Sodišče Evropske unije

Sodišče je pristojno za razlago prava EU in s tem zagotavlja njegovo enako uporabo v vseh državah EU. Pristojno je tudi za reševanje pravnih sporov med državami članicami in institucijami EU. Na Sodišče se lahko obrnejo tudi podjetja, organizacije in posamezniki, če menijo, da je določena institucija EU kršila njihove pravice.

Sestava

Sodišče Evropske unije sestavlja po en sodnik iz vsake države članice EU.

Sodišču pomaga devet generalnih pravobranilcev. Njihova naloga je podati pravno mnenje o zadevah, predloženih Sodišču. Njihovo delo mora biti javno in nepristransko.

Sodnike in generalne pravobranilce imenujejo države članice EU za obdobje šest let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Da bi Sodišče Evropske unije uspešneje reševalo številne predložene zadeve in zaradi boljše pravne zaščite državljanov, je EU ustanovila Splošno sodišče, ki je pristojno za obravnavo tožb fizičnih oseb, podjetij in nekaterih organizacij ter zadev, povezanih s konkurenčnim pravom.

Sodišče za uslužbence Evropske unije razsoja v sporih med Evropsko unijo in njenimi uslužbenci.

Vrste postopkov

Sodišče odloča o zadevah, ki se mu predložijo. Najpogosteje odloča po petih različnih postopkih:

  1. predhodno odločanje – sodišče države članice se obrne na Sodišče Evropske unije s prošnjo za razjasnitev določenega vidika prava EU,
  2. tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – postopek zoper državo članico zaradi neizpolnjevanja prava EU,
  3. ničnostna tožba – vloži se zoper predpis EU, za katerega se meni, da krši pogodbe in temeljne pravice EU,
  4. tožba zaradi nedelovanja – postopek zaradi nedelovanja institucije EU oziroma nesprejemanja določenih odločitev,
  5. pritožba – fizična oseba, podjetje ali organizacija se lahko pritoži zoper odločitev ali ukrep EU.

1. Postopek predhodnega odločanja

Nacionalna sodišča so odgovorna za pravilno uporabo zakonodaje EU v državah članicah. Vendar obstaja nevarnost, da bodo sodišča v različnih državah različno razlagala zakonodajo EU.

Da bi lahko to preprečili, je Sodišče uvedlo „postopek predhodnega odločanja“. To pomeni, da nacionalno sodišče v primeru kakršnih koli dvomov glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU zaprosi in včasih mora zaprositi Sodišče Evropske unije za nasvet. Takšen nasvet je v obliki „predhodne odločbe“.

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti

Komisija lahko sproži postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, če meni, da država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z zakonodajo EU. Takšen postopek lahko sproži tudi druga država EU.

V obeh primerih Sodišče trditve preuči in izda sodbo. Če je država spoznana za krivo, mora nepravilnosti nemudoma odpraviti. Če Sodišče ugotovi, da zadevna država članica ni izvršila njegove sodbe, ji lahko naloži plačilo denarne kazni.

3. Ničnostna tožba

Če katera koli država članica, Svet, Komisija ali (v nekaterih okoliščinah) Evropski parlament menijo, da je določen predpis EU nezakonit, lahko od Sodišča zahtevajo, da ga razglasi za ničnega.

Ničnostno tožbo lahko vložijo tudi posamezniki, ki želijo, da Sodišče razglasi za ničnega določen predpis, ker ta neposredno in škodljivo vpliva nanje kot posameznike.

Če Sodišče ugotovi, da zadevni predpis ni bil pravilno sprejet ali da nima podlage v pogodbah, ga lahko razglasi za ničnega in neveljavnega.

4. Tožba zaradi nedelovanja

Po Pogodbi EU morajo Evropski parlament, Svet in Komisija v določenih okoliščinah sprejemati odločitve. Če tega ne storijo, lahko države članice, druge institucije EU in (v nekaterih okoliščinah) posamezniki ali podjetja vložijo pritožbo na Sodišču, da se to nedelovanje uradno zabeleži.

5. Pritožba

Katera koli oseba ali podjetje, ki utrpi škodo zaradi delovanja ali nedelovanja Evropske unije ali njenih uslužbencev, lahko pri Splošnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode.

Postopek

Vsaki zadevi, predloženi Sodišču Evropske unije, se dodelita sodnik in generalni pravobranilec.

Sodišče zadevo obravnava po pisnem in ustnem postopku.

1. Pisni postopek

Najprej vse zadevne stranke pristojnemu sodniku predložijo pisne izjave. Sodnik sestavi poročilo, v katerem povzame izjave in pripravi pravno podlago zadeve.

2. Ustni postopek

Pisnemu postopku sledi javna obravnava. Glede na pomembnost in zapletenost zadeve poteka javna obravnava v senatih treh, petih ali trinajstih sodnikov ali na občni seji. Med obravnavo odvetniki strank predstavijo zadevo sodnikom in generalnemu pravobranilcu, ki lahko odvestnike zaslišijo.

Generalni pravobranilec nato predstavi svoje sklepne predloge. Sodniki se o zadevi posvetujejo in izdajo sodbo.

Generalni pravobranilci so dolžni predstaviti svoje sklepne predloge samo, če Sodišče meni, da zadeva načenja nova pravna vprašanja. Sodišču tudi ni treba slediti sklepnim predlogom generalnega pravobranilca.

Sodbe Sodišča se sprejemajo z večino glasov in se razglasijo na javnih obravnavah. Javne obravnave pogosto prenaša program Europe by Satellite Englishfrançais.

Postopek na Splošnem sodišču je podoben, vendar ne vključuje sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.