Evropska unija je imela v petdesetih letih prejšnjega stoletja šest držav članic, leta 2004 se je njihovo število povečalo na petindvajset in leta 2007 na sedemindvajset: Evropska unija lahko zdaj upravičeno trdi, da predstavlja celino. Med Atlantskim oceanom in Baltskim morjem je ponovno združila evropski zahodni in vzhodni del, ki ju je pred 60 leti ločila hladna vojna.
Evropska unija je odprta za vse evropske države, ki imajo demokratično ureditev, tržno gospodarstvo in upravne zmogljivosti za izpolnjevanje pravic in obveznosti, ki jih prinaša članstvo. Širitev torej ni dokončen proces.
EU je sprejela nove članice v zporednih širitvah. Uvedla je tudi enotni trg in enotno denarno enoto, svoje pristojnosti s področja ekonomske in socialne politike pa je razširila še na zunanjo in varnostno politiko. Z vsako širitvijo se je obogatila kulturna in jezikovna pestrost, ki je značilna za Evropsko unijo.
Širitev leta 2004 s 15 na 25 članic je bila največja v zgodovini Evropske unije. Začela se je s padcem komunizma, ki ga je simboliziral padec berlinskega zidu leta 1989. Tako je nastala nepričakovana in izjemna priložnost za širitev stabilnosti in blaginje, ki jo uživajo državljani EU, na srednjo in vzhodno Evropo.
Bolgarija in Romunija sta postali članici Evropske unije januarja 2007.
Romuni praznujejo priključitev Evropski uniji 1. januarja 2007.
Ena glavnih prednostnih nalog Evropske unije po širitvi je dvig življenjskega standarda v državah, ki so se pridružile leta 2004 (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija), ter v Bolgariji in Romuniji na raven EU.
Gospodarska rast v državah, ki so se pridružile leta 2004 in pozneje, je trenutno močnejša kot v preostalih članicah. Večji gospodarski razcvet pomeni nova delovna mesta za prebivalce novih članic in hkrati nove trge za blago in storitve iz drugih delov Evropske unije. Razlike v življenjskem standardu v Evropski uniji se manjšajo in BDP na prebivalca (standard blaginje) na Cipru in v Sloveniji se približuje povprečju EU.
Ena glavnih nalog vseh novih držav članic je prevzem odgovornosti za varnost njihovih vzhodnih meja, ki so zdaj postale zunanje meje Evropske unije. Varnost zunanjih meja je prvi pogoj za ohranitev odprtih notranjih meja v EU. Od konca leta 2007 lahko tudi državljani srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, ki so se pridružile EU leta 2004, potujejo brez potnega lista – ukinjene so še zadnje kontrole na mejah, ki jih je med vzhodom in zahodom Evrope zarezala hladna vojna.
Turčija je kandidatka za pristop k Evropski uniji.
Izkušnje prejšnjih širitev EU so pokazale, kako dobro poteka proces povezovanja. Toda velike spremembe rade zbujajo bojazni in širitev leta 2004 ni bila pri tem nikakršna izjema.
Voditelji EU so se zato junija 2006 dogovorili, da bodo pri prihodnjih širitvah Unije upoštevali zmožnost Unije za sprejem novih članic. Vendar to ne bo pogoj za članstvo.
V Pogodbi iz Maastrichta iz leta 1992 je (v členu 49) zapisano, da se lahko Evropski uniji pridruži vsaka država, ki izpolnjuje načela svobode, demokracije, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države.
Natančneje so to pojasnili voditelji vlad EU na zasedanju v Köbenhavnu leta 1993, ko so določili osnovne pogoje za članstvo. Nove države članice morajo ob pristopu imeti:
