Navigation path

Left navigation

Additional tools

Mediji in informacije

Sodišče Evropske unije

SPOROČILO ZA MEDIJE ŠT. 144/13

V Luxembourgu, 24. oktobra 2013

Sodbe v zadevah C-22/12 in C-277/12

Katarína Haasová proti Rastislavu Petríku in Blanki Holingovi in

Vitālijs Drozdovs proti Baltikums AAS

Če lahko družinski člani žrtve avtomobilske nesreče na podlagi nacionalne zakonodaje zahtevajo odškodnino za utrpljeno nepremoženjsko škodo, mora biti ta krita z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti

V takem primeru se najnižji znesek kritja, določen v pravu Unije za telesne poškodbe, uporabi tudi za nepremoženjsko škodo

Prva direktiva1 Unije o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti določa, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Čeprav države članice same določijo škodo, ki jo krije to zavarovanje, ter pogoje, pa Druga direktiva2, ki ureja to področje, določa, da je v primeru telesne poškodbe najnižji znesek kritja 1000000 EUR na oškodovanca ali 5000000 EUR na škodni dogodek, in to ne glede na število oškodovancev. Prav tako določa, da je v primeru materialne škode znesek kritja 1000000 EUR na škodni dogodek, in to ne glede na število oškodovancev.

Zadeva C-22/12

V. Haas je 7. avgusta 2008 na ozemlju Češke republike umrl v prometni nesreči, ki jo je povzročil R. Petrík, ki je vozil potniško vozilo v lasti B. Holingove.

Na Slovaškem registrirano vozilo B. Holingove, v katerem je sedel V. Haas, je trčilo s tovornjakom, registriranim v Češki republiki. M. Petríku, ki je povzročil to nesrečo, je bilo naloženo tudi, naj povrne povzročeno škodo, med drugim škodo, ki jo je zaradi nesreče utrpela K. Haasová, soproga žrtve. Vendar K. Haasová in njena hči od zavarovatelja B. Holingove zahtevata denarno odškodnino za škodo, povzročeno zaradi izgube moža oziroma očeta.

Predložitveno sodišče, ki odloča v sporu, pojasnjuje, da ima fizična oseba na podlagi češkega prava, ki se uporabi v tem primeru, pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve njenega dostojanstva. Vendar pa je, ob upoštevanju, da obvezno avtomobilsko zavarovanje na podlagi slovaškega prava o obveznem zavarovanju ne krije nepremoženjske škode, zavarovatelj B. Holingove zavrnil plačilo te odškodnine.

Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu, Slovaška) Sodišče sprašuje, ali mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zajemati odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo bližnjim osebam žrtev, umrlih v prometni nesreči.

Sodišče je v sodbi najprej odgovorilo, da je obveznost zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, povzročene tretjim osebam z motornim vozilom, ločena od obsega odškodnine za to škodo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca. Medtem ko je prva opredeljena in zagotovljena z zakonodajo Unije, drugo ureja predvsem nacionalno pravo.

Države članice v okviru svojih sistemov civilne odgovornosti načeloma prosto določajo zlasti škodo, ki jo povzročijo motorna vozila in jo je treba povrniti, obseg odškodnine za to škodo in osebe, ki so upravičene do navedene odškodnine. Vendar je Sodišče poudarilo, da je zaradi zmanjšanja obstoječih razlik med zakonodajami držav članic glede obsega obveznosti zavarovanja Unija na področju civilne odgovornosti določila obvezno kritje premoženjske škode in telesnih poškodb do nekaterih zneskov, določenih v Drugi direktivi. Države članice morajo torej določiti zneske kritja ter pogoje obveznega zavarovanja civilne odgovornosti, ob upoštevanju prava Unije.

Dalje je Sodišče pojasnilo, da pojem telesnih poškodb, katerih kritje je obvezno na podlagi Druge direktive, zajema kakršno koli škodo, ki izvira iz posega v osebno celovitost, kar vključuje tako telesno kot duševno trpljenje. Zato je med vrstami škode, ki jo je treba povrniti v skladu s pravom Unije, nepremoženjska škoda, katere povračilo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določa nacionalno pravo, ki se uporabi v sporu.

Nazadnje, Sodišče navaja, da varstvo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi Prve direktive, zajema katero koli osebo, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje o civilni odgovornosti upravičena do odškodnine za škodo, povzročeno z motornimi vozili. V skladu z navedbami slovaškega sodišča sta K. Haasová in njena hčerka na podlagi češkega prava upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi smrti zakonca oziroma očeta, torej bi morali biti upravičeni do varstva na podlagi te direktive.

Zadeva C-277/12

V Latviji je odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova zavarovanja za bolečine in duševno trpljenje zaradi smrti osebe, ki preživlja druge osebe, odvisne osebe ali zakonca, mogoče zahtevati od zavarovatelja osebe, odgovorne za nesrečo, vendar je znesek omejen na 100 LVL (približno 142 EUR) za vsakega vlagatelja zahtevka in za vsakega umrlega.

Starši V. Drozdovsa so 14. februarja 2006 umrli v prometni nesreči v Rigi (Latvija). V. Drozdovs, star šest let, je bil zato dodeljen v skrbništvo stari materi. Skrbnica je zavarovalnico osebe, ki je bila odgovorna za nesrečo, pozvala k plačilu odškodnine v znesku 200.000 LVL (približno 284.820 EUR) iz naslova nepremoženjske škode, ki jo je utrpel V. Drozdovs zaradi smrti staršev.

Augstākās tiesas Senāts (senat latvijskega vrhovnega sodišča), ki odloča v sporu med V. Drozdovsom in zavarovateljem, je na eni strani Sodišču postavilo isto vprašanje kot slovaško sodišče v zadevi Haasová, na drugi strani pa vprašalo, ali je v latvijskem pravu določen najvišji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpljeno zaradi avtomobilske nesreče, združljiv s pravom Unije.

V skladu s sodbo, izdano v zadevi Haasová, je Sodišče navedlo, da mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zajemati odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo bližnjim osebam oškodovancev, ki so umrli v prometni nesreči, če je ta odškodnina iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določena z nacionalnim pravom. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča bi moral biti V. Drozdovs na podlagi latvijske zakonodaje o civilni odgovornosti upravičen do varstva na podlagi Prve direktive.

Sodišče tudi ugotavlja, da če država članica zagotovi pravico do odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo za to specifično kategorijo škode, ki je posledica telesnih poškodb v smislu Druge direktive, ne more določiti maksimalnih zneskov jamstva, ki so nižji od minimalnih zneskov jamstva, določenih v tej direktivi. Direktiva namreč niti ne določa razlikovanja niti ne daje pooblastila zanj med vrstami škode, ki je krita, razen tistega, ki je ugotovljeno med telesnimi poškodbami in premoženjsko škodo.

OBVESTILO: S predlogom za sprejetje predhodne odločbe lahko sodišča držav članic v zvezi s sporom, o katerem odločajo, Sodišču predložijo vprašanja o razlagi prava Unije ali veljavnosti aktov Unije. Sodišče ne odloči o nacionalnem sporu. Zadevo reši nacionalno sodišče v skladu z odločbo Sodišča. Ta odločba je enako zavezujoča za druga nacionalna sodišča, ki obravnavajo podobno vprašanje.

Neuradni dokument za medije, ki ne zavezuje Sodišča.

Celotno besedilo sodb (C-22/12 in C-277/12) je objavljeno na spletni strani CURIA na dan razglasitve.

Kontaktna oseba: Ireneusz Kolowca (+352) 4303 2793

1 :

Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 10).

2 :

Druga Direktiva Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (85/5/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 3), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 (UL L 149, str. 14).


Side Bar

My account

Manage your searches and email notifications


Help us improve our website