Jezikovna različnost

EU temelji na načelu različnosti kultur, običajev in prepričanj. Sem sodijo tudi jeziki.

To je naravno za celino, kjer se govori toliko jezikov. Samo uradni jeziki držav Evropske unije spadajo v tri jezikovne skupine: indoevropejsko, ugrofinsko in semitsko. V primerjavi z drugimi celinami je to še pravzaprav malo. Jezikovna različnost je postala vidnejša, ker imajo ljudje več stikov s tujci kot kdaj koli prej. Vedno več je priložnosti za sporazumevanje v tujem jeziku, pa naj gre za študentske izmenjave, priseljevanje, poslovanje na vedno bolj povezanem evropskem trgu, turizem ali preprosto za globalizacijo.

Člen 22 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije iz leta 2000 določa, da mora EU spoštovati jezikovno različnost, člen 21 pa prepoveduje diskriminacijo na podlagi jezika. Spoštovanje jezikovne različnosti je skupaj s spoštovanjem posameznika, odprtostjo do drugih kultur in strpnostjo do drugih temeljna vrednota Evropske unije. To načelo se uporablja za 23 uradnih jezikov EU, pa tudi za mnoge regionalne in manjšinske jezike, ki jih govorijo le manjši deleži prebivalstva. Zato EU ni talilni lonec, ki zmanjšuje razlike, ampak prostor, v katerem je različnost vrlina.

Tudi v Lizbonski pogodbi, ki so jo voditelji držav članic EU podpisali decembra 2007, je zapisano, da EU spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno različnost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine.

Več o politiki jezikovnega usposabljanja EU.