Navigation path

Left navigation

Additional tools

Evropska državljanska pobuda

European Commission - MEMO/12/235   30/03/2012

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

MEMO/12/235

Bruselj, 30. marca 2012

Evropska državljanska pobuda

I. Najpogostejša vprašanja in odgovori glede evropske državljanske pobude

  • Kaj je o evropski državljanski pobudi zapisano v Lizbonski pogodbi?

  • Kdaj bo mogoče vložiti prve evropske državljanske pobude?

  • Kaj se zgodi v primerih, kot je bila nedavna peticija organizacije Greenpeace? Ali jo ta organizacija lahko ponovno vloži, zdaj ko velja Uredba o državljanski pobudi?

  • V čem je dodana vrednost evropske državljanske pobude?

  • Kakšna je razlika med evropsko državljansko pobudo in peticijo?

  • Ali obstajajo državljanske pobude tudi v posameznih državah članicah?

  • Ali se lahko evropska državljanska pobuda navezuje na „x“? Ali bi uspešno prestala preverjanje dopustnosti?

  • Ali lahko državljani z evropsko državljansko pobudo sprožijo revizijo pogodb EU?

  • Ali lahko evropsko državljansko pobudo podprejo tudi državljani tretje države, ki prebivajo v EU?

II. Najpogostejša vprašanja in odgovori glede Uredbe o državljanski pobudi: kako deluje evropska državljanska pobuda?

  • Kdo lahko organizira evropsko državljansko pobudo?

  • Ali lahko evropsko državljansko pobudo organizira organizacija?

  • Ali se zahteva preglednost financiranja?

  • Ali bodo organizatorji prejeli kakršna koli sredstva EU?

  • Kje lahko državljani pridobijo informacije o tekočih pobudah?

  • Kako bo Komisija preverjala, ali so pobude resne?

  • Kako bo Komisija preprečila skrajnežem, da to orodje uporabljajo kot platformo za izražanje svojih mnenj?

  • Ali merila za zavrnitev žaljivih ali neresnih pobud ne dajejo Komisiji prostih rok za cenzuro?

  • Katere zahteve veljajo za prijavo predlagane pobude?

  • V katerem jeziku morajo organizatorji zaprositi za prijavo predlagane pobude?

  • Ali bo Komisija prevedla predlagane pobude?

  • Kako se lahko potencialni organizatorji prepričajo, da njihova pobuda spada v okvir pristojnosti Komisije?

  • Zakaj morajo biti podpisniki pobude iz najmanj četrtine držav članic? Zakaj ne zadostuje, če so iz ene same?

  • Zakaj se kot mejna vrednost za najmanjše število izjav o podpori v posamezni državi članici uporablja množitelj števila poslancev Evropskega parlamenta?

  • Kaj se zgodi z izjavami o podpori, zbranimi v državi članici, v kateri ni bilo doseženo najmanjše potrebno število?

  • Koliko morajo biti stari državljani, da lahko podprejo pobudo?

  • Ali morajo biti državljani vpisani v volilni imenik, da bi lahko izrazili svojo podporo pobudi?

  • Če državljani ene države članice živijo v drugi državi članici, v kateri državi članici se bo štela njihova izjava o podpori?

  • Ali lahko tudi državljani Unije, ki ne živijo v EU, izrazijo svojo podporo pobudam? V kateri državi članici se v takem primeru štejejo njihove izjave o podpori?

  • Ali je mogoče izraziti podporo evropski državljanski pobudi tudi prek spleta?

  • Kako se zagotavlja varnost izražanja podpore prek spleta?

  • Ali so lahko državljani, ki podprejo pobudo, prepričani, da se njihovi osebni podatki ne bodo uporabljali za nobene druge namene?

  • Kako se bodo preverjale izjave o podpori?

  • Kako se bo Komisija odzvala na uspešne pobude?

  • Kaj se zgodi, če se Komisija odloči, da na podlagi pobude ne bo ukrepala? Katera pravna sredstva so državljanom na voljo?

  • Ali je mogoče vložiti pobudo, ki je v nasprotju z drugo tekočo pobudo? Ali je mogoče isto pobudo vložiti večkrat?

  • Zakaj so države članice potrebovale eno leto za izvedbo evropske državljanske pobude?

  • Ali ni evropska državljanska pobuda z Uredbo postala preveč birokratska?

  • Številni poskusi vložitve evropske državljanske pobude bi lahko bili neuspešni zaradi pomanjkanja pravne podlage ali nezadostnega ustrezanja „vrednotam EU“. Ali bi visoka stopnja zavrnjenih pobud lahko škodila ugledu evropske državljanske pobude ali celo ugledu Komisije?

  • Ali ne gre pri evropski državljanski pobudi le za prazne besede? V resnici se ne bo veliko spremenilo!

I. Najpogostejša vprašanja in odgovori glede evropske državljanske pobude

1. Kaj je o evropski državljanski pobudi zapisano v Lizbonski pogodbi?

Evropska državljanska pobuda je novost, ki jo uvaja Lizbonska pogodba. V Pogodbi je določeno, da „najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic lahko s svojo pobudo Evropsko komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije“ (člen 11(4) PEU).

Prav tako je določeno, da se postopki in pogoji, potrebni za predložitev take pobude, vključno z najmanjšim številom držav članic, iz katerih morajo biti podpisniki pobude, predpišejo v uredbi, ki jo na podlagi predloga Evropske komisije sprejmeta Evropski parlament in Svet. Komisija je svoj predlog sprejela 31. marca 2010, Evropski parlament in Svet pa sta ustrezno Uredbo sprejela 16. februarja 2011. Uredba se je na prošnjo držav članic začela uporabljati šele 1. aprila 2012 (glej vprašanje 27).

2. Kdaj bo mogoče vložiti prve evropske državljanske pobude?

Komisija lahko začne sprejemati zahtevke za prijavo predlaganih pobud s 1. aprilom 2012. Prijava pobude je nujni prvi korak, preden državljani začnejo zbirati izjave o podpori.

3. Kaj se zgodi v primerih, kot je bila nedavna peticija organizacije Greenpeace? Ali jo ta organizacija lahko ponovno vloži, zdaj ko velja Uredba o državljanski pobudi?

Peticije, kakršno je nedavno vložil Greenpeace, ne spadajo med državljanske pobude. V skladu s Pogodbo se postopki in pogoji za vložitev državljanske pobude določijo v uredbi, ki jo sprejmeta Evropski parlament in Svet, zato pobude, ki so bile vložene pred začetkom veljavnosti te uredbe, niso „državljanske pobude“ (pravila in postopki namreč še niso bili določeni). Podpisov, ki so bili zbrani pred začetkom uporabljanja Uredbe, pozneje ne bo mogoče ponovno uporabiti, saj Uredba določa, da se zbiranje izjav o podpori lahko začne šele po tem, ko je bila predlagana pobuda prijavljena Komisiji.

4. V čem je dodana vrednost evropske državljanske pobude?

Delovanje Evropske unije po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe še naprej temelji na „participativni demokraciji“ in evropski državljani so na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu.

Vendar se z evropsko državljansko pobudo razširja prostor za javno razpravo, ki državljanom na podlagi tega novega orodja za „participativno demokracijo“ omogoča dejavnejšo udeležbo v demokratičnem življenju Unije.

Komisija ohranja svojo pravico do pobude, zato je državljanska pobuda ne bo zavezovala k pripravi zakonodajnega predloga, vendar se je zavezala, da bo skrbno proučila vse pobude, ki spadajo v okvir njenih pristojnosti, da bi ugotovila, ali je primerno ukrepati.

Komisija zato verjame, da bo ta novi instrument zelo pozitivno vplival na evropsko demokracijo in na oblikovanje politik na ravni EU.

5. Kakšna je razlika med evropsko državljansko pobudo in peticijo?

Pravica do peticije Evropskemu parlamentu, ki je bila predvidena že v prejšnjih pogodbah, se bistveno razlikuje od nove državljanske pobude, ki jo uvaja Lizbonska pogodba. Peticijo lahko vložijo državljani Unije ter fizične in pravne osebe, ki prebivajo ali imajo prijavljen sedež v državi članici, bodisi posamezno bodisi v povezavi z drugimi državljani ali osebami. Nanašati se mora na vprašanja, ki spadajo na področje dejavnosti Unije in vlagatelja peticije neposredno zadevajo (npr. pritožba). Zato ni nujno, da se peticija nanaša na oblikovanje nove politike. Naslovljena je na Evropski parlament, ki ima vlogo neposrednega zastopnika državljanov na ravni Unije.

Za razliko od peticije državljanska pobuda omogoča, da najmanj en milijon državljanov neposredno pozove Komisijo k pripravi novih zakonodajnih predlogov.

6. Ali obstajajo državljanske pobude tudi v posameznih državah članicah?

Državljanske pobude na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni že obstajajo v večini držav članic. Državljanske pobude na nacionalni ravni na primer obstajajo v Avstriji, Italiji, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, na Slovaškem ter v Sloveniji in Španiji. Regionalne državljanske pobude se vlagajo na primer v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Španiji in na Švedskem. Lokalne državljanske pobude se med drugim izvajajo v Belgiji, Italiji, Luksemburgu, na Madžarskem, v Nemčiji, Sloveniji, Španiji in na švedskem. Državljanske pobude najdemo tudi zunaj EU (Švica, ZDA itn.). Te pobude se glede na področje uporabe med seboj precej razlikujejo in se na splošno izvajajo po različnih postopkih.

7. Ali se lahko evropska državljanska pobuda navezuje na „x“? Ali bi uspešno prestala preverjanje dopustnosti?

V tem informativnem besedilu ni mogoče zagotoviti pravne presoje vseh možnih vsebin pobude. Merila so precej jasna: prijavljena bo vsaka pobuda, ki ne sodi očitno izven okvira pristojnosti Komisije, ni očitno žaljiva ali neresna ter ki ni v očitnem nasprotju z vrednotami Evropske unije.

8. Ali lahko državljani z evropsko državljansko pobudo sprožijo revizijo pogodb EU?

Ne. V skladu s Pogodbo in z določbami Uredbe o državljanski pobudi se lahko državljanske pobude nanašajo le na vprašanja, za katera državljani menijo, da je za izvajanje pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.

9. Ali lahko evropsko državljansko pobudo podprejo tudi državljani tretje države, ki prebivajo v EU?

Ne. V skladu s Pogodbo državljani tretje države ne morejo izraziti podpore evropski državljanski pobudi. Pogodba dejansko zelo jasno navaja, da lahko pobudo podprejo le osebe, ki so državljani držav članic.

II. Najpogostejša vprašanja in odgovori glede Uredbe o državljanski pobudi: kako deluje evropska državljanska pobuda?

1. Kdo lahko organizira evropsko državljansko pobudo?

Državljanske pobude lahko organizirajo državljanski odbori, sestavljeni iz najmanj sedmih oseb, ki so prebivalci najmanj sedmih različnih držav članic. Člani državljanskega odbora morajo biti državljani Unije in morajo biti dovolj stari, da lahko volijo na volitvah v Evropski parlament (16 let v Avstriji in 18 let v vseh drugih državah članicah). Imenovati morajo predstavnika in njegovega namestnika, ki sta pooblaščena, da med postopkom govorita in delujeta v imenu državljanskega odbora. Če so organizatorji poslanci Evropskega parlamenta, se ne štejejo za namene doseganja najmanjšega zahtevanega števila za oblikovanje državljanskega odbora.

2. Ali lahko državljansko pobudo organizira organizacija?

Organizacije ne morejo organizirati državljanskih pobud. Vendar pa lahko vsak subjekt spodbuja ali podpre predlagano pobudo, če to počne na popolnoma pregleden način.

3. Ali se zahteva preglednost financiranja?

Zaradi preglednosti in demokratične odgovornosti morajo organizatorji pobude v celotnem postopku redno zagotavljati najnovejše informacije o organizacijah, ki podpirajo pobudo, in načinu financiranja pobud. To je v interesu državljanov, ki nameravajo podpreti pobudo, hkrati pa je v skladu s pobudo Komisije za preglednost v Evropi.

4. Ali bodo organizatorji prejeli kakršna koli sredstva EU?

Za ta namen niso predvidena nobena sredstva EU.

5. Kje lahko državljani pridobijo informacije o tekočih pobudah?

Vse tekoče pobude se evidentirajo in so javno dostopne na spletišču Komisije. Takšen sistem omogoča spremljanje tekočih pobud ter obveščanje in zagotavljanje preglednosti.

6. Kako bo Komisija preverjala, ali so pobude resne?

V Uredbi je predvideno, da se zavrne prijava predlaganih pobud, ki očitno niso resne (npr. ki so neprimerne, lahkomiselne ali namerno povzročajo nevšečnosti). Ker pa morajo državljanske pobude organizirati državljanski odbori, bi moralo biti število neresnih pobud omejeno.

7. Kako bo Komisija preprečila skrajnežem, da to orodje uporabljajo kot platformo za izražanje svojih mnenj?

V Uredbi je predvideno, da mora Komisija zavrniti prijavo predlaganih državljanskih pobud, ki so v očitnem nasprotju z vrednotami Unije, da bi se preprečila uporaba spletne strani Komisije za razširjanje mnenj skrajnežev.

8. Ali merila za zavrnitev žaljivih ali neresnih pobud ne dajejo Komisiji prostih rok za cenzuro?

Ne. Pobude, zavrnjene na podlagi teh meril, morajo biti očitno žaljive ali neresne. Z drugimi besedami: o njihovi žaljivi in neresni naravi ne sme biti dvoma. V vsakem primeru lahko pobudniki, ki se ne bodo strinjali z odločitvijo, vložijo tožbo pri Sodišču Evropske unije ali se pritožijo pri Evropskem varuhu človekovih pravic (glej vprašanje 25).

9. Katere zahteve veljajo za prijavo predlagane pobude?

Organizatorji pobude morajo zaprositi za prijavo svojega predloga pri Komisiji. Pri tem morajo v enem od uradnih jezikov Unije zagotoviti naslednje informacije za vnos v spletni register, ki ga da na voljo Komisija:

  • naslov predlagane državljanske pobude,

  • vsebino,

  • opis ciljev predloga, na podlagi katerega se Komisijo poziva k ukrepanju,

  • določbe pogodbe, za katere organizatorji menijo, da se nanašajo na predlagani ukrep,

  • polno ime, poštno številko, državljanstvo in datum rojstva za sedem članov državljanskega odbora, pri čemer sta posebej označena zastopnik in njegov namestnik, ter njihove elektronske poštne naslove,

  • vse vire financiranja in podpore.

Organizatorji lahko v prilogi predložijo podrobnejše informacije in po želji tudi besedilo zakonodajnega predloga.

Komisija bo na podlagi teh informacij predlagano pobudo evidentirala, če bodo izpolnjeni vsi pogoji iz Uredbe, zlasti ta, da predlagana pobuda ne sme soditi očitno izven okvira, v katerem ima Komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za namene izvajanja Pogodb.

10. V katerem jeziku morajo organizatorji zaprositi za prijavo predlagane pobude?

Organizatorji lahko za prijavo pobude zaprosijo v katerem koli od uradnih jezikov Unije.

11. Ali bo Komisija prevedla predlagane pobude?

Ne. Organizatorji bodo morali sami poskrbeti za prevod predlagane pobude v želene jezike. Po potrditvi prijave v enem od uradnih jezikov bodo imeli organizatorji možnost zaprositi, da se v register dodajo tudi prevodi predlagane pobude v druge uradne jezike. Komisija bo pred vnosom pobude v register preverila, da ni očitnih pomembnih neskladij glede na izvirno različico naslova, vsebino in cilje pobude.

12. Kako se lahko potencialni organizatorji prepričajo, da njihova pobuda spada v okvir pristojnosti Komisije?

Komisija zagotavlja informacije o svojih pristojnostih na spletni strani, posvečeni državljanski pobudi. Te informacije bi morale zadostovati, da potencialni organizatorji lahko ugotovijo obstoj določbe v pogodbi, ki Komisiji dovoljuje ukrepanje na zadevnem področju.

13. Zakaj morajo biti podpisniki pobude iz najmanj četrtine držav članic? Zakaj ne zadostuje, če so iz ene same?

Določiti je bilo treba najmanjše število držav članic, iz katerih morajo biti državljani, ki podpišejo izjavo o podpori pobude, s čimer se bo zagotovilo, da se državljanska pobuda navezuje na resnično evropske interese, ter upoštevala Pogodba, ki določa, da morajo biti državljani iz „večjega števila držav članic“.

Parlament in Svet sta se dogovorila, da bo to četrtina držav članic, kar je trenutno sedem (tako bo ostalo tudi po pristopu Hrvaške).

14. Zakaj se kot mejna vrednost za najmanjše število izjav o podpori v posamezni državi članici uporablja množitelj števila poslancev Evropskega parlamenta?

Komisija je v svoji zeleni knjigi predlagala, da je mejna vrednost 0,2 % števila prebivalcev vsake države članice. Vendar je bilo v številnih odzivih izraženo mnenje, da je ta mejna vrednost, s katero naj bi se zagotovila zastopanosti evropskih interesov, nepotrebno visoka. Drugi so bili mnenja, da tak odstotek ne bi bil uravnotežen, saj je na primer veliko lažje zbrati 1 000 izjav državljanov o podpori v Luksemburgu (kar je 0,2 % prebivalstva) kot 160 000 izjav v Nemčiji, in da bi bilo torej lažje šteti manjše države kot večje.

Izbrani pristop zato odraža oba pomisleka. Uredba določa mejno vrednost za vsako državo članico, ki je sorazmerno postopno padajoča glede na število prebivalcev posamezne države članice, pri čemer sta določeni najnižja in najvišja mejna vrednost.

Da bi te mejne vrednosti temeljile na objektivnih merilih, se uporablja množitelj števila poslancev Evropskega parlamenta za vsako državo članico. Izbrani množitelj je 750, da se na eni strani upoštevajo zahteve mnogih zainteresiranih strani po mejni vrednosti, ki je nižja od 0,2 % števila prebivalcev, na drugi strani pa upoštevajo pomisleki, da mejna vrednost v malih državah članicah ne bi smela biti prenizka.

Sistem zato omogoča sorazmerno manjše število podpisnikov v velikih državah in sorazmerno večje število v malih državah.

Najmanjše število podpisnikov na državo članico je navedeno v Prilogi I k Uredbi.

15. Kaj se zgodi z izjavami o podpori, zbranimi v državi članici, v kateri ni bilo doseženo najmanjše potrebno število?

Te izjave o podpori se prištejejo skupnemu številu podpisov, vendar se ta država članica ne šteje med četrtino potrebnih držav članic.

16. Koliko morajo biti stari državljani, da lahko podprejo pobudo?

Vsi državljani Unije, ki imajo pravico voliti na volitvah v Evropski parlament, lahko izrazijo svojo podporo pobudi. To pomeni, da morajo biti stari najmanj 18 let, v Avstriji pa lahko sodelujejo že s 16. letom starosti.

17. Ali morajo biti državljani vpisani v volilni imenik, da bi lahko izrazili svojo podporo pobudi?

Ne. Državljani Unije morajo izpolnjevati le merilo glede starosti, pri kateri imajo pravico oddati svoj glas na volitvah v Evropski parlament.

18. Če državljani ene države članice živijo v drugi državi članici, v kateri državi članici se bo štela njihova izjava o podpori?

To je odvisno od podatkov, ki jih predložijo podpisniki, in torej od države članice, ki preverja njihove izjave o podpori. Če podpisniki predložijo zahtevane podatke glede na državo članico, v kateri imajo prebivališče, se njihova izjava šteje v državi članici njihovega prebivališča. Če predložijo zahtevane podatke glede na državo članico, katere državljani so, se njihova izjava šteje v državi članici njihovega državljanstva. Na primer avstrijski državljan, ki živi v Estoniji, lahko v obrazcu določi, da se njegova izjava preveri v Estoniji in se tam tudi šteje (pri tem mora navesti svoje ime in priimek, naslov, datum in kraj rojstva ter državljanstvo), OZIROMA lahko določi, da se njegova izjava preveri v Avstriji in se tam tudi šteje, če poleg prej naštetih podatkov navede tudi osebno identifikacijsko številko s seznama, ki ga je sprejela Avstrija in je na voljo v delu C Priloge III k Uredbi (številka potnega lista ali osebne izkaznice).

Državljani lahko isto pobudo podprejo le enkrat.

19. Ali lahko tudi državljani Unije, ki ne živijo v EU, izrazijo podporo pobudam? V kateri državi članici se v takem primeru štejejo njihove izjave o podpori?

Možnost, da državljani Unije, ki ne živijo v EU, izrazijo podporo pobudam, je odvisna od države članice, katere državljani so. Nekatere države članice ne morejo preveriti izjav o podpori, ki jih dajo njihovi državljani, ki živijo zunaj EU. Komisija je v svoj prvotni predlog vključila možnost, da vsi državljani Unije s prebivališčem zunaj EU izrazijo podporo pobudam. Vendar pa zaradi novih zahtev držav članic nekateri državljani tega morda ne bodo mogli storiti. Izjava o podpori tistih, ki to možnost imajo, se bo štela v državi članici njihovega državljanstva.

20. Ali je mogoče izraziti podporo evropski državljanski pobudi tudi prek spleta?

Državljani lahko podpišejo izjavo o podpori na spletu. Organizatorji morajo v ta namen vzpostaviti sistem za spletno zbiranje izjav o podpori, ki je skladen s tehničnimi in varnostnimi zahtevami iz Uredbe. Komisija je pripravila tehnične standarde in dala na voljo odprtokodno (brezplačno) programsko opremo, ki bo organizatorjem v pomoč pri izdelavi njihovih sistemov.

21. Kako se zagotavlja varnost izražanja podpore prek spleta?

Organizatorji morajo pred začetkom spletnega zbiranja izjav o podpori zaprositi pristojni nacionalni organ, pri katerem se bodo shranjevali podatki, da potrdi njihov sistem za spletno zbiranje izjav (tudi če uporabljajo odprtokodno programsko opremo, ki jo zagotavlja Komisija). Nacionalni organi bodo preverili, ali varnostne in tehnične značilnosti sistemov za spletno zbiranje izjav o podpori izpolnjujejo minimalne zahteve iz Uredbe. Tako bo zagotovljeno, da je spletno izražanje podpore pobudam varno.

22. Ali so lahko državljani, ki podprejo pobudo, prepričani, da se njihovi osebni podatki ne bodo uporabljali za nobene druge namene?

Uredba zagotavlja, da vsi sodelujoči akterji (organizatorji, države članice in Komisija) popolnoma upoštevajo varstvo podatkov pri organizaciji državljanske pobude in tudi pri njenem nadaljnjem izvajanju. Za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja za potrebe državljanskih pobud, se uporablja veljavna zakonodaja o varstvu osebnih podatkov. Organizatorji državljanskih pobud so kot upravljavci podatkov odgovorni za povzročeno škodo v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo in bodo ustrezno kaznovani za kršitev Uredbe.

23. Kako se bodo preverjale izjave o podpori?

Državljani morajo v svojih izjavah o podpori navesti podatke, ki jih zahteva njihova država članica (bodisi država, v kateri imajo prebivališče, bodisi država, katere državljani so). To lahko vključuje ime, priimek, naslov, kraj in datum rojstva, državljanstvo ter, v številnih državah članicah, osebno identifikacijsko številko. Nekatere države članice dela teh informacij (npr. polni naslov, kraj in datum rojstva) ne zahtevajo. Podrobnosti glede zahtevanih podatkov so na voljo v dveh obrazcih izjave o podpori, ki sta v Prilogi III (dela A in B) k Uredbi. Seznam ustreznih listin/številk za vsako posamezno državo članico, ki zahteva osebno identifikacijsko številko, je v delu C Priloge III.

Organizatorji morajo pri tem uporabljati ločene obrazce glede na državo članico, iz katere so podpisniki. To pomeni, da morajo biti vsi podpisniki na posameznem obrazcu iz iste države članice. Nato morajo organizatorji te izjave o podpori poslati organu te državne članice. Nacionalni organi bodo nato opravili ustrezna preverjanja, da bi potrdili število veljavnih izjav o podpori, ki so bile zbrane. Pri tem se lahko uporabi naključno vzorčenje.

24. Kako se bo Komisija odzvala na uspešne pobude?

Komisija ima v skladu s pravili na voljo tri mesece, da prouči državljansko pobudo, za katero je bilo zbrano potrebno število izjav o podpori. Preden bo objavila svoje ugotovitve v sporočilu, se bo sestala z organizatorji na ustrezni ravni, da bi ji ti svojo pobudo podrobneje pojasnili. Organizatorji bodo lahko svojo pobudo predstavili tudi na javni razpravi, ki jo bo organiziral Evropski parlament.

25. Kaj se zgodi, če se Komisija odloči, da na podlagi pobude ne bo ukrepala? Katera pravna sredstva so državljanom na voljo?

Državljanska pobuda je instrument za oblikovanje delovnega programa in zato ne vpliva na pravico Komisije do pobude. Vendar bo celotna Komisija kot kolegij zavezana, da resno obravnava zahteve, izražene v okviru državljanskih pobud. Če se odloči, da na podlagi državljanske pobude ne bo ukrepala, mora svojo odločitev tudi utemeljiti. Zoper politično analizo vsebine pobude, ki jo opravi Komisija, se ni mogoče pritožiti.

Vendar pa je možna pritožba zoper odločitev o prijavi predlaganih pobud, ki je pravno utemeljena. Če Komisija zavrne prijavo, bo organizatorjem sporočila razloge za to ter jih seznanila z vsemi sodnimi in zunajsodnimi pravnimi sredstvi, ki so jim na voljo.

26. Ali je mogoče vložiti pobudo, ki je v nasprotju z drugo tekočo pobudo? Ali je mogoče isto pobudo vložiti večkrat?

Uredba ne določa pravil glede večkratne vložitve istih pobud ali vložitve podobnih državljanskih pobud. Prav tako ne onemogoča vložitve nasprotujočih pobud.

27. Zakaj so države članice potrebovale eno leto za izvedbo evropske državljanske pobude?

Številne države članice so morale spremeniti svojo zakonodajo, da bodo lahko preverjale izjave o podpori in/ali zagotovile, da se organizatorji ustrezno kaznujejo za kršitev Uredbe.

28. Ali ni evropska državljanska pobuda z Uredbo postala preveč birokratska?

Državljanskih pobud ne ovirajo nepotrebna birokratska pravila. Dogovorjena pravila vzpostavljajo ustrezno ravnovesje med potrebo po kredibilnosti tega instrumenta in potrebo po enostavnosti njegove uporabe za državljane.

Poleg tega je Komisija pripravila podroben in uporabniku prijazen vodnik, v katerem so jasno opisane različne faze postopka. Vodnik je mogoče prenesti s spletišča. Na vprašanja državljanov bo odgovarjala tudi informacijska služba Europe Direct ob podpori služb Komisije.

29. Številni poskusi vložitve evropske državljanske pobude bi lahko bili neuspešni zaradi pomanjkanja pravne podlage ali nezadostnega ustrezanja „vrednotam EU“. Ali bi visoka stopnja zavrnjenih pobud škodila ugledu evropske državljanske pobude ali celo ugledu Komisije?

Komisija meni, da večina predlaganih pobud ne bo zavrnjenih. Merila za zavrnitev evropske državljanske pobude so precej omejena in jasna. Da bi bila pobuda zavrnjena, mora soditi očitno izven okvira pristojnosti Komisije, biti očitno žaljiva ali neresna oz. mora biti v očitnem v nasprotju z vrednotami Evropske unije. Evropska državljanska pobuda je inovativen instrument za participativno demokracijo. Tako kot pri vseh novih sistemih ni mogoče izključiti začetnih težav, vendar to ne pomeni nujno visoke stopnje zavrnjenih pobud. Ravno nasprotno, Komisija je prepričana, da bodo organizatorji evropske državljanske pobude postopek vzeli zelo resno in bodo zaprosili za prijavo šele po tem, ko se bodo v celoti seznanili z zgoraj navedenimi merili. Zato ni verjetno, da bi trpel ugled evropske državljanske pobude ali Komisije.

30. Ali ne gre pri evropski državljanski pobudi le za prazne besede? V resnici se ne bo veliko spremenilo!

Milijon zbranih podpisov iz vsaj sedmih držav članic bo zagotovo imel vpliv. Kolikor pobuda izpolnjuje omejena merila in se v njeno podporo zbere zahtevano število podpisov, je nikakor ne bo mogoče pomesti pod preprogo. Komisija se bo sestala z organizatorji na ustrezni ravni, da ji bodo ti svojo pobudo podrobneje pojasnili. Organizatorji bodo lahko svojo pobudo predstavili tudi v okviru javne razprave, ki jo bo organiziral Evropski parlament. Uporabljen bo celoten mehanizem odločanja Komisije, da se pripravi sporočilo, ki ga bo sprejel celoten kolegij in v katerem bo določeno, kako bo Komisija na podlagi pobude ukrepala. Tudi če končni rezultat ne bo priprava predloga zakonodajnega akta, bo vprašanje temeljito obravnavano na ravni celotne Evrope, Evropske komisije in Evropskega parlamenta.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website