RSS
Abecedno kazalo
Spletna stran je na voljo v 23 jezikih
Na voljo so novi jeziki:  BG - CS - ET - GA - LV - LT - HU - MT - PL - RO - SK - SL

We are migrating the content of this website during the first semester of 2014 into the new EUR-Lex web-portal. We apologise if some content is out of date before the migration. We will publish all updates and corrections in the new version of the portal.

Do you have any questions? Contact us.


Kjotski protokol o spremembi podnebja

Kjotski protokol dopolnjuje o Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in je eden izmed najpomembnejših mednarodnih pravnih instrumentov za spopadanje s podnebnimi spremembami. Z njim so se industrijske države zavezale, da bodo zmanjšale emisije določenih toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje ozračja. Skupne emisije industrijskih držav naj bi v letih 2008–2012 zmanjšale za najmanj 5 % v primerjavi z letom 1990.

AKT

Odločba 2002/358/ES Sveta z dne 25. aprila 2002 o odobritvi Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v imenu Evropske skupnosti in skupnega izpolnjevanja iz njega izhajajočih obveznosti.

POVZETEK

4. februarja 1991 je Svet pooblastil Komisijo, da se je v imenu Evropske skupnosti udeležila pogajanj o Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bila nato sprejeta 9. maja 1992 v New Yorku. Evropska skupnost je Okvirno konvencijo ratificirala s sklepom 94/69/ES dne 15. decembra 1993. Okvirna konvencija je v Skupnosti začela veljati 21. marca 1994.

Okvirna konvencija je zelo pripomogla k uveljavljanju načel mednarodnega soočanja s podnebnimi spremembami. Zlasti je pomembno, da določa načelo „skupnih, toda različnih odgovornosti“. Poleg tega je precej prispevala k temu, da se je po vsem svetu okrepilo javno zavedanje o problemih, povezanih s podnebnimi spremembami. Vendar pa konvencija ne vsebuje podrobnih in številčnih podatkov o obvezi vsake posamezne države za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

Zato so države podpisnice konvencije na svoji prvi konferenci marca 1995 v Berlinu sklenile, da se bodo pogajale o protokolu glede ukrepov zmanjševanja emisij v industrializiranih državah po letu 2000. Po dolgotrajnem delu je bil Kjotski protokol sprejet 11. decembra 1997 v Kjotu.

Evropska skupnost je protokol podpisala 29. aprila 1998. Decembra 2001 so na zasedanju Evropskega sveta v Laeknu podkrepili voljo Unije, da bo Kjotski protokol v Evropi stopil v veljavo še pred svetovnim vrhom o trajnostnem razvoju v Johannesburgu (od 26. avgusta do 4. septembra 2002). Da bi ta cilj dosegli, so s tem Sklepom sprejeli Protokol v imenu Skupnosti. Države članice so se zavezale, da bodo predložile svoje listine o ratifikaciji hkrati s Skupnostjo in če bo le možno, še pred 1. junijem 2002.

Priloga II tega Sklepa vsebuje obveze omejevanja in zmanjševanja emisij, glede katerih so se Skupnost in države članice sporazumele za prvo ciljno obdobje (2008–2012).

Vsebina protokola

Kjotski protokol obravnava emisije naslednjih šestih toplogrednih plinov:

  • ogljikov dioksid (CO2),
  • metan (CH4),
  • didušikov oksid (N2O),
  • fluorirani ogljikovodiki (HFC),
  • perfluorirani ogljikovodiki (PFC),
  • žveplov heksafluorid (SF6).

Predstavlja pomemben korak naprej v boju proti globalnemu segrevanju, saj vsebuje obvezujoče, količinsko opredeljene cilje za omejevanje in zmanjševanje toplogrednih plinov.

Na splošno so se države podpisnice Okvirne konvencije (torej industrijske države), navedene v prilogi II, skupaj zavezale, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale svoje emisije za najmanj 5 % v primerjavi z emisijami leta 1990. Priloga B vsebuje količinsko določene zaveze držav podpisnic.

Države, ki so bile članice Evropske unije že pred letom 2004, morajo v letih 2008–2012 svoje celotne emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 8 %. Države članice, ki so k EU pristopile po tem datumu, se zavezujejo, da bodo znižale emisije za 8 %, z izjemo Poljske in Madžarske (6 %) in tudi Malte in Cipra, ki nista navedena na seznamih v Prilogi I okvirne konvencije.

Za obdobje pred letom 2008 so se podpisnice zavezale, da bodo najkasneje do leta 2005 dosegle napredek pri izpolnjevanju svojih obvez, ki ga bodo lahko tudi dokazale.

Tiste podpisnice, ki to želijo, lahko uporabljajo svoje vrednosti iz leta 1995 kot referenčne vrednosti za emisije HFC, PFC in SF6.

Za doseganje teh ciljev protokol predlaga vrsto ukrepov:

  • poostritev ali uvedba nacionalnih politik za zmanjšanje emisij (izboljšanje energetske učinkovitosti, spodbujanje trajnostnih oblik kmetijstva, razvoj obnovljivih virov energije itd.),
  • sodelovanje z drugimi državami pogodbenicami (izmenjava izkušenj ali informacij, koordinacija nacionalnih politik s pomočjo emisijskih dovoljenj, skupno izvajanje, mehanizem čistega razvoja).

Države podpisnice so uvedle nacionalni sistem ocenjevanja emisij človeškega izvora in vseh po ponorih odstranjenih toplogrednih plinov (ki jih ne nadzira Montrealski protokol) najkasneje eno leto pred začetkom prvega ciljnega obdobja.

Preverjanje obvez za drugo ciljno obdobje je bilo predvideno še pred letom 2005.

31. maja 2002 je Evropska unija ratificirala Kjotski protokol. Veljati je začel 16. februarja 2005, potem ko ga je ratificirala Rusija. Mnoge industrijske države niso pripravljene ratificirati Protokola, med njimi tudi Združene države in Avstralija.

REFERENCE

AktZačetek veljavnostiRok prenosa v državah članicahUradni list

Sklep 2002/358/ES

2.5.2002

-

UL L 130, 15.5.2002

POVEZANI AKTI

2006/944/ES: Odločba Komisije z dne 14. decembra 2006 o določitvi ravni emisij, ki se dodelijo Skupnosti in vsaki od njenih držav članic v okviru Kjotskega protokola v skladu z Odločbo Sveta 2002/358/ES [Uradni list št. L 358 z dne 16. 12. 2010].
Spremenjena z:
2010/778/EU : Sklep Komisije z dne 15. decembra 2010 [Uradni list št. L 332 z dne 16. 12. 2010].

Zadnja posodobitev: 04.04.2011
Pravno obvestilo | O spletišču | Išči | Kontakt | Na vrh