Institucionalne zadeve

Evropska unija je edinstvena povezava. Njene članice so samostojne države, ki so nekatera bistvena področja svoje suverenosti združile na evropski ravni. Evropska unija ima tako kot države zakonodajno in izvršilno vejo oblasti ter neodvisno sodstvo.

Preberi vsePreberi vse

Pristojnosti institucij EU so opredeljene v ustanovnih pogodbah, ki so jih napisale in sprejele države članice. Na področjih, ki jih te pogodbe ne zajemajo, države članice samostojno odločajo.

Najpomembnejši pogodbi sta Rimska pogodba (1957), s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS), in Maastrichtska pogodba (Pogodba o Evropski uniji), ki je začela veljati leta 1993. Druge znane pogodbe so še Enotni evropski akt (1987), ki je postavil okvir za enotni evropski trg, Amsterdamska pogodba (1999) in Pogodba iz Nice (2003). Najnovejša je Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009 in je dopolnila nekatere prejšnje pogodbe.

Tolmači EU tolmačijo v vseh 23 uradnih jezikih.

Institucionalni trikotnik

Za oblikovanje politike in odločanje so v EU pristojne tri institucije:

Svet Evropske unije;
Evropska komisija;
Evropski parlament.

Četrta institucija, Evropski svet, določa politično usmeritev in prednostne naloge, vendar nima zakonodajne vloge.

Svet Evropske unije

Izmed treh institucij ima Svet največjo moč, saj je glavni organ odločanja. V njem države članice EU zastopajo resorni ministri, ki se srečajo večkrat na mesec. Svet ima zakonodajno funkcijo, ki si jo deli z Evropskim parlamentom, in izvršilno, ki si jo deli z Evropsko komisijo. Na ministrskih zasedanjih obravnavajo posamezno politično področje, denimo zunanje odnose, gospodarske in finančne zadeve, promet, energijo, kmetijstvo itd. Svet EU ponavadi imenujemo Svet ministrov ali samo Svet.

Svet večino odločitev sprejme z večinskim glasovanjem, o občutljivih vprašanjih, kot so obdavčitev, azil in priseljevanje ali zunanja in varnostna politika, pa odloča s soglasjem.

Stavba Evropskega parlamenta v Strasbourgu © Van Parys Media

Evropski parlament v Strasbourgu.

Evropska komisija

Evropska komisija je neodvisna od nacionalnih vlad in zastopa interese Unije kot celote. Ima dve glavni nalogi: predlaga politike in zakonodajo EU ter zagotavlja spoštovanje pogodb in predpisov EU. Zato jo včasih imenujemo tudi „varuhinja pogodb“.

Komisija je imenovana vsakih pet let, tako da je njen mandat skorajda usklajen z mandatom Evropskega parlamenta. Parlament tudi potrdi člane Komisije (vsaka država članica imenuje enega), preden začnejo delo.

Evropski parlament

Tudi Evropski parlament se je moral kot mnogo drugih parlamentov v preteklosti boriti za pravico, da postane zastopnik ljudstva. Državljani EU so ga prvič neposredno izvolili leta 1979. Na zadnjih evropskih parlamentarnih volitvah leta 2009 je bilo v petletni mandat izvoljenih 736 poslancev iz vseh 27 držav članic EU.

Glavna naloga Parlamenta je sprejemanje zakonodajnih aktov, ki jih predlaga Evropska komisija. Parlament lahko z izglasovanjem nezaupnice razreši Evropsko komisijo.

Evropski svet

Predsedniki držav in vlad članic EU se vsaj štirikrat letno srečajo v Evropskem svetu. Predsednik Evropskega sveta lahko po potrebi skliče dodatna srečanja. Evropski svet daje spodbudo in opredeljuje prednostne naloge politik. Odločitve ponavadi sprejema soglasno.

Evropski svet z izvoljenim predsednikom je postal institucija EU z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Uveljavljanje zakonodaje

Sodišče Evropske unije zagotavlja usklajeno razlago in uveljavljanje zakonov EU v vseh državah EU.

Sodišče razsoja tudi neposredno v pravnih sporih, v katere so vpletene države članice, institucije EU, podjetja ali posamezniki. Sodišče s sedežem v Luxembourgu sestavljajo sodniki iz vseh držav EU.

Druge institucije in organi

Evropska unija ima poleg štirih glavnih institucij še šest pomembnih organov s posebnimi nalogami:

Računsko sodišče preverja pravilnost izvrševanja proračuna EU, v katerega se stekajo sredstva evropskih davkoplačevalcev;
Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu upravlja evro in določa monetarno politiko EU;
Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, posvetovalna organa s sedežem v Bruslju, zastopata interesne skupine in lokalne skupnosti;
Evropska investicijska banka v Luxembourgu financira projekte v revnejših regijah EU ter pomaga malim in srednje velikim podjetjem;
Evropski varuh človekovih pravic preiskuje pritožbe državljanov, podjetij in drugih organov zoper delo institucij EU.