RSS
Abecedno kazalo
Spletna stran je na voljo v 23 jezikih
Na voljo so novi jeziki:  BG - CS - ET - GA - LV - LT - HU - MT - PL - RO - SK - SL

We are migrating the content of this website during the first semester of 2014 into the new EUR-Lex web-portal. We apologise if some content is out of date before the migration. We will publish all updates and corrections in the new version of the portal.

Do you have any questions? Contact us.


Mehanizem lastnih sredstev

Vprašanje lastnih sredstev je zelo pomembno v političnem smislu: izvor sredstev je odločilnega pomena za razmerje med državljani, državami članicami in institucijami Skupnosti, obenem pa predpostavlja tudi vprašanje finančne avtonomije Skupnosti. Razprava o lastnih sredstvih za Skupnost je povezana s splošno razpravo o prihodnosti evropske integracije, v kateri se soočata vizija federalizma in vizija medvladnega dogovarjanja.

Zaradi odločitve iz leta 1970 se Evropske skupnosti razlikujejo od ostalih mednarodnih organizacij, pri katerih financiranje temelji na prispevkih držav članic.

Na poti k finančni avtonomiji EU: od nacionalnih prispevkov do sistema lastnih sredstev

Za financiranje Evropske gospodarske skupnosti je Rimska pogodba z dne 25. marca 1957 predvidela tranzicijsko obdobje za nacionalne prispevke pred prehodom na sistem lastnih sredstev. Načelo lastnih sredstev je bilo torej zapisano že v 201. členu pogodbe: „Brez vpliva na druge prihodke se proračun v celoti financira iz lastnih sredstev“. Lastna sredstva lahko opredelimo kot sredstva financiranja, ki so lastna in neodvisna od držav članic. Gre za prihodke, ki se za vedno dodelijo Skupnosti za financiranje proračuna in do katerih ima Skupnost pravico, ne da bi morali nacionalni organi o tem naknadno sprejeti sklep. Države članice se s tem zavezujejo, da bodo Skupnosti dale na razpolago sredstva za njen proračun.

Prvi poskus prenosa „dejanskih“ lastnih sredstev, torej sredstev skupnostnih politik v obliki carinskih dajatev in kmetijskih prelevmanov (carinska unija in skupna kmetijska politika), je leta 1965 propadel zaradi nasprotovanja Francije, kar je pripeljalo do luksemburškega kompromisa. Tranzicijsko obdobje, ki naj bi Skupnosti pred prehodom leta 1966 zagotavljalo določeno mero neodvisnosti, ni bilo upoštevano. Sklep o tem prehodu so sprejeli voditelji držav ali vlad na haaškem vrhu leta 1969 z željo, da bi po težavnem obdobju Skupnosti dali nov impulz. Nato je Svet sprejel sklep, s katerim je (v skladu s Pogodbo o združitvi z dne 8. aprila 1965) Skupnostim dodelil lastna sredstva za kritje vseh njihovih izdatkov. Tako je sklep z dne 21. aprila 1970 uvedel prehod z nacionalnih prispevkov, ki so bili za države članice razlog za izvajanje nadzora nad politikami Skupnosti, k avtonomnemu financiranju s „tradicionalnimi“ lastnimi sredstvi (kmetijski prelevmani, carinske dajatve) in s prihodki, ki temeljijo na davku na dodano vrednost, DDV.

Izvor lastnih sredstev

Tradicionalna lastna sredstva (TLS) so „dejanska“ lastna sredstva, saj gre za prihodke iz skupnostnih politik in ne za prihodke, ki jih prispevajo države članice ter se jih obračunava kot nacionalne prispevke. Danes lastna sredstva izvirajo iz carinskih dajatev, kmetijskih dajatev, dajatev za sladkor, iz deleža usklajene davčne osnove davka na dodano vrednost (DDV) ter deleža bruto nacionalnega dohodka (BND).

  • Carinske dajatve se zaračunavajo na zunanjih mejah pri uvozu. Skupna carinska tarifa je bila uvedena leta 1968, dve leti prej kot načrtovano. Carinske dajatve je Rimska pogodba določila kot prihodke, ki so dodeljeni Evropski gospodarski skupnosti (EGS) za financiranje njenih izdatkov. Carine Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) od leta 1988 naprej veljajo za sestavni del teh prihodkov.
  • Prihodki iz kmetijskega sektorja: Najpomembnejši prihodki iz te kategorije so kmetijske dajatve, ki so se sprva imenovale kmetijski prelevmani. Uvedene so bile leta 1962 in s sklepom z dne 21. aprila 1970 prenesene na Skupnost. Sprva je šlo za dajatve, ki so se spreminjale glede na cene na svetovnem in evropskem trgu. Odkar so se v pravni red Skupnosti prenesli večstranski trgovinski dogovori (urugvajski krog, aprila 1994), ni več razlike med kmetijskimi in carinskimi dajatvami. Kmetijske dajatve so enostavno uvozne dajatve za kmetijske proizvode tretjih držav.

Poleg teh dajatev so tu še prispevki za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa. Za razliko od uvoznih dajatev za kmetijske proizvode gre pri teh prelevmanih za dajatve proizvajalcev sladkorja znotraj Skupnosti. V skladu s sklepom o lastnih virih, ki velja od leta 2000, lahko države članice obdržijo 25 % zneska tradicionalnih lastnih sredstev za kritje stroškov zbiranja.

  • Davek na dodano vrednost (DDV). Lastna sredstva iz DDV-ja so bila s sklepom uvedena 21. aprila 1970, ker tradicionalna lastna sredstva ne bi zadostovala za financiranje proračuna Skupnosti. Ker je harmonizacija DDV zahtevala dodatne časovne zaostanke, je bil ta kompleksen vir financiranja prvič uporabljen šele leta 1980. Izračuna se z uporabo enotne stopnje na enotno določeni osnovi za odmero DDV. V letih od 1988 do 1994 je bila ta osnova za odmero omejena na 55 % bruto nacionalnega proizvoda (BNP) držav članic. Po letu 1995 pa je bila ta meja določena kot 50 % BNP za države članice, katerih BNP na prebivalca je manjši od 90 % povprečja Skupnosti. V letih od 1995 do 1999 se je ta omejitev postopoma razširjala in zdaj velja za vse države članice.

S sklepom leta 1970 je bil najvišji delež za prevzete obveznosti omejen na 1 % določene osnove za odmero. Z drugim sklepom o lastnih sredstvih z dne 7. maja 1985 se je najvišja meja povišala na 1,4 % s 1. januarjem 1986, datumom pristopa Španije in Portugalske. To povišanje naj bi prispevalo k financiranju stroškov širitve. Vendar pa je četrti sklep o lastnih sredstvih z dne 31. oktobra 1994 predvideval postopno vrnitev k omejitvi na 1 % v letih med 1995 in 1999, predvsem zaradi njene pravičnosti. Danes veljavni sklep o lastnih sredstvih iz leta 2000 je navsezadnje omejil najvišji delež za prevzete obveznosti na 0,5 % harmonizirane in limitirane osnove z DDV.

  • Bruto nacionalni dohodek (BND). Svet je leta 1988 uvedel četrti vir prihodkov, ki je tedaj imel za osnovo bruto nacionalni dohodek (BND), in ki naj bi nadomestil DDV kot sredstvo zagotavljanja proračunskega ravnotežja. S tem sklepom z dne 24. junija 1988 nje bila določena tudi zgornja meja celotnih lastnih sredstev kot odstotek BNP, ki je leta 1988 znašal 1,14 %, leta 1999 pa 1,27 %. Danes veljavni sklep o lastnih sredstvih je razširil uporabo Evropskega sistema integriranih gospodarskih računov iz leta 1995 (ESA 95) na področje proračuna EU. V sistemu ESA 95 je namesto pojma bruto nacionalnega proizvoda (BNP) uporabljen pojem bruto nacionalnega dohodka (BND). V novem sklepu je torej BNP nadomestil BND, kadar se nanaša na lastna sredstva. Da pa bi znesek finančnih sredstev, ki so Skupnostim na razpolago, ostal nespremenjen, je morala biti temu prilagojena zgornja meja, določena kot odstotek BND celotne EU. Nova zgornja meja znaša 1,24 % BND Evropske unije.

Sredstva na osnovi BND se obračunajo z uporabo stopnje, določene v letnem proračunskem postopku, na osnovi za odmero, ki ustreza vsoti bruto nacionalnih dohodkov po tržnih cenah. Dohodek se izračuna kot razlika med izdatki in vsoto vseh drugih proračunskih sredstev. Gre za vir sredstev „ključnega“ pomena, saj ne financira le večine proračuna, ampak določa tudi limitirano osnovo za DDV, razporeditev financiranja popravka za Združeno kraljestvo in zgornjo mejo za celotni znesek lastnih sredstev, ki jih Skupnost lahko prejme.

Države članice Uniji dajo na razpolago lastna sredstva, tako da jih vsak mesec nakažejo na „račun za lastna sredstva“, ki ga Komisija običajno odpre pri nacionalni centralni banki. Tradicionalna lastna sredstva se nakazujejo mesečno, hkrati s zbiranjem teh sredstev. Lastna sredstva iz DDV in prihodki na osnovi BND se dajo na voljo Komisiji na prvi delovni dan vsakega meseca v višini dvanajstine zneska, izračunanega v proračunu. Zaradi posebnih potreb v zvezi s plačevanjem kmetijskih izdatkov lahko Komisija države članice zaprosi, naj sredstva iz DDV in/ali BND v prvem četrtletju nakažejo en ali dva meseca prej.

Drugi prihodki. Proračun se ne financira samo z lastnimi sredstvi, ampak tudi z davki na plače zaposlenih v organih EU in odbitki od teh plač, bančne obresti, prispevki tretjih držav za določene programe Skupnosti (npr. na področju raziskav), vračili neizkoriščenih finančnih pomoči Skupnosti, zamudnimi obrestmi in ostanki iz bilanc prejšnjih let.

Izjema za Združeno kraljestvo

Na Evropskem svetu v Fontainebleauju leta 1984 je bila sprejeta odločitev o popravku za Združeno kraljestvo. S tem mehanizmom je Združeno kraljestvo upravičeno do popravka v višini 0,66 % svojega negativnega neto salda. Financiranje popravka v dobro Združenega kraljestva se razdeli na druge države članice v skladu z njihovim deležem BND, z izjemo Nemčije, Avstrije, Nizozemske in Švedske, katerih deleži se zmanjšajo za tri četrtine. Ta vsota se razdeli na dvaindvajset ostalih držav članic.

Zadnja posodobitev: 04.09.2007

Glejte tudi

Če želite izvedeti več o lastnih sredstvih, vas vabimo, da obiščete naslednje spletne strani:

  • Generalni direktorat za PRORAČUN (DE) (EN) (FR)
Pravno obvestilo | O spletišču | Išči | Kontakt | Na vrh