Navigation path

Left navigation

Additional tools

MEMO/08/36

Bruselj, 23. januarja 2008

Vprašanja in odgovori o predlogu direktive o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida

1) Kaj je zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida?

Zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida je zaporedje tehnoloških procesov, med katerimi so zajem ogljikovega dioksida (CO2) iz odpadnih industrijskih plinov in prevoz ter injiciranje CO2 v geološke formacije.

Glavni namen zajema in shranjevanja ogljikovega dioksida (CCS – carbon capture and storage) je zmanjšati emisije CO2 pri proizvodnji energije iz fosilnih goriv, predvsem premoga in plina, vendar je mogoče CCS uporabiti tudi v industrijskih panogah, v katerih nastaja veliko CO2, na primer v cementarnah, rafinerijah, v industriji železa in jekla, v petrokemijski industriji, pri predelavi nafte in plina ter drugje. Po zajemu se CO2 prenese do primerne geološke formacije, v katero se injicira z namenom, da se za daljše obdobje loči od atmosfere.

Poleg geološkega shranjevanja obstajajo še druge možnosti, na primer shranjevanje v vodnem stebru in shranjevanje z mineralizacijo. Shranjevanje v vodnem stebru je zelo tvegano za okolje in predlagana direktiva Komisije o geološkem shranjevanju CO2 ga prepoveduje znotraj Evropske unije. Shranjevanje z mineralizacijo se trenutno raziskuje. Razvoj na tem področju se bo še naprej pozorno spremljal.

2) Kako poteka geološko shranjevanje?

Obstajajo štirje glavni mehanizmi, ki omogočajo shranjevanje CO2 v skrbno izbranih geoloških formacijah. Prvi je ujetje v ustreznih strukturah, pri čemer neprepustna krovna skala od vsega začetka preprečuje uhajanje CO2. Drugi se imenuje ujetje preostalega CO2, pri katerem je CO2 ujet s kapilarnimi silami v režah kamnite formacije, kar se razvije približno 10 let po injiciranju. Tretji mehanizem je ujetost zaradi topnosti, pri čemer se CO2 raztopi v vodi, ki je v geološki formaciji, in se v njej potopi na dno, saj je CO2, raztopljen v vodi, težji kot običajna voda. Ta mehanizem postane pomemben 10 do 100 let po injiciranju. Ujetje z mineralizacijo pa se zgodi, ko se raztopljeni CO2 kemijsko veže s kameninami geološke formacije, pri čemer nastanejo minerali.

3) Zakaj je tehnologija CCS potrebna?

Energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije so dolgoročno gledano najbolj trajnostne rešitve, tako glede zanesljivosti oskrbe kot glede podnebnih sprememb, vendar emisij CO2 v EU in na vsem svetu ni mogoče zmanjšati za 50 % do leta 2050, če ne uporabimo tudi drugih možnosti, kot je zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida.

Izbira pravega trenutka je ključnega pomena. Okrog tretjina obstoječih elektrarn na premog v Evropi bo zamenjana v naslednjih 10 letih. V mednarodnem merilu bo potrošnja energije Kitajske, Indije, Brazilije, Južne Afrike in Mehike povzročila veliko povečanje svetovnega povpraševanja, ki se bo verjetno večinoma pokrilo s fosilnimi gorivi. Nujno je treba razviti zmogljivosti za reševanje težav, ki jih bodo povzročale te zelo velike potencialne emisije.

4) Ali je tehnologija CCS tehnično zrela?

Vsak zase so bili elementi zajem, prevoz in shranjevanje ogljikovega dioksida že predmet demonstracijskih projektov, treba pa jih je še povezati v celovit proces CCS in znižati stroške.

Največja projekta shranjevanja CO2, v katera so vključene evropske države, sta projekt Sleipner[1] v Severnem morju (Statoil) in projekt In Salah[2] v Alžiriji (Statoil, BP in Sonatrach). Oba projekta vključujeta ločevanje CO2 od naravnega plina – ta postopek se izvede že, preden je plin sploh mogoče prodati – in shranjevanje CO2 v podzemeljskih geoloških formacijah. Projekt Sleipner je bil spodbujen z norveškim davkom na ogljikov dioksid, ki je bil na tono CO2 znatno višji kot stroški shranjevanja CO2 v geološki formaciji Sleipner. Projekt In Salah je nastal zaradi internega sistema podjetja BP za trgovanje s pravicami do emisij CO2. Dva druga demonstracijska projekta, ki trenutno potekata, sta projekt podjetja Vattenfall v kraju Schwarze Pumpe[3] v Nemčiji, ki naj bi bil operativen do sredine leta 2008, in projekt CCS podjetja Total v kotlini Lacq v Franciji. Evropska tehnološka platforma „Zero Emission Fossil Fuel Power Plant“ (ETP-ZEP; „Evropska tehnološka platforma za elektrarne na fosilna goriva z ničnimi emisijami“), pobuda zainteresiranih strani, ki jo podpira Komisija, je določila približno 15 celovitih demonstracijskih projektov, ki bi jih bilo mogoče izvesti, ko bo vzpostavljen potrebni gospodarski okvir.

5) Koliko bosta stala zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida?

Stroški tehnologije CCS vključujejo investicije kapitala v opremo za zajem, prevoz in shranjevanje CO2 ter stroške obratovanja te opreme v praksi – na primer stroške energije, potrebne za zajem, prevoz in injiciranje CO2. Pri sedanjih cenah tehnologije so stroški vnaprejšnjih investicij približno za 30 do 70 % (tj. več sto milijonov eurov na obrat) večji kot pri standardnih obratih, operativni stroški pa so trenutno za 25 do 75 % večji kot pri tistih centralah na premog, ki ne uporabljajo tehnologije CCS. Pričakuje se, da se bodo ti stroški znatno zmanjšali, ko se prednosti te tehnologije dokažejo na komercialni ravni.

6) Kdaj se bo ta tehnologija začela široko uporabljati?

Uporaba CCS bo odvisna od cene dovolilnic za emisije ogljikovega dioksida in od cene tehnologije. Če bo cena tehnologije CCS za posamezno tono CO2, ki je ni treba izpustiti v ozračje zaradi uporabe te tehnologije, nižja od cene ustreznih dovolilnic za emisije CO2, se bo CCS začel široko uporabljati. Čeprav ti dve ceni ostajata nepredvidljivi, bo paket ukrepov, povezanih s podnebnimi spremembami in energijo, omogočil, da se do neke mere stabilizirata.

V sistemu trgovanja z emisijskimi kvotami EU bo veljalo, da CO2, ki se zajame, prenese in zanesljivo shrani, ni del emisij. Sprememba sistema, s katero bo določeno, koliko morajo gospodarske panoge EU, ki sodelujejo v sistemu trgovanja z emisijami, prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 20 %, ki je cilj EU, bo morala zagotoviti stabilne cene dovolilnic za emisije ogljikovega dioksida.

Sporočilo o spodbujanju zgodnjega demonstriranja trajnostne proizvodnje energije kaže zavezanost Komisije zgodnjemu učinkovitemu demonstriranju smiselnosti CCS in poziva industrijo in javnost k pravočasnim in pogumnim pobudam. Cilj demonstriranja je pridobiti znanje in izkušnje iz praktičnega povezovanja posameznih komponent procesa na komercialni ravni. Pravni okvir, ki bo omogočal CCS, se bo uporabljal za demonstracijske projekte vseh bodočih projektov CCS. Potem ko se bodo demonstracijski projekti dejansko začeli izvajati, se bodo stroški tehnologije v naslednjih desetih letih verjetno znatno znižali.

V skladu z ocenami Komisije, navedenimi v oceni učinka predloga direktive o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida, se bo uporaba CCS na komercialni ravni verjetno začela okrog leta 2020, potem pa naj bi se močno povečevala.

7) Kdo bo kril stroške?

Predlog, na podlagi katerega naj bi bil omogočeno uvajanje CCS, ne bo nalagal stroškov, višjih od tistih, ki so potrebni za dosego cilja, da se emisije toplogrednih plinov zmanjšajo za 20 %. Ko bo tehnologija CCS zrela, se bodo posamezni operatorji lahko sami odločili, ali naj izpuščajo emisije in plačujejo ustrezne dovolilnice v okviru sistema trgovanja z emisijami (ETS) ali pa naj uporabljajo CCS za zmanjšanje svojih emisij in svojih finančnih obveznosti v okviru ETS. Največji znesek, ki ga bo operator plačal, bo v glavnem odvisen od cene dovolilnic za emisije ogljikovega dioksida: Tehnologija CCS se bo široko uporabljala le, če bo izognitev posamezni toni emisij CO2 manj stala kot cena dovolilnic zanjo. V tem pogledu cena dovolilnic pomeni prenos stroškov, povezanih s spremembami podnebja zaradi emisij CO2, na povzročitelje teh emisij. Odvisno od razmer na zadevnem trgu lahko operaterji prenesejo del stroškov, povezanih z ogljikovim dioksidom, na potrošnike. (Gl. dokumente MEMO o delitvi naporov in predlog za spremembo ETS).

V zgodnji fazi bodo demonstracijski projekti CCS zahtevali finančna sredstva, večja od spodbud, ki jih bo zagotavljal trg ogljikovega dioksida, saj je sedanja cena tehnologije bistveno večja od cen ustreznih dovolilnic za emisije CO2. Da se spodbudi to dodatno financiranje, bo bistvenega pomena, da industrija odločno sprejme zadevna finančna bremena, verjetno pa bodo imeli pomembno vlogo tudi podporni ukrepi držav članic.

Glede na pomembnost zgodnjega demonstriranja smiselnosti uporabe CCS pri proizvodnji energije in glede na to, da bo morda za več teh projektov potrebno javno financiranje, bo Komisija naklonjena uporabi državnih podpor za kritje dodatnih stroškov, povezanih z demonstriranjem uporabe tehnologije CCS v projektih proizvodnje energije. Ta zavezanost se odraža v spremenjenih smernicah za državno pomoč za varstvo okolja, sprejetih skupaj s paketom.

8) Ali bo tehnologija CCS postala obvezna?

Na tej stopnji še ne. Predlog Komisije omogoča zajem in shranjevanje ogljika, tako da zagotavlja okvir za upravljanje okoljskih tveganj in odstranjuje ovire v obstoječi zakonodaji. Ali se bo tehnologija CCS široko uporabljala v praksi, je odvisno od cene dovolilnic za emisije ogljika in od stroškov tehnologije. Vsak operator se bo lahko sam odločil, ali je zanj ekonomsko smiselno, da uporabi CCS.

Ocena učinka za predlagano direktivo proučuje, kakšne posledice bi imela obvezna uporaba CCS. V zgodnji fazi bo sicer nekaj uporabe CCS, vendar pa bo ta draga in ne bo zagotavljala jasne prednosti niti glede spodbujanja tehnološkega razvoja in spodbujanja kakovosti zraka niti glede spodbujanja držav, ki niso članice EU, da že zgodaj začnejo uporabljati CCS. Če bi uvedli obvezno uporabo CCS, bi to bilo v nasprotju s tržnim pristopom, na katerem temelji evropski sistem trgovanja z emisijami. Poleg tega bi uvedba obvezne uporabe tehnologije, katere smiselnost na komercialni ravni je treba šele demonstrirati, pomenila tveganje, ki trenutno ni upravičeno.

Vendar pa se razmere glede tega lahko še spremenijo. Da bi lahko po letu 2020 dovolj znižali emisije toplogrednih plinov, bo široka uporaba CCS bistvenega pomena, do leta 2015 pa bo postalo tudi bolj jasno, katere tehnološke možnosti bodo na voljo. Če bo torej začetek komercialne uporabe CCS počasen, bodo oblikovalci politike morali ponovno premisliti o uvedbi obvezne uporabe tehnologije CCS.

9) Kako bo tehnologija CCS obravnavana v okviru sistema trgovanja z emisijami EU?

ETS bo zagotavljal glavno spodbudo za široko uporabo CCS. V okviru ETS se bo štelo, da CO2, ki se zajame in zanesljivo shrani v skladu s pravnim okvirom EU, ni bil izpuščen kot emisija. V II. fazi sistema ETS (2008–2012) se bo možno odločiti, ali naj se vključi tehnologija CCS. Za III. fazo (od leta 2013 naprej) bodo, v skladu s predlogom spremembe direktive o trgovanju z emisijami, instalacije za zajem, prevoz in shranjevanje izrecno vključene v Prilogo I navedene direktive.

10) Kako bo tehnologija CCS prispevala k zmanjševanju emisij CO2 v EU?

Natančno koliko bo prispevala, je odvisno od tega, koliko se bo tehnologija CCS začela uporabljati, vendar ocene, pripravljene za oceno učinka predlagane direktive, kažejo, da bi v primeru, da bo uporaba tehnologije CCS predvidena v okviru ETS in da se emisije toplogrednih plinov do leta 2020 zmanjšajo za 20 % ter da se do leta 2030 napravi pomemben dodaten napredek pri doseganju našega cilja, določenega za sredino stoletja, lahko leta 2020 zajeli 7 milijonov ton CO2, leta 2030 pa že okrog 160 milijonov ton. Emisije CO2, ki bi se jim izognili leta 2030, bi znašale približno 15 % v Evropi potrebnega zmanjšanja[4]. Ocene glede potencialnega prispevka v svetovnem merilu so podobne, približno 14 % do leta 2030[5].

11) Katere vrste lokacij bodo izbrane in kako?

Obstajata dve glavni vrsti geoloških formacij, ki jih je mogoče izbrati za shranjevanje CO2: izčrpana naftna in plinska polja ter slani vodonosniki (podzemeljska vodna telesa, ki so zaradi svoje vsebnosti soli neprimerna za pitno vodo ali uporabo v kmetijstvu).

Izbira lokacije je bistvena faza v zasnovi projekta shranjevanja. Države članice imajo pravico določiti, kateri deli njihovega ozemlja se lahko uporabijo za shranjevanje CO2. Kadar je potrebno raziskovanje, da se pridobijo potrebne informacije, se morajo dovoljenja za raziskovanje izdati na nediskriminatorni podlagi in biti veljavna 2 leti, z možnostjo podaljšanja.

Podrobna analiza potencialne lokacije se mora izvesti v skladu z merili, določenimi v Prilogi I predloga, vključevati pa mora tudi modeliranje pričakovanega obnašanja CO2 po injiciranju. Lokacija se lahko uporabi le, če ta analiza pokaže, da ob predlaganih pogojih uporabe ne obstaja pomembno tveganje uhajanja in da ni verjetno, da bi prišlo do znatnih zdravstvenih ali okoljskih učinkov.

Začetno analizo lokacije opravi potencialni operator, ki potem predloži dokumentacijo pristojnemu organu države članice v prošnji za dovoljenje. Pristojni organ pregleda informacije in če ugotovi, da so pogoji izpolnjeni, izda osnutek odločbe o dovoljenju.

Za prve projekte shranjevanja vsebuje predlog še dodatno varnostno določbo. Da bi se direktiva po vsej Skupnosti uporabljala na enoten način in da bi se krepilo zaupanje javnosti v zajemanje in shranjevanje CO2, lahko Komisija pregleda osnutke dovoljenj, pri čemer ji pomaga znanstveni odbor, sestavljen iz tehničnih strokovnjakov. Mnenje Komisije se objavi, vendar ima v skladu z načelom subsidiarnosti pristojni organ zadevne države članice pri tej odločitvi zadnjo besedo.

12) Ali bo dovoljeno shranjevanje izven EU?

Predlagana direktiva lahko ureja le shranjevanje znotraj Evropske unije in (če bo vključena v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru, kar se bo po mnenju Komisije zgodilo) znotraj Evropskega gospodarskega prostora. Za CO2, shranjen na teh območjih v skladu s predlagano direktivo, se bo v okviru ETS štelo, da ni bil izpuščen kot emisija. Shranjevanje CO2 izven Evropske unije ne bo prepovedano, vendar se tako shranjen CO2 ne bo na noben način štel v dobro v okviru ETS, zato ne bo spodbud, da bi se ogljikov dioksid shranjeval na ta način.

13) Kakšna so tveganja za uhajanje? Kaj se bo zgodilo, če bo na lokaciji CO2 uhajal?

Tveganje uhajanja bo zelo odvisno od zadevne lokacije. Posebno poročilo IPCC Special Report o CCS navaja naslednji zaključek:

„iz opazovanja izhaja, da delež [CO2], ki ostane shranjen v ustrezno izbranih in upravljanih geoloških rezervoarjih, zelo verjetno presega 99 % po 100 letih in verjetno presega 99 % po 1000 letih“[6].

Ključna je torej ustrezna izbira in upravljanje lokacij. Cilj zahtev glede izbire lokacij je zagotoviti, da bodo izbrane le lokacije z najmanjšim tveganjem glede uhajanja, preverjanje osnutkov odločb o dovoljenjih s strani Komisije – ki ji bo pomagal neodvisni znanstveni odbor – pa bo dodatno jamstvo, da se bodo zahteve izvajale po vsej EU na enoten način.

Vzpostaviti je treba načrt spremljanja, na podlagi katerega se bo preverjalo, ali se CO2 obnaša v skladu s pričakovanji. Če bo kljub previdnosti pri izbiranju lokacije CO2 dejansko uhajal, bo treba sprejeti popravljalne ukrepe, da se razmere popravijo in da se lokacija povrne v varno stanje. Kadar koli se ugotovi uhajanje CO2, se morajo dovolilnice sistema za trgovanje z emisijami vrniti, kot odškodnina za dejstvo, da so se shranjene količine CO2 v okviru ETS štele, kot da niso bile del emisij iz tega vira. V primeru uhajanja se uporabijo določbe direktive o okoljski odgovornosti,[7] ki se nanašajo na sanacijo okoljske škode.

4) Kdo bo odgovoren za inšpekcije lokacije shranjevanja CO2?

Pristojni organ v državah članicah mora zagotavljati, da se izvajajo inšpekcije, s katerimi se preveri, da so določbe predlagane direktive upoštevane. Rutinske inšpekcije se morajo izvajati najmanj enkrat letno, vključujejo pa pregled naprav za injiciranje in za spremljanje ter pregled celotnega spektra okoljskih učinkov, ki jih povzroča shranjevalni kompleks. Poleg tega je treba izvajati nerutinske inšpekcije, če je bilo priglašeno kakršno koli uhajanje, če operatorjevo letno poročilo pristojnemu organu kaže, da instalacija ni skladna s predlagano direktivo, in če obstaja kakršen koli drug vzrok za zaskrbljenost.

15) Kako je dolgoročno zagotovljena odgovornost za lokacijo?

Geološko shranjevanje bo trajalo veliko dlje, kot je povprečna življenjska doba gospodarskega subjekta. Treba je sprejeti določbe, ki bodo zagotavljale dolgoročno skrbništvo shranjevalnih lokacij. Predlog zato določa, da se lokacije v dolgoročnem smislu prenesejo pod nadzor držav članic. Vendar načelo, da mora onesnaževalec plačati, zahteva, da operator ohrani odgovornost za lokacijo, dokler na njej obstaja znatno tveganje za uhajanje. Poleg tega so potrebna pravila, ki bodo zagotavljala, da zaradi različnih pristopov držav članic ne bo prihajalo do izkrivljanja konkurence. V skladu s predlagano direktivo se shranjevalna lokacija prenese na državo, če vsi razpoložljivi dokazi kažejo, da bo ves CO2 ostal shranjen za nedoločeno obdobje. Ker je to druga ključna odločitev v življenjskem ciklu shranjevalne lokacije (prva ključna odločitev je odločitev o dovoljenju za uporabo lokacije), se predlaga, da jo pregleda Komisija.

Dodatne informacije:
Spletna stran Komisije o zajemu in shranjevanju ogljikovega dioksida:
http://ec.europa.eu/environment/climat/ccs/index_en.htm

Posebno poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe o zajemu in shranjevanju ogljikovega dioksida:

http://arch.rivm.nl/env/int/ipcc/pages_media/SRCCS-final/IPCCSpecialReportonCarbondioxideCaptureandStorage.htm


[1] http://www.statoil.com/statoilcom/technology/SVG03268.nsf?OpenDatabase&lang=en

[2] http://www.colloqueco2.com/IFP/fr/minisiteCO2/presentations2007/ColloqueCO2-2007_Session2_3-Wright.pdf

[3] http://www.vattenfall.com/www/vf_com/vf_com/365787ourxc/366203opera/366779resea/366811co2-f/index.jsp

[4] Ocena učinka (SEC(2008)XXX) za Direktivo o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida

[5] Ocena učinka (SEC(2007)8) za Sporočilo COM(2007)2 „o omejitvi spremembe podnebja na 2 stopinji Celzija“

[6] Posebno poročilo IPCC (IPCC Special Report) (gl. sprotno opombo 1), str. 14.

[7] Direktiva 2004/35/ES.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website