RSS
Abecedno kazalo
Spletna stran je na voljo v 23 jezikih
Na voljo so novi jeziki:  BG - CS - ET - GA - LV - LT - HU - MT - PL - RO - SK - SL

We are migrating the content of this website during the first semester of 2014 into the new EUR-Lex web-portal. We apologise if some content is out of date before the migration. We will publish all updates and corrections in the new version of the portal.

Do you have any questions? Contact us.


Pristopni postopek nove države članice

Postopek širitve Evropske unije (EU) ima zgodovinsko funkcijo: spremeniti evropski kontinent v prostor miru, stabilnosti in blagostanja. EU je postopno izvajala proces vodenja držav kandidatk k pristopu in jim pomagala pri pripravah na obveznosti, ki jih bodo imele kot države članice, zlasti v procesu prehoda, reform ter izvajanja prava in politik EU.

POVZETEK

Vsaka evropska država, ki želi pristopiti k Evropski uniji (EU) mora spoštovati skupne vrednote EU, opredeljene v drugem členu Pogodbe o Evropski uniji (PEU): spoštovanje človeškega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, spoštovanje človekovih pravic, pravne države in pravic oseb, ki pripadajo manjšinam. Poleg tega se zavzema za spodbujanje teh vrednot znotraj EU glede na tretje države.

Izvedbena pravila za pristop v EU so navedena v 49. členu PEU. Na prvi stopnji država, ki želi pristopiti, predloži Svetu svojo kandidaturo. O tej kandidature so obveščeni Evropski parlament in nacionalni parlamenti. Svet se nato posvetuje s Komisijo in da zadevo v potrditev Evropskemu parlamentu, ki sprejme odločitev z večino svojih članov. V primeru potrditve se Svet izreče o pristopu, ko doseže soglasje.

Pristopni pogoji in prilagoditve pogodb in institucij, ki jih zahteva ta pristop, so predmet sporazuma med državami članicami in državo kandidatko. Ta sporazum ali pristopno pogodbo morajo ratificirati vse države pogodbenice.

Pristopni postopek

O vsaki vlogi za pristop Komisija izda svoje mnenje, Svet pa sprejme odločitev, ki državi vlagateljici dodeli status države kandidatke. Ta status ne pomeni nujno takojšnjega začetka pristopnih pogajanj. Za ta namen mora država kandidatka izpolnjevati določeno število pogojev.

Država mora izpolnjevati merila upravičenosti, ki jih je Evropski svet opredelil leta 1993 v Kobenhavnu in dopolnil leta 1995 v Madridu. To so:

  • politična merila: stabilnost institucij mora jamčiti za demokracijo, pravno državo, človekove pravice in spoštovanje ter varovanje manjšin,
  • gospodarska merila: obstoj vitalnega tržnega gospodarstva, sposobnost kljubovati pritiskom konkurence in tržnim silam znotraj EU,
  • sposobnost prevzeti obveznosti države članice, ki izvirajo iz prava in politik EU (ali pravnega reda Skupnosti), vključno s pristopom k ciljem politične, gospodarske in monetarne unije.

Država kandidatka mora oblikovati tudi pogoje svoje integracije, tako da prilagaja svoje upravne strukture.

Države zahodnega Balkana morajo doseči zadovoljive rezultate v okviru procesa stabilizacije in povezovanja (zlasti glede trgovine), preden EU lahko preuči njihove morebitne vloge za pristop.

Absorpcijska sposobnost EU (ali sposobnost integracije) je še ena temeljna prvina. EU mora biti sposobna sprejeti nove članice in obenem poglabljati integracijo ob zagotavljanju delovanja svojih institucij in politik. Kar zadeva nove članice, morajo biti dobro pripravljene na svoj novi status države članice. Širitev mora imeti podporo tudi javnega mnenja tako v državah članicah kot v državah kandidatkah.

Ko država kandidatka izpolnjuje ta merila, se lahko začnejo pristopna pogajanja. Evropski svet odloča o možnosti za začetek pogajanj na osnovi mnenja Komisije.

Pristopna pogajanja predstavljajo temelj za pristopni proces. Nanašajo se na sprejemanje, izvajanje in uporabo pravnega reda Skupnosti v državah kandidatkah. Njihov cilj je pomagati državam kandidatkam, da se po izvedenem pristopu pripravijo na svoje obveznosti držav članic. Pogajanja se vodijo za vsako državo članico posebej na osnovi njene lastne uspešnosti; stopnja pripravljenosti se lahko torej od ene do druge države kandidatke spreminja.

Potek pristopnih pogajanj temelji na pogajalskem okviru, ki ga je oblikoval Svet na predlog Komisije. Pri načrtovanju pogajanj upošteva stanje in značilnosti vsake države kandidatke. Pogajalski okvir zadeva:

  • načela in postopke pogajanj,
  • točke pogajanj, ko so finančni vidiki, začasna odstopanja ali varovalni ukrepi na posebnih področjih pravnega reda (kot so prost pretok oseb, strukturne politike ali kmetijstvo),
  • politične in gospodarske reforme,
  • izid pogajanj, ki ostaja odprt,
  • cilj, v tem primeru pristop.

Pogajanja se nanašajo na sprejemanje pravnega reda Skupnosti. Začnejo se s pripravljalno fazo ali analitičnim pregledom pravnega reda („screeningom“), ki ga vodi Komisija. Namen tega pregleda je oceniti stopnjo pripravljenosti države kandidatke, jo seznaniti s pravnim redom in opredeliti poglavja, ki jih je treba odpirati na osnovi referenčnih meril ali meril uspešnosti („benchmarks“). Ta referenčna merila zadevajo bistvene pripravljalne stopnje za prihodnje prilagajanje in spoštovanje pogodbenih obveznosti pridružitvenih sporazumov, povezanih s pravnim redom. Svet soglasno odloča o referenčnih merilih ali o odprtju poglavja na osnovi priporočil Komisije.

Pogajanja potekajo v okviru dvostranskih medvladnih konferenc, na katerih sodelujejo države članice EU in država kandidatka.

Pogajanja se zaprejo, ko država kandidatka izpolni referenčna merila („benchmarks”), opredeljena za zaprtje poglavja (na primer: zakonodajna merila, upravni in sodni primeri, vidiki dejanskega izvajanja pravnega reda, vitalno tržno gospodarstvo za gospodarska poglavja). Država mora sprejeti tudi osnutek skupnega stališča EU, ki ga pripravi Komisija in soglasno sprejme Svet. Vseeno pa je zaprta poglavja mogoče ponovno odpreti v primeru, da države kandidatke ne izpolnjujejo več zahtevanih pogojev.

Pristopna pogajanja je mogoče ustaviti v primeru resne in dolgotrajne kršitve načel, na katerih temelji EU. Komisija lahko v tem primeru na lastno pobudo ali na zahtevo tretjine držav članic priporoči ustavitev pogajanj in pogoje za njihovo obnovitev. Svet s kvalificirano večino sprejme priporočila po posvetovanju z zadevno državo kandidatko.

Ko so pogajanja za vsa poglavja zaprta, se pristopni postopek zaključi. Pristop se izvede s podpisom sporazuma, pristopne pogodbe, med državami članicami in državo kandidatko. Vendar pa o zaključku procesa soglasno odloča Svet po sprejetju mnenja Komisije in usklajenega mnenja Evropskega parlamenta. Pristopna pogodba zadeva:

  • izid pristopnih pogajanj, pristopne pogoje in varovalne ali prehodne ukrepe za področja, za katera je potrebno dodatno poglobljeno delo,
  • prilagajanje institucij in pogodb, porazdelitev glasov pri volitvah Sveta in Evropskega parlamenta, število evropskih poslancev, članov Odbora regij itd.,
  • datum pristopa.

Pristopno pogodbo morajo ratificirati vse države članice in bodoča država članica. Država kandidatka je odslej država pristopnica in pod budnim očesom Komisije nadaljuje pristopni proces s prilagajanjem področij, na katerih je treba doseči napredek.

Instrumenti pristopnega procesa

Predpristopna strategija se opredeli posebej za vsak pristopni proces in za vsako državo kandidatko. Ta strategija predvideva instrumente (navedene spodaj), ki bodo podpirali države kandidatke pri njihovih pripravah.

Dvostranski sporazumi, sklenjeni med EU in posamezno državo članico, služijo kot okvir za dialog in pogajanja. Tu gre na primer za pridružitveni sporazum in sporazum o carinski uniji s Turčijo, pa tudi sporazume o stabilizaciji in povezovanju držav zahodnega Balkana.

Politični in gospodarski dialogi potekajo med EU in vsako državo članico z namenom utrditve procesa. Izidi se vključijo v pristopna pogajanja.

Partnerstva za pristop tvorijo posamezen okvir za vsako državo kandidatko. Partnerstva podrobno določajo:

  • kratkoročne in srednjeročne prednostne zahteve po reformah na temelju kobenhavnskih meril,
  • prednostne naloge krepitve institucij in infrastruktur,
  • referenčni okvir finančne pomoči, ki jo zagotavljajo evropski skladi.

Partnerstva za pristop predvidevajo državne programe za prevzem pravnega reda, te oblikuje vsaka država kandidatka sama. V njih je časovni razpored izvajanja prednostnih nalog, ki jih je opredelilo partnerstvo za pristop, pa tudi tem nalogam dodeljeni človeški in finančni viri.

Državam kandidatkam je omogočeno sodelovanje v programih, agencijah in odborih EU. Država kandidatka vloži svoj finančni prispevek; na tej osnovi je mogoče del financiranja zagotoviti s predpristopno finančno pomočjo. Vseeno pa imajo države kandidatke v programih, v katerih sodelujejo, le status opazovalca in so prisotne na sejah odborov pri obravnavanju teh programov le takrat, ko jih to zadeva (izobraževanje, usposabljanje, mladina, okolje, zdravje, ipd.). Njihovo sodelovanje v agencija se spreminja glede na agencijo od popolnega do delnega sodelovanja.

Ocenjevanje Komisije („monitoring“) se začne z vlogo za pristop in se nadaljuje vse do takrat, ko država kandidatka dejansko pristopi k EU.

To ocenjevanje je predmet letnih poročil, v katerih Komisija oceni sposobnost držav kandidatk, da prevzamejo svoje obveznosti držav članic. Poročila se nanašajo na podrobno ovrednotenje kobenhavnskih meril, vključno z vrednotenjem vsakega posameznega poglavja, kar zadeva sprejetje in izvajanje pravnega reda Skupnosti.

Na rednejši osnovi je Komisija v podporo svoji letni oceni uvedla postopek spremljanja poteka pristopnih pogajanj. Ta postopek temelji na pogajalskem okviru in oceni prilagajanje držav kandidatk pravnemu redu in njegovo izvajanje. Ta ocena je redno objavljena v njenih poročilih o spremljanju stanja.

Dialog s civilno družbo ima za cilj povezati civilne družbe EU in države kandidatke s pristopnim procesom, da bi se okrepilo medsebojno razumevanje in poznavanje.

Predpristopna finančna pomoč se uporablja za:

  • reforme institucij in vzpostavljanje potrebnih infrastruktur za prilagajanje pravnemu redu in njegovo uporabo,
  • regionalno in čezmejno sodelovanje,
  • regionalni razvoj,
  • priprave za sodelovanje v strukturnih skladih EU.

Predpristopna pomoč in predpristopni proces sta medsebojno odvisna. Prav zato mora biti ta pomoč prilagojena napredku, ki so ga uresničile države kandidatke, in opredelitvi novih prednostnih nalog.

V obdobju 2007–2013 Instrument za predpristopno pomoč (IPA) predstavlja predpristopno pomoč v korist držav kandidatk in tudi potencialnih držav kandidatk zahodnega Balkana.

Poleg tega lahko države kandidatke uporabijo sofinanciranje mednarodnih finančnih institucij, s katerimi je Komisija podpisala sporazume. Ti sporazumi omogočajo ne le krepitve sodelovanja med temi institucijami, ampak tudi boljše kanaliziranje posojil in sredstev, ki služijo predpristopnemu procesu. Pomembno vlogo ima tudi Evropska investicijska banka (EIB) (DE) (EN) (FR) kot pooblaščena finančna institucija EU.

Ozadje

EU je od svoje ustanovitve l. 1957 doživela pet širitev. Sprva jo je sestavljalo šest držav ustanoviteljic, zdaj pa šteje sedemindvajset držav članic.

Širitvi v letih 2004 in 2007 sta se od prejšnjih razlikovali po številu pristopnih držav kot tudi po izzivih, ki jih je predstavljal pristop teh držav. Tako politično kot gospodarsko stanje večine teh držav je dejansko zahtevalo več priprav, poleg tega se je na njihov sprejem morala pripraviti tudi sama EU, zaradi česar se je proces širitve še poglobil.

Zadnja posodobitev: 16.03.2010
Pravno obvestilo | O spletišču | Išči | Kontakt | Na vrh