Navigation path

Left navigation

Additional tools

Podnebne spremembe: vprašanja in odgovori v zvezi s Konferenco ZN o podnebju v Cancúnu

European Commission - MEMO/10/627   29/11/2010

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

MEMO/10/627

Bruselj, 29. novembra 2010

Podnebne spremembe: vprašanja in odgovori v zvezi s Konferenco ZN o podnebju v Cancúnu

1. Zakaj še ena konferenca o podnebnih spremembah?

Pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)1 in Kjotskega protokola2 se sestanejo enkrat letno na visoki ravni in razpravljajo o tem, kako bi lahko pospešile mednarodno dejavnost za boj proti podnebnim spremembam. Letos bo konferenca potekala od 29. novembra do 10. decembra v Cancúnu v Mehiki. To bo 16. konferenca pogodbenic (COP 16) UNFCCC in 6. konferenca pogodbenic kot zasedanje pogodbenic (CMP 6).

Leta 2007 so se na konferenci na Baliju začela pogajanja za pripravo globalnega režima za boj proti podnebnim spremembam za obdobje po letu 2012, ko se izteče prvo ciljno obdobje iz Kjotskega protokola. Pogajanja bi se morala zaključiti decembra 2009 na konferenci v Københavnu, vendar se je to izkazalo za nemogoče. Konferenca v Københavnu se je vseeno zaključila s Københavnskim dogovorom, ki ga je potrdilo 140 držav, vključno z Evropsko unijo in njenimi državami članicami.

Pogajanja o globalnem podnebnem režimu za obdobje po letu 2012 se bodo zato nadaljevala v Cancúnu. Da bi lahko zadržali temperaturo globalnega segrevanja na manj kot 2 °C nad temperaturo v predindustrijskem obdobju, v skladu s Københavnskim dogovorom, je potrebno zgodnje ukrepanje na svetovni ravni.

2. Kaj lahko doseže Konferenca v Cancúnu? Ali bo na konferenci sklenjen globalni dogovor o podnebju, ki ni bil sklenjen v Københavnu?

EU je bila v Københavnu pripravljena potrditi ambiciozen, celovit in pravno zavezujoč globalni okvir o podnebnih spremembah, in je pripravljena to storiti tudi v Cancúnu. Jasno pa je, da številna druga največja gospodarstva tega ne nameravajo storiti.

Zato je za EU pomembno, da Cancún postane pomemben vmesni korak, kjer bodo sprejete odločitve o številnih bistvenih vprašanjih, ki bodo omogočile takojšnje ukrepanje, s čimer se bo svet približal čim prejšnjemu oblikovanju globalnega in celovitega pravno zavezujočega okvira. Paket odločitev mora temeljiti na Kjotskem protokolu in vključevati politično vodstvo, kot ga določa Københavnski dogovor. Zajeti je treba napredek, ki je bil dosežen pri dosedanjih pogajanjih, in določiti nekatere glavne elemente „arhitekture“ prihodnjega globalnega podnebnega režima.

3. Kaj v tem okviru pomeni „uravnoteženo“?

Pogajanja o globalnem režimu za obdobje po letu 2012 potekajo po dveh vzporednih tirih. Prvi se nanaša na dolgoročne ukrepe pogodbenic UNFCCC, vključno z ZDA, medtem ko na drugem tiru potekajo razprave o prihodnjih ciljih za zmanjšanje emisij in s tem povezanih pravilih za razvite države, ki so pogodbenice Kjotskega protokola.

Za EU je napredek, ki je bil dosežen v zvezi z različnimi vprašanji znotraj obeh tirov in med njima ter ki rešuje težave vseh pogodbenic, zajet v uravnoteženem paketu odločitev.

Uravnotežen pristop pomeni tudi določanje ukrepov, ki jih izvajajo vse države, zlasti v zvezi z blažitvijo emisij, in načina zagotavljanja podpore za te ukrepe.

4. Katera vprašanja bi moral zajeti paket iz Cancúna?

O obsegu paketa iz Cancúna še ni dogovora. Za EU naj bi se odločitve nanašale na več določenih vprašanj in prispevale k vzpostavitvi globalnega podnebnega režima za obdobje po letu 2012. Nekatere odločitve bi morale voditi v takojšnje izvajanje ukrepov na podlagi boja proti podnebnim spremembam, zlasti v državah v razvoju.

Vprašanja, za katera EU želi, da se obravnavajo v okviru uravnoteženega paketa iz Cancúna, vključujejo:

  • vključitev ponudb za zmanjševanje emisij, pripravljenih na podlagi Københavnskega dogovora, v postopek ZN

  • pravila o preglednosti (spremljanje, poročanje in preverjanje)

  • preoblikovanje in širitev mehanizmov za trg ogljika

  • izsekavanje gozdov v državah v razvoju

  • pravila za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi za razvite države

  • prilagajanje na podnebne spremembe

  • upravljanje prihodnjega københavnskega zelenega podnebnega sklada

  • tehnološko podporo

  • povečanje zmogljivosti za države v razvoju

  • emisije mednarodnega letalskega in pomorskega prometa

Podatki o teh vprašanjih so podani v točkah od 9 do 18 spodaj.

5. Ali EU daje prednost vzpostavitvi drugega ciljnega obdobja na podlagi Kjotskega protokola?

EU bi bila bolj zadovoljna, če bi imel okvir za globalno podnebje za obdobje po letu 2012 obliko enega samega, novega, pravno zavezujočega instrumenta, ki vključuje glavne elemente Kjotskega protokola. Vendar pa je EU pripravljena sprejeti izid, do katerega bi prišlo na podlagi ločenih pravnih instrumentov za vsak tir pogajanj, če takšni instrumenti vsebujejo skladna, primerljiva in pravno zavezujoča pravila. EU je pripravljena razmisliti o drugem ciljnem obdobju iz Kjotskega protokola, pod pogojem, da to obdobje predstavlja del „dvotirnega“ izida, ki vključuje vsa največja gospodarstva, in če je reševanje pomanjkljivosti v Protokolu, ki ogrožajo njegovo okoljsko skladnost, zadovoljivo.

6. Pod katerimi pogoji bo EU sprejela drugo ciljno obdobje iz Kjotskega protokola?

Drugo ciljno obdobje iz Kjotskega protokola bi moralo biti del celovitega okvira na svetovni ravni, ki vključuje vsa največja gospodarstva, da ukrepajo v boju proti podnebnim spremembam. Sam Kjotski sporazum ne bo preprečil nevarnih podnebnih sprememb, ker pokriva le 30 % svetovnih emisij, v prihodnosti pa bo ta delež še nižji.

Pomanjkljivosti v Kjotskem protokolu, ki ogrožajo njegovo okoljsko skladnost, je treba odpraviti. Prvo glavno težavo predstavlja možnost, da lahko pogodbenice prenesejo presežne dobropise emisij, znane kot enote dodeljene količine (AAU), iz prvega ciljnega obdobja (glej točko 19 spodaj), medtem ko drugo težavo predstavljajo pravila Kjotskega protokola za obračunavanje emisij iz gospodarjenja z gozdovi (glej točko 13 spodaj). Če navedene pomanjkljivosti ne bodo odpravljene, se lahko vpliv ponudb razvitih držav za zmanjševanje emisij zmanjša na skoraj nič ali pa se lahko emisije celo nekoliko povečajo.

Potreben je nadaljnji napredek pri preoblikovanju mehanizma čistega razvoja in vzpostavitvi novih mehanizmov trga ogljika (glej točko 11 spodaj).

7. Kakšni so ukrepi EU za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov?

EU priznava, da so razvite države odgovorne, da prevzamejo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. EU je zavezana, da postane gospodarstvo z visoko energetsko učinkovitostjo in nizkimi emisijami toplogrednih plinov. Uspešna je pri zmanjševanju svojih emisij toplogrednih plinov, ki znašajo okrog 11 % svetovnih emisij (vključno z emisijami, ki nastajajo pri izsekavanju gozdov).

EU in njenih 27 držav članic so delno zaradi politik in ukrepov, ki se v zadnjem desetletju izvajajo na ravni EU in nacionalnih ravneh, na dobri poti, da dosežejo cilj zmanjšanja emisij na podlagi Kjotskega protokola ali ga celo presežejo.

15 držav EU, ki so bile v času sprejetja Kjotskega protokola države članice EU, se je zavezalo, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale skupne emisije za 8 % pod ravnjo v izbranem izhodiščnem letu (v večini primerov leto 1990). Do leta 2009 so se emisije zmanjšale za skoraj 13 %, po napovedih pa bi se v prihodnosti lahko zmanjšale za 14,2 %. Drugih 10 držav članic EU, ki imajo na podlagi Kjotskega protokola zastavljene posamezne cilje zmanjšanja emisij za 6 ali 8 %, je tudi na dobri poti, da dosežejo takšno zmanjšanje.

EU se je enostransko zavezala, da bo svoje emisije toplogrednih plinov do leta 2020 glede na ravni iz leta 1990 zmanjšala za 20 %, zastavila pa si je tudi cilj, da bo 20 % svoje energije pridobila iz obnovljivih virov. Je edina regija na svetu, ki je uvedla zavezujočo zakonodajo, s katero je zagotovila, da bodo cilji za leto 2020 doseženi. EU je dala pogojno ponudbo, da bo do leta 2020 v okviru svetovnega in celovitega sporazuma o podnebju za obdobje po letu 2012 zmanjšala emisije za 30 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, če se tudi druga največja gospodarstva zavežejo, da bodo prispevala pravičen delež. Po konferenci v Cancúnu bo EU ponovno ocenila položaj, vključno z možnostjo, da do leta 2020 zmanjša emisije za več kot 20 %.

Znanstveni dokazi kažejo, da je treba za preprečitev globalnega segrevanja za več kot 2 °C zmanjšati svetovne emisije do leta 2050 za najmanj 50 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990. V tem okviru in v skladu z odgovornostjo razvitih držav si je EU zadala cilj, da emisije do leta 2050 zmanjša za 80–95 % glede na raven iz leta 1990. Načrt za oblikovanje strategije za dosego tega cilja in dokončanje prehoda na družbo, ki temelji na nizkih emisijah ogljika, je v pripravi in bo predstavljen na začetku leta 2011.

8. Koliko finančne podpore zagotavlja EU državam v razvoju za pomoč v boju proti podnebnim spremembam?

EU je največji donator finančne pomoči državam v razvoju na svetu, ki vsako leto zagotovi skoraj 60 % uradne razvojne pomoči (URP) ali 60 milijard USD. Leta 2008 je EU prispevala več kot 60 % URP za podnebne spremembe.

Poleg tradicionalne razvojne pomoči se je EU zavezala, da bo v treh letih od 2010 do 2012 zagotovila 7,2 milijarde EUR za financiranje „hitrega začetka izvajanja ukrepov“ in s tem državam v razvoju pomagala, da se prilagodijo na podnebne spremembe in ublažijo svoje emisije. Ta zaveza predstavlja skoraj eno tretjino skupnega zneska skoraj 30 milijard USD za financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov, ki ga je v skladu Københavnskim dogovorom za obdobje 2010–2012 ponudil razviti svet.

Leta 2010 je EU aktivirala 2,2 milijarde EUR od 7,2 milijarde EUR za financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov, ki jih bo zagotovila do konca leta 2012. EU bo na konferenci v Cancúnu in vsako naslednje leto predložila celovito in pregledno poročilo o izvajanju svoje zaveze glede financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov.

Razvite države so se na podlagi Københavnskega dogovora tudi zavezale, da bodo do leta 2020 skupaj namenile 100 milijard USD letno za javno in zasebno podporo državam v razvoju pri financiranju ukrepov na področju podnebnih sprememb. EU je pripravljena prevzeti pravičen delež mednarodnega javnega financiranja dela tega zneska.

9. Za katere odločitve si EU želi, da bi bile sprejete v Cancúnu v zvezi z blažitvijo globalnih emisij toplogrednih plinov?

Številne razvite države in države v razvoju, vključno z EU (glej točko 7), so na podlagi Københavnskega dogovora dale ponudbe za zmanjšanje ali omejitev svojih emisij toplogrednih plinov do leta 2020. Te ponudbe so dobrodošel začetek, vendar pa skupaj ne zagotavljajo zmanjšanja emisij v obsegu, ki je potreben za zadržanje globalnega segrevanja pod 2 °C.

Glede na nezavezujočo, politično naravo Københavnskega dogovora si EU prizadeva, da bi bile na konferenci v Cancúnu sprejete odločitve, ki bi te ponudbe zasidrale v proces pogajanj UNFCCC. Na konferenci v Cancúnu bi se morala tudi začeti razprava za razjasnitev negotovosti v zvezi z nekaterimi ponudbami, aktivirati podpora za njihovo izvajanje in proučiti možnosti za povečanje skupne ravni ambicij v skladu z upoštevanjem zgornje meje 2 °C.

EU prav tako želi, da bi bile na konferenci v Cancúnu sprejete odločitve na številnih drugih področjih, ki so pomembna za blažitev emisij, vključno s:

- preoblikovanjem mehanizma čistega razvoja in sporazumom o vzpostavitvi novih mehanizmov za trg ogljika (glej točko 11);

- vzpostavitvijo operativne podlage za mehanizem za zmanjšanje emisij, ki nastajajo pri izsekavanju tropskih gozdov in propadanju gozdov (glej točko 12);

- spremembo pravil za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi za razvite države (glej točko 13); in

- vzpostavitvijo globalnega političnega okvira za zmanjšanje emisij iz mednarodnega letalskega in pomorskega prometa (glej točko 18).

10. Katere odločitve je treba sprejeti v Cancúnu glede preglednosti ukrepov?

Po konferenci v Cancúnu želi EU oprijemljiv napredek pri vzpostavljanju močnejšega sistema za spremljanje, poročanje in preverjanje. Tako bo omogočena večja preglednost zagotavljanja ponudb držav za zmanjševanje emisij in njihovega izpolnjevanja zavez za dolgoročno finančno pomoč državam v razvoju. Prav tako bo omogočeno spremljanje svetovnega napredka pri upoštevanju zgornje meje 2 °C. Večja preglednost, ki bi jo omogočil močnejši sistem za spremljanje, poročanje in preverjanje, bi pripomogla k večjemu zaupanju med pogodbenicami ter na splošno med severom in jugom.

Københavnski dogovor določa koristne smernice za vzpostavitev razširjenega sistema za spremljanje, poročanje in preverjanje, vendar bo o tem potrebna nadaljnja podrobna obravnava. Na konferenci v Cancúnu je treba sprejeti odločitve, ki predstavljajo okvir za usklajen in uravnotežen sistem za spremljanje, poročanje in preverjanje ter zagotavljajo smernice, po katerih bo ta sistem prihodnje leto končan. Pri zagotavljanju doslednega pristopa mora sistem upoštevati različne odgovornosti in sposobnosti razvitih držav in držav v razvoju ter upoštevati različno naravo njihovih zavez.

S tem v zvezi bodo morale vse države izboljšati zagotavljanje informacij, ki bo temeljilo na obstoječem sistemu rednih „nacionalnih sporočil“, vendar bo spremenjen način njihovega zagotavljanja. V zvezi z informacijami, ki jih zagotavljajo razvite države, se že izvaja temeljit postopek mednarodnega „pregleda“; poleg tega in v skladu s Københavnskim dogovorom pa je treba na konferenci v Cancúnu za delovanje pripraviti spodbujevalni postopek „mednarodnega posvetovanja in analize“ informacij, ki jih posredujejo države v razvoju.

Na splošno bi moral sistem za spremljanje, poročanje in preverjanje zagotavljati skupni okvir za strogo, trdno in pregledno obračunavanje, znotraj katerega si države izmenjujejo informacije, se učijo druga od druge in gradijo medsebojno zaupanje.

11. Kakšno odločitev bi bilo treba sprejeti v Cancúnu glede mehanizmov za trg ogljika?

Mehanizmi za trg ogljika so pomemben instrument za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno učinkovit način, aktiviranje financiranja iz zasebnega sektorja in usmerjanje investicij v tehnologije, ki temeljijo na nizkih emisijah ogljika.

Po konferenci v Cancúnu želi EU napredek pri preoblikovanju mehanizma čistega razvoja v okviru Kjotskega protokola, da bi se izboljšala njegova okoljska skladnost, uspešnost in upravljanje ter regionalna razporeditev projektov mehanizma čistega razvoja v državah v razvoju.

Na konferenci v Cancúnu je treba oblikovati tudi podlago za vzpostavitev novih, izboljšanih mehanizmov za trg ogljika za napredne države v razvoju in za priznavanje dobropisov za emisije, ki so jih te države ustvarile. V to podlago je lahko vključeno tudi spodbujanje pilotnih shem. Takšni novi mehanizmi bi lahko zajeli celotne gospodarske sektorje („sektorski mehanizmi“) ali pa bili druga vrsta tržnih mehanizmov, ki v razvitih državah prek prihrankov emisij v državah v razvoju presegajo pristop kompenzacije emisij za vsak projekt posebej, ki je značilen za mehanizem čistega razvoja.

12. Kaj bi bilo treba ukreniti v Cancúnu glede izsekavanja tropskih gozdov?

Ocenjeno je, da izsekavanje in propadanje gozdov v tropskih predelih ustvarjata 15–20 % globalnih emisij toplogrednih plinov. Na mednarodni ravni je bilo sklenjeno soglasje, da je treba položaj reševati s programom za zmanjševanje emisij zaradi izsekavanja in propadanja gozdov v državah v razvoju (znan kot „REDD“), medtem ko bi se hkrati spodbujalo ohranjanje gozdov, trajnostno gospodarjenje z gozdovi in povečanje zalog ogljika v gozdovih („REDD+“).

Københavnski dogovor je pozval k vzpostavitvi mehanizma REDD+, da se omogoči aktiviranje financiranja iz razvitih držav. EU želi, da se v Cancúnu v okviru uravnoteženega paketa sprejme odločitev o pripravi mehanizma za delovanje. Zato je treba hitro pripraviti učinkovita pravila, smernice, cilje in načine za ukrepe iz programa REDD+, ki zagotavljajo okoljsko skladnost mehanizma.

Treba je postaviti cilj, da se grobo izsekavanje tropskega gozda do leta 2020 zmanjša za vsaj 50 % v primerjavi s sedanjo ravnjo, do leta 2030 pa bi se moralo izsekavanje gozda ustaviti. Prav tako morajo odločitve zagotoviti obvarovanje biotske raznovrstnost tropskih gozdov, pravično porazdelitev koristi med zainteresiranimi stranmi, upoštevanje pravic in znanja domorodnega prebivalstva in lokalnih skupnosti ter izboljšanje strukture upravljanja z gozdovi.

Od 2,2 milijarde EUR za financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov, ki jih je EU aktivirala leta 2010, je bilo 362 milijard EUR namenjenih za podporo dejavnostim REDD+ v državah v razvoju.

13. Kaj pa glede pravil za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi v razvitih državah?

Gozdovi so ogromna skladišča ogljika. V naravi gozdovi oddajajo ogljikov dioksid (CO2) v atmosfero in ga iz nje absorbirajo (odstranjujejo).

Razvite države morajo v skladu s Kjotskim protokolom emisije in odvzeme v zvezi z dejavnostmi pogozdovanja/obnove gozdov prišteti k svojim ciljem glede emisij. Lahko pa se odločijo, ali bodo upoštevale emisije in odvzeme iz „gospodarjenja z gozdovi“, tj. dejavnosti gospodarjenja, kot so spravilo in ponovna zasaditev dreves na zemljišču, ki je bilo zasajeno z gozdom pred letom 1990 in je še vedno zasajeno z gozdom. Izbirna narava tega pravila in način obračunavanja sta šibki točki protokola, ki lahko zmanjšata praktični učinek ciljev za zmanjšanje emisij in dajeta le malo spodbude državam za povečanje absorpcije CO2 v njihovih gozdovih.

EU daje prednost zaostritvi načina izvajanja obračunavanja gospodarjenja z gozdovi, da se poveča okoljska skladnost in ustvari močnejša spodbuda za blaženje emisij. Evropa prav tako želi, da bi razvite države v režimu po letu 2012 obvezno upoštevale emisije in odvzeme iz gospodarjenja z gozdovi, če jim je pri tem omogočena določena prožnost.

Pogajanja na podlagi Kjotskega protokola glede pregleda pravil za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi, ki predstavljajo del večjega sklopa pravil za obračunavanje emisij iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, dobro napredujejo. EU želi, da se v Cancúnu sklene dogovor o novih pravilih za obračunavanje emisij iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

14. Kakšno odločitev bi bilo treba sprejeti v Cancúnu glede prilagajanja podnebnim spremembam?

Vsaka država se mora prilagoditi podnebnim spremembam, vendar je za najrevnejše in najranljivejše države v razvoju to velik izziv. V Cancúnu se je treba v okviru uravnoteženega paketa odločiti za vzpostavitev okvira za mednarodno sodelovanje, da se okrepijo nacionalni ukrepi za prilagajanje podnebju. Države bi morale na podlagi prilagoditvenega okvira same določiti prednostne naloge, potrebe in ukrepe.

Na podlagi odločitve v Cancúnu bi bilo treba določiti vodilna načela za okvir. Prav tako bi bilo treba na podlagi te odločitve zagotoviti potrebno finančno podporo za prilagajanje ter sredstva za spremljanje in pregledovanje izvajanja prilagoditvenih ukrepov. Odločitev mora odražati nujnost in pomen podpore za prilagajanje, pri čemer je treba dati prednost še posebej ranljivim državam, zlasti tistim najmanj razvitim, majhnim otoškim državam v razvoju in afriškim državam, v katerih so pogoste suše, dezertifikacija in poplave.

EU je leta 2010 prispevala 735 milijonov EUR za financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov za prilagoditvene dejavnosti v državah v razvoju.

15. Katere odločitve je treba sprejeti v Cancúnu glede københavnskega zelenega podnebnega sklada?

S Københavnskim dogovorom je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi „københavnskega zelenega podnebnega sklada“. Sklad bo podpiral projekte, programe, politike in druge dejavnosti v državah v razvoju v zvezi z blaženjem emisij (vključno z bojem proti izsekavanju gozdov), prilagajanje, povečanje zmogljivosti ter razvoj in prenos tehnologije. Ustanovljen bo kot operativni subjekt finančnega mehanizma UNFCCC.

EU želi, da se v Cancúnu v okviru uravnoteženega paketa sprejme sporazum o glavnih načelih glede upravljanja sklada. EU podpira začetek postopka za ustanovitev sklada, ki bi lahko začel delovati na naslednji konferenci ZN o podnebju konec leta 2011.

16. Kakšno odločitev bi bilo treba sprejeti v Cancúnu v zvezi s tehnologijo?

V pomoč družbi pri prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov je treba pospešiti razvoj, razprševanje in uporabo tehnologije. Zato Københavnski dogovor predvideva vzpostavitev tehnološkega mehanizma.

EU želi, da se na konferenci v Cancúnu v okviru uravnoteženega paketa sprejme odločitev o vzpostavitvi mehanizma in se ta čim prej usposobi za delovanje. Mehanizem naj sestavljajo:

  • Tehnološki center za podnebje in mreža za pomoč državam v razvoju pri krepitvi njihovih zmogljivosti – za načrtovanje strategij in projektov ter za spodbujanje raziskovanja in izmenjavo znanja; in

  • Tehnološki izvršni odbor za ocenjevanje tehnoloških prednostnih nalog, vrzeli in potreb ter zagotavljanje nasvetov in priporočil konferenci pogodbenic.

17. Kaj bi bilo treba ukreniti v Cancúnu glede krepitve zmogljivosti?

EU priznava, da države v razvoju, zlasti najrevnejše, potrebujejo podporo na več področjih za krepitev svojih zmogljivosti za prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev emisij. Za krepitev zmogljivosti nudi EU finančno podporo prek svoje uradne razvojne pomoči in financiranja hitrega začetka izvajanja ukrepov (glej točko 8).

EU želi, da se v okviru uravnoteženega paketa prizna pomen krepitve zmogljivosti in njene medsektorske narave.

18. Kaj pa glede emisij toplogrednih plinov v letalstvu in ladijskem prometu?

Mednarodni letalski in pomorski promet spadata med najhitreje rastoče vire emisij toplogrednih plinov. Skupaj predstavljata več kot 4 % svetovnih emisij, vendar pa emisije iz teh sektorjev zaenkrat še niso bile primerno obravnavane.

Za sektorja sta odgovorni Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO) in Mednarodna pomorska organizacija (IMO). EU želi, da se na konferenci v Cancúnu ICAO in IMO pošlje močan politični signal, da razvijeta globalni politični okvir za zmanjšanje emisij iz teh dveh sektorjev, ki je skladen z omejitvijo globalnega segrevanja na manj kot 2 °C.

19. Kaj bi bilo treba ukreniti v Cancúnu glede presežnih dobropisov emisij razvitih držav?

V skladu s Kjotskim protokolom je bila določenim državam srednje in vzhodne Evrope, zlasti Rusiji in Ukrajini, priznana višja raven emisijskih kuponov, kot so jih te države potrebovale. Protokol tem državam omogoča, da prenesejo presežne kupone, znane kot enote dodeljene količine (AAU), in jih uporabijo v drugem ciljnem obdobju po letu 2012. Ustvarjen je bil velik presežek – ocenjuje se, da je enak 10–11 milijardam ton ogljikovega dioksida (CO2) ali več kot dvakratnim skupnim letnim emisijam v EU. Ta presežek predstavlja največjo grožnjo za okoljsko skladnost okvira za podnebje po letu 2012; če bi se uporabil, bi izničil velik del zmanjšanja emisij, ki so ga ponudile pogodbenice.

Tega problema v Cancúnu morda ne bo mogoče rešiti, vendar pa EU želi, da se na konferenci prizna njegov pomen in se še naprej raziskujejo možnosti za ustrezno ravnanje s presežkom. To je treba izvesti na pošten način, brez razlikovanja med državami EU in državami, ki niso članice EU.

20. Kdo se bo v Cancúnu pogajal v imenu Evropske unije?

Evropska unija kot regionalna organizacija gospodarskega povezovanja sodeluje v procesu pogajanj UNFCCC in v okviru Kjotskega protokola. Njenih 27 držav članic v obeh procesih sodeluje tudi posamezno.

Belgija, ki trenutno predseduje Svetu Evropske unije, in Evropska komisija sta skupaj odgovorni za vodenje pogajanj v Cancúnu v imenu Evropske unije in njenih 27 držav članic. Vendar so v zvezi s posebnimi vprašanji predstavniki iz več držav članic v imenu EU imenovani za vodilne pogajalce in EU zastopajo v pogajanjih na svojih področjih.

Belgijsko predsedstvo bo zagotavljalo usklajeno stališče EU, tako da bo EU govorila „z enotnim glasom, četudi bo zanjo govorilo več ljudi.

1 :

UNFCCC trenutno združuje 194 pogodbenic, vključno z EU in vsemi državami članicami EU

2 :

Kjotski protokol trenutno združuje 192 pogodbenic, vključno z EU in vsemi državami članicami EU. Od UNFCCC se razlikuje predvsem v tem, da ga ZDA niso ratificirale.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website