Navigation path

Left navigation

Additional tools

MEMO/05/84

Bruselj, 8. marca 2005

Vprašanja in odgovori v zvezi s trgovanjem z emisijami in nacionalnimi načrti razdelitve dovolilnic

(posodobljena različica z dne 25. maja 2005)

1) Kaj je cilj trgovanja z emisijami?

Sistem trgovanja z emisijami[1] (ETS) je steber boja proti podnebnim spremembam. Je prvi mednarodni sistem za trgovanje z emisijami CO2. Vanj je vključenih približno 12.000 objektov, ki pokrivajo skoraj polovico vseh evropskih emisij CO2.

Cilj trgovanja z emisijami je pomagati državam članicam EU, da izpolnijo svoje obveznosti v okviru Kjotskega protokola. Trgovanje z emisijami ne prinaša novih okoljskih ciljev, ampak omogoča cenejše uresničevanje obstoječih ciljev iz Kjotskega protokola. Možnost, dana udeleženim podjetjem, da kupujejo ali prodajajo dovolilnice, pomeni, da lahko ta podjetja dosežejo cilje po najmanjših stroških. Če ne bi bil sprejet ta Sistem trgovanja z emisijami, bi bilo treba sprejeti druge, dražje ukrepe.

2) Kaj določa ceno dovolilnic?

Komisija ne vpliva na cene dovolilnic. Cena je namreč stvar ponudbe in povpraševanja, podobno kot na katerem koli drugem prostem trgu. Tržni posredniki oblikujejo cene ponujenih ali zahtevanih dovolilnic. Komisija ne bo posegala v trg dovolilnic. Če bi se pojavila kakršna koli izkrivljanja trga, bi se uporabila zakonodaja o konkurenci, tako kot na katerem koli drugem trgu.

3) Kaj je namen nacionalnih načrtov razdelitve dovolilnic?
Nacionalni načrti razdelitve dovolilnic (NNRD) določajo skupno količino emisij CO2, ki jih države članice dodelijo podjetjem, ta jih pa lahko nato sama prodajajo ali kupujejo. To pomeni, da mora vsaka država članica predhodno sprejeti odločitev, koliko dovolilnic bo dodelila za prvo trgovinsko obdobje od 2005 do 2007 in koliko jih bo prejel posamezen obrat, vključen v Sistem trgovanja z emisijami. Namen tega je, da vsaka država članica z dodelitvijo dovolilnic omeji emisije CO2 iz energetskega in industrijskega sektorja in s tem ustvari povpraševanje ter omogoči razvoj delujočega trga, ki bo prispeval k dejanskemu zmanjšanju skupne količine emisij.

Posamezne države članice so morale pripraviti in objaviti svoje NNRD do 31. marca 2004 (nove države članice pa do 1. maja 2004).

4) Na podlagi katerih meril ocenjuje Komisija načrte razdelitve in koliko časa ima na voljo za to?

Ocena načrtov razdelitve dovolilnic temelji na 11 skupnih merilih, opredeljenih v Prilogi III k Direktivi o trgovanju z emisijami.

Merilo 1 določa, da mora biti predlagana skupna količina dovolilnic skladna s kjotskim ciljem države članice. To pomeni, da naj bi države članice zagotovile, da jim dovolilnice, ki jih dodelijo svojim obratom, omogočijo, da dosežejo svoj kjotski cilj.

Seveda države članice lahko sprejmejo in bi morale sprejeti tudi druge ukrepe. To pa zato, ker emisije toplogrednih plinov najdemo tudi v drugih sektorjih: evropski sektor prometa proizvede 21 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU, gospodinjstva in obrtniki nadaljnjih 17 %, kmetijstvo pa 10 %. Države članice torej lahko sprejmejo in bi morale sprejeti ukrepe za zmanjševanje emisij tudi v teh sektorjih. Poleg tega lahko države članice načrtno kupujejo emisijske dobropise prek projektno zasnovanih kjotskih instrumentov, in sicer prek Mehanizma čistega razvoja (CDM) in mehanizma Skupnega izvajanja (JI) ter prek mednarodnega trgovanja z emisijami v okviru Kjotskega protokola. CDM in JI vladam omogočata, da izvajajo projekte za zmanjševanje emisij v drugih državah in uresničena zmanjšanja odpišejo od svojih kjotskih ciljev. Projekti JI se lahko izvajajo tudi v drugih industrijskih državah s kjotskimi cilji, projekti CDM pa v državah v razvoju, ki jim Protokol ne nalaga nikakršnih ciljev.

Vsi ti ukrepi in načrtovani rezultati morajo biti navedeni v načrtih razdelitve dovolilnic. Komisija na podlagi prvega merila ocenjuje, ali stopnje emisij iz gospodarskih panog, ki so vključene v Sistem trgovanja z emisijami, državi članici omogočajo, poleg drugih ukrepov, da doseže svoje kjotske cilje. Ker bodo lahko države članice dosegle svoje cilje samo na podlagi skupnega učinka kombinacije različnih politik in ukrepov, govori Direktiva o "poti" h Kjotu. Tudi nekaj meril od držav članic zahteva, da ocenijo stanje na področju emisij in možnosti za zmanjševanje emisij v vseh sektorjih.

Poleg tega obstajajo tudi merila, katerih cilj je zagotoviti nediskriminacijo med podjetji in različnimi sektorji, kakor tudi skladnost s pravili EU, ki urejajo konkurenco in državne pomoči. Druga merila se nanašajo na določbe v načrtu, ki se nanašajo na nove udeležence, upoštevanje zgodnjih prizadevanj za zmanjševanje emisij in čisto tehnologijo.

Komisija je v začetku januarja 2004 objavila smernice za izvajanje meril o dodeljevanju dovolilnic. Če Komisija ugotovi, da načrt ni v skladu z merili in Pogodbo o EU, lahko načrt delno ali v celoti zavrne. Če Komisija ne zavrne nobene sestavine načrta države članice, lahko slednja sprejme končno odločitev o dodelitvi dovolilnic. Komisija mora sprejeti odločitev v treh mesecih od datuma, na katerega država članica obvesti Komisijo o svojem nacionalnem načrtu razdelitve dovolilnic.

5) Ali to pomeni, da država članica ne more izdajati dovolilnic po lastni presoji?

Da. Količina dovolilnic, ki jih lahko izda država članica, je odvisna od 11 meril. Direktiva sicer ne izrecno predpisuje števila dovolilnic, vendar mora vsaka država članica ravnati v skladu z merili.

To v praksi pomeni, da je manevrski prostor držav članic omejen. Če je država članica preveč radodarna pri izdaji dovolilnic, se lahko zgodi ne samo to, da njen načrt najbrž ne bi izpolnil meril, ki urejajo razdelitev dovolilnic, temveč da bo ta država članica tudi zamudila priložnost, da Sistem trgovanja z emisijami izkoristi kot orodje za izpolnitev svoje kjotskih obveznosti.

Poleg tega pa bi preveliko število izdanih dovolilnic preprečilo nastanek povpraševanja, kar pomeni, da se trg ne bi razvil.

6) Koliko načrtov je Komisija že ocenila?

Dne 7. julija 2004 je Komisija zaključila ocenjevanje prve skupine osmih načrtov. Brezpogojno je sprejela pet načrtov (danskega, irskega, nizozemskega, slovenskega in švedskega), delno pa je zavrnila preostale tri, in sicer načrte Avstrije, Nemčije in Združenega kraljestva.

Dne 20. oktobra 2004 je Komisija zaključila ocenjevanje druge skupine osmih načrtov. Brezpogojno je sprejela šest načrtov (Belgije, Estonije, Latvije, Luksemburga, Slovaške republike in Portugalske), pogojno pa odobrila preostala dva načrta, in sicer finskega in francoskega.

Konec decembra 2004 je Komisija zaključila ocenjevanje tretje skupine petih načrtov. Brezpogojno je sprejela štiri načrte (načrte Cipra, Madžarske, Litve in Malte), pogojno pa je odobrila še španski načrt.

8. marca 2005 je Komisija pogojno odobrila načrt Poljske in 12. aprila 2005 pogojno sprejela načrt Češke. 25. maja 2005 je bil pogojno sprejet italijanski načrt. To pomeni, da je ocenjenih načrtov 24.

V vsakem posameznem primeru pogojno odobrenih načrtov je Komisija navedla ukrepe, ki jih mora država članica dodatno sprejeti, če želi, da bo njen načrt v celoti sprejemljiv.

7) Iz katerih razlogov je Komisija zahtevala spremembe načrtov?

Komisija je ugotovila težave na treh splošnih področjih:

  • v primeru, da število dovolilnic, ki si ga je izbrala država članice za trgovinsko obdobje med letoma 2005 in 2007, ogroža uresničitev kjotskega cilja (prekomerna dodelitev)
  • v primeru, da količina dovolilnic za trgovinsko obdobje med letoma 2005 in 2007 ni v skladu z oceno napredka pri doseganju kjotskega cilja, tj. število dovolilnic presega predvidene emisije
  • če država članica namerava opraviti tako imenovane "naknadne prilagoditve" števila dovolilnic. To pomeni, da država članica načrtuje poseg v trg po opravljeni dodelitvi dovolilnic, in prerazporeditev izdanih dovolilnic med udeleženimi podjetji v trgovinskem obdobju 2005-2007.

Do prekomerne dodeliteve števila dovolilnic lahko pride v različnih primerih:

Lahko se na primer zgodi, da država članica ne predvidi, kako bo izpolnila kjotski cilj za obdobje 2008-2012, temveč pusti vrzel, ki jo namerava zapolniti z naknadno opredeljenimi ukrepi.

Drugi primer je, da država članica izrazi namero kupiti kjotske dobropise, pri čemer pa ne more dokazati, da ima kakršne koli verodostojne in zanesljive ukrepe za uresničitev teh nakupov.

V tretjem primeru država članica utemelji svoj načrt na predvidevanjih (vključno s stopnjo gospodarske rasti in stopnjo rasti emisij), ki so nedosledna in pretirana v primerjavi z uradnimi napovedmi rasti, ki jih je pripravila država članica same ali drugi nepristranski viri.

Naknadne prilagoditve so nezdružljive s pravnim okvirom in predstavljajo posege, ki ustvarjajo motnje na trgu in negotovost med podjetji. Če na primer podjetju grozi, da mu bo vlada po zmanjšanju emisij odvzela dovolilnice, potem bo to podjetje imelo pomisleke pri zmanjševanju emisij. Po drugi strani pa če podjetja menijo, da lahko od svojih vlad prejmejo dodatne dovolilnice brezplačno, se bodo raje zatekla k tej rešitvi kot da se obrnejo na trg in dovolilnice kupijo.

8) Kaj se zgodi, če Komisija zavrne nacionalni načrt razdelitve dovolilnic?

Zavrnitev nacionalnega načrta razdelitve dovolilnic pomeni, da država članica ne sme nadaljevati z izvajanjem načrta v obliki, kakršni je, tj. ne sme dodeliti predlaganega števila dovolilnic. Komisija mora podati razloge za kakršno koli odločitev o zavrnitvi. Ti razlogi bodo služili kot smernice državam članicam, kako svoje načrte uskladiti z merili, ki urejajo razdelitev dovolilnic.

Če države članice, katerih načrti so bili delno zavrnjeni, izvedejo predlagane spremembe, jim načrtov ne bo treba ponovno poslati Komisiji, temveč bodo avtomatično upravičene do trgovanja z emisijami.

9) Ali lahko država članica spremeni načrt potem, ko ga Komisija odobri?

Ko Komisija načrt odobri, mora država članica sprejeti končno odločitev o razdelitvi dovolilnic na nacionalni ravni. Preden to stori, lahko spremeni število dovolilnic za posamezne obrate na podlagi izboljšanih podatkov, npr. če se za formulo za razdelitev dovolilnic na ravni obratov uporabijo podatki o preteklih emisijah. Država članica pa nikakor ne sme povečati skupnega števila dovolilnic, ki jih namerava dati v promet.

Ko država članica sprejme končno odločitev na nacionalni ravni in objavi končni načrt, niso dovoljene več nikakršne spremembe niti skupnega števila dovolilnic niti števila dovolilnic, dodeljenih posameznemu obratu. Končna odločitev o dodelitvi števila dovolilnic je zaključna faza postopka razdelitve dovolilnic in uradno odpre trg dovolilnic v zadevni državi članici.

10) Ali imajo države članice besedo pri pripravi načrtov drugih držav članic?

Komisija sicer nosi izključno odgovornost za ocenjevanje načrtov, v Direktivi pa je določeno, da vsak načrt pregleda Odbor za podnebne spremembe. Odbor je mesto, kjer se razpravlja o vsakem načrtu. Komisija kot predsednica Odbora spremlja to razpravo in upošteva njene sklepe pri svojih ocenjevanjih.

Odbor za podnebne spremembe v splošnem poudarja pomen nacionalnih načrtov razdelitve dovolilnic za uspešno delovanje in učinkovitost Sistema EU za trgovanje z emisijami ter za vzdrževanje in krepitev vodilnega položaja EU in njeno verodostojnost na področju podnebnih sprememb na mednarodnem prizorišču.

11) Kaj pa preostala dva načrta?

Ocena načrta Grčije je skoraj zaključena in kmalu se lahko pričakuje odločitev Komisije o tem načrtu.

Odobritev načrtov je v interesu vseh držav članic. V primeru, da Komisija ne sprejme nacionalnega načrta razdelitve dovolilnic, bo industrija zadevne države članice dobila dostop do trga dovolilnic na ravni EU z določeno zamudo, čeprav mora tudi ta država doseči cilje iz Kjotskega protokola in sporazuma o porazdelitvi bremen.

Poleg tega se zahteva, da podjetja, zajeta v Sistemu za trgovanje z emisijami, od januarja 2005 evidentirajo in sporočijo svoje emisije CO2. Aprila 2006 bodo morala tudi prvič dostaviti zadostno število dovolilnic za emisije v letu 2005. Če podjetje ne dostavi nikakršnih dovolilnic – ali če dostavi nezadostno število dovolilnic – mu bo zadevna država članica izrekla sankcijo 40 EUR na nedostavljeno dovolilnico.

12) Koliko objektov je zajetih v Sistem trgovanja z emisijami?

Sistem trgovanja z emisijami bo zajel skupno več kot 12.000 objektov v EU-25 (kurilnih naprav, naftnih rafinerij, koksarniških peči, železarn in jeklarn ter tovarn, ki proizvajajo cement, steklo, apno, opeko, keramiko, celulozo in papir).

V večjih državah je zajetih med 1000 in 2500 objektov, medtem ko se število zajetih objektov v večini drugih držav članic giblje med 50 in 400.

Število podjetij, ki jih ta direktiva zadeva, pa je seveda manjše, saj imajo večja podjetja veliko objektov, ki so vključeni v sistem trgovanja.

13) Kakšna bo vloga udeleženih podjetij, držav članic in Komisije potem, ko bo sistem začel delovati?

Od 1. januarja 2005 se zahteva, da podjetja vodijo evidenco o svojih emisijah. Na koncu vsakega leta morajo izdelati poročilo o letni količini emisij, katero bo pregledala tretja stranka (podobno kot revizor, ki pregleduje finančne izkaze podjetja). Podjetja bodo morala hkrati vsako leto zagotoviti zadostno število dovolilnic za dostavo (datum prve dostave je konec aprila 2006), da se izognejo finančnim sankcijam.

Države članice morajo izdati dovolilnice vsako leto do konca februarja v skladu z odločitvami o končni razdelitvi dovolilnic, voditi nacionalni register, zbirati podatke o pregledanih emisijah in zagotoviti, da posamezna podjetja dostavijo zadostno število dovolilnic. Vsaka država članica bo morala tudi predložiti Komisiji redno letno poročilo.

Komisija vodi evropsko vozlišče sistema registrov in bo na podlagi poročil držav članic pripravila letno poročilo. Skrbno spremlja učinkovitost in pregleduje izkušnje Sistema EU za trgovanje z emisijami. V skladu z Direktivo bo Komisija predložila poročilo Svetu in Parlamentu do 30. junija 2006. Med pripravo tega poročila bo Komisija zaprosila za prispevek interesnih skupin.

14) Koliko bo stalo uresničevanje kjotskih ciljev? Ali bo Sistem trgovanja z emisijami ogrozil konkurenčnost Evrope?

To je odvisno od izbrane skupine ukrepov. Eno od temeljnih načel Evropskega programa o podnebnih spremembah, ki se dosledno izvaja, je določiti stroškovno najučinkovitejše ukrepe za doseganje kjotskih ciljev. Glede na sklepe najnovejših študij Komisije, se lahko ti cilji dosežejo po letnih stroških od 2,9 do 3,7 milijarde EUR, kar je manj kot 0,1 % BDP v EU.

Sklep ene od teh študij navaja, da bi lahko stroški dosegli 6,8 milijarde EUR brez Sistema za trgovanje z emisijami. Trgovanje z emisijami torej omogoča dodatno zniževanje stroškov uresničevanja kjotskih ciljev.

Kako so ti stroški porazdeljeni, je odvisno od odločitev, sprejetih v okviru načrtov razdelitve dovolilnic in od nadaljnjih ukrepov, sprejetih za nadzor emisij v sektorjih, ki jih Sistem za trgovanje z emisijami ne pokriva. Sistem ne samo, da konkurenčnosti gospodarstva EU ne bo ogrožal, temveč jo bo tudi varoval, saj bi kakršni koli drugi ukrepi podjetjem v EU naložili stroške, višje od najnujnejših. Kljub temu pa izvajanje Kjotskega protokola podjetjem v EU ne bo samo odprlo nove gospodarske priložnosti, ampak bo prineslo tudi dodatne stroške. To je seveda neizogibno – ne moremo nečesa dobiti (tj. skladnosti s Kjotskim protokolom), ne da bi za to nekaj žrtvovali. Evropa bo s Sistemom trgovanja z emisijami dobila največjo vrednost za vložen denar. Če vlade ne bodo uporabljale sistema za trgovanje z emisijami kot pripomočka za doseganje skladnosti, bo treba drugim sektorjem naložiti dražje ukrepe. Na stroške je treba gledati v povezavi s priložnostmi, ki se odpirajo dobaviteljem čistih tehnologij z nizkim deležem ogljika v Evropi in onkraj njenih meja, ter v povezavi s srednjeročno prednostjo evropske industrije na prehodu svetovnega gospodarstva v gospodarstvo z nizko porabo ogljika.

„Povezovalna direktiva“[2] bo stroške dodatno znižala in zavarovala konkurenčnost podjetij EU. Kakor je razvidno iz njenega imena, bo Povezovalna direktiva ustvarila povezavo med prilagodljivimi mehanizmi Kjotskega protokola – Skupnim izvajanjem (JI) in Mehanizmom čistega razvoja (CDM) – ter Sistemom EU za trgovanje z emisijami (glej vprašanje 4).

Podjetja, ki izvajajo projekte zmanjševanja emisij izven EU prek JI ali CDM, lahko načeloma pretvorijo dobropise, ki jih prislužijo iz projektov, v dovolilnice, ki se lahko uporabijo za doseganje skladnosti v okviru Sistema EU za trgovanje z emisijami. Povezovalna direktiva bo torej dodatno znižala stroške industrije EU s tem, da bo ponudila več možnosti za izpolnjevanje zahtev Sistema za trgovanje z emisijami.

15) Ali bo trgovanje z emisijami privedlo do višjih cen električne energije?

V okviru te razprave je pomembno razlikovati med ciljem in instrumentom. Spremembe cen električne energije ne bodo posledica trgovanja z emisijami, temveč izvajanja Kjotskega protokola. Kjotski protokol določa prag dovoljenih emisij toplogrednih plinov, kar pomeni, da postaja gospodarstvo EU gospodarstvo z omejeno porabo ogljika. Ta omejitev ogljika daje dovolilnicam vrednost in vodi v spremembe relativnih cen v gospodarstvu EU. Blago, ki vsebuje več ogljika, bo razmeroma dražje od blaga, ki vsebuje manj ogljika.

Ker je sistem za trgovanje z emisijami najcenejši način izvajanja Kjotskega protokola, bodo kakršne koli morebitne spremembe cen najnižje, ki so možne. Izvedeno je bilo veliko študij o verjetnem gibanju cen energije, na voljo pa so tudi številni približni izračuni teh cen.
Odločitve o oblikovanju cen na liberaliziranem trgu energije so vse zahtevnejše in težko napovedljive. Obstaja veliko dejavnikov, ki neposredno vplivajo na ceno električne energije, pri čemer je trgovanje z emisijami zgolj en tak dejavnik.
Nekateri strukturni vidiki, kot so liberalizacija trga energije in spremembe na notranjem trgu energije, imajo zelo daljnosežne učinke.
Komisija bo skrbno spremljala gibanje cen energije in vse druge vidike, povezane s Sistemom za trgovanje z emisijami.

16) Kakšne prednosti bo trgovanje z emisijami prineslo podjetjem?

Denimo, da podjetji A in B obe izpuščata 100.000 ton CO2 na leto. Vlada vsakemu izmed njiju dodeli 95.000 dovolilnic. Ena dovolilnica predstavlja pravico do izpusta 1 tone CO2. Nobeno od podjetij torej nima polnega kritja za svoje emisije. Na koncu vsakega leta morajo podjetja predati število dovolilnic, ki ustreza njihovim emisijam med letom, ne glede na količino emisij posameznega podjetja. Podjetji A in B morata pokriti 5000 ton CO2, za kar imata na voljo dva načina. Svoje emisije lahko bodisi zmanjšata za 5000 ton ali kupiti 5000 dovolilnic na trgu. Za izbiro ustrezne rešitve bosta primerjali ceno zmanjšanja emisij za 5000 ton s tržno ceno dovolilnic.

Recimo na primer, da tržna cena dovolilnice znaša 10 EUR na tono CO2. Stroški zmanjšanja emisij podjetja A znašajo 5 EUR (tj. so nižji od tržne cene). Podjetje A bo svoje emisije zmanjšalo, ker je to ceneje od nakupa dovolilnic. Podjetje A bo morda svoje emisije zmanjšalo celo za več kot 5000 ton, recimo za 10.000 ton. V primeru podjetja B je morda stanje povsem nasprotno: njegovi stroški zmanjševanja emisij znašajo 15 EUR (tj. so višji od tržne cene), tako da se bo podjetje raje odločilo za nakup dovolilnic kakor za zmanjšanje emisij.

Podjetje A porabi 50.000 EUR za zmanjšanje emisij za 10.000 ton po ceni 5 EUR za tono in prejme 50.000 EUR od prodaje 5000 ton po ceni 10 EUR. Tako podjetje A poravna svoje stroške zmanjševanja emisij s prodajo dovolilnic, pri čemer izračun pokaže, da bi brez Sistema za trgovanje z emisijami njegovi neto stroški znašali 25.000 EUR. Podjetje B porabi 50.000 EUR za nakup 5000 ton po ceni 10 EUR. Če ne bi bilo prilagodljivosti, ki jo zagotavlja Sistem trgovanja z emisijami, bi moralo podjetje B porabiti 75.000 EUR.

Ker lahko dovolilnice prodajajo samo podjetja kot podjetje A, ki imajo nizke stroške zmanjševanja emisij in ki se bodo zato raje odločila za zmanjševanje svojih emisij, predstavljajo dovolilnice, ki jih kupi podjetje B, zmanjšanje emisij, tudi če podjetje B samo ne zmanjša emisij.

To si je vredno zapomniti. Sistem namreč zagotavlja, da se najprej izvedejo najcenejša zmanjšanja emisij. Ker sistem deluje na ravni EU, bodo podjetja iskala najcenejša zmanjšanja v celotni EU in tako zagotovila, da se ta zmanjšanja izvedejo najprej. Prav ta prilagodljivost v sistemu je tista, ki naredi trgovanje z emisijami stroškovno najučinkovitejši način doseganja zadanega okoljskega cilja. Skupni stroški industrije bi bili večji, če bi bilo podjetje prisiljeno samo zmanjšati emisije svojega objekta po višjih stroških.

17) Kako bo trgovanje z dovolilnicami potekalo v praksi?

Pravni okvir sistema trgovanja ne določa, kako in kje deluje trg dovolilnic. Podjetja z obveznostmi lahko trgujejo z dovolilnicami neposredno drugo z drugim ali kupujejo ali prodajajo prek posrednika, banke ali drugega tržnega posrednika dovolilnic.

Lahko se tudi zgodi, da bodo podjetju, ki kupuje fosilno gorivo (premog ali plin), ponujene dovolilnice v kombinaciji z gorivom. Nenazadnje lahko pride tudi do razvoja organiziranih trgov (borz dovolilnic).

Vzpostavljen je tudi elektronski sistem registrov, ki spremlja lastništvo emisijskih dovolilnic, kot se ta na trgu spreminja. Ta sistem registrov je ločen od trgovinske dejavnosti – vse trgovinske izmenjave se namreč ne zaključijo s spremembami lastništva dovolilnic; v primerih, ko se trgovinska izmenjava vendarle zaključi s spremembo lastništva, pa je prenos dovolilnic med računi opravljen v okviru sistema registrov. Sistem registrov je torej podoben bančnemu sistemu, ki spremlja lastništvo denarja na računih, vendar ne spremlja poslov, opravljenih na trgu blaga in trgu storitev, ki sta razlog za to, da gre denar iz roke v roko.

Sistem registrov torej ni trg; način, na katerega se trguje z dovolilnicami, je odločitev, ki jo sprejmejo udeleženci na trgu.

Sistem je izključno elektronski, tako da dovolilnice niso natisnjene na papir, ampak obstajajo samo na računu v elektronskem registru. Vsa podjetja z obveznostmi in vse osebe, ki jih zanima nakup ali prodaja dovolilnic, potrebujejo račun. Sistem je sestavljen iz nacionalne komponente v vsaki državi članici, kjer obstajajo dovolilnice, in iz vozlišča na evropski ravni, ki bo izvajalo samodejne preglede vsakega prenosa dovolilnic, z namenom zagotoviti spoštovanje pravil, določenih v Direktivi. Nekateri od podatkov, ki bodo shranjeni v registru, bodo občasno objavljeni, v skladu s pravili in z Uredbo o elektronskih registrih[3] Ob tem je pozornost usmerjena v iskanje ravnovesja med okoljsko preglednostjo in poslovno zaupnostjo.

Glej tudi:

Spletno stran GD za okolje o trgovanju z emisijami:

http://ec.europa.eu/environm%20ent/climat/emission.htm

Nacionalni dodelitveni načrti:

http://ec.europa.eu/environment/climat/emission_plans.htm

Dnevnik Skupnosti o transakcijah:

http://ec.europa.eu/environment/ets


[1] Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti.

[2] Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o spremembi Direktive 2003/87/ES.

[3] Uredba Komisije z dne 21. decembra 2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87/ES in Odločbo 280/2004/ES.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website