kazniva dejanja, za katera je po pravu države prosilke in zaprošene države zagrožena najvišja kazen odvzema prostosti (več kot eno leto) ali strožja kazen;
dejanje poskusa ali udeležbe pri storitvi takega kaznivega dejanja.

Če zaprošena država dovoli izročitev za kaznivo dejanje, za katerega se lahko zahteva izročitev, izročitev dovoli tudi za vsa druga kazniva dejanja, navedena v zaprosilu, če se kaznujejo z odvzemom prostosti do enega leta in so izpolnjeni vsi ostali pogoji za izročitev.

Zaprosila za izročitev

Država prosilka zaprosila za izročitev in spremljajoče listine pošlje po diplomatski poti. Za listine ni potrebno nadaljnje overjanje, če imajo potrdilo ali pečat ministrstva za pravosodje države prosilke ali ministrstva države prosilke, pristojnega za zunanje zadeve.
Država prosilka lahko zaprosila za začasni odvzem prostosti pošilja neposredno med ministrstvi za pravosodje namesto po diplomatski poti. Ta zaprosila se lahko pošiljajo tudi prek Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol). Če država prosilka zahteva izročitev osebe, ki ji je že začasno odvzeta prostost v zaprošeni državi, lahko država prosilka vloži zaprosilo neposredno veleposlaništvu zaprošene države na svojem ozemlju.
Če zaprošena država meni, da podatki, poslani z zaprosilom za izročitev, ne zadostujejo za njegovo izvršitev, lahko od države prosilke zahteva, da ji pošlje dodatne podatke. Dodatni podatki se lahko zahtevajo in pošiljajo neposredno med pravosodnimi ministrstvi.

Postopki izročitve

Zaprošena država lahko državi prosilki zaradi pregona začasno preda osebo, ki je v postopku ali prestaja kazen.
Če več držav zaprosi za izročitev iste osebe zaradi istega ali različnih kaznivih dejanj, izvršilna oblast zaprošene države odloči, kateri državi jo bo izročila. Če ZDA pošljejo zaprosilo za izročitev osebe, za katere predajo se je zaprosilo tudi na podlagi evropskega naloga za prijetje, zaradi istega ali različnih kaznivih dejanj, pristojni organ zaprošene države EU odloči, kateri državi jo bo izročil.
Če ZDA zaprosilo za izročitev naslovijo na državo EU, ki ima vzpostavljena pravila, s katerimi svoje državljane ščiti pred izročitvijo, in zaprosilo zadeva državljana druge države EU, mora izvršitveni sodni organ državo EU, katere državljan je zadevna oseba, obvestiti o tem in po potrebi osebo predati tej državi na podlagi evropskega naloga za prijetje v skladu s sodbo Sodišča v zadevi C-182/15, Petruhhin.
Člen 18 PDEU in člen 21 PDEU se morata razlagati v smislu, da mora država EU, v katero se je preselil državljan EU, ki je državljan druge države EU, če prejme zaprosilo za izročitev države zunaj EU, s katero je prva država EU sklenila sporazum o izročitvi, obvestiti državo EU, katere državljan je zadevna oseba, in ji, če ta državo zahteva, predati državljana v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ, je ima ta država EU v skladu s svojim nacionalnim pravom sodno pristojnost za pregon te osebe zaradi kaznivih dejanj, ki jih je storila zunaj njenega nacionalnega ozemlja.
Če država EU prejme zaprosilo države zunaj EU za izročitev državljana druge države EU, mora prva država EU preveriti, da izročitev ne posega v pravice iz člena 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zaradi tega je Sodišče v svoji sodbi v zadevi C-191/16, Pisciotti, pojasnilo: „V primeru, v katerem je bil državljan EU, v zvezi s katerim je bilo v okviru Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA izdano zaprosilo za izročitev v ZDA, zaradi morebitne izvršitve tega zaprosila prijet v državi članici, ki ni država, katere državljan je, je treba člena 18 in 21 PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zaprošena država EU na podlagi ustavnopravne določbe razlikuje med svojimi državljani in državljani drugih držav EU ter da to izročitev odobri, medtem ko izročitve svojih državljanov ne dovoljuje, če je pristojnim organom države EU, katere državljan je ta državljan EU, omogočila, da v okviru evropskega naloga za prijetje zahtevajo njegovo predajo, in če zadnjenavedena država EU ni sprejela nobenega ukrepa v zvezi s tem.“
Nadalje je Sodišče v sodbi v zadevi C-247/17, Raugevicius, odločilo: „Člena 18 in 21 PDEU je treba razlagati tako, da mora, kadar država zunaj EU vloži prošnjo za izročitev državljana EU, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja, ne za namen kazenskega pregona, ampak za namen izvršitve kazni zapora, zaprošena država EU, katere nacionalno pravo prepoveduje izročitev lastnih državljanov izven EU za namen izvršitve kazni in določa možnost, da se takšna v tujini izrečena kazen prestaja na njenem ozemlju, temu državljanu EU zagotoviti, če stalno prebiva na njenem ozemlju, da bo glede izročitve enako obravnavan kot njeni lastni državljani.“
Zaprošena država lahko uporabi skrajšane postopke izročitve, torej izroči osebo kakor hitro je to mogoče in brez nadaljnjih formalnosti, če zadevna oseba pristane na predajo.
Države EU lahko dovolijo tranzit preko njihovega ozemlja za osebo, ki jo tretja država preda državi EU ali jo država EU preda tretji državi. Zaprosilo za tranzit se lahko pošlje po diplomatski poti ali neposredno med ministrstvom za pravosodje ZDA in ministrstvom za pravosodje države EU ali prek Interpola. Dovoljenje ni potrebno pri uporabi zračnega prevoza, če na ozemlju tranzitne države ni predviden postanek. Če pride do nepredvidenega postanka, lahko zadevna država zahteva zaprosilo za tranzit.
Zaprošena država lahko dovoli izročitev za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana smrtna kazen po pravu države prosilke, po pravu zaprošene države pa ne, pod pogojem, da:
- smrtna kazen ne bo izrečena;
- smrtna kazen, če bo izrečena, ne bo izvršena.
Sklep 2009/933/SZVP razširja ozemeljsko uporabo Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA na Nizozemske Antile in Arubo.

ZAČETEK VELJAVNOSTI

Sporazum je začel veljati 1. februarja 2010.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

Medsebojna pravna pomoč in izročitev (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENTI

Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (UL L 181, 19.7.2003, str. 27–33).

Sklep Sveta 2009/820/SZVP z dne 23. oktobra 2009 o sklenitvi Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike ter Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike v imenu Evropske unije (UL L 291, 7.11.2009, str. 40–41).

Sklep Sveta 2003/516/ES z dne 6. junija 2003 o podpisu sporazumov med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o izročitvi in medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (UL L 181, 19.7.2003, str. 25–26).

POVEZANI DOKUMENTI

Sklep Sveta (EU) 2018/933/SZVP z dne 30. novembra 2009 o razširitvi ozemeljske uporabe Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike v imenu Evropske unije (UL L 325, 11.12.2009, str. 4–5).

Informacije o datumu začetka veljavnosti Sporazuma o izročitvi in Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (UL L 323, 10.12.2009, str. 11).

Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Izjave nekaterih držav članic k sprejetju okvirnega sklepa (UL L 190, 18.7.2002, str. 1–20).

Nadaljnje spremembe sklepa 2002/584/PNZ so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Zadnja posodobitev 05.12.2019

Na vrh