Navigation path

Left navigation

Additional tools

Miti o proračunu EU in večletnemu finančnemu okviru

European Commission - MEMO/11/459   29/06/2011

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

MEMO/11/459

Bruselj, 29. junija 2011

Miti o proračunu EU in večletnemu finančnemu okviru

O proračunu EU se pogosto piše, vendar ne zmeraj pravilno. V tem sporočilu za medije predstavljamo več pogostih zmotnih prepričanj in pri od vsakem od njih navajamo resnična dejstva in številke.

1. Proračun EU je velikanski.

Nikakor ne.

Proračun EU je leta 2011 znašal okoli 140 milijard evrov, kar je zelo malo v primerjavi z vsoto nacionalnih proračunov vseh 27 držav članic EU, ki znaša več kot 6 300 milijard evrov. Torej so skupni odhodki 27 držav članic skoraj 50-krat večji od proračuna EU!

Za primerjavo naj povemo, da je povprečni državljan EU leta 2010 za financiranje letnega proračuna plačal samo 67 centov. To je manj kot polovica cene za skodelico kave, kar ni ravno velik strošek glede na ogromne koristi, ki jih imajo državljani od EU.

Proračun EU je manjši od proračuna srednje velikih držav članic, na primer Avstrije ali Belgije.

Proračun EU lahko predstavimo tudi z drugačnega zornega kota. Znaša okoli 1 % bruto domačega proizvoda EU-27, ki zajema skupno vrednost vsega blaga in storitev, proizvedenih v EU, medtem ko proračuni držav članic povprečno predstavljajo 44 % njihovega BDP.

Proračun EU je vedno uravnotežen, kar pomeni, da za dolgove ne porabimo niti enega samega evra. Poleg tega se 94 % proračuna EU porabi v državah članicah za politike in programe, ki neposredno koristijo državljanom.

2. Proračun EU se nenehno povečuje – nacionalne vlade pa zmanjšujejo svojo porabo.

Narobe.

Nacionalni proračunu se NE zmanjšujejo, ampak se povečujejo:

  • Med letoma 2000 in 2010 so se nacionalni proračuni v EU povečali za 62 %, medtem ko se je proračun EU v istem obdobju povečal za 37 %.

  • Letos se povečuje 23 od 27 nacionalnih proračunov.

  • Po najnovejših ocenah naj bi se leta 2012 povečalo 24 od 27 nacionalnih proračunov.

3. EU večino odhodkov porabi za upravo.

Dejstva so popolnoma drugačna. Upravni odhodki EU znašajo manj kot 6 % celotnega proračuna EU, pri čemer se za plače namenja okoli polovica teh 6 %.

Več kot 94 % evropskega proračuna je namenjeno državljanom, regijam, mestom, kmetom in podjetjem. Proračun EU največ sredstev namenja za rast in delovna mesta, spopadanje s podnebnimi spremembami, migracije, boj proti čezmejnemu kriminalu ter druge izzive, s katerimi se soočamo vsi. Prizadeva si povečati blaginjo, na primer z boljšim povezovanjem Evropejcev prek energetske, prometne ter komunikacijske in informacijske infrastrukture, s podporo manj razvitim regijam, da bi se zagotovila rast in delovna mesta tako v teh regijah kot v preostalem delu EU, ter z združevanjem prizadevanj na področjih, kot so na primer raziskave. Gre tudi za zanesljivo preskrbo s hrano. Nazadnje lahko EU v svetu uveljavi svojo velikost enako kot ZDA in Kitajska ter združi naša prizadevanja pri pomoči najrevnejšim prebivalcem sveta.

Plače se izplačajo osebju, ki izvaja in upravlja pomembne politike EU, ki imajo za državljane neposreden pozitiven učinek.

Pomislite na liberalizacijo letalskega prometa, pravice potnikov ali zmanjšanje cen gostovanja v tujih mobilnih omrežjih znotraj EU. Naj omenimo še sklepe Komisije v protimonopolnih in kartelnih zadevah, v katerih so bili potrošniki zaradi nezakonito napihnjenih cen oškodovani za milijone evrov. S sklepi Komisije v kartelnih zadevah naj bi potrošniki po ocenah leta 2010 pridobili najmanj 7,2 milijarde evrov.

Zaposleni na Komisiji vodijo pogajanja o trgovinskih sporazumih, zaradi katerih se zmanjšujejo cene potrošniškega blaga in omogoča širša izbira cenovno dostopnih proizvodov. Prav tako preučujejo finančno in gospodarsko krizo, da bi lahko na podlagi teh izkušenj pomagali EU z boljšo pripravo zakonodaje in nadzorom finančnih trgov. Upravni stroški so že dolgo stabilni, v zadnjih petih letih pa smo si zelo prizadevali, da bi jih ohranili na nizki ravni. Komisija v zvezi s številom zaposlenih izvaja politiko ničelne rasti. Za nove pristojnosti in prednostne naloge je poskrbela s prerazporeditvijo obstoječega števila zaposlenih in ni zaprosila za nobeno dodatno delovno mesto razen tistih, ki so bila nujna zaradi širitve. Komisija se je odločila tudi, da bo v letu 2012 popolnoma zamrznila svoje upravne odhodke.

Evropska komisija je nedavno, natančneje pred sedmimi leti, sprejela večjo upravno reformo. Med drugim je bil sprejet dogovor o nižjih plačah ob zaposlitvi, oblikovanju kategorije pogodbenega osebja z nižjimi plačami, višji upokojitveni starosti, nižjih pokojninskih pravicah ter višjih pokojninskih prispevkih. S to reformo so evropski davkoplačevalci že prihranili 3 milijarde evrov, do leta 2020 pa naj bi še dodatnih 5 milijard evrov.

4. Proračun EU je ena sama goljufija.

Evropsko računsko sodišče odloča o soglasju računovodskim izkazom in o tem, ali pravilno odražajo porabo proračuna EU.

Res je, da na nekaterih področjih Računsko sodišče še vedno ni potrdilo naših plačil. Na primer pri kohezijski politiki je stopnja napak še vedno nekoliko višja od 5 %, pri čemer je treba poudariti, da je ta stopnja veliko nižja kot v preteklosti. Sodišče ocenjuje, da znaša Komisijina stopnja napak pri plačilih med 2 % in 5 %, odvisno od področja, pri čemer je kot prag določilo 2-odstotno stopnjo napak.

Vendar naj poudarimo, da:

  • 2- do 5-odstotna stopnja napak ni velika stopnja. To pomeni, da je najmanj 95 % naših plačil izvedenih pravilno. Torej na ravni EU ne gospodarimo tako slabo.

  • napake ne pomenijo goljufij. Domnevne goljufije zajemajo le zelo majhen del, saj gre za 0,2 % proračuna EU.

Komisija je maja lani predlagala ukrepe za povečanje odgovornosti v okviru pregleda finančne uredbe, na podlagi katerih bi morale plačilne agencije držav članic za regionalno pomoč izdati izjave o zanesljivosti upravljanja glede sredstev EU (kar se že izvaja na področju kmetijstva), revizija pa bi morala biti neodvisna. Države članice so za zdaj bolj zadržane.

5. O proračunu EU odločajo evrokrati brez kakršnih koli demokratičnih postopkov.

Narobe.

O letnem proračunu EU odločajo izvoljeni politiki v Evropskem parlamentu in Svetu, v katerem skupaj sedijo predstavniki držav članic. Komisija proračun le predlaga, pri čemer mora upoštevati zgornje meje, ki so jih ti izvoljeni politiki določili za omejeno obdobje (trenutno 2007–2013).

Komisija predlaga večletni finančni okvir. Postopki pogajanj in njegovega sprejetja so pregledni in demokratični ter v celoti upoštevajo nacionalno suverenost in demokratične pravice.

Kar zadeva odhodke, odločitev glede uredbe o novem večletnem finančnem okviru, ki bo začela veljati z letom 2014, soglasno sprejme Evropski svet po odobritvi Evropskega parlamenta, ki jo izglasuje večina njegovih članov.

V zvezi z lastnimi sredstvi, s katerimi se proračun financira, pa mora Svet sprejeti soglasen sklep po posvetovanju z Evropskim parlamentom. Ta sklep začne veljati šele, ko ga potrdijo vse države članice v skladu s svojimi ustavnimi pravili.

Tudi pri sprejemanju letnega proračuna EU so postopki odločanja v EU popolnoma demokratični in so podobni tistim, ki jih upošteva večina nacionalnih vlad. Začetni predlog letnega proračuna predloži Komisija. Proračun proučita in o njem dosežeta dogovor Svet in Evropski parlament. Dokončni dogovor se običajno sklene decembra vsako leto.

Vsak državljan lahko spremlja postopek pogajanja o proračunu. Dokumenti so na voljo na naših spletnih straneh, prav tako pa je mogoče na spletu spremljati podrobne razprave v odborih Evropskega parlamenta.

6. EU stane preveč.

To preprosto ni res.

Primerjava dni davčne svobode pove veliko. Dan davčne svobode nastopi po obdobju v letu, ko so davčni zavezanci zaslužili dovolj za poplačilo njihovega celotnega davčnega bremena. V večini držav članic morajo državljani delati pozno v pomlad in poletje, dokler ne plačajo svojega prispevka. Za primerjavo naj povemo, da mora povprečni Evropejec za pokritje svojega prispevka v proračun EU delati le štiri dni, in sicer do 4. januarja.

7. EU financira neumne projekte, na primer centre za šolanje psov ali koncerte Eltona Johna.

To je še eno zmotno prepričanje nekaterih ljudi.

V obeh primerih so morali zadevni organi povrniti vsak cent, ki so ga neupravičeno zahtevali. Nobeden od projektov davkoplačevalce ni stal niti evra.

Običajno projekte izberejo nacionalni in regionalni organi držav članic in presodijo, kateri najbolj ustrezajo njihovim potrebam v skladu s strategijami in prednostnimi nalogami, dogovorjenimi s Komisijo. Pregledi na različnih ravneh (na ravni projekta, nacionalni ravni in ravni EU) zagotavljajo, da je davkoplačevalski denar kar najbolj zaščiten. Če zahtevek ni upravičen, se ne krije iz proračuna EU.

8. Komisija želi uvesti neposredni davek EU in povečati davčno breme državljanov.

Ta trditev je napačna.

Komisija ni nikoli predlagala neposrednega davka EU. Države članice bodo obdržale nadzor nad povišanjem davkov. Komisija ne bo postala vaš davkar. Zamisli o novih lastnih sredstvih, kakor so predstavljene v pregledu proračuna, ne govorijo o dodatnem denarju za Bruselj. Ne gre za novo davčno breme za državljane. Gre za spreminjanje kombinacije virov, s katerimi se financira proračun EU. Vsak evro, ki se pobere v okviru prenovljenega sistema zmanjša nacionalne prispevke držav članic in rezultat je bolj pošten in preglednejši proračun.

Ali ste vedeli, da je treba za vsako odločitev o financiranju EU sprejeti soglasen dogovor držav članic, nato pa mora vsaka od držav to ratificirati v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami? V izvedbenih določbah se poleg tega zahteva še odobritev Evropskega parlamenta. To pomeni, da se v zvezi z lastnimi sredstvi EU izvaja močan parlamentarni nadzor ter da so suverenost držav članic in njihove demokratične pravice v celoti zagotovljene.

9. Večina proračuna EU je namenjena kmetom.

Narobe.

Leta 1985 je bilo okoli 70 % proračuna EU porabljenega za kmetijstvo. Letos znašajo neposredna pomoč kmetom in odhodki, povezani s trgom, le 30 % proračuna, razvoju podeželja pa je namenjenih 11 %. Ta trend zmanjševanja se nadaljuje.

Poleg tega je ta sorazmerno velik delež popolnoma upravičen. Kmetijstvo je edina politika, ki se skoraj v celoti financira iz proračuna EU. To pomeni, da evropska poraba v veliki meri nadomešča nacionalno porabo, zaradi česar zajema precejšen delež proračuna EU. Proračun EU plačuje prispevke, ki jih nacionalni proračuni ne izplačujejo več, odkar je bila sprejeta skupna kmetijska politika (SKP).

Nadaljnje reforme SKP so podporo postopoma ločevale od proizvodnje in jo vezale na neposredno podporo kmetom, pod pogojem, da upoštevajo določene zdravstvene in okoljske standarde, namenjena pa je tudi projektom za oživitev gospodarske dejavnosti na podeželju. SKP se torej stalno razvija.

EU se je medtem pridružilo tudi 12 novih držav članic, v katerih je kmetijstvo večinoma zelo velika panoga. Vendar se proračun SKP kljub kritju teh dodatnih stroškov ni povečal.

10. Ker so cene hrane in osnovnih proizvodov visoke, lahko odpravimo kmetijske subvencije.

Nasprotno.

Dvig in nihanje cen hrane in osnovnih proizvodov kaže, kako pomembno je vlagati v kmetijstvo, da bi bolje uskladili ponudbo in povpraševanje. Visoke cene pomenijo, da je povpraševanje večje od ponudbe. Predvideva se, da se bo svetovno povpraševanje po hrani do leta 2030 povečalo za 50 %, saj v veliko hitro rastočih državah rast prebivalstva spremljajo spremembe njihovih prehranjevalnih navad. Gre torej za globalno vprašanje. Pri tem bo treba rešiti temeljni izziv preskrbe s hrano, prav tako pa je zelo pomembno, da Evropa ohrani proizvodni potencial kmetijstva na vseh področjih in ne postane preveč odvisna od uvoza hrane.

Ker v Evropi ni več veliko prostora za razširitev kmetijske proizvodnje, je treba rast produktivnosti zagotoviti z inovacijami in raziskavami. S politiko razvoja podeželja EU lahko pomagamo našim kmetom pri uvajanju novih proizvodnih možnosti ter jim olajšamo prenos tehnologije.

11. Skupna kmetijska politika ustvarja presežke hrane in škodi kmetom v najrevnejših državah sveta.

„Jezer vina“ in „gor masla“ že dolgo ni več.

V desetih letih smo z reformami našo kmetijsko politiko bolj uskladili z razvojem. Danes imajo države v razvoju odličen dostop do trga z nizkimi tarifami ali celo brez tarif, prav tako pa je bistveno manj izkrivljanja trga. Okoli 70 % uvoza kmetijskih proizvodov EU prihaja iz držav v razvoju. Poleg tega smo močno znižali izvozne subvencije. Pred 15 leti smo zanje porabili 10 milijard evrov letno, leta 2009 pa le 350 milijonov evrov. EU je v okviru pogajanj s STO ponudila, da bo odpravila vse izvozne subvencije do leta 2013. Z letom 2011 90 % neposredne podpore ne izkrivlja trgovine (ni povezane s proizvodnjo).

Ali ste vedeli, da povprečni kmet v EU v primerjavi s kmetom v ZDA dobi manj kot polovico zneska javne podpore? In ali ste vedeli, da EU ni samo največji donator razvojne pomoči na svetu, ampak tudi največja trgovinska partnerica Afrike? Skoraj 40 % afriškega izvoza je namenjeno EU. Vrednost uvoza kmetijskih proizvodov v EU iz držav v razvoju je 20 % večja od uvoza ZDA, Kanade, Japonske, Avstralije in Nove Zelandije skupaj.

12. Kohezijska politika je draga miloščina.

Kohezijska politika pomaga revnejšim regijam in državam, da se pripravijo na enotni trg in se z njim povežejo. To je naložbena politika, usmerjena v prihodnost, od katere ima preostala Evropa očitne koristi, saj ustvarja rast in delovna mesta za vse.

Izvoz znotraj EU v regije, prejemnice pomoči kohezijskih skladov, se je na primer bistveno povečal. Obstaja jasna povezava med kohezijsko politiko in rastjo v EU. Študije so pokazale, da se je BDP v celotni EU-25 zaradi naložb kohezijske politike v obdobju 2000–2006 leta 2009 povečal za 0,7 %. Ta odstotek naj bi se po ocenah do leta 2020 povečal na 4 %. Samo za EU-15 se ocenjuje, da bo kumulativen neto učinek na BDP do leta 2020 znašal 3,3 %. Drugače povedano, regionalne naložbe so evropski razvoj. Rast revnejše regije pomeni nakup blaga in storitev od druge, bogatejše regije. Tako se spodbuja razvoj enotnega trga, na katerem konča med 60 % in 80 % izvoza držav članic, kar je bistveno več kot se izvozi v tretje države, na primer v Kitajsko, Indijo ali ZDA.

Rezultat kohezijske politike v obdobju 2000–2006 je bil donos 2,1 evrov na vsak vloženi evro. Do leta 2020 naj bi se donos povečal na 4,2 evrov na en evro. Kohezijska politika je vplivala tudi na večjo stopnjo zaposlenosti. Po ocenah za leto 2009 naj bi bilo 5,6 milijona več zaposlenih zaradi kohezijske politike v obdobju 2000–2006, kar v povprečju pomeni vsako leto 560 000 več zaposlenih, kot pa bi jih bilo brez izvajanja kohezijske politike.

Po nedavnem obdobju upada gospodarske rasti in dolžniški krizi je kohezijska politika ključnega pomena za gospodarsko in socialno oživitev, saj privablja naložbe v sektorje rasti, kot je energetska učinkovitost. Prav tako pomaga pri usposabljanju delavcev in izboljševanju njihovih spretnosti pri iskanju zaposlitve.

13. Večletni finančni okvir je še en primer usmeritve EU k centralnemu planskemu gospodarstvu.

Vsekakor ne.

Večletni finančni okvir opredeljuje dolgoročne prednostne naloge EU na področju porabe v skladu z dogovorjenimi političnimi prednostnimi nalogami in določa letne največje zneske, ki so na voljo za vsako prednostno nalogo. Finančni okvir zajema več let (na primer obdobje 2000–2006 in 2007–2013) in tako zagotavlja tehtno in odgovorno finančno načrtovanje ter upravljanje.

Večletni finančni okvir preprečuje, da bi letni proračuni EU ušli nadzoru, ter zagotavlja, da se osredotočajo na dejanske prednostne naloge.

Proračun EU nima nikoli primanjkljaja, nikoli ne kopiči dolga in porablja toliko, kolikor dobi. Vedno je uravnotežen.

Dodatne informacije:

Razlaga proračuna EU:

http://ec.europa.eu/budget/explained/index_en.cfm.

Razlaga večletnega finančnega okvira:

http://ec.europa.eu/budget/reform/index_en.htm.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website