Navigation path

Left navigation

Additional tools

Državna pomoč: smernice o državni pomoči za okolje – pogosto zastavljena vprašanja

European Commission - MEMO/08/31   23/01/2008

Other available languages: EN FR DE DA ES NL IT SV PT FI EL CS ET HU LT LV MT PL SK BG RO

MEMO/08/31

Bruselj, 23. januarja 2008

Državna pomoč: smernice o državni pomoči za okolje – pogosto zastavljena vprašanja

(Glej tudi IP/08/80)

Zakaj izdati smernice za državno pomoč v zvezi z varstvom okolja?

Državna pomoč mora spoštovati nekatera merila, odobriti pa jo mora Evropska komisija. Z izdajanjem smernic in okvirov Komisija pomaga državam članicam, saj jih vnaprej seznanja z ukrepi, ki bodo šteli za združljive s skupnim trgom, to pa pospešuje odobritev takih ukrepov.

Varstvo okolja je pomemben cilj Evropske unije. Zanj velja, da še vedno ni na zadostni ravni in da je potrebno storiti še marsikaj več. Razlog za to je zlasti, da podjetja ne pokrivajo v celoti vseh stroškov onesnaževanja, ki jih nosi družba. Da bi odpravile takšno tržno pomanjkljivost in okrepile okoljevarstveno raven, lahko vlade določijo predpise, ki podjetjem nalagajo plačilo za povzročeno onesnaženje (npr. z davki ali sistemi trgovanja z emisijami) ali od njih zahtevajo izpolnjevanje danih standardov v zvezi z varstvom okolja.

V nekaterih primerih je lahko državna pomoč upravičena tudi zato, da se zasebna podjetja spodbudijo k večjemu vlaganju v varstvo okolja ali da se nekatera podjetja oprostijo relativno visokega finančna bremena, če to omogoča izvajanje učinkovitejše politike v zvezi z okoljem.

Obenem so smernice varovalka pred dodelitvijo slabo usmerjene ali pretirane državne pomoči, ki ne izkrivlja samo konkurence, marveč zavira doseganje okoljskih ciljev.

Katera je povezava med smernicami za državno pomoč v zvezi z varstvom okolja ter svežnjem pravil na področju energetike in spremembe podnebja?

Evropski svet je marca 2007 določil cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov ter zavezujoč cilj 20-odstotnega deleža obnovljivih energij v okviru celotne porabe energije v EU do leta 2020.

V okviru svežnja za energetiko in spremembo podnebja Komisija uveljavlja ambiciozne ukrepe, med drugim v zvezi z obnovljivo energijo in trgovanjem z emisijami. Za doseganje teh ciljev sveženj uvaja tržne mehanizme, ki onesnaževalcem nalagajo plačilo za povzročeno onesnaženje ter pri tem podpirajo okolju prijaznejše tehnologije. Nove smernice za okoljsko pomoč so pomemben del svežnja, ki državam članicam in industriji zagotavlja prave spodbude za povečanje prizadevanj v zvezi z okoljem.

Prvič, smernice za državno pomoč v zvezi z varstvom okolja ohranjajo učinkovito konkurenco in s tem podpirajo tržno usmerjene instrumente, ki jih je uvedel sveženj. Jasno je, da ciljev ne bi bilo mogoče doseči brez učinkovite konkurence. Če onesnaževalci ne zagotovijo zadostnih plačil in jim je dana možnost, da se kot prejemniki državne pomoči izognejo zadostnim naložbam v okolje, to ne bo samo izkrivljalo konkurence, marveč tudi zaviralo doseganje ambicioznih ciljev Unije glede okolja.

Drugič, smernice zajemajo niz ukrepov, ki dopolnjujejo in spodbujajo doseganje večjega varstva okolja. V nekaterih okoliščinah države članice ne morejo primerno uresničevati načela, da onesnaževalec plača. Takrat je državna pomoč možen odgovor na tržne pomanjkljivosti, povezane z okoljsko negativnimi stranskimi učinki. Državna pomoč lahko omogoči posameznim podjetjem, da spremenijo svoja ravnanja in sprejmejo okolju prijaznejše postopke ali vlagajo v bolj zelene tehnologije. Lahko pa tudi omogoči državam članicam, da sprejmejo predpise ali standarde, ki presegajo standarde Skupnosti, ter tako zmanjšajo neznosne omejitve za nekatera podjetja. To lahko koristi za premik v smeri okoljskih ciljev Skupnosti.

Smernice so zelo naklonjene do dobro usmerjene pomoči. Za proizvodnjo obnovljive energije na primer razpolagajo države članice z možnostjo 100-odstotnega kritja dodatnih stroškov, ki jih zaradi tega nosijo podjetja.

Katere so najpomembnejše spremembe, ki jih nove okoljske smernice prinašajo v primerjavi s prejšnjimi?

V primerjavi s smernicami iz leta 2001 uvajajo nove okoljske smernice naslednje spremembe:

  1. Smernice vključujejo več novih določb, na primer v zvezi z zgodnjo prilagoditvijo standardom ter pomočjo za okoljske študije, daljinsko ogrevanje, ravnanje z odpadki in za sheme trgovanja z dovoljenji.
  2. Intenzivnosti pomoči so se znatno povečale. Intenzivnost za velika podjetja se je iz razpona 30–40 % povečala na 50–60 %, za mala podjetja pa s 50–60 % na 70–80 %. Poleg tega, če je naložba usmerjena v nadaljnje izboljšanje standardov Skupnosti ali ravni varstva okolja ter v odsotnosti standardov zajema ekološke inovacije, se lahko zanjo odmeri dodatnih 10 % pomoči. Predvidena je tudi možnost 100-odstotnega kritja, in sicer na podlagi konkurenčnega postopka. V nasprotju s smernicami iz leta 2001 ni več dodatka za pomoč regijam, ki so upravičene do pomoči, ali obratom za pridobivanje obnovljive energije, ki krijejo vse potrebe dane skupnosti.
  3. Glede davčnih olajšav smernice ohranjajo možnost brezpogojnih dolgoročnih izjem od plačevanja davkov za okolje, če po olajšavah podjetja, za katera velja ukrep, plačujejo davke vsaj na najnižji ravni, ki jo zahteva Skupnost. Če podjetja pri plačevanju davkov ne upoštevajo take ravni, so dolgoročne izjeme še vedno možne, vendar morajo države članice dokazati, da so izjeme nujne in sorazmerne. Upravičenci do znatnih olajšav ali celo popolnih oprostitev so včasih veliki onesnaževalci. Komisija meni, da so v nekaterih okoliščinah taka odstopanja upravičena, vendar morajo države članice utemeljiti, zakaj so nujna.
  4. Smernice so razdeljene na dva dela, standardno vrednotenje in podrobno vrednotenje. Metoda podrobnega vrednotenja za velike zneske pomoči, dodeljene posameznim podjetjem, je bila uvedena zaradi možnosti natančnejšega pregleda posameznih primerov, ki lahko najbolj izkrivljajo konkurenco in trgovino. Sheme, ki vključujejo davčne oprostitve in olajšave, bodo ocenjene samo na ravni same sheme, kar pomeni, da posamezna podjetja ne bodo predmet podrobnega vrednotenja.
  5. Obstaja pomembna povezava med novimi smernicami in prihodnjo splošno skupinsko izjemo, ki jo bo Komisija sprejela pred poletnim premorom. Ta bo države članice razbremenila obveznosti priglasitve nekaterih ukrepov Komisiji in s tem zmanjšala upravno breme. Predvideno je, da nekaterih vrst pomoči za okolje, ki ne presegajo določenega zneska, v prihodnje ne bo treba več priglasiti Komisiji. Poleg tega naj bi bilo v skladu s skupinsko izjemo mogoče uporabiti poenostavljeno metodo za izračun zneska pomoči.

Zakaj temelji znesek pomoči na dodatnih stroških za naložbe v okolje, ne pa na celotnih naložbenih stroških?

Znesek pomoči temelji na dodatnih naložbenih stroških, ki so potrebni za doseganje ravni okoljskega varstva, primerljive npr. z obratom, ki izpolnjuje obvezne standarde, ali s proizvodno metodo, ki je v odsotnosti standardov okolju manj prijazna. Če ne bilo tako, bi bila vsaka naložba, ki zvišuje raven varstva okolja, upravičena do pomoči za okolje, čeprav ni dražja od alternative. Poleg tega bo pomoč dodeljena za povečanje zmogljivosti ali produktivnosti. Dovoli se lahko samo pomoč, ki ima dodatni učinek na okolje, verjetnost, da je pomoč nujna za zvišanje ravni varstva okolja pa je večja, če je bila dodeljena na podlagi pristopa, ki upošteva potrebo po dodatnih stroških.

Zakaj intenzivnost pomoči ni 100-odstotna, kadar pomoč krije samo dodatne okoljske stroške?

Intenzivnost pomoči za naložbe običajno ne krije 100 % dodatnih stroškov naložbe predvsem zato, ker izračun dodatnih stroškov ni natančen; izhajajoče koristi se na primer ne upoštevajo za celotno življenjsko obdobje obrata. Poleg tega lahko ima okolju prijaznejši pristop komercialno vrednost za podjetje ali je lahko celo nujno potreben za prihodnje preživetje podjetja. Naložb zato ne bo potrebno spodbujati s kritjem vseh dodatnih okoljskih stroškov.

Vendar lahko intenzivnost pomoči doseže tudi 100 %, če je državna pomoč vezana na postopek zbiranja ponudb. Poleg tega se lahko za proizvodnjo obnovljive energije ter soproizvodnjo lahko poleg pomoči za naložbe dodeli tudi pomoč za tekoče poslovanje, da se s tem krije celotna razlika med stroški proizvodnje energije in tržno ceno te energije. Pomoč lahko celo zajema običajen donos kapitala. S tem je kritih 100 % dodatnih stroškov.

Kaj je referenčna naložba?

Referenčna naložba je tista naložba, ki bi bila izvedena, če ne bi bilo državne pomoči. To je tehnično primerljiva naložba, ki zagotavlja nižjo stopnjo varstva okolja (ustrezno obveznemu standardu Skupnosti, kadar ta obstaja) in bi bila verjetno izvedena brez pomoči. Za obnovljivo energijo se pogosto šteje, da je referenčna naložba plinska elektrarna z enako zmogljivostjo, za soproizvodnjo pa se pogosto kot referenca uporablja obrat z ločeno proizvodnjo pretežnega deleža proizvodnje v obratu za soproizvodnjo. Vendar je izbira referenčne naložbe odvisna od vrste proizvodnje ter trga, poleg tega pa se lahko upoštevana referenčna naložba spreminja skozi čas. Zato ni koristno, da bi ta bila natančneje opredeljena v smernicah.

Pomoč se lahko dodeli, če podjetje preseže standard Skupnosti – vendar kaj je standard Skupnosti?

Zakonodaja EU pozna več standardov z opredelitvijo ravni, ki jih je treba doseči v okoljskem smislu. Obveznost, da se na podlagi Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja uporabljajo najboljše razpoložljive tehnike, kakor je določeno v najnovejših zadevnih informacijah, ki jih objavi Komisija, se prav tako šteje za standard Skupnosti.

Samo standardi, ki jih posameznim podjetjem neposredno nalaga zakonodaja Skupnosti, se štejejo za standarde. Obveznosti, ki veljajo za države članice, se ne štejejo za standarde v okviru teh smernic.

Kdaj bo potrebno podrobno vrednotenje?

Za visoke zneske pomoči je značilno večje tveganje izkrivljanja konkurence in trgovine, zato pa bo zanje veljalo podrobno vrednotenje. Visoke zneske pomoči posameznim upravičencem je treba Komisiji priglasiti posebej, čeprav so dodeljeni na podlagi sheme, ki jo je Komisija že odobrila. Pri pomoči za tekoče poslovanje za proizvodnjo energije se uporabljajo zgornje meje zmogljivosti kot pokazatelj visokih zneskov pomoči. Komisiji je treba za vsak primer posebej priglasiti naslednje vrste pomoči:

  1. pomoč za naložbe: če znesek pomoči presega 7,5 mio EUR za eno podjetje;
  2. pomoč za tekoče poslovanje za varčevanje z energijo: če znesek pomoči presega 5 mio EUR za eno podjetje v petih letih;
  3. pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo obnovljive energije in/ali kombinirane proizvodnje obnovljive toplote: če je pomoč dodeljena obratom za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na lokacijah, kjer zmogljivost proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov na podlagi pomoči presega 125 MW;
  4. pomoč za tekoče poslovanje za proizvodnjo biogoriva: če je pomoč dodeljena obratom za proizvodnjo biogoriv na lokacijah, kjer proizvodnja na podlagi pomoči presega 150 000 ton na leto;
  5. pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo: če je pomoč dodeljena obratu za soproizvodnjo z zmogljivostjo soproizvodnje električne energije na podlagi pomoči, ki presega 200 MW. Pomoč za proizvodnjo toplote s soproizvodnjo bo ocenjena v okviru priglasitve na podlagi električne zmogljivosti.

Podrobno vrednotenje seveda ne pomeni, da bo načrtovana državna pomoč prepovedana, marveč le to, da bo Komisija pozorno preverila, ali je pomoč potrebna in dejansko prispeva k varstvu okolja, ne da bi pri tem povzročala nepotrebno izkrivljanje konkurence.

Kako lahko moje podjetje pridobi pomoč za varstvo okolja?

Smernice določajo pravila glede pogojev, ki jih morajo države članice spoštovati pri dodeljevanju pomoči. Če podjetje želi izboljšati raven varstva okolja in potrebuje pomoč v ta namen, se mora obrniti na pristojni organ svoje države članice.

Celotno besedilo okvira je na voljo na:

http://ec.europa.eu/comm/competition/state_aid/reform/reform.cfm


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website