Chemin de navigation

Left navigation

Additional tools

MEMO/05/248

Bruselj, 11 avgusta 2005

Vprašanja in odgovori v zvezi s politikami EU o električnih in elektronskih odpadkih

1) Kaj je pri električnih in elektronskih odpadkih problematično?

Električni in elektronski odpadki so odpadki, ki zadevajo širok spekter proizvodov. Vključujejo male in velike gospodinjske aparate, IT in telekomunikacijsko opremo, opremo za razsvetljavo ter potrošniško blago, kot so radijski in televizijski sprejemniki, videokamere in sistemi hi-fi. Ta oprema je izdelana iz več različnih materialov in sestavnih delov; nekateri od njih so nevarni. Zato so lahko električni in elektronski odpadki v primeru neustreznega ravnanja, zlasti pri odlaganju in sežiganju, vzrok za glavne okoljske probleme.

Dejansko je vsak električni in elektronski del opreme sestavljen iz kombinacije številnih osnovnih gradnikov, kot so tiskana vezja/sklopi, kabli, vrvice in žice, plastika, ki vsebuje zaviralnike gorenja, živosrebrna stikala, naprave za prikaz, kot so katodne cevi in prikazovalniki s tekočimi kristali, akumulatorji in baterije, naprave za proizvajanje svetlobe, kondenzatorji, itn.

Okoljsko vprašljive snovi v teh komponentah vsebujejo določene težke kovine (živo srebro, svinec, kadmij in krom) ter halogenirane snovi (CFC, PCB, PVC in bromirane zaviralnike gorenja). Veliko teh snovi je lahko strupenih in zdravju škodljivih. Svinec lahko na primer poškoduje živčni sistem ter negativno vpliva na kardiovaskularni sistem in ledvica. Kadmij prav tako vpliva na delovanje ledvic in lahko povzroči poškodbe možganov.

Zaenkrat se več kot 90 % električnih in elektronskih odpadkov odlaga, sežge ali predela brez predhodne obdelave, kar pomeni, da lahko onesnaževala pridejo v okolje in onesnažijo zrak, vodo ter tla.

Ključni podatki o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) za leto 1998 so pokazali, da se letno proizvede 14 kg odpadkov na prebivalca - skupaj torej približno 6 milijonov ton na leto (4 % toka komunalnih odpadkov). Ocenjuje se, da bo letna rast odpadkov pri OEEO 3-5 %, kar je najhitreje rastoči tok odpadkov, saj raste trikrat hitreje kot povprečni tok odpadkov. Danes državljani proizvedejo letno med 17 in 20 kg odpadkov na osebo.

2) Kakšne ukrepe je sprejela EU v zvezi z električnimi in elektronskimi odpadki?

EU je sprejela dve direktivi, ki rešujeta težave, povezane z električnimi in elektronskimi odpadki.
Cilj Direktive o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO)[1] je preprečiti nastajanje električnih in elektronskih odpadkov ter spodbujati ponovno uporabo, recikliranje in druge oblike predelave, da bi se zmanjšala količina odpadkov za odlaganje in sežig. To zahteva zbiranje OEEO, predelavo in ponovno uporabo/recikliranje. Kjer je primerno, mora imeti ponovna uporaba celotne naprave prednost.

Direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (Direktiva ONS)[2] poskuša nadomestiti svinec, živo srebro, kadmij, šestvalentni krom, polibromirane bifenile (PBB) in polibromirane difeniletre (PBDE) v električni in elektronski opremi, kjer obstajajo druge možnosti za učinkovito poenostavitev predelave in preprečitev problemov pri ravnanju z odpadki (Za CFC, PCB in PVC veljajo drugi pravni akti EU).

3) Katere ključne določbe in roke določa Direktiva OEEO?

Direktivi sta začeli veljati 13. februarja 2003 in države članice so jo morale prenesti v nacionalno zakonodajo v enem letu in pol - tj. do 13. avgusta 2004.

2005: Države članice morajo ustanoviti in vzdrževati registre proizvajalcev in vsake dve leti Komisiji zagotoviti podatke o količinah proizvodov, danih v promet, zbranih, predelanih, ponovno uporabljenih in recikliranih. Vsake tri leta bodo morale države članice poslati poročilo o izvajanju Direktive.

13. avgust 2005: Do tega datuma države članice zagotovijo vzpostavitev sistemov zbiranja, proizvajalci električne in elektronske opreme pa poskrbijo za financiranje zbiranja, obdelave, predelave in okolju prijaznega odlaganja. Zbiranje pomeni, da bodo potrošniki pri nakupu novega proizvoda svojo staro električno in elektronsko opremo lahko zamenjali v razmerju 1:1. Poleg tega bodo vzpostavljene druge zbiralne točke, kjer bodo lahko distributerji in vsak, ki poseduje OEEO, opremo vrnili brezplačno. Pri vzpostavitvi takih zbiralnih točk se mora upoštevati dostopnost in populacijska gostota.

Vsi proizvodi, dani v promet po 13. avgustu 2005, bodo morali biti označeni s prečrtanim smetnjakom, da bodo potrošniki vedeli, da teh proizvodov ne smejo preprosto zavreči.

Sistemi financiranja bodo zagotovili financiranje zbiranja, obdelave, predelave in odstranjevanja OEEO. Če proizvajalci dajo v promet nov proizvod po 13. avgustu 2005, morajo zagotoviti finančno garancijo (npr. zavarovanje, denar na blokiranem računu ali udeležba v kolektivni shemi), ki bo krila te stroške. Tako se prepreči, da ne bi bilo poskrbljeno za „proizvode, ki jih ni mogoče identificirati“, to je stare električne in elektronske proizvode, katerih proizvajalci ne obstajajo več.

Proizvajalci „historične OEEO“, to je proizvodov, danih v promet pred 13. avgustom 2005, se bodo morali pridružiti zbiralnemu sistemu. Skupno financiranje lahko poteka v obliki pavšalne dajatve ali pristojbine za novo opremo.

31. december 2006: Do tega datuma države članice zagotovijo, da pri ločenem zbiranju količina odpadkov ne presega 4 kg na prebivalca na leto. Proizvajalci izpolnijo različne cilje glede predelave in recikliranja/ponovne uporabe OEEO, ki je bila poslana v obdelavo na osnovi povprečne teže zadevnih naprav.

Da bi bila mogoča ponovno uporaba opreme, naj imajo popravila prednost. Kjer to ni mogoče, Direktiva OEEO določa cilje za ponovno uporabo sestavnih delov in recikliranje ter predelavo vsebovanih materialov.

Odstotek predelave znaša na primer pri večjih gospodinjskih aparatih, kot so hladilniki in mikrovalovne pečice, najmanj 80 % in pri ponovni uporabi/recikliranju njihovih sestavnih delov, materialov in snovi 75 %. Odstotek predelave znaša pri manjših gospodinjskih aparatih, opremi za razsvetljavo, električnih in elektronskih orodjih, opremi za šport in prosti čas ter instrumentih za spremljanje in nadzor 70 % ter pri ponovni uporabi/recikliranju njihovih sestavnih delov, materialov in snovi 50 %. Za predelavo in ponovno uporabo/recikliranje so glede na kategorijo določeni različni cilji.

Nove države članice: Desetim državam članicam, ki so se EU pridružile 1. maja 2004, je bil rok podaljšan za 24 mesecev (Sloveniji za 12 mesecev), da pri zbiranju, kot tudi pri predelavi in ponovni uporabi/recikliranju dosežejo cilj 4 kg na prebivalca letno.

4) Katere ključne določbe in roke določa Direktiva ONS ?

1. julij 2006: Od tega datuma proizvajalci ne bodo več smeli dajati v promet električne in elektronske opreme, ki vsebuje nevarne snovi, kot so svinec, živo srebro, kadmij, šestvalentni krom, polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

Priloga k Direktivi vsebuje seznam izjem, za katere prepoved ne velja, ker zanje ni nadomestil. Direktiva prav tako dovoljuje spremembe Priloge z namenom, da se seznam izjem prilagodi znanstvenemu in tehničnemu napredku - če je odstranjevanje nevarnih snovi tehnično ali znanstveno neizvedljivo ali če negativni vplivi na okoljsko in zdravstveno varnost in varnost potrošnikov, ki jih povzroči nadomestitev, prevladajo nad pozitivnimi vplivi na okoljsko in zdravstveno varnost ter varnost potrošnikov.

5) Kakšno vlogo imajo različni akterji - države članice, potrošniki, Evropska komisija?

Države članice: Vloga držav članic je prenos določb Direktiv OEEO in ONS v nacionalno zakonodajo (glej 7). Poleg tega morajo zagotoviti, da proizvajalci izpolnjujejo vse njihove obveznosti (glej 3 in 4).

Potrošniki: Potrošniki stare električne in elektronske opreme ne morejo več preprosto zavreči. Od 13. avgusta 2005 morajo imeti potrošniki pri nakupu novega proizvoda v trgovinah in drugih zbiralnih točkah možnost opremo brezplačno zamenjati v razmerju 1:1. Od istega datuma morajo biti novi električni in elektronski proizvodi označeni s prečrtanim smetnjakom, da bodo potrošniki vedeli, da se jih ne sme odstranjevati kot odpadke, ki se jih ne ločuje (glej 3). Z ločenim zbiranjem in vračanjem OEEO v zbirne točke bodo državljani prispevali k učinkovitejši ponovni uporabi, recikliranju in ostalim oblikam predelave.

Komisija: Komisija podpira izvajanje obeh direktiv. Državam članicam svetuje pri vprašanjih v zvezi z direktivama. V ta namen je pripravila dokument z napotki v obliki „pogosto zastavljenih vprašanj“. Objavljen je na spletni strani GD za okolje: http://ec.europa.eu/environment/waste/weee_index.htmI.

Leta 2003 je Komisija sprejela spremembo Direktive OEEO, ki pojasnjuje finančne obveznosti v zvezi z OEEO za uporabnike, ki niso zasebna gospodinjstva[3]. Leta 2004 je sprejela Odločbo o vprašalniku za poročila, na katerega morajo države članice odgovoriti, da obvestijo Komisijo o napredku pri izvajanju Direktive OEEO.[4] Leta 2005 je sprejela odločbo o oblikah podatkov.
Komisija je trenutno v postopku sprejemanja dodatnih odločb o spremembi Direktive ONS, ki bodo dovoljevale nadaljnje izjeme, za katere prepoved ne velja, in določale najvišje vrednosti koncentracij za nevarne snovi, določene v Direktivi ONS.

6) Koliko bo stalo izvajanje obeh direktiv in ali bo to škodovalo konkurenčnosti industrije? Se bodo cene električne in elektronske opreme zvišale?

Določbe obeh direktiv veljajo za proizvajalce iz EU in proizvajalce izven EU enako. Podobno bodo stroški, povezanimi z nadomeščanjem nevarnih snovi, določenimi v Direktivi ONS, v enaki meri bremenili proizvajalce iz EU kot tudi proizvajalce izven EU. Konkurenca torej ni ogrožena.

Skupni stroški za dosego skladnosti z Direktivo OEEO so za celotno EU ocenjeni na 500–900 milijonov EUR na leto. Od tega bo 300–600 milijonov EUR porabljenih za zbiranje in 200–300 milijonov EUR za predelavo, ponovno uporabo in recikliranje.

Nastalo povišanje cen bo predvidoma znašalo od 1 % pri večini električne in elektronske opreme do 2–3 % pri hladilnikih, televizijskih sprejemnikih in zaslonih. Zvišani stroški in cene so glede na prednosti, ki jih bosta prinesli obe direktivi, upravičeni.

Njihov glavni cilj je ščititi zdravje ljudi in okolje. Recikliranje OEEO pa se bo odražalo tudi v prihrankih energije, to je 2,8 milijona ton letno, izraženo v ekvivalentni količini olja. Kot posledica bodo negativni okoljski vplivi, povezani z uporabo virov, zmanjšani. Poleg tega bodo posledica obeh direktiv znižani stroški pri proizvodnji novih materialov in odlaganju odpadkov.

7) Kako daleč smo s prenosom obeh direktiv v državah članicah?

Direktivi OEEO in ONS sta začeli veljati 13. februarja 2003. Rok, do katerega so ju države članice morale prenesti v nacionalno zakonodajo, je bil 13. avgust 2004.

Vse države članice, razen Francije, Malte, Poljske in Združenega kraljestva, so Komisiji že sporočile ukrepe, ki so jih izvedle za prenos Direktive OEEO.

V zvezi z Direktivo ONS so to storile vse države članice, razen Francije in Združenega kraljestva.

Komisija trenutno ocenjuje, ali sporočeni ukrepi omogočajo pravilen prenos obveznosti iz direktiv. Komisija bo po lastni presoji odločila, ali bo sprožila postopke za ugotavljanje kršitev proti tistim državam članicam, ki so direktivi prenesle nepravilno. Julija 2005 je že sprožila postopke za ugotavljanje kršitev proti osmim državam članicam, ki direktiv še niso prenesle.
Dodatne informacije o OEEO in NOS so na voljo na:

http://ec.europa.eu/environment/waste/weee_index.htm

Podrobnosti v zvezi z vzpostavljenimi sistemi v državah članicah so na voljo na primer na naslednjih spletnih straneh:
Belgijski sistem vračanja:

http://www.recupel.be v uporabi od 1. julija 2001.
Nizozemski sistem vračanja:

http://www.nvmp.nl v uporabi od 1. januarja 1999.
Švedski sistem vračanja:

http://www.el-kretsen.se/Index-e.htm v uporabi od 1. julija 2001.


[1] Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi [Uradni list L 3, 13.2.2003], kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/108/ES [Uradni list L 345, 31.12.2003].

[2] Direktiva 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi [Uradni list L 37, 13.2.22003].

[3] Ta sprememba Direktive 2003/108/ES [Uradni list L 345, 31.12.2003] se nanaša na financiranje OEEO za uporabnike, ki niso zasebna gospodinjstva. Za OEEO, dano v promet po letu 2005, morajo proizvajalci kriti stroške, nastale iz upravljanja opreme. Proizvajalci historičnih odpadkov bodo poravnali stroške v primeru, da so proizvod nadomestili z enakovrednim proizvodom ali proizvodom z isto namembnostjo. Kljub temu ukrepi vključujejo tudi možnost, da finančno odgovornost nosi uporabnik. Pri ostalih historičnih odpadkih prevzamejo financiranje uporabniki.
[4] Odločba 2004/249/ES.


Side Bar

Mon compte

Gérez vos recherches et notifications par email


Aidez-nous à améliorer ce site