Pravno obvestilo | Piškotki | O portalu EUROPA | Išči | Kontakt
Lizbonska pogodbaPreskočite vrstico z izbiro jezika (tipka za bližnjico=2)
EUROPA > Lizbonska pogodba > Na kratko o Lizbonski pogodbi > Demokratičnejša in preglednejša Evropa
Evropa gre v 21. stoletjeEvropa gre v 21. stoletje

Demokratičnejša in preglednejša Evropa

Delovanje Evropske unije urejajo tri demokratična načela: načelo demokratične enakopravnosti, reprezentativne demokracije in participativne demokracije.

Lizbonska pogodba poudarja načelo demokratične enakopravnosti, tj. enakopravnosti državljanov pred institucijami, utrjuje reprezentativno demokracijo, saj poveča pomen Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, ter uveljavlja participativno demokracijo z novimi mehanizmi medsebojnega sodelovanja državljanov in institucij, denimo z državljansko pobudo.

Z Lizbonsko pogodbo je jasnejše tudi razmerje med državami članicami in Evropsko unijo.

Večja vloga Evropskega parlamenta

Poslanci Evropskega parlamenta zastopajo državljane držav članic, izvolimo pa jih neposredno na splošnih evropskih volitvah vsakih pet let. Z vsako pogodbo se moč in pooblastila Evropskega parlamenta širijo. Tudi Lizbonska pogodba nadaljuje to tradicijo, saj Evropskemu parlamentu daje večja pooblastila pri sprejemanju zakonodaje, proračuna in mednarodnih sporazumov.

Kar zadeva zakonodajo, se z Lizbonsko pogodbo postopek soodločanja (preimenovan v „običajni zakonodajni postopek“) razširi na nova področja. Natančneje, Evropski parlament postaja kot zakonodajalec enakovreden Evropskemu svetu na določenih zakonodajnih področjih, o katerih doslej ni odločal ali je sodeloval samo v posvetovanju. Naj navedemo nekatera: zakonito priseljevanje, sodelovanje pravosodnih organov (Eurojust, preprečevanje kriminala, usklajevanje kazenskopravnih norm, kršitve in sankcije), sodelovanje policijskih organov (Europol) ali določene določbe skupne trgovinske ali skupne kmetijske politike. Evropski parlament tako zdaj odloča skoraj o vseh zakonodajnih zadevah.

Kar zadeva proračun, se z Lizbonsko pogodbo nadaljuje uveljavljena praksa večletnega finančnega okvira, ki ga mora potrditi Evropski parlament. Lizbonska pogodba tudi določa, da Evropski parlament in Svet skupaj odločita o vseh odhodkih, in tako ukinja razlikovanje med t.i. obveznimi odhodki (npr. neposredne kmetijske pomoči) in t.i. neobveznimi odhodki. Obe instituciji dobita tako enakovredno vlogo pri potrjevanju proračuna Evropske unije.

Lizbonska pogodba prav tako določa, da mora Evropski parlament dati soglasje k mednarodnim sporazumom o vseh zadevah, ki sodijo v običajni zakonodajni postopek.

Večja vloga nacionalnih parlamentov

Lizbonska pogodba priznava in utrjuje vlogo nacionalnih parlamentov, ki so ob upoštevanju vloge evropskih institucij bolj vpeti v delo Evropske unije. Z novo določbo so jasno navedene pravice in obveznosti nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, bodisi pri obveščanju parlamentov, nadzoru nad izvajanjem načela subsidiarnosti, mehanizmih ocenjevanja na področju svobode, varnosti in pravice ali reviziji pogodb.

Novost Lizbonske pogodbe je predvsem nadzor nad izvajanjem načela subsidiarnosti. Po načelu subsidiarnosti lahko Evropska unija ukrepa samo v primeru, da so ukrepi na evropski ravni učinkovitejši od ukrepov na nacionalni ravni, z izjemo področij, ki sodijo v njeno izključno pristojnost. Če bo katerikoli nacionalni parlament menil, da kak predlog ni v skladu s tem načelom, bo sledil naslednji dvodelni postopek:

  • če bo tretjina nacionalnih parlamentov menila, da predlog ni v skladu z načelom subsidiarnosti, bo morala Komisija ponovno preučiti svoj predlog in se odločiti, ali ga bo obdržala, spremenila ali umaknila;
  • če bo tretjina nacionalnih parlamentov menila, da predlog ni v skladu z načelom subsidiarnosti, bo morala Komisija ponovno preučiti svoj predlog in se odločiti, ali ga bo obdržala, spremenila ali umaknila; Komisija bo morala predložiti svoje razloge, Evropski parlament in Svet pa bosta odločila, ali bosta začela zakonodajni postopek ali ne.

Preglednost Ministrskega sveta

Nacionalni parlamenti in državljani lahko odslej neposredno spremljajo odločitve, ki jih sprejmejo predstavniki držav članic v Svetu, saj so vse razprave Sveta o zakonodajnih zadevah javne.

Več participativne demokracije

Evropskim državljanom že zdaj cela vrsta instrumentov omogoča obveščenost in sodelovanje v politiki Skupnosti. Zdaj lahko uporabijo še državljansko pobudo. S to novo pravico lahko milijon državljanov iz več držav članic pozove Komisijo, naj pripravi predlog na področju, ki sodi v pristojnost Evropske unije. Praktični načini izvajanja državljanske pobude bodo natančneje zakonsko določeni, ko bo začela veljati nova pogodba.

Lizbonska pogodba poudarja tudi pomen posvetovanja in dialoga z združenji, civilno družbo, socialnimi partnerji, verskimi in nekonfesionalnimi organizacijami.

Razmerje med Evropsko unijo in državami članicami

Lizbonska pogodba za vsako posamezno področje dejavnosti natančno opredeli, katera institucija Evropske unije ali držav članic je zanj pristojna. Odgovori skratka na vprašanje, ki si ga državljani radi zastavljajo, namreč „kdo kaj dela“. Pogodba razvršča pristojnosti v tri splošne sklope:

  • Izključne pristojnosti: samo Evropska unija je pooblaščena za sprejemanje zakonodajnih aktov na področju carinske unije, skupne trgovinske politike in konkurence.
  • Podporni, koordinacijski ali dopolnilni ukrepi: Evropska unija lahko zgolj podpre ukrep držav članic (npr. s finančno podporo) na področju kulture, izobraževanja in industrije.
  • Deljene pristojnosti zajemajo npr. področje okolja, prometa in varstva potrošnikov. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti so Evropska unija in države članice skupaj pristojne za sprejemanje zakonodajnih aktov.

Vsaka država članica sama odloča o svojem članstvu v Evropski uniji. Lizbonska pogodba vsebuje klavzulo o prostovoljnem izstopu in tako priznava državam članicam pravico, da lahko kadarkoli izstopijo iz Evropske unije.

Pravno obvestilo | Piškotki | O portalu EUROPA | Išči | Kontakt | Na vrh