I. Trikotnik odločanja

Evropska unija je več kot zgolj konfederacija držav, ni pa federativna država. Dejansko gre za povsem novo organizacijsko obliko, ki se ne ujema z nobeno tradicionalno pravno kategorijo. Politični sistem Unije je zgodovinsko enkraten in se je v zadnjih petdesetih let neprestano razvijal.

Evropski parlament: njegov glas je vaš glas.

Pogodbe (takoimenovana „primarna zakonodaja“) so podlaga za obsežno „sekundarno“ zakonodajo, ki neposredno vpliva na vsakdanje življenje državljanov Evropske unije. Sekundarna zakonodaja obsega predvsem uredbe, direktive in priporočila, ki jih sprejmejo institucije EU.

Zakone, tako kot politike EU na splošno, sprejemajo na podlagi odločitev institucionalnega trikotnika, ki ga sestavljajo Svet (zastopa nacionalne vlade), Evropski parlament (zastopa ljudi) in Evropska komisija (politično neodvisni organ, ki zastopa skupne evropske interese).

(a) Svet Evropske unije in Evropski svet

Svet Evropske unije (imenujejo ga tudi Svet ministrov) je glavni organ odločanja v EU. Države članice izmenično prevzamejo predsedovanje Svetu za šest mesecev. Vsake seje Sveta se udeleži po en minister iz posamezne države članice. Glede na temo na dnevnem redu so posamezne seje Sveta namenjene ministrom za zunanje zadeve, kmetijstvo, industrijo, promet, okolje itd.

Svet ima zakonodajne pristojnosti, ki jih deli z Evropskim parlamentom v tako imenovanem „postopku soodločanja“. Poleg tega si Svet in Parlament delita odgovornost za sprejemanje proračuna EU. Svet je odgovoren tudi za sklepanje mednarodnih sporazumov, o katerih se pogaja Komisija.

V skladu s pogodbami Svet odloča z večinskim glasovanjem, „kvalificirano večino“ ali soglasno, odvisno od področja.

Kadar odloča o pomembnejših vprašanjih, na primer o spremembah pogodb, uvedbi nove skupne politike ali o pridružitvi nove članice k Uniji, mora biti odločitev znotraj Sveta soglasna.

V večini drugih primerov odloča s kvalificirano večino. To pomeni, da Svet sprejme odločitev, če ta dobi določeno minimalno število glasov. Število glasov, ki jih ima na voljo posamezna država EU, je v grobem sorazmerno številu njenega prebivalstva.

Evropski svet se načeloma sestane štirikrat na leto. Vodi ga predsednik države oziroma vlade države članice, ki trenutno predseduje Svetu Evropske unije. Sestankov Sveta se kot polnopravni član udeležuje tudi predsednik Evropske komisije.

Po Maastrichtski pogodbi je Evropski svet uradno postal pobudnik glavnih politik Unije in je dobil pooblastilo, da odloča o problematičnih vprašanjih, o katerih se ministri v Svetu Evropske unije niso mogli poenotiti.

Evropski svet obravnava tudi pereča mednarodna vprašanja, in sicer v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), ki Evropski uniji omogoča enotni nastop v zvezi z diplomatskimi vprašanji.

(b) Evropski parlament

Evropski parlament je izvoljeni organ, ki zastopa državljane EU. Izvaja politični nadzor nad dejavnostmi EU in sodeluje v zakonodajnem postopku. Člani Evropskega parlamenta so izvoljeni neposredno na splošnih volitvah, in sicer vsakih pet let od leta 1979 dalje.

Plenarna zasedanja Evropskega parlamenta so navadno v Strasbourgu, vsa dodatna zasedanja pa v Bruslju. Evropski parlament ima 20 odborov, ki so zadolženi za pripravljalno delo pred plenarnimi zasedanji, ter razne politične skupine, ki se v glavnem srečujejo v Bruslju. Generalni sekretariat ima sedež v Luxembourgu in Bruslju.

Parlament sodeluje v zakonodajnem postopku EU na treh ravneh:

• V okviru postopka „sodelovanja“, ki ga je leta 1987 uvedel Enotni evropski akt, lahko Evropski parlament da svoje mnenje o osnutkih direktiv in uredb, ki jih predloži Evropska komisija – ta mora osnutke na podlagi tega mnenja tudi spremeniti.
• Leta 1987 so uvedli tudi postopek „soglasja“, po katerem mora Evropski parlament dati privolitev za mednarodne sporazume, o katerih se pogaja Komisija, in za vsako predlagano širitev Evropske unije.
• Maastrichtska pogodba je leta 1992 uvedla postopek „soodločanja“, po katerem Parlament in Svet enakopravno sprejemata zakonodajo v zvezi s številnimi pomembnimi vprašanji, med katera sodijo prosti pretok delovne sile, notranji trg, izobraževanje, raziskave, okolje, vseevropska omrežja, zdravstveno varstvo, kultura, varstvo potrošnikov itd. Evropski parlament ima pravico zavrniti zakonodajne predloge s teh področij, če absolutna večina poslancev glasuje proti „skupnemu stališču“ Sveta. Pogodba predvideva tudi spravni postopek.

Evropski parlament in Svet sta enako odgovorna za sprejemanje proračuna EU. Parlament lahko predlog proračuna zavrne, kar se je nekajkrat že zgodilo. Kadar se to zgodi, je treba ponovno začeti celoten proračunski postopek. Evropska komisija predlaga osnutek proračuna, o katerem potem razpravljata Parlament in Svet. Parlament v celoti izkorišča svoje pristojnosti v zvezi s proračunom in tako vpliva na oblikovanje politik EU.

Evropski parlament je tudi organ, ki izvaja demokratični nadzor v Uniji. Z izglasovanjem nezaupnice lahko razreši Komisijo. Nezaupnico mora izglasovati dvotretjinska večina. Parlament z ustnimi ali pisnimi vprašanji Komisiji in Svetu nadzira redno izvajanje politike EU. Predsednik Evropskega sveta poroča Parlamentu o odločitvah, ki jih sprejme Svet.

(c) Evropska komisija

Komisija je tretji del institucionalnega trikotnika, ki upravlja in vodi Evropsko unijo. Člane Komisije po dogovoru držav članic in potrditvi Evropskega parlamenta imenujejo za petletni mandat. Komisija je odgovorna Parlamentu. Če Parlament izglasuje nezaupnico Komisiji, morajo odstopiti vsi njeni člani.

Od leta 2004 Komisijo sestavlja po en komisar iz vsake države članice.

Komisija je pri uresničevanju svojih pooblastil precej neodvisna. Njena naloga je, da zastopa skupne interese, torej ne sme upoštevati navodil nobene od vlad držav članic EU. Kot „varuhinja pogodb“ mora zagotoviti, da države članice izvajajo uredbe in direktive, ki jih sprejmeta Svet in Parlament. Če jih ne, lahko Komisija vloži tožbo zoper kršiteljico pri Sodišču Evropskih skupnosti in jo tako prisili, da ravna v skladu z zakonodajo EU.

Komisija v vlogi izvršilnega organa EU izvaja odločitve Sveta na področjih, kot je denimo skupna kmetijska politika. Komisija je v veliki meri odgovorna za upravljanje skupnih politik EU, na primer na področju raziskav in tehnologije, čezmorske pomoči, regionalnega razvoja itd. Poleg tega upravlja proračun za te politike.

Komisiji pomaga javna uprava, ki jo sestavlja 36 generalnih direktoratov (GD) in služb, večinoma s sedežem v Bruslju in Luxembourgu.

II. Druge institucije in organi

(a) Sodišče Evropskih skupnosti

Sodišče Evropskih skupnosti , s sedežem v Luxembourgu sestavlja po en sodnik iz vsake države EU in osem generalnih pravobranilcev. O njihovem imenovanju se dogovorijo vlade držav članic. Njihov mandat traja šest let in se lahko ponovi, njihova neodvisnost je zajamčena. Naloga Sodišča je zagotoviti spoštovanje pravnega reda EU ter pravilno tolmačenje in izvajanje pogodb.

Sodišče Evropskih skupnosti skrbi za spoštovanje zakonodaje
EU – ukrepalo je na primer pri zagotavljanju poštene obravnave
mater ob vrnitvi na delo.

(b) Računsko sodišče

Računsko sodišče v Luxembourgu je bilo ustanovljeno leta 1977. Sestavlja ga po en član iz vsake države EU s šestletnim mandatom. O imenovanju članov se po posvetovanju z Evropskim parlamentom dogovorijo države članice. Sodišče preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter upravljanja proračuna EU.

(c) Evropski ekonomsko-socialni odbor

Pri sprejemanju odločitev na številnih političnih področjih se Svet in Komisija posvetujeta z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom (EESO). Njegove člane imenuje Svet za obdobje štirih let, predstavljajo pa različne ekonomske in socialne interesne skupine, ki skupaj tvorijo t. i. „organizirano civilno družbo“.

(d) Odbor regij

Odbor regij (OR) je bil ustanovljen s Pogodbo o ustanovitvi Evropske unije. Sestavljajo ga predstavniki regionalnih in lokalnih organov, ki jih predlagajo države članice in imenuje Svet za obdobje štirih let. V skladu s Pogodbo se morata Svet in Komisija posvetovati z Odborom o zadevah, ki se nanašajo na regije. Odbor lahko da mnenja tudi na svojo pobudo.

(e) Evropska investicijska banka

Evropska investicijska banka (EIB) s sedežem v Luxembourgu financira projekte za pomoč manj razvitim regijam znotraj EU in za spodbujanje konkurenčnosti podjetij.

(f) Evropska centralna banka

Evropska centralna banka (ECB) s sedežem v Frankfurtu je odgovorna za upravljanje skupne valute evra in denarne politike EU (glej poglavje 7, „Gospodarska in denarna unija in evro“).