Navigation path

Left navigation

Additional tools

IP/06/1356

Bruselj, 12. oktobra 2006

Stroški staranja prebivalstva: že danes moramo zmanjšati primanjkljaj in izvesti pokojninske reforme, če želimo našim otrokom zagotoviti vzdrzno zapuščino

Če uspe državam članicam srednjeročno doseči uravnotežen proračun, bi se lahko lažje spopadle z zastrašujočimi stroški pokojnin starajočega se prebivalstva. Če bi ta cilj dosegli, bi se povprečni dolg EU v razmerju do BDP z današnjih 63 % povečal na približno 80 % leta 2050, namesto skoraj 200 % s sedanjimi strategijami, kot je navedeno v Sporočilu Svetu in Parlamentu o dolgoročni vzdržnosti javnih financ v EU. Iz sporočila je razvidno, da so države članice z velikimi proračunskimi neravnovesji in predvidenimi obsežnimi povečanji izdatkov, povezanih s staranjem, bolj ogrožene kot druge. Vendar je spoprijemanje z vplivom staranja prebivalstva na proračun izziv politik za EU kot celoto. Rešitev je v zmanjševanju javnega dolga, večanju stopnje zaposlenosti in izboljšanju produktivnosti ter nadaljevanju reform pokojninskih sistemov, sistemov zdravstvenega varstva in sistemov dolgotrajne oskrbe.

„Če se večina držav članic ne bo resno lotila dezaktiviranja pokojninske tempirane bombe, jo bo razneslo v rokah naših otrok in vnukov, ki preprosto ne bodo zmožni nositi bremena. Problem je treba reševati z zmanjšanjem javnega primanjkljaja in dolga ter nadaljnjimi reformami pokojninskih sistemov, sistemov zdravstvenega varstva in sistemov dolgotrajne oskrbe. Nekaj napredka je že bilo, vendar ne dovolj, in obdobje naraščanja aktivnega prebivalstva in skupne stopnje zaposlenosti se hitro izteka,“ je izjavil komisar za gospodarske in monetarne zadeve Joaquín Almunia.

Zaradi upadanja stopnje rodnosti, upokojevanja ‚baby-boom‛ generacije in večanja pričakovane življenjske dobe bo prebivalstvo Evropske unije leta 2050 precej starejše, kar bo za javne finance nesprejemljivo breme, kot to kaže študija, ki sta jo februarja letos objavila Evropska komisija in Odbor za ekonomsko politiko[1].

Sporočilo, ki ga je danes sprejela Komisija, in spremljajoča študija o dolgoročni vzdržnosti javnih financ v EU kažeta, da so koristi zmanjševanja javnega primanjkljaja in dolga ter nadaljnjih strukturnih reform ogromne.

Vrzel v vzdržnosti, t.j. vrzel med strukturnim proračunskim položajem v letu 2005 in vzdržljivim proračunskim položajem, je v študiji ob ohranitvi trenutnih scenarijev ocenjena na približno 3,5 % BDP, tako v EU kot v euroobmočju. Z drugimi besedami, strukturni primanjkljaj v EU kot celoti je leta 2005 znašal približno 2 % BDP. Zapolniti vrzel bi pomenilo, da se ta primanjkljaj spremeni v strukturni presežek v višini približno 1,5 % BDP.

Če bi bili srednjeročni proračunski cilji[2] posameznih držav, uvedeni s prenovljenim Paktom stabilnosti in rasti, doseženi do leta 2010, bi se naraščanje javnega dolga zmanjšalo; z evropskega povprečja 63 % BDP v letu 2005 bi se povečal na približno 80 % BDP v letu 2050. V nasprotnem primeru in ob odsotnosti nadaljnjih reform pa naj bi dolg v razmerju do BDP leta 2050 dosegel skoraj 200 % BDP.

Študija prav tako kaže, da bi se vzdržnost proračuna občutno povečala, če bi bila rast stopnje zaposlenosti, zlasti starejših delavcev, večja od predvidene.

Prednosti solidnega javno finančnega stanja in reform

Nekatere države članice že imajo solidno javno finančno stanje, mnoge druge pa so v ta namen izvedle pokojninske in ostale reforme. Te države se lahko z večjo gotovostjo soočijo s prihodnostjo. Velika večina pa ima pred seboj še dolgo pot.

Na podlagi trenutnega finančnega stanja in predvidenega povečanja stroškov, povezanih s staranjem, lahko države EU razdelimo v tri skupine glede na dolgoročna tveganja za vzdržnost njihovih javnih financ:

  • države z visokim tveganjem (po abecednem vrstnem redu): Ciper, Češka, Grčija, Madžarska, Portugalska in Slovenija.
  • države s srednje visokim tveganjem: Belgija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Malta, Nemčija, Slovaška, Španija in Združeno kraljestvo.
  • države z nizkim tveganjem: Avstrija, Danska, Estonija, Finska, Latvija, Litva, Nizozemska, Poljska in Švedska.

Za prvo skupino je značilna izredno velika dolgoročna rast izdatkov, povezanih s staranjem, ki zahteva reforme. Poleg tega je nujno potrebna tudi uravnotezenje proračuna, saj ima večina teh držav velike primanjkljaje (zlasti Grčija, Madžarska in Portugalska in v nekoliko manjšem obsegu tudi Ciper in Češka).

Druga skupina vključuje države s precejšnjimi stroški, povezanimi s staranjem, v katerih so potrebne strukturne reforme (Španija, Irska in Luksemburg), države, ki morajo srednjeročno konsolidirati javne finance (Nemčija, Francija, Italija, Malta, Slovaška in Združeno kraljestvo), pri čemer mora Italija odločno začeti zmanjševati izredno visoko stopnjo dolga. Za Belgijo veljajo nekatere značilnosti iz obeh podskupin.

Države tretje skupine so v večini dosegle največ z ukrepi glede staranja. Vendar pa nizko tveganje ne pomeni, da tveganja, kar zadeva vzdržnost proračuna, ni.

Tridelna strategija

Za spopadanje z vplivi staranja na proračun je potrebna tridelna strategija.

Za začetek morajo države članice doseči in ohraniti solidno finančno stanje in hitreje zmanjševati javni dolg. Rezultat solidnega javno finančnega stanja so tudi nizke obrestne mere ter visoka in trdna gospodarska rast.

Nadalje morajo države članice povečati stopnjo zaposlenosti, zlasti žensk in starejših, ter povečati produktivnost dela. Leta 2005 je stopnja zaposlenosti v EU znašala 63,8 %, kar je sicer več od 62,4 % leta 2000[3], vendar še daleč od cilja 70 %, ki so si ga zadale države članice. Uspešno izvajanje ukrepov, ki povečujejo zaposlenost in izboljšujejo produktivnost, v skladu s cilji Lizbonske strategije, bi povečalo potencialne stopnje rasti in izboljšalo prihodnji življenjski standard ter prispevalo k vzdržnosti.

Kot tretje morajo vlade držav članic izvesti reforme pokojninskih sistemov, sistemov zdravstvenega varstva ter sistemov dolgotrajne oskrbe, da se zagotovi njihova uspešnost in ustreznost. V približno polovici držav članic so se z reformami zmanjšali vplivi staranja na proračun. Vendar pa bodo pokojninske reforme uspešne le, če jih bo spremljalo podaljšanje delovne dobe. To bi omogočilo tudi večje kopičenje pokojninskih pravic in imelo pozitiven vpliv na višino pokojnin v primerjavi s plačami v prihodnje; vendar bi bile za to morda potrebne še druge strukturne reforme.
Celotno poročilo je na voljo na spletni strani:

http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/european_economy/2006/ee0406sustainability_en.htm


[1] The impact of ageing on public expenditure : projections for the EU25 Member States on pensions, health care, long-term care, education and unemployment transfers (2004–2050) (glej IP/06/150)

http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/european_economy/2006/eespecialreport0106_en.htm

[2] Srednjeročni cilji za države z visokim dolgom in nizko rastjo so ravnotežje ali presežek, za države z majhnim dolgom in visokim potencialom rasti pa ravnotežje ali majhen primanjkljaj.

[3] Glej Sporočilo za javnost Eurostata št. STAT/118/2006 z dne 11. septembra 2006.


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website