I. Monetarno sodelovanje v preteklosti

(a) Evropski denarni sistem

Združene države Amerike so se leta 1971 odločile ukiniti fiksno povezavo med dolarjem in uradno ceno zlata, ki je zagotavljala svetovno denarno stabilnost po drugi svetovni vojni. Končal se je sistem fiksnih deviznih tečajev. Države EU so želele vzpostaviti svojo denarno unijo, zato so se odločile, da bodo z usklajenimi ukrepi na deviznih trgih preprečile, da bi nihanje menjalnih tečajev evropskih valut preseglo 2,25 %.

Tako so vzpostavile evropski denarni sistem, ki je začel delovati marca 1979. Imel je tri glavne značilnosti:

• referenčno valuto, imenovano eku: to je bila „košarica“, sestavljena iz valut vseh držav članic;
• mehanizem deviznih tečajev: devizni tečaj vsake valute je bil vezan na eku; dovoljeno je bilo nihanje deviznih tečajev do 2,25 %;
• kreditni mehanizem: vsaka država je prenesla 20 % svoje valute in zlatih rezerv v skupni sklad.

Prodajalci na ljubljanski tržnici so 1. januarja 2007 zamenjali slovenski
tolar za evro.

(b) Ekonomska in monetarna unija

Evropski denarni sistem ima pisano zgodovino. Po združitvi Nemčije in novih valutnih pritiskih v Evropi sta italijanska lira in britanski funt leta 1992 zapustila evropski denarni sistem. Države EDS so se avgusta 1993 odločile za začasno razširitev nihanja na 15 %. Vlade EU so medtem sklenile, da znova dajo pobudo za vzpostavitev denarne unije in uvedbo enotne valute ter tako preprečijo velika nihanja med valutami EU in odpravijo konkurenčne devalvacije.

Voditelji EU so na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989 sprejeli tristopenjski načrt za ekonomsko in monetarno unijo (EMU). Ta načrt so pozneje vključili v Maastrichtsko pogodbo o Evropski uniji, ki jo je Evropski svet sprejel decembra 1991.

Druga stopnja se je začela 1. januarja 1994. Predvidevala je:

• ustanovitev Evropskega monetarnega inštituta v Frankfurtu, ki so sestavljali guvernerji centralnih bank držav EU;
• neodvisnost nacionalnih centralnih bank;
• predpise za obvladanje nacionalnih proračunskih primanjkljajev.

Tretja stopnja je bila rojstvo evra. Enajst držav je 1. januarja 1999 sprejelo evro, ki je tako postal skupna valuta Avstrije, Belgije, Finske, Francije, Nemčije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Portugalske in Španije. (1. januarja 2001 se jim je pridružila Grčija). Pristojnosti Evropskega monetarneg ainštituta je takrat prevzela Evropska centralna banka in tako postala odgovorna za monetarno politiko, ki jo opredeljuje in izvaja z evrom.

V dvanajstih državah evroobmočja so 1. januarja 2002 izdali evrske bankovce in kovance. Dva meseca zatem so iz obtoka umaknili nacionalne valute. Od takrat je evro zakonito plačilno sredstvo za vse denarne in bančne transakcije v državah evroobmočja, tj. za več kot dve tretjini prebivalstva EU.

(b) Konvergenčna merila

Vsaka država EU, ki hoče doseči tretjo stopnjo, mora izpolniti pet konvergenčnih meril, in sicer:

• stabilnost cen: stopnja inflacije ne sme za več kot 1,5 % preseči povprečne stopnje inflacije treh držav članic z najnižjo inflacijo;
• obrestne mere: dolgoročne obrestne mere ne smejo za več kot 2 % odstopati od povprečnih obrestnih mer treh držav članic z najnižjo inflacijo;
• primanjkljaji: nacionalni proračunski primanjkljaj mora biti nižji od 3 % BDP;
• javni dolg: ne sme presegati 60 % BDP;
• tabilnost deviznih tečajev: devizni tečaji morajo dve leti ostati v dovoljenem območju nihanja.

Evro: skupna valuta za več kot 310 milijonov ljudi v EU.

(c) Pakt stabilnosti in rasti

Evropski svet je junija 1997 sprejel Pakt stabilnosti in rasti . Pakt je pomenil stalno zavezo proračunski stabilnosti in omogočil kaznovanje vsake države v evroobmočju, katere proračunski primanjkljaj preseže 3 %. Pakt so pozneje ocenili za prestrogega in ga marca 2005 spremenili.

(d) Eurogroup

Eurogroup je neformalni organ, v katerem se srečujejo finančni ministri evroobmočja. Zagotovil naj bi boljše usklajevanje gospodarskih politik, spremljal proračunske in finančne politike držav evroobmočja in poskrbel za predstavitev evra na mednarodnih denarnih forumih.

(e) Nove države članice in EMU

Nove članice EU bodo sprejele evro, ko bodo izpolnile merila. Po širitvi leta 2004 je to najprej uspelo Sloveniji, ki se je evroobmočju pridružila leta 2007, sledila sta Ciper in Malta leta 2008, Slovaška pa leta 2009.