Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

MEMO/11/468

Bruselj, 29. junija 2011

Večletni finančni okvir: vprašanja in odgovori

Namen tega obvestila je pojasniti glavne vidike predlogov Komisije za večletni finančni okvir. Zajema (1) glavne elemente ozadja za opredelitev in delovanje večletnega finančnega okvira, (2) glavne novosti v zvezi s politikami, ki jih je predlagala Komisija, ter (3) nove zamisli o financiranju prihodnjega proračuna.

1. Opredelitev, zgodovinsko ozadje in postopki

Kaj je večletni finančni okvir?

Večletni finančni okvir v finančnem smislu ponazarja politične prednostne naloge Unije za vsaj pet let. V členu 312 Lizbonske pogodbe je določeno, da večletni finančni okvir sprejme Svet z uredbo po odobritvi Evropskega parlamenta (ki sprejme ali zavrne celoten paket brez sprememb). V večletnem finančnem okviru se določijo najvišji letni zneski (zgornje meje) za odhodke EU kot celoto in za glavne kategorije odhodkov (po razdelkih). Večletni finančni okvir ni tako podroben kot letni proračun.

Zakaj potrebujemo večletni finančni okvir?

Večletni finančni okvir z določitvijo omejitev porabe za posamezne kategorije odhodkov narekuje proračunsko disciplino in zagotavlja, da se odhodki Unije izvajajo v okviru njenih lastnih sredstev na urejen način ter skladno s cilji njenih politik. Poleg tega sistem zagotavlja predvidljiv dotok sredstev za uresničevanje dolgoročnih prednostnih nalog Unije ter večjo gotovost upravičencem do sredstev EU, kot so MSP, manj razvite regije, študenti, raziskovalci, organizacije civilne družbe itd.

Večletni finančni okvir določa temelje letnega proračunskega postopka in olajšuje dogovarjanje glede letnega proračuna med Evropskim parlamentom in Svetom, ki sta veji proračunskega organa Unije. Obenem zagotavlja tudi določeno kontinuiteto v zvezi z uresničevanjem prednostnih nalog za napredek Evrope. Finančni okvir zajema tudi druge določbe, potrebne za nemoten potek letnega proračunskega postopka.

Ali je bil za proračun vedno določen večletni okvir?

Večletni finančni okvir se v Evropski uniji uporablja od leta 1988 in je doslej zajemal obdobja od 5 do 7 let.

  • Prvi finančni okvir, tako imenovani Delorsov paket I, je zajemal obdobje 1988–1992 ter je bil osredotočen na vzpostavitev notranjega trga in utrditev večletnega okvirnega programa za raziskave in razvoj.

  • Drugi okvir, tj. Delorsov paket II, ki je zajemal obdobje 1993–1999, je bil namenjen predvsem socialni in kohezijski politiki ter uvedbi evra.

  • Okvir „Agenda 2000“ je zajemal obdobje 2000–2006 in bil usmerjen zlasti na širitev Unije.

  • V zadnjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 je bila pozornost namenjena predvsem trajnostni rasti in konkurenčnosti, da bi se ustvarila nova delovna mesta.

V naslednjem večletnem finančnem okviru bodo predstavljene proračunske prednostne naloge Unije za obdobje med letoma 2014 in 2020.

Kako začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe v letu 2009 vpliva na večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020?

Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je bil večletni finančni okvir rezultat medinstitucionalnega dogovora. S členom 312 Pogodbe o delovanju Evropske unije pa je večletnemu finančnemu okviru podeljena pravno zavezujoča vrednost, saj se v njem določijo „letne zgornje meje odobrenih proračunskih sredstev za prevzem obveznosti po vrstah odhodkov in letne zgornje meje odobrenih proračunskih sredstev za plačila“. Poleg tega bo moral Svet skladno z novo pogodbo sprejeti sklep o večletnem finančnem okviru soglasno po odobritvi Evropskega parlamenta.

Zakaj bi moral biti finančni okvir sprejet najpozneje leta 2012?

Za dosego soglasja o pravnih podlagah za vse večletne programe in projekte, ki se bodo financirali v okviru večletnega finančnega okvira, na področjih, kot so raziskave, izobraževanje, kohezija, razvojna pomoč, sosedska politika itd, je potrebnih 12 do 18 mesecev. Da bi se lahko ti programi začeli izvajati januarja 2014, je treba doseči politično soglasje o zgornjih mejah za večletni finančni okvir najpozneje leto in pol pred začetkom veljavnosti okvira. Poleg tega je treba politično soglasje prenesti v uredbo Sveta, ki jo mora odobriti Evropski parlament.

Kaj se zgodi, če soglasje ni doseženo?

Če do konca leta 2013 ne bo doseženo soglasje, bodo zgornje meje za leto 2013 veljale tudi za leto 2014, pri čemer se bo upoštevala 2-odstotna prilagoditev inflaciji. V Pogodbi je določeno tudi podaljšanje „drugih določb“, ki ustrezajo zadnjemu letu tega okvira. To pomeni, da se vse določbe o prilagoditvah in spremembah finančnega okvira in instrumentov zunaj njega podaljšajo.

Tako bodo ne glede na to, ali bo soglasje o naslednjem večletnem finančnem okviru doseženo ali ne, zgornje meje finančnega okvira za leto 2014 določene in proračun bo lahko sprejet skladno s Pogodbo.

Če finančni okvir za obdobje 2014–2020 ne bo sprejet, bo sprejetje novih programov precej zapleteno. Brez novih pravnih podlag in okvirnih finančnih sredstev za večletne programe porabe, katerih pravne podlage se iztečejo leta 2013, ne bo mogoče prevzeti finančnih obveznosti.

Če bo soglasje doseženo pozno, bo proračun za leto 2014 verjetno zajemal le plačila za kmetijstvo in plačila, povezana z neporavnanimi obveznostmi. Oziroma drugače povedano, državljani, ki imajo koristi od sredstev EU, na primer raziskovalci, študenti in organizacije civilne družbe, bodo imeli hude težave.

2. Novosti na odhodkovni strani večletnega finančnega okvira

Kaj se spremeni glede skupne kmetijske politike?

Komisija predlaga, da se 36,2 % večletnega finančnega okvira dodeli skupni kmetijski politiki. Za primerjavo je bilo v prejšnjem obdobju zanjo namenjenih 39,4 % (41,5 % v letu 2013).

Ohranjena bo osnovna dvostebrna struktura skupne kmetijske politike. Komisija predlaga naslednje večje spremembe:

  • Ekologizacija neposrednih plačil: da bi skupna kmetijska politika podpirala EU pri uresničevanju njenih okoljskih in podnebnih ciljev, bo 30 % neposredne podpore pogojene z „ekologizacijo“. To pomeni, da bodo morali vsi kmetje uporabljati okolju prijazne metode, ki so zakonsko predpisane in se bodo lahko preverjale. S tem se bo zagotovila precej bolj trajnostno naravnana usmeritev kmetijstva in kmetje bodo prejemali plačila za proizvajanje dobrin za svoje sodržavljane.

  • Stekanje plačil: raven neposredne podpore na hektar se bo progresivno prilagajala (ob hkratnem upoštevanju razlik, ki še vedno obstajajo na ravni plačil in vhodnih stroškov), da bodo neposredna plačila enakomernejše porazdeljena.

  • Dodeljevanje sredstev za razvoj podeželja bo ponovno proučeno na podlagi objektivnejših meril in bolje usmerjeno v doseganje ciljev politike. Tako se bo zagotovila pravičnejša obravnava kmetov, ki opravljajo iste dejavnosti. Komisija bo za preprečitev znižanja prihodkov kmetov predlagala, da lahko države članice ohranijo sedanjo nominalno raven financiranja s prenosi iz drugega v prvi steber, če tako želijo.

  • Uvedba zgornje meje neposrednih plačil z omejitvijo osnovne ravni neposredne

  • dohodkovne podpore, ki jo lahko prejmejo velika kmetijska gospodarstva, pri čemer je treba upoštevati ekonomije obsega velikih struktur in neposredna delovna mesta, ki jih take strukture ustvarjajo. Komisija predlaga, da se tako pridobljeni prihranki preoblikujejo v proračunsko dodelitev za razvoj podeželja in se ohranijo v sklopu nacionalnih sredstev tistih držav članic, iz katerih izvirajo.

Komisija predlaga, da se za obdobje 2014–2020 dodeli 281,8 milijarde evrov za prvi steber skupne kmetijske politike in 89,9 milijarde evrov za razvoj podeželja. To financiranje bo dopolnilo dodatne 15,2 milijarde evrov.

Kaj je novega glede kohezijske politike?

Komisija predlaga, da se kohezijski politiki dodeli 36,7 % večletnega finančnega okvira. V prejšnjem obdobju je bilo zanjo namenjenih 35 %.

Komisija predlaga naslednje večje spremembe:

  • V predlogu je predvideno oblikovanje kategorije vmesnih regij, katerih BDP je med 75 % in 90 % povprečnega BDP EU. Ta nova kategorija bo dopolnjevala obstoječi dve (regije iz cilja „konvergenca“ in iz cilja „konkurenčnost“). Te „vmesne regije“ naj bi v obdobju naslednjega večletnega finančnega okvira ohranile dve tretjini prejšnjih dodeljenih sredstev. Nato naj bi se prednostno pomagalo najrevnejšim regijam in državam članicam Evropske unije, da bi lahko dohitele premožnejše države članice.

  • Uvajanje pogojnosti v kohezijsko politiko: temeljila bo na rezultatih in pobudah za izvajanje reform, ki so potrebne za zagotavljanje učinkovite porabe finančnih sredstev. Poleg tega bo 5 % kohezijskega proračuna, predvidenega za vsako državo članico, namenjenih rezervi za uspešnost in se bodo po vmesnem pregledu dodelili tistim državam članicam, katerih programi so najbolj prispevali k napredku pri uresničevanju dogovorjenih mejnikov iz pogodb o razvojnem in naložbenem partnerstvu.

  • Komisija predlaga, da se pripravi skupen strateški okvir za vse strukturne sklade, da bi se cilji strategije Evropa 2020 preoblikovali v prednostne naloge na področju naložb. Z operativnega vidika Komisija predlaga, da se z vsako državo članico sklenejo pogodbe o partnerstvu. V teh pogodbah bodo določene zaveze, ki jih bodo dali partnerji na nacionalni in regionalni ravni, da bodo dodeljena sredstva uporabili za uresničevanje strategije Evropa 2020.

  • Evropski socialni sklad ostaja ključnega pomena v boju proti brezposelnosti in visokim stopnjam revščine ter pri uresničevanju krovnih ciljev strategije Evropa 2020. Evropski socialni sklad bo predstavljal 25 % proračunskih sredstev, namenjenih za kohezijsko politiko, tj. 84 milijard evrov.

Komisija predlaga, da se instrumentom kohezijske politike na splošno dodeli 376 milijard evrov (vključno z instrumentom za povezovanje Evrope – glej spodaj).

Kaj pa je novega glede infrastrukture in povezav na notranjem trgu?

Komisija predlaga ustanovitev instrumenta za povezovanje Evrope, da bi se pospešil razvoj infrastrukture za prometna in energetska omrežja ter infrastrukture za IKT po vsej EU, ki bo koristila prav vsem. Izkušnje kažejo, da nacionalni proračuni nikoli ne bodo dali zadostne prednosti obravnavi večnacionalnih, čezmejnih naložb v infrastrukturo, ki je potrebna za dobro delovanje enotnega trga. Proračun EU lahko zagotovi financiranje vseevropskih projektov, ki povezujejo središča in obrobje.

Upravljanje tega instrumenta bo centralno, financiralo pa se bo iz novega oddelka proračuna. Stopnja sofinanciranja iz proračuna EU bo višja pri naložbah v regijah iz cilja „konvergenca“ kot v regijah iz cilja „konkurenčnost“. Lokalne in regionalne infrastrukture bodo povezane s prednostnimi infrastrukturami EU in bodo tako med seboj povezovale vse državljane EU ter se bodo lahko (so)financirale iz strukturnih skladov (Kohezijski sklad in/ali Evropskega sklada za regionalni razvoj, odvisno od položaja posamezne države članice/regije).

Instrument za povezovanje Evrope ponuja priložnosti za uporabo inovativnih finančnih instrumentov, ki bodo omogočili hitrejše in številnejše naložbe, kot bi jih omogočalo zgolj javno financiranje. Komisija si bo v tesnem sodelovanju z EIB in drugimi javnimi investicijskimi bankami prizadevala za združevanje sredstev za financiranje teh projektov. Zlasti bo spodbujala uporabo projektnih obveznic EU1 kot načina za uresničevanje teh pomembnih projektov.

Komisija predlaga, da se tej prednostni nalogi dodeli 40 milijard evrov, ki jih bo dopolnilo dodatnih 10 milijard evrov, ki so znotraj Kohezijskega sklada namenjene s tem povezanim naložbam v promet. Ta znesek zajema 9,1 milijarde evrov za energetiko, 31,6 milijarde evrov za promet (vključno z 20 milijardami evrov znotraj Kohezijskega sklada) in 9,1 milijarde evrov za IKT.

Kaj je novega glede raziskovalne politike?

Oblikovanje skupnega strateškega okvira za raziskave in razvoj (ki se bo imenoval Obzorje 2020), kar pomeni združitev obstoječih treh instrumentov na področju raziskav in inovacij (7. okvirnega programa, Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost ter Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo). Ta okvir bo tesno povezan s ključnimi prednostnimi nalogami politik na področju zdravja, zanesljivosti preskrbe s hrano, biogospodarstva, energetike in podnebnih sprememb. Evropski inštitut za tehnologijo in inovacije bo del programa Obzorje 2020 in bo prek svojih skupnosti znanja in inovacij pomembno prispeval k združevanju vseh treh strani trikotnika znanja – izobraževanja, inovacij in raziskav.

Kar zadeva financiranje, bo mogoče inovativne finančne instrumente uporabiti kot vzvod za spodbujanje zasebnih naložb. Spodbujala se bodo javno-zasebna partnerstva, pa tudi javno-javna partnerstva. Sheme financiranja bodo standardizirane in poenostavljene. Enako bodo v zvezi z vsemi shemami financiranja obveljala enotna pravila za udeležbo, revizijo, podporne strukture, razširjanje rezultatov in sheme povračil.

Komisija predlaga, da se za obdobje 2014–2020 nameni 80 milijard evrov za skupni strateški okvir za raziskave in inovacije. Ta finančna sredstva bodo dopolnjena z znatno podporo iz strukturnih skladov (60 milijard evrov v obdobju 2007–2013).

Kakšne novosti bodo uvedene glede okoljske in podnebne politike?

Prednostne naloge okoljske in podnebne politike bodo vključene v vse glavne instrumente financiranja EU, vključno s kohezijo, kmetijstvom, pomorskimi zadevami in ribištvom, raziskavami in inovacijami, pa tudi v programe zunanje pomoči. Komisija namerava delež odhodkov v zvezi s podnebno politiko povečati vsaj na 20 %, in sicer s prispevki iz različnih politik glede na ugotovitve ocen učinka. Ta pristop bo zagotovil največje možne sinergije med okoljskimi politikami in drugimi področji, saj potrjuje, da je z istimi ukrepi možno in potrebno uresničevati vrsto ciljev, ki se med seboj dopolnjujejo. Prav tako bo pripomogel k preprečevanju preobilice programov in čim obsežnejšemu zmanjšanju upravnega bremena.

Komisija poleg vključevanja predlaga tudi nadaljevanje posebnega okoljskega programa, ki bi nadomestil sedanji program LIFE+. Komisija meni, da bi bilo treba programe tudi v prihodnje centralno upravljati, da pa bi bile lahko upravljavske naloge večinoma prenesene na katero od obstoječih izvajalskih agencij, na primer Izvajalsko agencijo za konkurenčnost in inovativnost. Predlaga, da se programu LIFE+ v obdobju 2014–2020 dodeli 3,2 milijarde evrov (0,8 milijarde za podnebje in 2,4 milijarde za okolje).

Kaj pa glede izobraževanja in usposabljanja?

Predvidena je poenostavitev trenutne strukture na en glavni program, da se prepreči razdrobitev, prekrivanje in/ali preobilica projektov, s katerimi ni mogoče doseči kritične mase za doseganje dolgotrajnega učinka. Novi program Izobraževanje Evropa bo zajemal tri prednostna področja. Podpiral bo nadnacionalno učno mobilnost. Strogi pogoji kakovosti za mobilnost, osredotočenje na ključne cilje politik, pri katerih se lahko doseže kritična masa, in dopolnjevanje z drugimi programi EU bodo bistveni za zagotovitev zelo visoke evropske dodane vrednosti. Podpiral bo sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami in poslovnim svetom, da bi se spodbudili posodobitev izobraževanja, inovacije in podjetništvo. Zagotavljal bo podporo politikam, da bo mogoče zbirati dokaze o učinkovitosti naložb v izobraževanje in bo državam članicam lažje izvajati učinkovite politike.

Komisija predlaga, da se za izobraževanje in usposabljanje nameni 15,2 milijarde evrov. Ta finančna sredstva bo dopolnjevala znatna podpora iz strukturnih skladov (72,5 milijarde evrov v obdobju 2007–2013).

Ali se kaj novega predvideva v zvezi z izzivi migracij in notranjih zadev?

Komisija predlaga, da se število programov omeji na dva: sklad za migracije in azil ter sklad za notranjo varnost. Oba sklada bosta imela tudi zunanjo razsežnost, da se zagotovi neprekinjenost financiranja, ki se bo začelo v EU in nadaljevalo v tretjih državah, na primer v povezavi s ponovno naselitvijo beguncev, ponovnim sprejemom in regionalnimi programi zaščite. Tako se bodo poenostavili instrumenti odhodkov in zagotovilo nemoteno oblikovanje območja brez notranjih meja, na katero lahko državljani EU in državljani tretjih držav, ki imajo zakonito pravico vstopa in prebivanja, vstopijo, v njem potujejo, živijo in delajo.

Komisija prav tako predlaga prehod z letnega na večletno k rezultatom usmerjeno načrtovanje programov, s čimer bi se zmanjšala delovna obremenitev za Komisijo, države članice in končne upravičence.

Komisija predlaga, da se za obdobje 2014–2020 za notranje zadeve dodeli 8,2 milijarde evrov.

Kaj pa v zvezi s širitvijo, sosedstvom in zunanjepolitičnimi odnosi?

Poudariti je treba več sprememb:

  • Predlaga se enoten integrirani predpristopni instrument, ki bo finančni steber strategije širitve ter bo zajemal vse razsežnosti notranjih politik in tematskih vprašanj. Izvajal se bo v okviru nacionalnih programov / programov za več upravičencev, dogovorjenih s slednjimi, ter bo odražal strukturne sklade, Kohezijski sklad in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.

  • Evropski sosedski instrument bo finančni instrument, ki bo zagotavljal večino pomoči EU sosednjim državam. Podpiral bo evropsko sosedsko politiko in dvostransko partnerstvo (vključno z dvostranskimi pridružitvenimi sporazumi). Poleg evropskega sosedskega instrumenta bodo imele partnerske države koristi tudi od drugih instrumentov, kot sta evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice ter instrument za sodelovanje na področju jedrske varnosti, ter instrumentov za odzivanje na krizne razmere (humanitarna pomoč, makrofinančna pomoč, instrument za stabilnost). Sklad za spodbujanje naložb v sosedstvo, ki ga bo evropski sosedski instrument še naprej podpiral, bo zagotavljal tudi prožno in učinkovito finančno orodje za spodbujanje naložb v partnerskih državah na področju prometnih in energetskih povezav, okolja in podnebnih sprememb ter gospodarskega razvoja.

  • Komisija predlaga, da se prekine financiranje programov v industrijsko razvitih državah in državah v vzponu ter se namesto tega oblikuje nov partnerski instrument za podpiranje javne diplomacije in skupnih pristopov ter spodbujanje trgovine in zbliževanje regulative v primerih, ko lahko financiranje prispeva h krepitvi partnerstev EU po vsem svetu. To odraža sedanje spremembe na mednarodni ravni.

  • V predlogu je predvidena tudi vzpostavitev vseafriškega instrumenta za podporo izvajanju skupne strategije za Afriko in Evropo, ki bo osredotočen na jasno dodano vrednost medregionalnih in medcelinskih dejavnosti. Bo dovolj prožen, da bo omogočal prispevke držav članic EU, afriških držav, finančnih institucij in zasebnega sektorja.

Komisija predlaga, da se za obdobje 2014–2020 za tradicionalne instrumente zunanje pomoči dodeli 70 milijard evrov. To bo dopolnjevalo financiranje iz proračuna in večletnega finančnega okvira za Evropski razvojni sklad (29,9 milijarde evrov).

3. Financiranje in viri lastnih sredstev

Od kod izvira denar?

Evropska unija svoje odhodke financira iz treh virov lastnih sredstev:

  • tradicionalnih lastnih sredstev (prelevmani za sladkor ter kmetijske in carinske dajatve),

  • lastnih sredstev iz naslova DDV (delež nacionalnih DDV, ki jih države članice poberejo na nacionalni ravni),

  • lastnih sredstev iz naslova BND („nacionalni prispevki“ na podlagi BND držav članic).

V letu 2011 bo 76 % prihodkov proračuna EU zagotovljenih iz lastnih sredstev iz naslova BND, 12 % iz carinskih dajatev in prelevmanov za sladkor, 11 % pa iz lastnih sredstev iz naslova DDV. Preostali odstotek izvira iz davkov, ki jih plačuje osebje EU, in iz drugih raznih virov, kot so globe za podjetja, ki kršijo konkurenčno ali drugo pravo, in neporabljeni zneski iz prejšnjih let.

Zakaj se predlagajo novi viri lastnih sredstev?

Zato, ker ima sedanji sistem veliko pomanjkljivosti. Je nepregleden in kompleksen. Večina držav članic ga kritizira zaradi pomanjkanja pravičnosti – zlasti glede popravkov, od katerih je najbolj znan tako imenovani britanski rabat, manj znano pa je, da tudi za Nemčijo, Nizozemsko, Avstrijo in Švedsko veljajo izjeme od financiranja popravka za Združeno kraljestvo („rabat na rabat!“). Te države prispevajo nižje stopnje DDV, Nizozemska in Švedska pa plačujeta tudi znižane nacionalne prispevke na podlagi nacionalnega BND. Prav tako se sedanje financiranje preveč zanaša na nacionalne prispevke. Za mnoge države ti prispevki štejejo za odhodke, ki bi jih bilo treba čim bolj zmanjšati in na podlagi katerih bi morale biti upravičene do izravnave na nacionalni ravni. Razen carin, ki izhajajo iz carinske unije, obstoječi viri sredstev nimajo jasne povezave s politikami EU.

S tem predlogom želimo torej zmanjšati nacionalne prispevke in tako podpreti prizadevanja držav članic za konsolidacijo proračuna, povezati cilje politik EU in financiranje EU ter sistem narediti bolj pregleden in pravičen. Pri tem ne gre za povečanje obsega sredstev v proračunu EU.

Ali se je že kdaj prej spremenil način financiranja proračuna EU?

Od leta 1970 je bilo sprejetih šest sklepov o virih lastnih sredstev. Dejansko se je struktura financiranja s časom zelo spremenila. Reforme odhodkov so navadno spremljale reforme načina financiranja Unije. Prispevek iz naslova bruto nacionalnega dohodka (BND), tj. znesek, sorazmeren z blaginjo posamezne države članice, je postal vse pomembnejši in zdaj predstavlja tri četrtine proračunskih sredstev. Sčasoma so bili v proračunu tako na strani odhodkov kot na strani prihodkov uvedeni številni popravki in posebne ureditve.

Rezultat teh sprememb je, da je pogajanja o proračunu nedavno zelo obarvalo osredotočanje držav članic na navajanje neto položajev (razprava o pravičnem povračilu (juste retour)), zaradi česar so prednost dobili tisti instrumenti, ki so imeli na geografski osnovi predhodno dodeljena finančna sredstva, ne pa tisti z največjo dodano vrednostjo za EU.

Kdo odloča o virih lastnih sredstev?

Svet po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme sklep. Da bi začel ta sklep veljavi, ga morajo ratificirati vse države članice v skladu s svojimi ustavnimi pravili (člen 311 Pogodbe).

Kaj naj bi torej bili novi viri?

Komisija predlaga naslednje spremembe:

  • poenostavitev prispevkov držav članic z ukinitvijo kompleksnih lastnih sredstev iz naslova DDV z letom 2014. S tem bo sistem prispevkov preprostejši in preglednejši,

  • uvedbo novih virov lastnih sredstev: davka na finančne transakcije (DFT) in posodobljenega DDV. To bo olajšalo proračunsko konsolidacijo v državah članicah, saj se bodo znižali njihovi prispevki v proračun EU, dalo pa bo novo spodbudo razvoju notranjega trga na področju DDV in obdavčitve finančnega sektorja,

  • reformo popravnih mehanizmov z nadomestitvijo vseh obstoječih popravkov s preprostim in preglednim sistemom pavšalnih zneskov, odvisnih od blaginje držav članic.

Sedanji predlogi Komisije v celoti izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja Lizbonska pogodba za uvedbo novih kategorij virov lastnih sredstev in odpravo obstoječih. Komisija je v poročilu o delovanju sistema virov lastnih sredstev poudarila, kako se vsak od teh predlogov navezuje na druga dva in ju dopolnjuje.

Kaj je razlog za ukinitev lastnih sredstev iz naslova DDV?

Komisija je predlagala ukinitev kompleksnega vira lastnih sredstev iz naslova DDV. V primerjavi z lastnimi sredstvi iz naslova BND sedanja lastna sredstva iz naslova DDV nimajo bistvene dodane vrednosti. Poleg tega se za vzpostavitev primerljive davčne osnove sredstva iz naslova DDV določijo na podlagi matematičnega izračuna in jih državljani ne plačujejo neposredno v proračun EU. Prav tako so prispevki iz naslova DDV omejeni sorazmerno z BND in so tako delno primerljivi s prispevki iz naslova BND. S tem lastna sredstva iz naslova DDV povečujejo kompleksnost in nepreglednost sistema financiranja proračuna EU.

Na čem temelji izbira obdavčitve finančnega sektorja na ravni EU in DDV EU?

Analiza potencialnih kandidatov za vire lastnih sredstev je zahtevala veliko tehničnega dela. Poudarjeni so bili naslednji ključni elementi:

  • Davek EU na finančne transakcije (DFT): to bi nacionalnim vladam zagotovilo več manevrskega prostora in prispevalo k splošnim prizadevanjem za konsolidacijo proračuna. Nekatere države članice so na nacionalni ravni uveljavile tovrstno obdavčitev, vendar pa bi se ukrepanje na ravni EU lahko izkazalo za bolj uspešno in učinkovito, lahko pa bi prispevalo tudi k zmanjšanju obstoječe razdrobljenosti notranjega trga. Komisija bo ta predlog predstavila v jeseni.

  • Posodobljen DDV: vzpostavil bi resnično vez med nacionalnim DDV in DDV EU ter spodbudil dodatno uskladitev nacionalnih sistemov za DDV. Zagotovil bi precejšnje in stabilne prejemke za EU z omejenimi upravnimi stroški in stroški usklajevanja za nacionalne uprave in podjetja. Je del nedavne širše pobude, ki jo je Komisija začela decembra 2010 z objavo zelene knjige o prihodnosti DDV, namenjene zmanjšanju obsega izkrivljanja na notranjem trgu zaradi obdavčitve. Razširitev davčne osnove, zmanjšanje možnosti goljufij, izboljšanje upravljanja davkov ter zmanjšanje stroškov usklajevanja in upravno sodelovanje v okviru obsežne reforme DDV bi lahko prineslo pomembne rezultate in ustvarilo nove vire prihodkov za države članice in EU.

Kakšen obseg prihodkov je mogoče pričakovati od teh novih virov lastnih sredstev?

Po ocenah bi lahko do leta 2020 lastna sredstva iz novih virov znašala skoraj polovico prihodkov proračuna EU, medtem ko bi se prispevki iz naslova BND zmanjšali na približno tretjino (s sedanjih več kot treh četrtin). Nacionalni prispevki držav članic se bodo ustrezno zmanjšali sorazmerno z BND posameznih držav (kar je sorazmerno z njihovim relativnim bogastvom).

Kaj so popravni mehanizmi?

Evropski svet je na zasedanju v Fontainbleauju leta 1984 določil pomembni načeli za zagotovitev pravičnosti proračuna EU. Navedel je, da „je politika odhodkov navsezadnje bistveno sredstvo za reševanje vprašanja proračunskih neravnovesij“. Vseeno je poudaril, da lahko „vsaka država članica, katere proračunsko breme je glede na njeno sorazmerno blaginjo čezmerno, ob primernem času koristi popravek“. Ti načeli sta bili potrjeni in dosledno upoštevani v prihodnjih sklepih o virih lastnih sredstev.

Od takrat so bili dodani različni kompleksni popravni mehanizmi, med drugim:

  • popravek za Združeno kraljestvo (rabat za Združeno kraljestvo),

  • zmanjšano financiranje popravka za Združeno kraljestvo, ki je odobreno Nemčiji, Nizozemski, Avstriji in Švedski („rabati na rabat“),

  • delež 25-odstotnega zneska, ki ga države članice zadržijo kot „stroške zbiranja“ tradicionalnih lastnih sredstev (zlasti carinskih dajatev), ki pomeni skrit popravni mehanizem v korist omejenemu številu držav članic,

  • začasno znižanje prispevkov iz naslova DDV za Nemčijo, Nizozemsko, Avstrijo in Švedsko in

  • začasno znižanje prispevkov iz naslova BND za Nizozemsko in Švedsko.

Kaj se bo zgodilo s popravkom za Združeno kraljestvo?

Komisija predlaga preoblikovanje obstoječih mehanizmov v pavšalno bruto zmanjšanje plačil lastnih sredstev iz naslova BND. Sistem pavšalnih zneskov bi bil pregleden in lahko razumljiv, bil bi javen ter omogočal izvajanje parlamentarnega nadzora; bil bi pravičen, saj bi države članice, ki veliko prispevajo v proračun EU, obravnaval skladno z njihovo gospodarsko uspešnostjo in zagotavljal uravnoteženo financiranje popravkov; ker bi bil predvidljiv, bi preprečeval vsakršne nerazumne spodbude.

Analiza tega predloga je naslednja. Ob uvedbi leta 1984 je popravek za Združeno kraljestvo pomenil odgovor na očitno nepravično situacijo: Združeno kraljestvo se je spopadalo s čezmernim proračunskim bremenom v primerjavi s svojo relativno blaginjo. Vendar se je položaj Združenega kraljestva od takrat spremenil. Zdaj je ena najbogatejših držav članic EU, ki je zmožna polno prispevati k solidarnosti z revnejšimi državami članicami Unije. Proračunsko breme Združenega kraljestva je zdaj tudi skladnejše z bremeni nekaterih drugih neto plačnic, in sicer zaradi postopnega zmanjševanja deleža skupne kmetijske politike v odhodkih proračuna UE, ki se bo po pričakovanjih še naprej zmanjševal v naslednjem finančnem okviru, ter deleža obstoječih lastnih sredstev iz naslova DDV v lastnih sredstvih EU, za katera Komisija predlaga popolno ukinitev po letu 2013. Poleg tega z ukinitvijo lastnih sredstev iz naslova DDV ne bodo več na razpolago bistveni podatki za izračun popravka za Združeno kraljestvo.

1 :

Za podrobnejše podatke glej spremni delovni dokument služb Komisije SEC(2011) 868.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site