Odločna diplomacija
EU zagotavlja tehnično pomoč na mejnem prehodu med Ukrajino in Moldavijo.
EU ima ključno vlogo v mednarodnih zadevah, ki obsegajo vse od globalnega segrevanja do spopadov na Bližnjem vzhodu. Skupna zunanja in varnostna politika EU temelji na „mehki“ sili, tj. uporabi diplomacije, ki se po potrebi opre na trgovinsko politiko, politiko pomoči in mirovne sile za reševanje sporov in dosego mednarodnega razumevanja.
EU je poslala mirovne misije na več kriznih žarišč po svetu. Avgusta 2008 je EU dosegla premirje v vojni med Gruzijo in Rusijo ter tja napotila svoje opazovalce za spremljanje razmer. Razseljenim osebam je poslala humanitarno pomoč in organizirala mednarodno donatorsko konferenco za pomoč Gruziji.
Evropska unija igra pomembno vlogo tudi na Balkanu, kjer financira projekte pomoči v sedmih državah za večjo stabilnost družb. Na Kosovo je decembra 2008 napotila 1 900 pripadnikov pravosodnih in policijskih sil za zagotavljanje javnega reda in miru.
Načini ukrepanja
Mirovne enote EU so prispele v Čad.
Evropska unija je v želji po večjem diplomatskem vplivu in prepoznavnosti ustanovila položaj visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko, ki usklajuje dejavnosti držav članic EU na področju zunanje politike. Visokemu predstavniku pomagata politični in vojaški odbor.
EU nima stalne vojske, ampak države članice pošiljajo posebne enote za ohranjanje miru, krizno upravljanje in humanitarne misije. Za hitrejši odziv je EU vzpostavila bojne skupine, od katerih ima vsaka približno 1 500 pripadnikov. Dve bojni skupini sta v stalni pripravljenosti.
Načela teh dejavnosti so zajeta v evropski varnostni in obrambni politiki (EVOP).
Zaščita na terenu
EU je prve vojaške misije izvedla na Balkanu. Leta 2005 je EU prevzela poveljstvo nad vojaškimi stabilizacijskimi silami v Bosni in Hercegovini. Sledile so kratke misije v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu.
Maja 2007 je EU poslala policijske enote na triletno misijo v Afganistan, v začetku leta 2008 pa je poslala evropsko vojaško enoto z več kot 3 000 vojaki na obmejna območja Čada in Srednjeafriške republike, kjer ščitijo begunce, razseljene med spopadi v sosednji regiji Darfur v Sudanu.
Decembra 2008 je Evropska unija začela svojo prvo pomorsko operacijo. Njena naloga je zaščititi ladje pred pirati ob obalah Somalije, zlasti tiste ladje, ki v državo dostavljajo pomoč v hrani.
Pomemben izziv
Načelo skupne zunanje in varnostne politike je bilo uradno sprejeto z Maastrichtsko pogodbo leta 1992. Države EU so se vselej zavedale potrebe po skupni zunanji politiki in sodelovanju v obrambnih zadevah. Vendar je bilo to težko doseči. Leta 1970 so države članice EU začele proces evropskega političnega sodelovanja, v katerem so skušale uskladiti svoja stališča glede vprašanj o zunanji politiki v Združenih narodih ter drugih mednarodnih institucijah. Glede posebej občutljivih zadev ali na področjih, kjer so imele posamezne države EU posebne interese, pa enoten nastop ni bil možen, saj je bilo takšno odločitev treba sprejeti soglasno.
Nastanek nove svetovne ureditve po padcu komunizma in rast mednarodnega terorizma sta države EU spodbudila k enotnejšemu nastopu na področju svetovnih zadev.
Pristojnost vlad
Za področje zunanje in varnostne politike EU so pristojne vlade članic EU, pri tem pa sodelujejo z Evropsko komisijo in nekoliko manj z Evropskim parlamentom. Bistvene odločitve sprejemajo s soglasjem.
Zaradi omejitev pri postopku odločanja je EU uvedla več prožnosti pri glasovanju v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko: vlade se lahko vzdržijo glasovanja, uporabijo lahko glasovanje z večino ali pa se večina držav odloči za samostojno ukrepanje. Soglasje pa je še vedno potrebno za odločitve o vojaških in obrambnih ukrepih.
