You are here:

Zunanja in varnostna politika

Zunanja in varnostna politika, ki smo jo postopoma razvijali skozi desetletja, Evropski uniji omogoča, da v svetovnih zadevah nastopa in ukrepa enotno. 28 držav članic EU ima tako zaradi skupnega nastopa večjo težo, kot če bi vsaka posamezna vodila svojo politiko.

Lizbonska pogodba iz leta 2009 je še okrepila skupno zunanjo in varnostno politiko EU, saj je uvedla:

Mir in varnost

Naloge skupne zunanje in varnostne politike EU:

  • ohranjati mir in varnost v svetu,
  • spodbujati mednarodno sodelovanje,
  • razvijati in utrjevati
    • demokracijo
    • pravno državo
    • človekove pravice in temeljne svoboščine.

Diplomacija in partnerstvo

EU ima pomembno vlogo pri reševanju vprašanj od iranskega jedrskega programa in stabilizacije razmer v Somaliji in državah Afriškega roga do boja proti podnebnim spremembam. Skupna zunanja in varnostna politika EU, ki je namenjena reševanju sporov in spodbujanju mednarodnega dogovarjanja, temelji na diplomaciji; pri tem se EU pogosto opira tudi na trgovinsko politiko, humanitarno pomoč ter varnostno in obrambno politiko.

EU je največja donatorka sredstev za financiranje razvoja, kar ji daje edinstven položaj v sodelovanju z državami v razvoju.

Že zaradi svoje demografske in gospodarske teže je zveza 28 držav pomembna svetovna sila. Je največja trgovska sila na svetu in imetnica druge najpomembnejše svetovne valute, evra. Njena moč pa se s sprejemanjem skupnega zunanjepolitičnega stališča še krepi.

Evropska unija sodeluje z vsemi najpomembnejšimi državami v svetu, tudi z državami v vzponu. Zavzema se za sodelovanje, ki temelji na vzajemnih interesih in koristih. EU se redno udeležuje srečanj na vrhu z Indijo, Japonsko, Kanado, Kitajsko, Rusijo in Združenimi državami Amerike. Mednarodno sodelovanje obsega številna področja, denimo:

  • izobraževanje,
  • okolje,
  • varnost in obrambo,
  • boj proti kriminalu,
  • varovanje človekovih pravic.

Mirovne misije

EU je poslala mirovne misije na več kriznih žarišč po svetu. Avgusta 2008 je pomagala doseči premirje med Gruzijo in Rusijo ter tja napotila svoje opazovalce (opazovalna misija EU v Gruziji Seznam prevodov predhodne povezave   English (en) ). Razseljenim osebam je poslala tudi humanitarno pomoč.

Na Kosovo je poslala policijske in pravosodne sile za zagotavljanje javnega reda in miru (EULEX Kosovo Seznam prevodov predhodne povezave   English (en) ).

Načini posredovanja

EU nima stalne vojske, pač pa države članice v okviru skupne zunanje in obrambne politike zagotavljajo posebne enote za:

  • skupne operacije razoroževanja,
  • humanitarne in reševalne naloge,
  • vojaško svetovanje in pomoč,
  • preprečevanje sporov in ohranjanje miru,
  • krizno upravljanje, vključno z ukrepi za vzpostavljanje miru in stabilizacijo razmer po koncu spora.

EU je od leta 2003 izvedla okoli 30 civilnih misij in vojaških operacij na treh celinah. Operacije so bile namenjene:

  • mirnemu urejanju razmer po cunamiju v Indoneziji,
  • zaščiti beguncev v Maliju in Centralnoafriški republiki,
  • boju proti piratom ob obali Somalije in Afriškega roga.

Unija ima pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti.

Od januarja 2007 ima EU za izvajanje operacij hitrega posredovanja na voljo dve bojni skupini, od katerih ima vsaka približno 1 500 pripadnikov. Po potrebi lahko obe skupini uporabi skoraj istočasno. Odločitev o posredovanju evropskih bojnih skupin sprejmejo ministri držav EU na zasedanju Sveta EU.

Tesnejše vezi s sosednjimi državami: evropska sosedska politika

Unija v okviru evropske sosedske politike ureja odnose s 16 južnimi in vzhodnimi sosedami.

Južne države: Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Palestina (to poimenovanje ne pomeni priznanja Palestine kot države in ne vpliva na stališče o priznanju Palestine kot države), Sirija in Tunizija.

Vzhodne države: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija in Ukrajina.

Politika je namenjena krepitvi odnosov EU s sosednjimi državami in ponuja:

  • politično povezovanje
  • gospodarsko povezovanje
  • večjo mobilnost za prebivalce.

S širitvijo je EU dobila številne nove sosede v vzhodni Evropi in južnem Kavkazu. Varnost, stabilnost in blaginja v teh državah čedalje bolj vplivajo na razmere v EU. Vzhodno partnerstvo je bilo vzpostavljeno leta 2009 kot skupna pobuda za poglobitev sodelovanja med EU in šestimi vzhodnoevropskimi državami. Tesnejše sodelovanje med EU in vzhodnoevropskimi partnerskimi državami – Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino – je ključni vidik zunanjih odnosov Unije.

Po vstaji v arabskem svetu je EU prenovila sosedsko politiko in še bolj podprla partnerske države pri izvajanju reform za krepitev demokracije, pravne države in človekovih pravic. Z njo želi spodbuditi vključujoč gospodarski razvoj v teh državah in okrepiti partnerstvo z različnimi skupinami in organizacijami ter odnose z vladami.

Podpora Evropske unije je namenjena tudi sosednjim državam, ki jih ogrožajo spori in krize. EU je največja darovalka pomoči za žrtve vojne v Siriji in je od leta 2011 prispevala že več kot 3,2 milijarde evrov sredstev. Prav tako si prizadeva zagotoviti pomoč Libiji, ki se spopada z negotovimi političnimi in varnostnimi razmerami.

EU še naprej podpira različne mednarodne pobude za mir na Bližnjem vzhodu. Zagovarja rešitev v obliki soobstoja dveh držav – palestinske države in Izraela, zato skupaj z OZN, ZDA in Rusijo (t.i. četverica) spodbuja obe strani k dogovoru. Za dosego miroljubne rešitve spora tesno sodeluje tudi z drugimi regionalnimi partneji.

Iranski jedrski program je še naprej eno najbolj perečih mednarodnih vprašanj. Novembra 2013 je bil dosežen prelomni sporazum z mednarodno skupnostjo, ki je pomenil prvi korak k rešitvi tega vprašanja. Dogovor je pomenil priznanje Uniji za njeno vodilno vlogo pri vodenju mirovnih pogovorov v imenu mednarodne skupnosti.

Azija in Latinska Amerika

Evropska unija krepi odnose z regionalnimi skupinami držav v Aziji in Latinski Ameriki. Okrepljena partnerstva s hitro razvijajočimi se azijskimi državami spodbujajo gospodarske, politične, socialne in kulturne odnose. EU tudi spodbuja regionalno povezovanje na obeh celinah.

Zahodni Balkan

Države Zahodnega Balkana se zavzemajo za članstvo v Evropski uniji.

Država Status
Hrvaška 28. država članica EU od julija 2013
Črna gora, Srbija Pogajanja za članstvo v EU
Makedonija Komisija predlagala začetek pogajanj za članstvo
Albanija Svet je sprejel vlogo Albanije za pristop in ji dodelil status države kandidatke
Bosna in Hercegovina, Kosovo Morebitni državi kandidatki

Čeprav je Kosovo leta 2008 razglasilo neodvisnost od Srbije, ostaja njegov položaj v mednarodni skupnosti nejasen. Obe strani sta aprila 2013 po posredovanju EU dosegli prelomni sporazum. To je bil dokaz odločnosti predsednikov vlade obeh držav in nekdanje visoke predstavnice EU Catherine Ashton, da normalizirajo odnose med državama. EU je s tem tudi pokazala svojo zavezanost k spravi na Zahodnem Balkanu.

Vodenje zunanje politike EU

Najvišji organ odločanja v EU je Evropski svet, v katerem sedijo voditelji držav in vlad vseh 28 držav članic. Svet se sestane štirikrat na leto, na svojih zasedanjih pa opredeli glavna načela in politične smernice.

Naloga visoke predstavnice je zagotoviti doslednejše izvajanje zunanje in varnostne politike EU. Visoka predstavnica vodi mesečne sestanke Sveta za zunanje zadeve, ki ga sestavljajo zunanji ministri vseh 28 držav članic EU. Udeležuje se tudi zasedanj Evropskega sveta in poroča o zunanjepolitičnih vprašanjih.

Z večino odločitev v zvezi z zunanjo in varnostno politiko se morajo strinjati vse države EU.

Visoki predstavnici pri delu pomaga služba za zunanje delovanje, ki deluje kot diplomatska služba EU. Ima več kot 139 predstavništev in pisarn po celem svetu, ki spodbujajo in varujejo evropske vrednote in interese.