Odstranjevanje praznih baterij

 

POVZETEK:

Direktiva 2006/66/ES o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

• Prepoveduje dajanje na trg nekaterih baterij (ali akumulatorjev)* z vsebnostjo živega srebra ali kadmija nad določeno mejno vrednostjo.
• Spodbuja visoko stopnjo zbiranja in recikliranja odpadnih baterij ter izboljšano okoljsko učinkovitost vseh subjektov, udeleženih v življenjskem ciklu baterij, zlasti pri recikliranju in odstranjevanju.
• Cilj direktive je zmanjšati količino nevarnih snovi, zlasti živega srebra, kadmija in svinca, ki se odvržejo v okolje; to naj bi dosegli z zmanjšanjem uporabe teh snovi v baterijah ter z obdelavo in ponovno uporabo teh snovi.

KLJUČNE TOČKE

• Direktiva se uporablja za vse vrste baterij, razen tistih, ki se uporabljajo za zagotavljanje varnosti držav EU ali za vojaške namene, ali tistih, ki se uporabljajo v opremi, namenjeni za uporabo v vesolju. Direktiva torej pokriva širši nabor proizvodov kot Direktiva 91/157/EGS, ki je veljala samo za baterije, ki so vsebovale živo srebro, svinec ali kadmij, „za gumbaste celice“ pa ne, in jo razveljavlja.
• V zvezi z vsebnostjo živega srebra direktiva prepoveduje baterije, vgrajene v naprave ali ne, ki vsebujejo več kot 0,0005 % živega srebra glede na celotno maso. Gumbaste celice, ki vsebujejo največ 2 % živega srebra glede na celotno maso, so izvzete iz te prepovedi do oktobra 2015 (v primeru gumbastih celic za slušne aparate pa bo izjemo ponovno pregledala Evropska komisija).
• V zvezi z vsebnostjo kadmija so prepovedane prenosne baterije, vključno s tistimi, vgrajenimi v naprave, ki vsebujejo več kot 0,002 % kadmija glede na celotno maso (izjema so prenosne baterije, namenjeni za varnostne in alarmne sisteme ter medicinsko opremo). Do 31. decembra 2016 je bila ta prepoved izvzeta za prenosne baterije za brezžično električno orodje, kar je industriji recikliranja in potrošnikom v celotni verigi proizvoda omogočilo, da se ustrezno prilagodijo primernim nadomestnim tehnologijam.
• Da bi države EU zagotovile visoke stopnje recikliranja praznih baterij, morajo sprejeti vse potrebne ukrepe (vključno z instrumenti gospodarske politike), da spodbudijo in v čim večji meri zagotovijo ločeno zbiranje ter preprečijo, da bi odpadne baterije odstranjevali med nesortirane komunalne odpadke. Poskrbeti morajo za ureditev, ki bo končnim uporabnikom omogočala, da odvržejo prazne baterije na zbirnem mestu v svoji okolici ali da jih brezplačno ponovno prevzamejo distributerji. Države EU so morale do 26. septembra 2012 doseči vsaj 25-odstotno stopnjo zbiranja ter do 26. septembra 2016 45-odstotno stopnjo zbiranja.
• V skladu z Direktivo 2006/66/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/56/EU, je treba zagotoviti, da se baterije odstranijo hitro in varno. Zato se vsem napravam, v katere so vgrajene baterije, priložijo navodila, ki prikazujejo način varnega odstranjevanja, bodisi da to lahko stori končni uporabnik ali neodvisni usposobljeni strokovnjak.
• Države EU morajo zagotoviti tudi, da se vse zbrane baterije obdelajo in reciklirajo z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij. Pridobivanje energije ne velja za postopek recikliranja.
• Obdelava obsega najmanj odstranitev vseh tekočin in kislin. Baterije se obdelajo in skladiščijo (tudi začasno) na površini z neprepustnimi tlemi in primernim prekritjem za varovanje pred vremenskimi vplivi ali v ustreznih zabojnikih. Direktiva določa tudi obveznosti glede učinkovitosti postopkov recikliranja baterij v odvisnosti od njihove kemijske sestave.
• Države EU lahko odpadne prenosne baterije, ki vsebujejo kadmij, živo srebro ali svinec, odstranijo z odlaganjem na odlagališčih ali s podzemnim skladiščenjem, kadar ni na voljo nobenega gospodarsko upravičenega končnega trga ali ko podrobna ocena okoljskih, gospodarskih in družbenih vplivov kaže, da recikliranje ni najboljša rešitev. Poleg tega je prepovedano odlagati odpadne industrijske in avtomobilske baterije na odlagališča ali jih sežigati. Vendar pa lahko ostanke vseh baterij, ki so bile obdelane in reciklirane, zavržemo na odlagališčih ali s sežigom.
• Obdelava in recikliranje se lahko izvedeta zunaj zadevne države EU ali zunaj EU, pod pogojem, da se upošteva Uredbo (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov (glej povzetek).
• Proizvajalci (ali tretje osebe, ki delujejo v njihovem imenu) morajo kriti neto stroške zbiranja, obdelave in recikliranja industrijskih, avtomobilskih in prenosnih baterij. Proizvajalci prenosnih baterij morajo financirati stroške, ki izhajajo iz kampanj javnega obveščanja o zbiranju, obdelavi in recikliranju vseh odpadnih prenosnih baterij. Iz te obveznosti so lahko izvzeti mali proizvajalci, če to ne ovira pravilnega delovanja sistemov zbiranja in recikliranja. Vsi proizvajalci baterij se morajo registrirati.
• Končni uporabniki morajo biti obveščeni o različnih vidikih in na različne načine:
  • o potencialnih učinkih snovi, uporabljenih v baterijah, na okolje in zdravje ljudi, ter o razpoložljivih sistemih zbiranja in recikliranja, in sicer preko informacijskih kampanj ali neposredno pri distributerjih;
  • o zmogljivosti vseh prenosnih in avtomobilskih baterij ter o vsebnosti kemikalij nad dovoljeno mejno ravnjo v vidni, čitljivi in neizbrisni obliki na samih baterijah, akumulatorjih in baterijskih sklopih;
  • o pomembnosti zagotavljanja ločenega zbiranja baterij z uporabo znaka s prečrtanim izvlečnim zabojnikom za odpadke.
• Države EU morajo Komisiji poročati o izvajanju direktive in ukrepih, ki so jih sprejele za spodbujanje razvojnih dosežkov, ki se nanašajo na vpliv baterij na okolje (vključno z novimi tehnologijami recikliranja in obdelave). Nekateri vidiki direktive so bili pregledani leta 2013 (glej Direktivo o spremembi 2013/56/EU).

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

• Direktiva 2006/66/ES se uporablja od 26. septembra 2006, države EU pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do 26. septembra 2008.
• Direktiva o spremembi 2013/56/EU se uporablja od 30. decembra 2013, države EU pa so jo morale v nacionalno pravo prenesti do 1. julija 2015.

OZADJE

• Na trg EU vsako leto pride več sto tisoč ton industrijskih in prenosnih baterij. V njih se uporabljajo različne kovine, od živega srebra, svinca in kadmija, do niklja, bakra, cinka, mangana in litija.
• Odstranjevanje odpadkov iz teh proizvodov onesnažuje ozračje (v primeru sežiganja) ter kontaminira tla in vodo (v primeru odlaganja na odlagališčih ali pod zemljo). Z ustreznimi pravili bo mogoče zmanjšati okoljsko onesnaževanje zaradi tovrstnih odpadkov. Poleg tega recikliranje teh odpadkov omogoča ponovno uporabo na tisoče ton kovin, vključno s plemenitimi kovinami, kot so nikelj, kobalt in srebro.
• Več informacij je na voljo na strani:
  • Baterije in akumulatorji (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS (UL L 266), 26.9.2006, str. 1–14).

Nadaljnje spremembe Direktive 2006/66/ES so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Odločba Komisije 2008/763/ES z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi skupne metodologije za izračun letne prodaje prenosnih baterij in akumulatorjev končnim uporabnikom v skladu z Direktivo 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 262, 1.10.2008, str. 39).

Zadnja posodobitev 09.06.2020