Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija

MEMO

Bruselj, 25. novembra 2013

Evropska komisija podpira prosto gibanje ljudi

(glej tudi IP/13/1151)

Prosto gibanje – ali možnost za prebivanje, delo in študij kjer koli v Evropski uniji – je za državljane EU najbolj dragocena pravica, saj jih več kot 14 milijonov stalno živi v drugi državi članici. Državljani EU pravico do prostega gibanja najpogosteje izkoriščajo v povezavi z delom, takoj zatem pa zaradi družinskih razlogov. Od vseh državljanov EU, ki so leta 2012 živeli v drugi državi članici EU („mobilni državljani EU“), jih je bilo več kot tri četrtine (78 %) delovno sposobnih (starih od 15 do 64 let), med državljani države članice gostiteljice pa je bilo takih 66 %. V povprečju je bila stopnja zaposlenosti mobilnih državljanov EU (67,7 %) višja kot pri državljanih države gostiteljice (64,6 %).

Nezaposleni mobilni državljani EU (študenti, upokojenci, iskalci zaposlitve in neaktivni družinski člani) predstavljajo le majhen delež skupnega števila mobilnih državljanov EU. Poleg tega jih je 64 % pred tem že delalo v državi, kjer trenutno prebivajo. 79 % jih živi v gospodinjstvu z vsaj enim zaposlenim članom. Skupna stopnja neaktivnosti med mobilnimi državljani EU se je med letoma 2005 in 2012 zmanjšala s 34,1 % na 30,7 %.

Prosto gibanje državljanov, zapisano v Pogodbah EU, je sestavni del enotnega trga in ključen dejavnik za njegov uspeh: z omogočanjem ljudem, da potujejo in nakupujejo zunaj meja svojih držav, se spodbuja gospodarska rast. Od prostega gibanja delavcev imajo koristi tako delavci kot gospodarstva držav članic, saj se tako za prosta delovna mesta na trgu dela EU hitreje najdejo delavci z ustreznimi spretnostmi. Kljub gospodarski krizi je danes v EU približno 2 milijona nezasedenih delovnih mest.

V sporočilu o prostem gibanju, ki ga je danes sprejela Evropska komisija, je poudarjena skupna odgovornost držav članic in institucij EU pri varovanju pravice državljanov EU, da živijo in delajo v drugi državi članici. Prav tako so opisani konkretni ukrepi, ki bodo državam članicam pomagali pri prizadevanjih za krepitev te pravice ter jim omogočili, da izkoristijo pozitivne učinke, ki jih prinaša. V sporočilu je pojasnjena pravica državljanov EU do prostega gibanja in dostopa do socialnih ugodnosti. Obravnavani so tudi pomisleki nekaterih držav članic v zvezi s težavami, ki jih mobilnost lahko povzroči lokalnim organom.

1. Pravni okvir za prosto gibanje

Kaj je prosto gibanje delavcev?

Delavci iz EU pravico do dela v drugi državi članici uživajo od šestdesetih let prejšnjega stoletja: v Pogodbah EU je bila zapisana že ob začetku evropskega projekta leta 1957. Ta pravica je določena v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije(PDEU). Vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

Pravice delavcev do prostega gibanja natančneje pojasnjuje Uredba (EU) št. 492/2011, ki tudi določa, da je diskriminacija na podlagi državljanstva prepovedana zlasti v zvezi z: dostopom do zaposlitve, delovnimi pogoji, socialnimi in davčnimi ugodnostmi, dostopom do usposabljanja, članstvom v sindikatih ter nastanitvijo in šolanjem otrok.

Glavna cilja predloga direktive za lažje prosto gibanje delavcev, ki jo je Komisija predložila konec aprila 2013, sta boj proti diskriminaciji delavcev iz drugih držav članic in ozaveščanje državljanov EU o njihovi pravici do dela v drugih državah članicah (glej IP/13/372, MEMO/13/384 in SPEECH/13/373).

Mobilnost delavcev v Evropski uniji ne koristi samo delavcem, ampak tudi gospodarstvu. Podjetja v državah gostiteljicah tako lahko zapolnijo delovna mesta, ki jih drugače ne bi mogla, ter proizvajajo blago in opravljajo storitve, ki jih sicer ne bi mogla. Koristi tudi izvorni državi mobilnih delavcev, saj omogoča delavcem, ki bi bili sicer brez zaposlitve, da si poiščejo delo drugje in finančno podpirajo družino doma, pri tem pa pridobijo nove spretnosti in izkušnje. Ob vrnitvi v izvorno državo lahko te izkušnje s pridom uporabijo.

Kaj je prosto gibanje državljanov?

Pred 20 leti se je z Maastrichtsko pogodbo pravica do prostega gibanja priznala za vse državljane EU, ne glede na to, ali so ekonomsko aktivni ali ne. Gre za eno izmed temeljnih pravic, ki jih zagotavlja zakonodaja EU (člen 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije). Predstavlja najpomembnejši vidik državljanstva Unije.

Posebna pravila in pogoji, ki veljajo za prosto gibanje in prebivanje, so določeni v direktivi, o kateri so se države članice dogovorile leta 2004 (Direktiva 2004/38/ES).

Prosto gibanje je najbolj dragocena pravica državljanov EU: 56 % Evropejcev meni, da je prosto gibanje najbolj pozitiven dosežek Evropske unije. Dejansko jih vse več izkorišča to pravico in živi v drugi držav članici EU: ob koncu leta 2012 je 14,1 milijona državljanov več kot eno leto živelo v drugi državi članici. Po raziskavah Eurobarometer več kot dve tretjini Evropejcev (67 %) meni, da prosto gibanje oseb znotraj EU njihovi državi prinaša gospodarsko korist.

Kdo lahko izkoristi pravico do prostega gibanja?

Prve tri mesece: vsi državljani EU imajo pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici za obdobje do treh mesecev, ne da bi bili zavezani kakršnim koli pogojem ali formalnostim.

Po prvih treh mesecih: po treh mesecih začnejo veljati določeni pogoji za bivanje v drugi državi EU, odvisni od statusa državljana EU v državi gostiteljici:

delavci in samozaposleni ter njihovi ožji družinski člani lahko v državi prebivajo brez izpolnjevanja kakršnih koli pogojev;

iskalci zaposlitve lahko v državi gostiteljici brez izpolnjevanja kakršnih koli pogojev prebivajo šest mesecev in še dlje, če še naprej iščejo zaposlitev in imajo resnično možnost, da se zaposlijo. Lahko pa med iskanjem zaposlitve v drugi državi članici najmanj tri mesece prejemajo nadomestilo za brezposelnost svoje matične države, če so v njej prijavljeni kot brezposelni;

študenti in drugi ekonomsko neaktivni državljani (npr. brezposelni, upokojenci itd.) lahko v državi gostiteljici prebivajo več kot tri mesece, če imajo zadostna finančna sredstva in zdravstveno zavarovanje zase in za svojo družino, tako da ne postanejo breme sistema socialne pomoči v državi gostiteljici EU.

Po petih letih: državljani EU, ki zakonito prebivajo neprekinjeno pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, ki so veljali v prvih petih letih.

2. Socialna pomoč in dajatve socialne varnosti

Kdo je upravičen do socialne pomoči?

Socialna pomoč običajno vključuje dajatve za kritje minimalnih življenjskih stroškov ali pomoč v izjemnih življenjskih okoliščinah

Državljani EU, ki legalno prebivajo v drugi državi članici, morajo biti deležni enake obravnave kot državljani tiste države. Zahvaljujoč načelu enake obravnave so na splošno na enak način kot državljani države gostiteljice upravičeni do dajatev ter socialnih in davčnih ugodnosti, vključno s socialno pomočjo.

Vendar zakonodaja EU predvideva varovala glede dostopa do socialne pomoči ekonomsko neaktivnih državljanov EU, da države gostiteljice ne bi imele nesorazmernega finančnega bremena.

Prve tri mesece: država gostiteljica po zakonodaji EU ekonomsko neaktivnim državljanom EU v prvih treh mesecih prebivanja ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči.

Od treh mesecev do pet let: Ekonomsko neaktivni državljani EU v praksi verjetno ne bodo upravičeni do dajatev socialne pomoči, saj bi za pridobitev pravice do prebivanja najprej morali dokazati nacionalnim organom, da imajo zadosti sredstev (glej zgoraj).

Če zaprosijo za socialno pomoč, na primer zato, ker se njihov gospodarski položaj poslabša naknadno, se prošnja oceni glede na njihovo pravico do enake obravnave. Vendar tudi v tem primeru zakonodaja EU predvideva varovala.

V posebnih primerih lahko prošnja za socialno pomoč pri nacionalnih organih vzbudi upravičen sum, da oseba pomeni nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči.

Poleg tega lahko države članice podelitev socialne pomoči ali posebnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki (tj. dajatve, ki so istočasno povezane s socialno varnostjo in socialno pomočjo ter jih zajema Uredba 883/2004), pogojujejo s tem, da državljan izpolnjuje zahteve za pridobitev zakonite pravice do prebivanja za obdobje, daljše od treh mesecev. Vendar države članice ne smejo avtomatično zavrniti podelitev teh dajatev neaktivnim državljanom EU ali za njih avtomatično predpostaviti, da nimajo zadosti sredstev in s tem pravice do prebivanja.

Nacionalni organi bi morali oceniti vsak posamezen primer in upoštevati več dejavnikov (znesek, trajanje, začasna narava ali težavnost, skupen obseg bremena na sistem nacionalne pomoči).

Če na podlagi take ocene nacionalni organi ugotovijo, da je zadevna oseba postala nesorazmerno breme, lahko prekličejo njihovo pravico do prebivanja.

Po petih letih: državljani EU, ki pridobijo pravico do stalnega prebivališča, so do socialne pomoči upravičeni na enak način kot državljani države gostiteljice EU. Zakonodaja EU v tem primeru ne dovoljuje odstopanj.

Kdo je upravičen do dajatev socialne varnosti?

Običajne dajatve socialne varnosti vključujejo starostno pokojnino, družinsko pokojnino, invalidnine, dajatve za bolezen, dodatek ob rojstvu otroka, nadomestila za brezposelnost, družinske dodatke ali zdravstveno varstvo.

Države članice same določajo predpise o socialni varnosti v skladu s svojimi specifičnimi okoliščinami. EU koordinira predpise o socialni varnosti (uredbi (ES) št. 883/2004 in 987/2009) samo v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje, da državljani EU ne izgubijo pravic do socialne varnosti, ko se selijo znotraj EU.

To pomeni, da zakonodaja držav gostiteljic določa, katere dajatve se zagotavljajo, pod katerimi pogoji (npr. ob upoštevanju delovne dobe), za koliko časa in v kakšnem obsegu. Zato se upravičenost do dajatev razlikuje od države do države.

Uredba 883/2004/ES zgolj zagotavlja, da je mobilnim državljanom EU socialna varnost zagotovljena tudi, če se preselijo, in sicer z določitvijo, katera država članica je pristojna za njeno zagotavljanje.

Zaposlene ali samozaposlene delavce in vzdrževane člane njihovih družin sistem socialne varnosti države gostiteljice ščiti pod enakimi pogoji kot državljane te države, saj tako kot oni s prispevki in davki prispevajo k javnim sredstvom, iz katerih se dajatve socialne varnosti financirajo.

Za mobilne nezaposlene državljane EU v državi gostiteljici pravilo države zaposlitve ne velja, saj ti delavci niso zaposleni v nobeni državi. V skladu z zakonodajo EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti država članica bivanja za socialno varnost takih državljanov postane pristojna šele takrat, ko ti izpolnijo stroga merila običajnega prebivališča in dokažejo, da so resnično povezani z zadevno državo članico. S temi strogimi merili se zagotovi, da so do socialne varnosti v drugi državi članici upravičeni samo tisti nezaposleni državljani, ki imajo dejansko svoje interese v navedeni državi (npr. če tam prebiva njihova družina).

3. Vpliv mobilnih državljanov EU na nacionalne sisteme socialne varnosti

Podatki, ki so jih sporočile države članice, in študija, ki jo je nedavno objavila Evropska komisija, kažejo, da v večini držav EU državljani iz drugih držav članic nič pogosteje ne prejemajo socialnih ugodnosti kot državljani države gostiteljice. V večini proučevanih držav bodo mobilni državljani EU bolj verjetno prejeli stanovanjske in družinske dodatke.

Natančneje je študija pokazala, da ekonomsko neaktivni mobilni državljani EU le redko prejemajo posebne denarne dajatve, ki se financirajo iz splošnih davkov in ne prispevkov zadevnih posameznikov (tako imenovane posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki), kot so socialne pokojnine, invalidski dodatki in dajatve za iskalce zaposlitve, za katere se ne plačujejo prispevki. Prav tako je učinek takih zahtevkov na nacionalni proračun za socialno varstvo zelo majhen. Mobilni državljani predstavljajo manj kot 1 % vseh upravičencev (državljanov EU) v šestih proučevanih državah (Avstriji, Bolgariji, Estoniji, Grčiji, Malti in Portugalski) ter med 1 % in 5 % v drugih petih državah (Nemčiji, Finski, Franciji, Nizozemski in Švedski).

Študija je prav tako pokazala, da:

se velika večina državljanov EU preseli v drugo državo EU zaradi dela;

so stopnje aktivnosti teh mobilnih državljanov v zadnjih sedmih letih narasle;

je v povprečju bolj verjetno, da ima zaposlitev mobilni državljan EU kot državljan države gostiteljice (delno zato, ker so mobilni državljani pogosteje v starostni skupini od 15 do 64 let kot državljani države gostiteljice);

neaktivni mobilni državljani EU predstavljajo zelo majhen delež celotnega prebivalstva v vsaki državi članici ter med 0,7 % in 1 % celotnega prebivalstva EU;

so odhodki za zdravstveno varstvo neaktivnih mobilnih državljanov v EU v povprečju zelo nizki glede na skupno porabo v zdravstvu (0,2 % v povprečju) ali velikost gospodarstva držav gostiteljic (v povprečju 0,01 % BDP);

  • mobilni državljani EU predstavljajo majhen delež prejemnikov posebnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki (tj. dajatev, ki so istočasno povezane s socialno varnostjo in socialno pomočjo): v šestih državah (Avstrija, Bolgarija, Estonija, Grčija, Malta in Portugalska) manj kot 1 %, v petih državah (Nemčija, Finska, Francija, Nizozemska in Švedska) med 1 % in 5 % ter več kot 5 % v Belgiji in na Irskem (podatki za Irsko so ocene glede na zahtevke);

  • med velikodušnostjo mrež socialne varnosti in pritokom mobilnih državljanov EU ni statistične povezave.

  • Glavne značilnosti nezaposlenih mobilnih državljanov EU:

  • 64 % jih je že delalo v državi, kjer trenutno prebivajo;

  • 71 % jih je upokojencev, študentov in iskalcev zaposlitve;

  • 79% jih živi v gospodinjstvu z vsaj enim zaposlenim članom.

Rezultati najnovejše študije dopolnjujejo rezultate drugih študij, ki dosledno kažejo, da so delavci iz drugih držav članicah neto plačniki v javne finance države gostiteljice. Mobilni delavci EU iz drugih držav članic v proračun države gostiteljice z davki in socialnimi prispevki običajno več vplačajo, kot pa iz njega dobijo v obliki dajatev, saj gre po navadi za delavce, ki so mlajši in ekonomsko bolj aktivni od delavcev države gostiteljice. Med temi študijami so Mednarodni migracijski izgledi OECD 2013, študija Centra za raziskavo in analizo migracij o oceni fiskalnih stroškov in dajatev za migrante iz držav A8 v Združeno kraljestvo in najnovejša študija Centra za evropske reforme.

4. Kako preprečiti morebitne zlorabe?

Kako lahko zakonodaja EU državam članicam pomaga pri preprečevanju zlorab?

Zakonodaja EU ima močna varovala za preprečevanje zlorab pravice do prostega gibanja.

Pravila EU o prostem gibanju državljanov državam članicam omogočajo sprejetje učinkovitih in potrebnih ukrepov za boj proti zlorabam, kot je navidezna sklenitev zakonske zveze, goljufijam, kot je ponarejanje dokumentov, in drugim nepristnim ravnanjem ali prevaram, katerih edini namen je pridobiti pravico do prostega gibanja. To lahko preprečijo tako, da zavrnejo ali prekličejo pravice, dodeljene z Direktivo 2004/38 (člen 35). Vsak tak ukrep mora biti sorazmeren, zoper njega pa morajo biti na voljo procesna jamstva, določena v Direktivi.

Nacionalni organi lahko preiščejo posamezne primere, za katere imajo utemeljen sum za zlorabo. Če ugotovijo, da gre dejansko za zlorabo, lahko prekličejo pravico posameznika do prebivanja in ga izženejo s svojega ozemlja.

Poleg tega lahko nacionalni organi po oceni vseh relevantnih okoliščin in glede na resnost zlorabe (npr. ponarejeni dokumenti, navidezna sklenitev zakonske zveze z vpletenostjo organiziranega kriminala) ugotovijo, da posameznik predstavlja resnično, stalno in dovolj resno grožnjo za javni red in ga na tej podlagi izženejo ter izdajo prepoved prebivanja, s čimer mu za določeno obdobje prepovejo ponoven vstop na njihovo ozemlje.

S katerimi predlogi se Komisija odziva na pomisleke držav članic?

Komisija predstavlja pet konkretnih ukrepov, ki za uspešno izvajanje zahtevajo sodelovanje držav članic. To so konkretni primeri, kako lahko EU nacionalnim in lokalnim organom pomaga čim bolj izkoristiti prosto gibanje državljanov EU, odpravljati primere zlorab in goljufij, obravnavati izzive socialne vključenosti in na terenu uporabiti razpoložljiva sredstva.

  • Preprečevanje navideznih sklenitev zakonskih zvez: Komisija bo nacionalnim organom pomagala izvajati pravila EU, s pomočjo katerih lahko preprečijo morebitne zlorabe pravice do prostega gibanja, in sicer s priročnikom za preprečevanje navideznih sklenitev zakonskih zvez.

  • Uveljavljanje pravil EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti: Komisija tesno sodeluje z državami članicami, da bi v praktičnih smernicah, ki bodo objavljene do konca leta 2013, pojasnila merila običajnega prebivališča, ki se uporabljajo v pravilih EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba 883/2004/ES). S temi strogimi merili se zagotovi, da so do socialne varnosti v drugi državi članici upravičeni samo tisti nezaposleni državljani, ki imajo dejansko svoje interese v navedeni državi (npr. če tam prebiva njihova družina).

  • Odpravljanje težav glede socialne vključenosti: zagotovljena bo pomoč državam članicam za dodatno izkoriščanje Evropskega socialnega sklada (ESS) pri reševanju vprašanja socialne vključenosti: v programskem obdobju 2014–2020 bo morala vsaka država članica vsaj 20 % sredstev, pridobljenih iz ESS, nameniti spodbujanju socialne vključenosti ter boju proti revščini in vsem oblikam diskriminacije (v primerjavi s sedanjimi 17 %). Poleg tega bo v okviru ESS možno financirati tudi izboljšanje zmogljivosti vseh deležnikov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Vsem državam članicam (tako tistim, iz katerih se mobilni državljani EU selijo, kot tistim, v katere prihajajo) bodo zagotovljene strateške smernice za razvijanje socialne vključenosti s pomočjo ESS. Komisija bo nadaljevala s prizadevanji za izboljšanje zmogljivosti lokalnih organov pri učinkoviti uporabi evropskih strukturnih in investicijskih skladov.

  • Spodbujanje izmenjave dobrih praks med lokalnimi organi: Komisija bo lokalnim organom pomagala pri izmenjavi dobrih praks iz vse Evrope, da bodo lahko izvajali pravila prostega gibanja in se spopadali z izzivi socialne vključenosti. Do konca leta 2013 bo pripravila študijo o oceni učinka prostega gibanja v šestih velikih mestih. Februarja 2014 bo organizirala sestanek županov, na katerem bodo razpravljali o izzivih in si izmenjali dobre prakse.

  • Zagotavljanje uporabe pravil EU o prostem gibanju na terenu: Komisija bo vzpostavila spletni modul za usposabljanje, ki bo zaposlenim v lokalnih organih pomagal v celoti razumeti in izvrševati pravice državljanov EU do prostega gibanja. Komisija je predlagala, da se v vseh državah članicah ustanovijo organi za pravno pomoč in informacije (glej IP/13/372), prav tako pa bo predlagala posodobitev mreže Evropske službe za zaposlovanje EURES, da se okrepi vloga in učinek nacionalnih zavodov za zaposlovanje, izboljša usklajevanje delavske mobilnosti v EU in da EURES postane resnično evropsko orodje za posredovanje delovnih mest in zaposlovanje. Danes 47 % državljanov EU meni, da je za težave, s katerimi se srečujejo pri prebivanju v drugi državi EU, krivo to, da zaposleni v lokalni upravi niso dovolj seznanjeni s pravicami državljanov EU do prostega gibanja.

Več informacij

Študija Evropske komisije o vplivu neaktivnih mobilnih državljanov EU na sisteme socialne varnosti:

http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=89&newsId=1980&furtherNews=yes

Evropska komisija – prosto gibanje v EU:

http://ec.europa.eu/justice/citizen/move-live/index_en.htm

Informacije o koordinaciji sistemov socialne varnosti:

http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=849

Spletišče podpredsednice Evropske komisije in evropske komisarke za pravosodje Viviane Reding:

http://ec.europa.eu/reding

Spletišče evropskega komisarja za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje Lászla Andorja:

http://ec.europa.eu/andor

Podpredsednica Viviane Reding na Twitterju: @VivianeRedingEU

Evropski komisar László Andor na Twitterju: @LaszloAndorEU

Priloga

Priloga 1: Prosto gibanje je najbolj dragocena pravica

Vir: Standardni Eurobarometer 79, pomlad 2013

Priloga 2: Javno mnenje o prostem gibanju

Vir, Flash Eurobarometer 365 o „državljanstvu Evropske unije“, str. 44

Priloga 3: Koliko je mobilnih državljanov EU?

Letna stopnja čezmejne mobilnost v EU v primerjavi z Združenimi državami in Avstralijo

Vir: OECD, Pregled gospodarskih gibanj v EU – 2012

Priloga 4: Mobilni državljani EU so bolj verjetno ekonomsko aktivni kot državljani države gostiteljice

Podatki v grafu so razvrščeni glede na število delovno aktivnih mobilnih državljanov EU (starimi med 15 in 64 let), ki živijo v državi.

Vir: Eurostat, raziskava EU o delovni sili (preglednica lfsa_argan). Opomba: v grafu so prikazane samo glavne države gostiteljice mobilnih državljanov EU. Teh 17 držav članic je leta 2012 gostilo 99 % mobilnih delavcev EU.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website