebne spremembe, denimo:

  1. ohranjanje kakovosti voda,

  2. trajnostno upravljanje zemljišč,

  3. pogozdovanje za preprečevanje erozije in poplav.

Čemu SKP?

Zakaj potrebujemo „skupno“ kmetijsko politiko na ravni EU?

Medtem ko je večina sektorjev deležna podpore nacionalnih politik, je kmetijstvo odvisno tako rekoč izključno od politike na ravni EU. Pomembno je voditi javno politiko za sektor, ki skrbi za prehransko varnost ter ima glavno vlogo pri izkoriščanju naravnih virov in gospodarskem razvoju podeželja.

Navedeni cilji so skupni vsem državam članicam, uresničiti pa jih je mogoče samo s finančno podporo kmetijskemu sektorju in podeželju.

Ukrepe je zato treba sprejeti na ravni EU in s skupnimi cilji, načeli in pravili zagotoviti poštene pogoje. Skupna kmetijska politika poleg tega omogoča učinkovitejšo porabo proračunskih sredstev, kot bi bilo to mogoče doseči z nacionalnimi politikami.

Poleg vprašanj v zvezi z enotnim trgom EU je treba na transnacionalni ravni urejati številna druga področja: kohezijo držav in regij, okoljske zadeve in globalne izzive, kot so podnebne spremembe, upravljanje voda, biotska raznovrstnost, zdravje in dobro počutje živali, varnost hrane in krme, zdravje rastlin, javno zdravje in varstvo potrošnikov.

Zakaj kmetje potrebujejo finančno podporo?

V nasprotju s prepričanjem, ki vlada v nekaterih dražvah članicah, kmetijstvo še zdaleč ni pridobitna dejavnost. Vloženi čas in denar sta naložba, ki je odvisna od številnih gospodarskih, sanitarnih in vremenskih dejavnikov. Kmetje veliko vlagajo v svoje delo, tako po človeški kot finančni plati, te naložbe pa se obrestujejo mesece in celo leta pozneje, nikoli pa niso popolnoma varne.

Z dohodkovno podporo kmetom spodbujamo pridelavo hrane v celotni EU in hkrati plačujemo kmetom za opravljene družbene storitve, ki nimajo tržne vrednosti: varstvo okolja, dobro počutje živali, varnost in kakovost hrane itd.

Ta družbeni vidik njihovega dela je še pomembnejši, ker so standardi EU med najvišjimi v svetu in je posledično pridelava hrane v Evropi dražja kot v državah, kjer so standardi nižji.

Če želimo, da so evropski kmetje konkurenčni kmetom drugod po svetu, pri tem pa spoštujejo zahteve evropskih potrošnikov, je nujna finančna podpora. Zaradi vse močnejših podnebnih sprememb se bodo stroški trajnostnega kmetovanja samo še večali.

Stroški SKP

Koliko plačajo za SKP davkoplačevalci?

Skupna kmetijska politika stane vsakega evropskega državljana približno 30 centov na dan. Leta 2011 je predstavljala 43 % letnega proračuna EU ali 58 milijard evrov. Proračunski delež kmetijstva se po letu 1984 (takrat je znašal 72 %) z vsakim letom manjša, medtem ko se je zaradi širitev EU po letu 1992 število kmetov podvojilo.

Sredstva za SKP dejansko predstavljajo manj kot 1 % vse javne porabe vseh držav EU skupaj. Finančna sredstva za kmetijstvo se združujejo na ravni EU, kar za druge gospodarske sektorje ne velja. Za primerjavo povejmo, da države EU porabijo trikrat več sredstev za obrambo.

Zakaj je skoraj 40 % proračuna EU namenjenega kmetijstvu, in ne drugim področjem?

Kmetijstvo je edini sektor, ki se v celoti financira iz proračuna EU, skupna evropska sredstva torej nadomeščajo nacionalna. Za druga področja, denimo raziskave, izobraževanje, promet, obrambo, pokojnine in zdravstvo, v proračunu EU bodisi ni postavke bodisi je delež veliko manjši, saj jih države EU urejajo same in jih v celoti ali večinoma financirajo iz svojega proračuna.

V zameno omogoča skupna kmetijska politika vsem evropskim prebivalcem zanesljivo in obilno oskrbo s kakovostno hrano, zdravo okolje in izjemno naravo.

Kako se financira SKP?

Skupna kmetijska politika se financira iz splošnega proračuna Evropske unije. Izdatke za razvoj podeželja financirajo skupaj države članice in EU.

Proračun EU se financira v glavnem z „lastnimi sredstvi“ Evropske unije: carine, dajatve, DDV in sredstva na podlagi bruto nacionalnega prihodka (BNP) držav EU.

Kdo prejme denar in koliko?

Z letom 2009 mora vsaka država EU objaviti seznam vseh prejemnikov plačil SKP in tako poskrbeti za preglednost in odgovornost. Toda Sodišče Evropske unije je po pritožbi nemških kmetov novembra 2010 razveljavilo obveznost držav, da objavijo vse osebne podatke o prejemnikih plačil SKP, češ da je to v nasprotju z varstvom podatkov. Sodišče je odredilo, da se imena prejemnikov ne objavljajo več. Evropska komisija je še vedno zavezana načelu preglednosti, zato je predlagala nova pravila v skladu s sodbo Sodišča. Reforma junija 2013 tako znova uvaja načelo preglednosti, vendar z upoštevanjem načela sorazmernosti, na katero je opozorilo Sodišče EU: izvzeti bodo denimo mali kmeti, ki prejmejo zelo nizke zneske.

Ali imajo od SKP korist tudi davkoplačevalci, ki niso kmeti?

Vsekakor! Od podpore EU kmetom ima korist celotna družba, saj je preskrbljena s hrano po zmernih cenah. Povprečno gospodinjstvo v EU nameni za hrano 15 % svojih izdatkov, to je polovico manj kot leta 1960.

S spodbujanjem trajnostnega kmetijstva pomagamo varovati okolje, bogato in pestro krajino ter našo hrano.

Reforme SKP

Kakšne rezultate so dale prejšnje reforme SKP?

Najtemeljitejša reforma skupne kmetijske politike se je začela leta 1992 in se intenzivneje nadaljevala leta 2003, ko je odpravila plačila, vezana na pridelavo. Kmetom zdaj ni več treba pridelovati hrane, za katero ni povpraševanja, pač pa se morajo prilagoditi zahtevam trga in potrošnikov ter iskati nova donosna tržišča in nove tržne niše.

Kmetje zdaj prejemajo dohodkovno podporo pod pogojem, da obdelujejo kmetijske površine in izpolnjujejo standarde glede varnosti hrane, varstva okolja in dobrega počutja živali, sicer jim plačila znižajo.

Prenovljena SKP še bolj upošteva razmere globalnega sveta in po ocenah Svetovne trgovinske organizacije pri 90 % neposrednih plačil ne gre za izkrivljanje trgovine.

SKP omogoča potrošnikom veliko izbiro kakovostne hrane.

Evropska komisija stalno posodablja, racionalizira in poenostavlja SKP.

Plačila niso več vezana na pridelavo, tako imajo kmetje še vedno določeno finančno varnost, pri tem pa se lahko svobodneje prilagajajo potrebam trga.

Tržne ukrepe (kot so državni intervencijski ukrepi) smo prilagodili tako, da delujejo blažilno in ne ovirajo običajnih tržnih signalov. Politika razvoja podeželja kmetom pomaga pri preureditvi kmetij in varstvu okolja ter tako ohranja vitalnost podeželja.

Katere so splošne smernice SKP po letu 2013?

Nova reforma SKP, sprejeta leta 2013, bo začela veljati s 1. januarjem 2014. Vsi ukrepi reforme se bodo v celoti začeli uporabljati 1. januarja 2014, razen novega sistema neposrednih plačil, pri katerem je treba upoštevati letni ciklus neposrednih plačil: kmetje bodo letne izjave za SKP oddali spomladi, na podlagi teh izjav bodo nato leta 2015 nakazali sredstva po novem sistemu neposrednih plačil, denimo ekološka plačila in dodatno podporo za mlade kmete.

Nova reforma zadeva vse državljane EU. Evropska komisija jo je zato pripravila na podlagi dialoga s civilno družbo in deležniki. Splošne smernice reforme SKP, sprejete junija 2013, so se tako izoblikovale v obširnem javnem posvetovanju od aprila do julija 2010 (skoraj 6000 mnenj posameznikov in organizacij) in intenzivni politični razpravi s Svetom ministrov in Evropskim parlamentom. Komisija je zakonodajne predloge predstavila 12. oktobra 2011.

Novosti, ki jih uvaja nova reforma:

  1. Neposredna plačila kmetom bodo pravičneje podprla dohodke kmetov in nagradila družbene storitve, ki jih opravljajo (npr. varstvo okolja). Dopolnila bodo podporo v regijah, kjer vladajo težji pogoji, in omogočila mladim začetek kmetovanja.

  2. Mehanizmi tržnega upravljanja bodo poenostavljeni, učinkovitejši in odzivnejši.

  3. Poudarek politike razvoja podeželja bo na večji konkurenčnosti in inovacijah.

Novi ukrepi bodo namenjeni pomoči kmetom pri spopadanju z nihanji cen in spremenljivimi dohodki.

Cena hrane

Zakaj kmetje potrebujejo podporo kljub visokim cenam hrane?

Cene kmetijskih pridelkov, izplačane kmetu, razmeroma malo vplivajo na cene, ki jih za živila plačamo potrošniki. Cena žita denimo predstavlja samo 5 % cene hlebca kruha. Dvig cen za potrošnika ne pomeni nujno večjega prihodka za kmeta, še zlasti zato ne, ker tudi kmete pestijo naraščajoči stroški pridelave. Vse močneje in vse pogosteje so izpostavljeni tržnim nihanjem in nihanjem cen. V zadnjih letih so se denimo stroški za energijo povečali za 223 %, cena gnojil za 163 %. Cene kmetijskih pridelkov so se v povprečju dvignile za 50 %.

Ali so biogoriva kriva za višje cene hrane?

Razne študije kažejo, da pridelava rastlin za biogoriva v EU ne vpliva občutneje na ceno hrane. Evropska unija nameni za proizvodnjo etanola samo 1 % pridelanih žit, za proizvodnjo biodizelskega goriva približno dve tretjini oljne ogrščice, vendar to v svetovnem merilu predstavlja samo 2 %. Toda naložbe v drugo in tretjo generacijo biogoriv so nujne.

SKP in okolje

Kakšen je vpliv kmetijstva na okolje?

Kmetijstvo pomaga ohranjati trajnostno okolje, vendar okolje tudi ogroža. Skupna kmetijska politika je pomembna prav zaradi vloge, ki jo ima pri skrbi za uravnotežen razvoj, ta vloga pa bo v prihodnjih letih postala še pomembnejša.

Kako SKP prispeva k varstvu okolja?

Z reformo SKP, sprejeto junija 2013, bodo z enostavnimi,vendar dokazano učinkovitimi ukrepi vsaka država članica, vsaka regija in vsak kmet prispevali k trajnostnemu razvoju in boju proti podnebnim spremembam. V obdobju 2014–2020 bo več kot 100 milijard evrov namenjenih za ukrepe v zvezi s kakovostjo tal, vodo, biotsko raznovrstnostjo in podnebnimi spremembami:

  • Ekologizacija 30 % neposrednih plačil bo vezanih na uveljavljanje treh okolju prijaznih praks: diverzifikacija kultur, vzdrževanje trajnega travnika, ohranitev 5 %, nato 7 % območij ekološkega pomena z letom 2018, oziroma ukrepom, ki imajo za okolje enak pomen.

  • Najmanj 30 % sredstev iz programov za razvoj podeželja bo treba nameniti kmetijsko-okoljskim ukrepom, podpori ekološkemu kmetijstvu in projektom v zvezi z naložbami in okoljskimi inovacijami.

  • Večje podpore bodo deležni kmetijsko-okoljski ukrepi, ki bodo dopolnjevali ekološke ukrepe. Programi morajo postati ambicioznejši in učinkoviteje varovati okolje (preprečevanje dvojnega financiranja).

Kako ravna EU v zvezi z ekološko pridelavo?

Ekološko kmetijstvo spoštuje naravne cikluse rastlin in živali. Zakonodaja EU določa stroga pravila glede ekološkega pridelovanja. Določa tudi pravila glede označevanja in sledenja izdelkov in tako jamči za kakovost in pristnost ekoloških pridelkov, ne glede na to, iz katere države so.

EU je uvedla poseben evropski logotip za ekološke pridelke, ki izpolnjujejo standarde EU glede ekološke pridelave. Ekološki kmetje in živilska industrija, ki želijo pridobiti logotip, morajo opraviti strog postopek certificiranja.

Države EU lahko v svojih programih za razvoj podeželja namenijo posebno pomoč konvencionalnim kmetom, ki želijo preiti na ekološko kmetovanje. Ta možnost bo še izrazitejša po letu 2013, saj reforma določa posebno pomoč za ekološko kmetovanje in pomoč tako za prehod na ekološko kmetovanje kot za ohranitev ekološkega kmetovanja.

Ali SKP obsega tudi gozdarstvo?

SKP ne ureja komercialnega gozdarstva, vendar priznava koristi dobrega gospodarjenja z gozdom za krajino in biotsko raznovrstnost. Podpira torej kmete, ki želijo znova pogozditi del svojih kmetijskih površin.

SKP in trgovina

Ali so evropski trgi odprti uvozu hrane?

V zadnjih dvajsetih letih je EU znatno odprla svoj trg. Več kot dve tretjini uvoženih kmetijskih proizvodov prihaja iz držav v razvoju – to je več, kot jih iz teh držav uvozijo ZDA, Avstralija, Japonska, Kanada in Nova Zelandija skupaj. Dvostranski sporazumi s številnimi državami zunaj EU omogočajo nizke carine za uvožene kmetijske proizvode, 50 najrevnejših držav na svetu pa v EU izvaža brez carin ali omejitev kvot.

Ali bi morali za zaščito naših kmetov in hrane uvesti nove uvozne omejitve?

Če bomo uvedli nove zaščitne ovire, bodo to storili tudi naši trgovinski partnerji. Konkurenčna prednost Evrope je visoka kakovost predelanih živil. Trgi držav v razvoju, vključno s Kitajsko in Indijo, so izjemna priložnost za izvoz.

Najučinkovitejši ukrep za prehransko varnost so uravnoteženi trgovinski odnosi z našimi partnerji. Najučinkovitejši ukrep za zaščito naših kmetov je finančna podpora, ki jim bo omogočila ohraniti svojo konkurenčnost na svetovnem trgu. In ravno to je namen SKP.

SKP in države v razvoju

Pred 20 leti je EU za izvozne subvencije vsako leto porabila skoraj 10 milijard evrov, leta 2011 samo še približno 160 milijonov evrov. Subvencije so namenjene predvsem izvozu v sredozemske države in v preostalo Evropo, le zelo majhen odstotek subvencioniranih pridelkov izvozimo v Afriko.

Po dogovoru bodo od leta 2014 izvozne subvencije možne samo v izjemnih okoliščinah.

Ali trgovinske koncesije EU res koristijo državam v razvoju?

EU je s številnimi državami v razvoju sklenila preferencialne tarifne sporazume. Državam v razvoju ponuja več pomoči na področju trgovine kot ves preostali svet skupaj, skoraj milijardo evrov na leto v zadnjih treh letih.

Na tržišče EU pride 71 % kmetijskih pridelkov iz držav v razvoju (povprečno v vrednosti okoli 59 milijard evrov v obdobju 2008–2010), uvozimo torej več kot ZDA, Kanada, Japonska, Nova Zelandija in Avstralija skupaj. Samo iz Afrike uvozimo izdelke v vrednosti več kot 12 milijard evrov (15 % vsega uvoza EU). Države v razvoju približno tretjino svojega izvoza namenijo v Evropsko unijo.

Kako poteka trgovina EU z državami v razvoju?

EU spodbuja večstranske trgovinske predpise, ki koristijo vsem, še posebej državam v razvoju. Po njenem mnenju bi morale razvite države svoje carine znižati hitreje in občutneje kot države v razvoju.

Kakovost in varnost hrane

Ali je naša hrana varna?

EU je od devetdesetih let prejšnjega stoletja bistveno izboljšala varnost hrane, med drugim tudi s higienskimi ukrepi, predpisi o zdravju živali in rastlin ter z nadzorom nad ostanki pesticidov in dodatki v živilih. Zakonodaja EU o varnosti hrane je med najstrožjimi na svetu.

Kako EU skrbi za kakovost hrane?

Kakovost hrane zagotavljamo s predpisi o označevanju, trženju in kakovosti: denimo z zaščito geografskih označb, obveznimi podatki o prehranski vrednosti na embalaži, znaki kakovosti, standardi dobrega počutja živali itd.

Poleg higienskih pravil, ki zagotavljajo varnost izdelkov, je EU določila:

  1. tržne standarde, ki jih morajo izpolnjevati izdelki v prodaji v EU,

  2. neobvezne oznake kakovosti, ki na embalaži označujejo kakovost izdelka,

  3. evropske sisteme kakovosti za proizvode posebne kakovosti:

  • zaščitena označba porekla“ in „zaščitena geografska označba za kakovost, povezano z geografskim poreklom,

  • zajamčena tradicionalna posebnost,

  1. poseben logotip EU za ekološke pridelke, ki izpolnjujejo stroge zahteve glede pridelave,

  2. smernice za izpopolnitev sistemov certificiranja kakovosti, ki ščitijo značilnosti nekaterih izdelkov in postopka priprave.

Zdravje in dobro počutje živali

Kako ravnamo z živalmi?

Namen zakonodaje EU o dobrem počutju živali je uzakoniti dejstvo, da so živali čuteča bitja, ki ne smejo biti izpostavljene nepotrebnemu trpljenju. Zakonodaja priznava živalim pet pravic:

  1. ne smejo biti lačne in žejne,

  2. imeti morajo ustrezno bivališče,

  3. obvarovati jih je treba pred bolečino, poškodbami in boleznimi,

  4. imeti morajo možnost naravnega vedenja,

  5. obvarovati jih je treba strahu in vznemirjenosti.

Urad za prehrano in veterinoEvropske komisije z inšpekcijami preverja, ali države članice pravilno uporabljajo zakonodajo EU o dobrem počutju živali.

SKP poleg tega daje pomoč kmetom, ki nameravajo pogoje za živali na svoji kmetiji izboljšati nad minimalne standarde.

  1. vsa plačila SKP se kmetom izplačujejo pod pogojem, da izpolnjujejo minimalne standarde glede dobrega počutja živali. Kmetom, ki standardov ne spoštujejo, se plačila delno ali v celoti ukinejo,

  2. kmetje, ki vlagajo v izboljšave pogojev za življenje živali (npr. bivališča živali), so upravičeni do dodatnih pomoči.

Najvišji standardi glede dobrega počutja živali veljajo za ekološko živinorejo. Pridelava hrane v Evropi je zato dražja od pridelave v drugih državah, kjer so standardi nižji. Brez finančne pomoči bi evropski kmetje v tem globaliziranem okolju dolgoročno težko preživeli.

EU uveljavlja skrb za dobro počutje živali tudi zunaj svojih meja in opozarja na ta vprašanja v mednarodnih trgovinskih odnosih.

Kako EU varuje zdravje živali?

Zakonodaja UE v zvezi z zdravjem živali upošteva pridobljene izkušnje in spoznanja ter je zavezujoča za države članice.

MEMO/13/621

IP/13/613

1 :

To točko morajo potrditi v okviru razprav o večletnem finančnem okviru.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website