Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

MEMO/12/186

Bruselj, 14. marca 2012

Državna pomoč: Evropska komisija začenja drugi krog posvetovanj o podpori filmski industriji – pogosto zastavljena vprašanja (zadnjič posodobljeno 15. maja 2012)

(glej tudi IP/12/245)

Čemu je namenjeno današnje posvetovanje?

Merila za ocenjevanje združljivosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih shem podpore za filmsko in avdiovizualno industrijo s pravili EU o državni pomoči bodo prenehala veljati 31. decembra 2012. Evropska komisija je ta merila opredelila v svojem sporočilu o kinematografiji iz leta 2001 (glej IP/01/1326). Njihova veljavnost je bila do zdaj trikrat podaljšana, nazadnje leta 2009 (glej IP/09/138).

Komisija je junija 2011 začela prvi krog javnih posvetovanj na podlagi dokumenta za razpravo (glej IP/11/757 in MEMO/11/428), ki so bila prvi korak v okviru pregleda pravil o državni pomoči. Danes objavljeni osnutek sporočila temelji na predlogih iz dokumenta za razpravo in prispevkih, prejetih v prvem krogu javnega posvetovanja.

V drugem krogu posvetovanja lahko vsi zainteresirani prispevajo pripombe o novem osnutku sporočila. Rok za predložitev prispevkov je 14. junij 2012. Po pregledu prejetih pripomb namerava Komisija v drugi polovici leta 2012 sprejeti spremenjeno sporočilo.

Kaj omogoča sporočilo Komisije o kinematografiji iz leta 2001?

Pravila EU o državni pomoči ohranjajo enotni trg, na katerem lahko tekmujejo in enakopravno trgujejo podjetja iz vseh držav EU, saj pravila državam članicam preprečujejo, da bi znotraj EU selektivno spodbujale posamezna podjetja v škodo konkurentov. Finančna podpora držav ali državnih organov, ki bi lahko izkrivljala konkurenco zaradi dajanja prednosti posameznim podjetjem ali industrijskim sektorjem, je v skladu z zakonodajo EU načeloma prepovedana.

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) v zvezi s tem dopušča nekatere izjeme, med drugim za državno pomoč, namenjeno spodbujanju kulture. Taka pomoč se pod določenimi pogoji, opredeljenimi v členu 107(3)(d) PDEU in sporočilu o kinematografiji iz leta 2001, lahko šteje za združljivo z notranjim trgom.

Kaj pomeni „obveznost teritorializacije porabe“ v pravu EU?

Obveznost teritorializacije porabe je kakršen koli pogoj, s katerim se upravičencu pomoči omeji prosta izbira glede tega, kje bo kupil blago ali storitve ali zaposlil osebje. Tovrstni pogoji lahko vplivajo na trgovinske pogoje in konkurenco v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi, saj pomenijo kršitev pravic v zvezi s prostim pretokom na notranjem trgu. To je navedeno tudi v točki 42 osnutka sporočila: „s shemo pomoči se ne sme … neupravičeno omejevati svobode prejemnikov pomoči, da kupujejo blago in storitve kjer koli na notranjem trgu“. Vendar pa se pogoji za dodelitev pomoči, ki določajo kraj uporabe ali porabe blaga ali storitev, ne glede na njihov izvor, ne štejejo za obveznost teritorializacije porabe.

Če na primer država članica določi, da je pomoč na voljo le za produkcijske dejavnosti v tej državi članici, to ne pomeni kršitve temeljnih načel Pogodbe (in ni obveznost teritorializacije porabe), kajti producenti imajo še vedno proste roke, da s produkcijo povezano blago in storitve kupijo kjer koli v EGP (in ne le od podjetij v tej državi članici).

Konkretna primera:

1) Na podlagi regionalne sheme podpore filmski industriji mora pri vsakem filmu, ki prejme podporo, vsaj deset dni dejavnosti filmske produkcije potekati v zadevni regiji. Vendar pa lahko producent pri produkciji uporabi blago, storitve in osebe iz celotnega Evropskega gospodarskega prostora (EGP). To ni obveznost teritorializacije porabe, saj ne vključuje nobenih omejitev izvora blaga in storitev, ki se uporabljajo pri produkciji.

2) Na podlagi nacionalne sheme podpore filmski industriji je treba 50 % celotnega proračuna za produkcijo filma, ki prejme podporo, porabiti za blago in storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem v zadevni državi članici. To je obveznost teritorializacije porabe, saj vključuje teritorialno omejitev izvora blaga in storitev, ki se uporabljajo pri produkciji.

Zakaj Komisija predlaga spremembo merila teritorializacije porabe iz Sporočila?

Glede na temeljna načela notranjega trga, ki zagotavljajo prost pretok blaga, delavcev, storitev in kapitala, sheme pomoči ne smejo neupravičeno omejevati svobode upravičencev pomoči, da blago in storitve kupujejo kjer koli na notranjem trgu.

V skladu z merilom teritorializacije porabe iz veljavnega sporočila lahko države članice zahtevajo, da se do 80 % celotnega proračuna za produkcijo subvencioniranega filma ali TV produkcije porabi za blago ali storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem v državi članici, ki zagotovi pomoč, čeprav je subvencioniran veliko manjši delež tega proračuna.

Tudi če na primer država članica za produkcijo filma, katerega proračun znaša 3 milijone evrov, dodeli razmeroma majhen znesek pomoči v višini 300 000 evrov, lahko kot pogoj za dodelitev pomoči zahteva, da se 2,4 milijona evrov filmskega proračuna za produkcijo porabi za blago in storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem v tej državi članici. Tako bi se lahko le 0,6 milijona evrov proračuna za produkcijo porabilo za blago in storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem zunaj zadevne države članice.

Sodbe, ki jih je Sodišče izdalo od leta 2001 (kot je sodba v zadevi Laboratoires Fournier), kažejo, da bo Sodišče tako omejitev izvora blaga in storitev običajno obravnavalo kot nesorazmerno. Zato je bilo v dokumentu za razpravo predlagano, da se obveznost teritorializacije porabe omeji na največ 100 % zneska pomoči namesto sedanjih 80 % proračuna za produkcijo. Odzivi v okviru javnega posvetovanja so bili zelo različni. Nekateri sodelujoči se zavzemajo za ohranitev sedanjega pravila, drugi pa priporočajo popolno odpravo obveznosti teritorializacije porabe v shemah podpore filmski industriji.

Katere obveznosti teritorializacije porabe dovoljuje osnutek sporočila?

Da bi se omogočil razvoj strokovnega znanja in izkušenj na področju filmske produkcije v EU, Komisija v Sporočilu predlaga posebno izjemo, in sicer možnost, da se v okviru sheme podpore filmski industriji zavrne podpora filmom, pri katerih se ne bo vsaj 100 % zneska pomoči porabilo lokalno (merilo za upravičenost). To bi bila obveznost teritorializacije porabe, ki zaradi omejitev prostega pretoka, ki bi jih lahko povzročila, po pravu EU sicer ne bi bila dovoljena. Vendar pa se v osnutku sporočila predlaga, da bi bila to glede na visoko stopnjo mobilnosti filmske produkcije sorazmerna izjema od splošnih pravil.

To izbirni komisiji ne bi preprečilo, da dodeli pomoč filmu, za katerega meni, da si od prejetih predlogov projektov to najbolj zasluži. V praksi filmske produkcije, ki prejmejo podporo v okviru filmske sheme, na zadevnem ozemlju pogosto porabijo večji del svojega celotnega proračuna, kot znaša znesek pomoči.

Zaradi nekaterih napačnih razlag je treba opozoriti, da tako merilo teritorializacije iz sporočila iz leta 2001 kot tudi tisto, ki ga Komisija predlaga v osnutku sporočila, dajeta državam članicam možnost (ki pa ni obveznost), da za filmsko produkcijo nalagajo obveznosti teritorializacije porabe.

Konkretna primera:

3) Predstavljajte si, da pri konkretnem primeru 2 zgoraj (na podlagi nacionalne sheme podpore je treba 50 % celotnega proračuna za produkcijo filma porabiti za blago in storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem v zadevni državi članici) intenzivnost pomoči znaša 50 % proračuna za produkcijo filma. V tem primeru se na podlagi osnutka sporočila v okviru sheme lahko zahteva, da se do 100 % zneska pomoči (tj. do 50 % proračuna za produkcijo) porabi za blago in storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem v zadevni državi članici. Čeprav takšna shema vključuje obveznost teritorializacije porabe, hkrati izpolnjuje merilo teritorializacije porabe iz osnutka sporočila, zato bi jo Komisija razglasila za združljivo z notranjim trgom.

4) Na podlagi lokalne sheme podpore filmski industriji se lahko pomoč dodeli le, če se vsaj 200 % zneska pomoči porabi za blago ali storitve, ki jih zagotovijo podjetja s sedežem na tem območju. Tako kot pri konkretnem primeru 3 je tudi v tem primeru naložena obveznost teritorializacije porabe, saj gre za omejitev izvora blaga in storitev, ki se uporabljajo pri produkciji. V nasprotju s prejšnjim primerom pa Komisija v tem primeru ne bi odobrila lokalne sheme podpore filmski industriji. To bi storila le, če bi država članica zmanjšala obveznost teritorializacije porabe, tako da bi ta izpolnjevala merilo teritorializacije iz osnutka sporočila, tj. „100 % zneska pomoči“ .

Kako se lahko to pravilo uporablja za sheme, kot so davčne spodbude za filmsko produkcijo?

V osnutku sporočila je predvideno posebno pravilo za sheme podpore avdiovizualnemu sektorju, po katerem se zneski pomoči izračunajo na podlagi izdatkov za produkcijo na določenem ozemlju. Tak primer so davčne spodbude za filmsko produkcijo.

Zahteva, ki jo Komisija predlaga v osnutku sporočila (da morajo biti na podlagi teh shem do pomoči upravičeni vsi izdatki za produkcijo znotraj EGP), upošteva sodbo Sodišča v zadevi Laboratoires Fournier. Poleg tega je tako kot za vse sheme podpore filmski in televizijski produkciji v osnutku sporočila navedeno, da lahko države članice tudi pri tovrstnih shemah zahtevajo, da se do 100 % zneska pomoči porabi za blago in storitve z izvorom na njihovem ozemlju.

V skladu s splošnimi načeli obdavčitve države članice niso obvezane zagotavljati davčnih spodbud za izdatke, ki niso neposredno vezani na dejavnosti, ki ustvarjajo dohodke, obdavčljive na njihovem ozemlju.

Konkretna primera:

5) Davčna spodbuda za filmsko produkcijo, v okviru katere so upravičeni izdatki opredeljeni kot izdatki za predprodukcijo, snemanje in postprodukcijo, ki jih upravičenec pomoči porabi za blago in storitve, uporabljene ali porabljene v zadevni državi članici. To je skladno s splošnimi načeli obdavčitve in prostega pretoka, saj izvor tega blaga in storitev ni omejen.

6) Na podlagi sheme podpore filmski industriji, v okviru katere je znesek pomoči sorazmeren z izdatki za produkcijo, ki se porabijo za blago in storitve v EGP, se lahko zahteva, da vse produkcijske dejavnosti potekajo znotraj EGP ter da se 100 % zneska pomoči porabi za blago in storitve z izvorom na območju EGP.

Kako je s konkurenco med državami članicami pri privabljanju večjih filmskih produkcij?

Nekateri sodelujoči v prvem krogu posvetovanja so menili, da bi Evropa izgubila večje filmske produkcije, če bi Komisija državam članicam prepovedala uporabo državne pomoči za njihovo privabljanje. To kaže, da nedvomno obstaja mednarodna konkurenca za privabljanje večjih filmskih produkcij, med drugim med različnimi ameriškimi državami, Kanado, državami članicami EU in številnimi drugimi državami po vsem svetu. Mnoge države članice EU so ob priglasitvi svojih shem podpore filmski industriji službam Komisije neodvisno in zaupno navedle, da svoje sheme izvajajo ali uvajajo zato, da lahko še naprej konkurirajo nekaterim drugim državam članicam.

Komisija v osnutku sporočila predlaga, da bi bili lahko za pomoč v okviru shem, pri katerih se znesek pomoči izračuna na podlagi izdatkov za produkcijo za blago in storitve z izvorom na določenem ozemlju, upravičeni izdatki za produkcijo znotraj EGP in ne le v državi članici, ki dodeli pomoč. Tako bi se lahko pomoč za filme, ki se snemajo v različnih državah članicah, zagotavljala z različnimi mehanizmi državne pomoči. Evropa bi tako za producente še naprej ostala privlačna destinacija za snemanje filmov, hkrati pa bi se tveganje izkrivljanja konkurence na notranjem trgu precej zmanjšalo.

Poleg tega je v osnutku sporočila predlagana naslednja regresivna shema za dodeljevanje pomoči filmom, ki niso evropske produkcije:

Del proračuna za produkcijo

Največja intenzivnost pomoči

Manj kot 10 milijonov EUR

50,00 %

10–20 milijonov EUR

30,00 %

Več kot 20 milijonov EUR

10,00 %

Za film, katerega proračun za produkcijo znaša 100 milijonov EUR in ki ni evropska produkcija v skladu s predlagano opredelitvijo iz priloge k osnutku sporočila, bi tako najvišji možni kumulativni znesek pomoči obsegal 5 milijonov EUR (50 %) za prvih 10 milijonov EUR proračuna, 3 milijone EUR (30 %) za naslednjih 10 milijonov EUR proračuna in 8 milijonov EUR (10 %) za preostalih 80 milijonov EUR proračuna, skupaj torej 16 milijonov EUR pomoči.

Je tretja alinea točke 42 osnutka sporočila v skladu z Direktivo o napotitvi delavcev?

V tej alinei („… s shemo pomoči [se] ne sme [zahtevati], da delavci tujih podjetij, ki opravljajo filmske storitve, spoštujejo nacionalne standarde dela“) je uporabljeno enako besedilo kot v sporočilu iz leta 2001. Vendar bi moral biti dodan sklic na Direktivo o napotitvi delavcev, katere razlaga je na voljo na spletni strani Generalnega direktorata Evropske komisije za zaposlovanje.

Kako se bodo v skladu s točko 44(2) osnutka sporočila obravnavali filmi iz držav z več kot enim uradnim jezikom?

Sporočilo bi se moralo sklicevati na uradni jezik držav članic ali regij, ne pa na nacionalni jezik držav članic.

Kako se bo uporabljala intenzivnost pomoči za pisanje scenarijev in razvoj projektov iz točke 44(3)?

Komisija predlaga, da se za pisanje scenarijev in razvoj projektov zagotovi do 100 % javnih sredstev. Pri projektih, ki na koncu postanejo filmske produkcije, je treba stroške za pridobitev scenarija ali razvitega projekta vključiti v proračun za produkcijo, delež javnega financiranja pa upoštevati pri izračunu intenzivnosti pomoči.

Scenarist na primer prejme 10 000 evrov javnih sredstev (80 % stroškov) za pisanje scenarija, ki ga producent nato kupi za 5 000 evrov. Stroški scenarija v višini 5 000 evrov bodo vključeni v proračun za produkcijo. Ker je scenarij prejel 80 % javnih sredstev, se bo pri intenzivnosti pomoči za film štelo, da je film dobil pomoč v višini 4 000 evrov (kar je 80 % nabavne cene, ki je znašala 5 000 evrov).

Kako naj bi se uporabljala predlagana intenzivnost pomoči za filmsko distribucijo in promocijo iz točke 44(4)?

Če film s proračunom za produkcijo v višini 20 milijonov evrov prejme skupno 10 milijonov evrov pomoči (iz različnih državnih virov), intenzivnost pomoči znaša 50 %. Komisija v točki 44(4) predlaga, da bi distributer, ki bi na primer zagotovil 20 000 evrov proračuna za distribucijo filma, lahko pričakoval pomoč v višini 50 % tega zneska.

Če je bil film posnet v tretji državi in ni prejel nobene podpore EU za produkcijo, bi na podlagi točke 44(4) (morda) prejel 50 % podpore za produkcijo, zato bi bilo pričakovati, da bo prejel pomoč za distribucijo v višini 10 000 evrov (kar je 50 % od 20 000 evrov).

Ali se točka 44(5) osnutka sporočila nanaša na pomoč za distribucijo ali za produkcijo?

Točka  44(5) se nanaša na pomoč za produkcijo pri neevropskih produkcijah. Navedena bi morala biti za točko 44(2) in ne za točko 44(4), kakor je v objavljenem osnutku.

Ali je v točki 44(6) osnutka sporočila predlagana izključitev pomoči za postprodukcijo in glavnino snemanja?

Ne. Stavek v osnutku sporočila naj bi razjasnil ustrezni stavek iz sporočila iz leta 2001.

Cilj je, da pomoč ne sme biti rezervirana za posamezne dele produkcijske verige. Pisanje scenarijev in razvoj sta pri tem izjema.

Tako denimo država članica producentom ne bi smela ponujati dodatnih spodbud, izrecno namenjenih postprodukcijskim dejavnostim v tej državi članici. To bi pomenilo posredno pomoč postprodukcijskemu sektorju v tej državi članici. Pomoč mora biti namenjena produkcijskim dejavnostim kot celoti.

Kaj pa filmi, producirani v okviru koprodukcijskih pogodb med državami članicami in tretjimi državami, ki niso zajeti z opredelitvijo „evropske produkcije“ iz Priloge?

Opredelitev iz osnutka sporočila temelji na opredelitvi evropskega filma v programu MEDIA 2007. V okviru državnih pomoči je lahko ustrezno, da se pri tej opredelitvi upoštevajo tudi filmi, producirani na podlagi koprodukcijskih pogodb med državami članicami in tretjimi državami.

Ta opredelitev je bila vključena le kot način, ki se predlaga za ublažitev konkurence med državami članicami pri privabljanju zgoraj navedenih večjih mednarodnih produkcij. Za pojem evropske produkcije bi bila primerna tudi opredelitev iz direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Dobrodošli so tudi drugi predlogi za mehanizem za ublažitev konkurence med državami članicami, po možnosti taki, ki ne bi ločevali med evropskimi in neevropskimi produkcijami.

Državna pomoč za transmedijske projekte, kombinirane medije in igre

Ker so transmedijski projekti in projekti, ki združujejo različne medije, nujno povezani s produkcijo filma, se šteje, da je komponenta filmske produkcije avdiovizualno delo, ki spada na področje uporabe tega osnutka sporočila.

Večina sodelujočih v javnem posvetovanju o dokumentu za razpravo je bila proti možnosti, da bi področje uporabe tega sporočila razširili tudi na igre. Igre se glede produkcije, distribucije, trženja in potrošnje razlikujejo od filmov.

Komisija tudi nima kritične mase odločb o državni pomoči v zvezi z igrami in torej nima dovolj izkušenj, da bi za to vrsto pomoči lahko opredelila skupna merila glede ocenjevanja in izjem. Zato bi bila vključitev navedenega sektorja v področje uporabe tega sporočila preuranjena.

Vsi ukrepi državne pomoči za sektor iger se bodo še naprej obravnavali posamezno od primera do primera.

Zakaj Komisija dvomi o smiselnosti sedanjih omejitev glede začetka predvajanja avdiovizualnega dela?

Številni sodelujoči v prvem krogu javnega posvetovanja so opozorili na vprašanje shem pomoči, pri katerih so pogoj za dodelitev pomoči posebne omejitve glede začetka predvajanja avdiovizualnega dela. Producenti in distributerji zagovarjajo stališče, da bi morale biti strategije trženja in distribucije za vse filme prepuščene trgu, saj so za vsako avdiovizualno delo drugačne. Študija o izdajanju večozemeljskih licenc, pripravljena za Komisijo, vsebuje seznam držav članic, ki določajo take pogoje.

Obvezne omejitve glede začetka predvajanja kot pogoj za pridobitev pomoči vplivajo na gledanost in kroženje avdiovizualnih del in s tem na učinkovitost pomoči v smislu zagotavljanja kulturno raznovrstnejše izbire avdiovizualnih del evropskemu občinstvu. Zato se v osnutku sporočila državam članicam svetuje, naj ne nalagajo nepotrebnih omejitev glede distribucije in trženja avdiovizualnih del kot pogoja za dodelitev podpore.

Časovni načrt Komisije za pregled

Okvirni časovni načrt je na voljo na spletni strani javnega posvetovanja, ki se bo posodabljala glede na potek pregleda:

  • od marca do junija 2012: javno posvetovanje o osnutku sporočila,

  • junij 2012: objava odgovorov v okviru posvetovanja,

  • druga polovica leta 2012: sprejetje novega sporočila o kinematografiji.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site