Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

Evropska komisija

MEMO

V Bruslju, 22. junija 2012

Posodobitev – bančna unija

Komisija verjame, da je potrebna jasna dolgoročnejša vizija prihodnosti ekonomske in monetarne unije EU, da se reforme in odločitve, ki jih EU in njene države članice potrebujejo za spopadanje s trenutnimi izzivi, oblikujejo glede na zastavljeni cilj.

Zato Komisija spodbuja globlje gospodarsko povezovanje kot eno od sredstev za izhod iz sedanje krize. Ta novi korak v evropskem povezovanju bi dopolnil našo monetarno unijo. V zvezi s tem je Komisija predlagala koncept bančne unije.

Evropska bančna unija še ni novi pravni instrument. Je politična vizija za globlje povezovanje EU, ki bo nadgradila nedavne pomembne ukrepe za okrepitev ureditve bančnega sektorja in jih še nadgradila.

Koncept bančne unije je predstavil predsednik Barroso na zadnjem neformalnem srečanju Evropskega sveta, ki je potekalo 23. maja. Koncept je bil deležen veliko pozornosti v političnih razpravah po tem srečanju in je bil uvrščen visoko na dnevni red naslednjega evropskega vrha.

Vse prednosti poglobitve ekonomske in monetarne unije in oblikovanja bančne unije se lahko izkoristijo zgolj z razvojem fiskalne unije.

Predsednik Evropskega sveta bo v tesnem sodelovanju s predsednikom Evropske komisije, predsedujočim Euroskupini in predsednikom Evropske centralne banke predstavil poročilo na naslednjem zasedanju Evropskega sveta (28. in 29. junija). V okviru priprave tega poročila bodo potekale obsežne razprave o temeljih za globlje ekonomsko in monetarno povezovanje, vključno z bančno in fiskalno unijo, ter o delovnih metodah.

Ko bo dogovor o tej viziji dosežen na politični ravni, bo Komisija predlagala potrebne ukrepe za izvajanje. Komisija lahko pripravi predloge že do jeseni 2012. Prav tako želi, da Svet in Evropski parlament pospešita postopek odločanja o ključni zakonodaji, ki je že v teku.

1. Bančna ureditev EU: kaj smo storili?

Evropska komisija je od začetka krize predložila približno 30 predlogov za izboljšanje ureditve finančnega sistema, ki bi koristili realnemu gospodarstvu. To predstavlja trdno podlago za nadaljnje oblikovanje bančne unije. Poleg tega je Komisija s politiko nadzora državnih pomoči ter različnimi programi za stabilnost in prilagoditev prispevala h krepitvi finančne stabilnosti v bančnem sektorju.

Komisija je sprejela naslednje ukrepe:

1.1 Ukrepi za celovitejši nadzor bank:

  • Trije evropski nadzorni organi (ESA) so bili ustanovljeni 1. januarja 2011 za nadzorne strukture:

  • Evropski bančni organ (EBA), ki nadzoruje banke, vključno z nadzorom dokapitalizacije bank;

  • Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ki nadzoruje kapitalske trge, in

  • Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), ki nadzoruje zavarovalnice.

V vseh treh nadzornih organih je zastopanih 27 nacionalnih nadzornikov. Njihova vloga je prispevati k razvoju enotnega pravilnika za finančno ureditev v Evropi, reševati čezmejne težave, preprečevati kopičenje tveganj in pomagati pri obnovi zaupanja. Posamezni evropski nadzorni organi imajo posebne naloge: Organ ESMA je na primer nadzorni organ EU za bonitetne agencije, medtem ko organa EBA in EIOPA opravljata stresne teste v svojih sektorjih. EBA prav tako nadzoruje trenutno dokapitalizacijo bank EU. ESMA lahko prepove produkte, ki ogrožajo stabilnost celotnega finančnega sistema v kriznih razmerah.

Poleg tega je bila Evropskemu odboru za sistemska tveganja (ESRB) zaupana naloga makrobonitetnega nadzora finančnega sistema znotraj Unije.

Ta novi okvir finančnega nadzora se uporablja od novembra 2010.

EBA je svoje delo opravil dobro in si hitro pridobil ugled kot nova institucija. Njegove dosežke je treba ocenjevati v okviru pravil, o katerih sta se dogovorila Svet in Evropski parlament. Večina pooblastil za nadzor bank ostaja danes v rokah nacionalnih nadzornikov, ki jih koordinira EBA. Za prihodnost je jasno, da bo treba vzpostaviti neposredna nadzorna pooblastila na ravni EU.

Za več informacij o finančnem nadzoru glej MEMO/10/434.

1.2 Krepitev bančnega sistema

Z zagotavljanjem boljše kapitalizacije

Bančne institucije so v krizo vstopile s kapitalom, ki je bil nezadosten tako po količini kot po kakovosti, zaradi česar so banke potrebovale najvišjo podporo nacionalnih organov do zdaj. Komisija je s predlogom za kapitalizacijo bank (CRD IV) julija lani (IP/11/915) (MEMO/11/527) začela postopek uvajanja v Evropski uniji novih mednarodnih standardov o bančnem kapitalu, dogovorjenih na ravni G20 (sporazum Basel III). Evropa ima na tem področju vodilno vlogo, saj ta pravila uporablja za več kot 8 000 bank, ki skupaj držijo 53 % svetovnih sredstev. O predlogih Komisije trenutno razpravljata Svet in Evropski parlament, Komisija pričakuje da bosta v kratkem dosegla dogovor.

Komisija želi vzpostaviti tudi okvir upravljanja, ki bo nacionalnim nadzornim organom dal nova pooblastila za strožji nadzor bank in ukrepanje prek morebitnih sankcij, če ugotovijo tveganja; tako bi lahko na primer zmanjšali kredite, če se zdi, da se prenapihujejo. Evropski nadzorni organi bi ukrepali v nekaterih primerih, na primer, kadar nacionalni nadzorni organi v čezmejnih primerih ne bi našli skupne rešitve.

Za več informacij o ukrepih EU glede kapitalizacije bank glej IP/11/915.

S pospeševanjem prestrukturiranja bančnega sektorja

Med politične zahteve, naslovljene na države članice, ki so prejele mednarodno finančno pomoč, so bili vključeni številni pogoji za finančni sektor.

Zahtevani ukrepi politike za bančni sektor vključujejo na eni strani nadzorovano prenehanje institucij, ki ne poslujejo uspešno, in na drugi strani prestrukturiranje bank, ki poslujejo uspešno. Višje kapitalske zahteve, dokapitalizacija bank, stresni testi, cilji glede razdolževanja ter krepitev regulativnega in nadzornega okvira so bili prav tako med cilji političnih pobud. Medtem ko ti ukrepi za stabilizacijo sicer niso značilni za države z dogovorjenim programom, se precej enostavno izvajajo v okviru mednarodne finančne pomoči.

Poleg tega lahko evropski instrument za finančno stabilnost (EFSF) pri ustreznih pogojih, ki so prilagojeni posamezni instituciji in horizontalni, vključno s strukturno reformo domačega finančnega sektorja, državam članicam euroobmočja, ki nimajo dogovorjenega programa, zagotovi posojila za dokapitalizacijo finančnih institucij.

Posebno prestrukturiranje bank po programu je povezano s pogoji iz pravil EU o državni pomoči.

Praktični primeri ukrepov za bančni sektor, sprejetih v okviru programov makroekonomskega prilagajanja ali programov plačilnobilančne pomoči

V Grčiji je bilo 50 milijard EUR nakazanih v helenski sklad za finančno stabilnost za dokapitalizacijo bank. Na Portugalskem je bilo iz mehanizma za podporo solventnosti bank 12 milijard EUR nakazanih na namenski račun centralne banke.

Pri državah, ki niso članice euroobmočja in so prejele plačilnobilančno pomoč, je latvijski program vključeval tudi finančno pomoč bankam v višini 600 milijonov EUR. Medtem ko so ta finančna sredstva sestavni del mednarodnih svežnjev finančne pomoči, izvira ključni prispevek slednje k stabilizaciji finančnih sektorjev iz prestrukturiranja bank na podlagi programa.

Več informacij o programih je na voljo na naslednjih straneh:

http://ec.europa.eu/economy_finance/eu_borrower/greek_loan_facility/index_en.htm

http://ec.europa.eu/economy_finance/eu_borrower/portugal/index_en.htm

http://ec.europa.eu/economy_finance/eu_borrower/balance_of_payments/latvia/latvia_en.htm

Z zagotavljanjem večje zaščite bančnih vlog

V skladu z zakonodajo EU so bančne vloge v primeru propada banke v vsaki državi članici že zajamčene za zneske do 100 000 EUR na depozitarja. Z vidika finančne stabilnosti to jamstvo preprečuje panično dvigovanje vlog s strani depozitarjev, s čimer se preprečijo resne gospodarske posledice.

Komisija je julija 2010 predlagala korak naprej z uskladitvijo in poenostavitvijo zaščitenih vlog, hitrejšimi izplačili in izboljšanim financiranjem programov, predvsem prek predhodnega financiranja sistemov zajamčenih vlog in obveznim mehanizmom za medsebojno izposojanje. To temelji na zamisli, da si lahko nacionalni sistem zajamčenih vlog, če se izčrpa, izposodi sredstva iz drugega nacionalnega sklada. To bi bil prvi korak proti sistemu zajamčenih vlog, ki bi veljal za celotno EU. Ta predlog je še vedno v drugi obravnavi v Svetu in Evropskem parlamentu. Komisija zato poziva zakonodajalce, naj pospešijo postopek soodločanja o tem predlogu, ter zadržijo mehanizem za medsebojno izposojanje.

Pri upravljanju številnih bančnih kriz v zadnjih letih so nacionalni organi pogosto oblikovali novo strukturo iz propadajoče banke ter določene ključne funkcije banke, kot je varovanje vlog, prenesli na to strukturo. Ti mehanizmi reševanja zagotavljajo, da depozitarji nikoli ne izgubijo dostopa do svojih prihrankov (na primer v primeru banke Northern Rock, ki je bila razdeljena na uspešno banko, ki je vključevala vloge in dobra hipotekarna posojila, ter na neuspešno banko, ki likvidirala slaba posojila).

Za več informacij o predlogu Komisije za evropski sistem zajamčenih vlog glej IP/10/918.

Z umerjanjem nadzora državne pomoči

Kako je Komisija nadzirala državno pomoč bankam med krizo?

Ko so bili finančni trgi pred zlomom, so nekateri oblikovalci politike nagonsko pozabili na skupne predpise in ukrepali enostransko. Brez določene oblike koordinacije po vsej EU, bi bili lahko priča boju za subvencije, masovnim prenosom kapitala iz ene države v drugo in verjetno koncu notranjega trga, kot ga poznamo.

Pri uveljavljanju krizne ureditve smo bili hitri. Komisija je jeseni 2008 hitro objavila smernice, kako lahko države članice bankam ali podjetjem v težavah pomagajo v skladu s pravili EU o državni pomoči. Te smernice so temeljile na členu 107(3)(b) Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki dovoljuje državno pomoč za odpravljanje resnih motenj v gospodarstvu države članice.

V prvem sporočilu, sprejetem oktobra 2008, so bila določena osnovna načela za programe pomoči, kot je omejitev časa in obsega pomoči, ki so zagotavljala, da upravičenost do programa pomoči ni temeljila na nacionalnosti, oziroma so preprečila, da bi upravičene banke nepošteno privabile nova podjetja zgolj zaradi državne pomoči (glej IP/08/1495). Dobra ponazoritev tega je irski program pomoči za banke, ki je bil spremenjen, da bi zagotovili nediskriminatorno obravnavo bank, ki so bile sistemsko pomembne za irsko gospodarstvo, ne glede na njihovo poreklo (glej IP/08/1497).

Temu je sledilo sporočilo o dokapitalizaciji bank iz decembra 2008, ki je obravnavalo potrebo po dokapitalizaciji bank, vprašanja solventnosti in dostop do posojil za realno gospodarstvo (glej IP/08/1901), ter februarja 2009 sporočilo o obravnavanju oslabljenih sredstev, ki je zagotovilo okvir za reševanje težav slabe aktive (glej IP/09/322).

Komisija je julija 2009 sprejela sporočilo o prestrukturiranju, v katerem je razložila, kako bi preverjala prestrukturiranje bank, da bodo sposobne ponovno dolgoročno uspešno poslovati in kriti del stroškov svojega reševanja, ter obravnavala vsa izkrivljanja konkurence, ki bi bila posledica visokih zneskov pomoči bankam (glej IP/09/1180). Od 1. januarja 2011 je morala vsaka banka, ki je zaprosila za državno pomoč v obliki kapitala ali ukrepov za oslabljena sredstva, predložiti načrt prestrukturiranja (ne le banke v težavah, kot je veljalo pred tem).

Med primeri, ki kažejo, kako je prestrukturiranje pomembnih bank potekalo po teh pravilih, sta med drugim banki KBC (glej IP/09/1730) in Lloyds (glej IP/09/1728).

Kakšna je bila dosedanja praksa Komisije?

Komisija je pri nadzoru državne pomoči bankam delovala kot dejanski organ za krizno upravljanje in reševanje na ravni EU, ki je obravnaval strukturne težave, ki so prizadele številne banke že precej pred krizo. Naše delo usmerjajo trije cilji: zaščita finančne stabilnosti, ohranjanje celovitosti notranjega trga in zagotavljanje obnove dolgoročnega uspešnega poslovanja prejemnikov pomoči. Prestrukturiranje, ki ga zahtevamo, temelji na treh načelih: da banka obnovi dolgoročno uspešno poslovanje, ne da bi potrebovala nadaljnjo državno pomoč, da banka in njeni deležniki ter lastniki hibridnega kapitala prispevajo k stroškom njenega prestrukturiranja ter da se ublaži izkrivljanje konkurence, ki je posledica pomoči. Na primer, od nekaterih bank smo zahtevali, da opustijo nevzdržne poslovne modele, ki temeljijo na prekomernem zadolževanju in prevelikem zanašanju na kratkoročne medbančne kredite. V drugih primerih smo zahtevali zmanjšanje in poenostavitev bančnih struktur. Nazadnje, ko je bilo jasno, da banka ni več sposobna uspešno poslovati, smo sprožili postopek nadzorovanega reševanja ključnih funkcij. V vseh primerih smo od bank zahtevali, da vrnejo pomoč, ki so jo prejele od svojih vlad. Ta pogoj je bistven, saj obravnava vprašanje moralnega tveganja in omejuje stroške davkoplačevalcev.

Sledi nekaj primerov: to je pripeljalo do globokega prestrukturiranja in delnega reševanja bank, kot so Hypo Real Estate (glej IP/11/898), Kommunalkredit (glej IP/11/389) in Northern Rock (glej IP/09/1600). Finančno nevzdržni poslovni model, ki so ga prevzele nekatere nemške deželne banke, je v primerih, kot sta banki LBBW (glej IP/09/1927) in HSH (glej IP/11/1047) – pripeljal do tega, da sta se banki ponovno osredotočili na svojo osnovno poslovno dejavnost. V primeru banke WestLB – katere uspešnega poslovanja ni bilo več mogoče obnoviti – je sledilo nadzorovano reševanje ključnih funkcij (glej IP/11/1576). V drugih primerih so morale vlade prevzeti breme napačnih poslovnih odločitev, ki so jih sprejele sistemsko pomembne banke. V takih primerih smo zahtevali zmanjšanje in precejšnjo poenostavitev bančnih struktur, kot v primerih bank ING in Commerzbank (glej IP/09/711).

Kako dolgo se bo uporabljala krizna ureditev za državno pomoč finančnemu sektorju? Kaj se bo zgodilo potem?

Nadzor državnih pomoči je imel v času krize vedno dva cilja: po eni strani je bilo treba pogasiti ogenj; na drugi strani pa je bilo treba pripraviti teren za obnovo po krizi. Že od začetka smo uvedli pogoje za prestrukturiranje, ki so bili oblikovani tako, da zagotovijo več stabilnosti finančnim trgom in pomagajo bankam, da začnejo ponovno financirati realno gospodarstvo. Ti pogoji vključujejo tudi zahtevo, da banke nadomestijo in sčasoma povrnejo javno pomoč ter da delničarji in lastniki hibridnega kapitala krijejo pravičen delež bremena zaradi ustrezne obravnave vprašanja moralnega tveganja.

Ob koncu leta 2011 smo bili že skoraj pripravljeni za prehod iz krizne ureditve k uporabi trajnejših pravil po obdobju krize. Vendar smo zaradi ponovnih napetosti na trgih podaljšali uporabo krizne ureditve v leto 2012, tako da smo z nekaterimi spremembami podaljšali tudi veljavo vseh štirih sporočil o bankah. Namen tega je bil predvsem zagotoviti, da je država ustrezno poplačana, kadar se države članice – kot bo vse bolj verjetno v prihodnosti – odločijo dokapitalizirati svoje banke z instrumenti, kot so navadne delnice, pri katerih povračilo ni določeno vnaprej. Dogovorjena je bila tudi revidirana metodologija glede povračila jamstev za potrebe bank po financiranju – glavnina podpore do zdaj – za zagotovitev, da pristojbine, ki jih bank plačajo, odražajo njihovo dejansko tveganje in tveganje, povezano z zadevno državo članico ali trgom kot celoto (glej IP/11/1488).

Pravila se bodo uporabljala, dokler bodo to zahtevale razmere na trgu. Komisija pa bo sprejela trajno ureditev za državno pomoč finančnemu sektorju, takoj ko bodo razmere na trgu to omogočale.

1.3 Drugi ukrepi za okrepitev evropskega finančnega sektorja

Poleg okrepljenega nadzora finančnega sektorja, povečevanja zaščite bančnih depozitarjev, strožjih kapitalskih zahtev za finančna podjetja in boljšega kriznega upravljanja v bančnem sektorju si Komisija prizadeva tudi za:

  • preučitev reforme strukture bančnega sektorja, ki jo izvede skupina strokovnjakov na visoki ravni pod vodstvom Erkkija Liikanena (glej MEMO/12/129);

  • ureditev vzporednega bančnega sistema (glej IP/12/253);

  • večjo zanesljivost bonitetnih ocen (glej IP/11/1355);

  • strožje predpise za hedge sklade (glej IP/09/669), prodajo na kratko (glej IP/10/1126) in izvedene finančne instrumente (glej IP/10/1125);

  • revizijo veljavnih pravil o trgovanju s finančnimi instrumenti (glej IP/11/1219), zlorabi trga (glej IP/11/1217) in investicijskih skladih (glej IP/10/869);

  • obvladovanje plačilnih praks bank, ki spodbujajo malomarnost (glej IP/09/1120);

  • reformo revizijskega (glej IP/11/1480) in računovodskega (glej IP/11/1238) sektorja.

2. Predlogi, ki bodo kmalu začeli veljati

Predlog o instrumentih za reševanje bank v krizi

Predlog Komisije o instrumentih za sanacijo in reševanje bank v krizi, sprejet 6. junija, je zadnji v vrsti predlaganih ukrepov za okrepitev evropskega bančnega sektorja in preprečitev učinkov širitve morebitnih prihodnjih finančnih kriz, ki bi imeli negativne posledice za depozitarje in davkoplačevalce.

EU je za zagotovitev, da zasebni sektor plača svoj pravični delež pri kakršnem koli reševanju z javnimi sredstvi v prihodnosti, predlagala skupni okvir pravil in pristojnosti, ki bo državam članicam EU pomagal posredovati pri upravljanju bank v težavah. Ponavljajoča se reševanja bank z javnimi sredstvi so v javnosti sprožila občutek velike nepravičnosti, zaradi njih sta se povečala javni dolg in obremenitev davkoplačevalcev.

Skupni vseevropski okvir instrumentov za sanacijo in reševanje bank bi zagotovil instrumente, ki bi že v osnovi preprečevali nastanek krize, in omogočil zgodnje reševanje, če bi do krize vendarle prišlo.

Na ta način bi se zagotovil sklop instrumentov za nadzorovano reševanje ključnih funkcij bank in finančnih institucij, kadar je to potrebno.

Katere instrumente ponuja evropski mehanizem za stabilnost (ESM) bančnemu sektorju?

Evropski mehanizem za stabilnost (ESM) omogoča posojila do višine 500 milijard EUR. Državam članicam euroobmočja, za katere se program ne uporablja, bo ESM omogočal posojila za posebne namene dokapitalizacije finančnih institucij. Za odobritev take finančne pomoči bo potrebna pozitivna odločitev sveta guvernerjev ESM, tj. finančnih ministrov držav članic euroobmočja. Pogoji za dodelitev finančne pomoči so podrobno opredeljeni v memorandumu o soglasju, vključevali pa bodo instituciji prilagojene pogoje in horizontalne pogoje. Dokapitalizacijo je mogoče izvesti tudi s posojilom, ki ga spremlja celovit program makroekonomske prilagoditve. Pogodba o ESM trenutno ne predvideva neposrednih posojil ESM finančnim institucijam.

3.Ukrepi za srednjeročno obdobje

Komisija bo jeseni predstavila ključne predloge za uvedbo bolj celovitega in neposrednega nadzora bank na ravni EU, skupnih skladov za kritje zajamčenih vlog in reševanje. Ti predlogi temeljijo na politični usmeritvi Evropskega sveta.

Naslednji elementi morajo biti del skupnega okvira, saj je osnovno načelo jasno: delitev tveganj v jamstvenih sistemih zahteva celosten in strog nadzor bančnega sektorja, ki lahko zagotovi medsebojno zaupanje med vpletenimi državami.

  • Celovit sistem za nadzor čezmejnih bank

Medtem ko je trenutna vloga evropskih nadzornih organov predvsem nadzor delovanja in usklajenosti nacionalnih nadzornih sistemov, namerava Komisija predlagati vzpostavitev nadzora bank na ravni EU. Naš sistem je preveč razdrobljen, da bi se lahko soočal s trenutnimi izzivi, kar ne vodi k nujno potrebnemu medsebojnemu zaupanju med državami članicami. To zahteva politični sporazum o strožjem in neodvisnem nadzoru EU.

  • Enotni sistem zajamčenih vlog

Znotraj predloga o sistemu zajamčenih vlog iz leta 2010 je Komisija predlagala možnost medsebojnega izposojanja, če se en sistem izčrpa. Komisija preučuje različne možnosti za nadgradnjo tega predloga. Poleg tega štejemo sistem zajamčenih vlog in sklad za reševanje kot del istega okvira, saj v primeru uspešne rešitve ključnih funkcij banke ni potrebno uporabiti sistema zajamčenih vlog.

  • Sklad EU za reševanje

Naš predlog o orodjih za sanacijo in reševanje bank v krizi je lahko prvi korak proti skladu EU za reševanje. Komisija predlaga ustanovitev skladov na nacionalni ravni, ki bi delovali vzajemno in si medsebojno posojali sredstva pod določenimi pogoji in kadar je to potrebno, da se ustvari evropski sistem skladov za reševanje.

Poleg tega bo treba vnaprej organizirati tesnejše povezovanje dogovorov o nadzoru in reševanju za čezmejne institucije. Predlog predvideva mehanizme za zagotavljanje, da nacionalni organi in EBA sodelujejo, tako da se čezmejne banke lahko spopadejo s težavami.

Državam članicam je ponujena možnost, da združijo sistem zajamčenih vlog in shemo za financiranje reševanja, namesto da oblikujejo ločene sklade za reševanje. Glej

MEMO/12/416.

Predlog mora skozi postopek odločanja in je bil sedaj predložen v obravnavo Evropskemu parlamentu in Svetu.

4. Druge zamisli za razmislek o prihodnosti

Možnosti, da bi lahko EFSF in/ali ESM omogočala pomoč neposredno bankam, je prav tako pomembno vprašanje. Možnost izognitve ali prekinitve povezave med državami in bankami je treba preučiti kot nadomestno možnost za neposredno dokapitalizacijo bank, ki ni del Pogodbe o ESM v njeni trenutni obliki. Tudi v prihodnje je treba spodbujati preučevanje te teme, da bi rešili trenutno dolžniško krizo.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site