„Prišel bo dan, ko se bodo vsi narodi naše celine, ne da bi se morali odpovedati svojim enkratnim posebnostim in veličastni edinstvenosti, zlili v višjo entiteto in skovali bratstvo evropskih narodov. Prišel bo dan, ko bodo polja krešočih se idej edina bojna polja. Prišel bo dan, ko bodo namesto krogel in bomb odločali volilni glasovi“.

Te preroške besede je leta 1849 izrekel Victor Hugo, a je bilo potrebno dobro stoletje, da se je njegova utopična napoved začela uresničevati. V tem času je bilo na evropskih tleh v dveh vojnah in številnih drugih sporih prelito mnogo krvi in mnogokrat se je vsako upanje zdelo izgubljeno. Začetek 21. stoletja prinaša obete za lepšo prihodnost, obenem pa tudi nove težave in izzive za Evropo.

Za nami je velika širitev Evropske unije. Dogajanje lepo ponazarjajo besede politika iz ene novih držav članic: „Evropi je končno uspelo uglasiti svojo zgodovino s svojo zemljepisno podobo.“ Evropska unija bo v prihodnosti še naprej sprejemala nove članice. Politični voditelji bodo pri tem pazljivo prisluhnili javnemu mnenju in odločili, kje začrtati geografske, politične in kulturne meje Unije.

Evropska unija je dogovor med suverenimi državami, ki so sklenile, da bodo delile skupno usodo in združile vse več svojih suverenih pristojnosti. Ponazarja vrednote, ki so evropskim narodom najdragocenejše: mir, gospodarska in fizična blaginja, varnost, participativna demokracija, pravica in solidarnost. Ta dogovor dobiva podporo in potrditev po vsej Evropi: pol milijarde ljudi se je odločilo, da bodo živeli v pravni državi in v skladu s starodavnimi vrednotami, ki v središče postavljajo človeštvo in človeško dostojanstvo.

Sodobna tehnološka revolucija korenito spreminja življenje v industrializiranem svetu, katerega del je tudi Evropa. To ustvarja nove izzive, ki presegajo tradicionalne meje. Trajnostni razvoj, demografska gibanja, ekonomska dinamika, družbena solidarnost in etični odzivi na napredek znanosti o življenju so vprašanja, ki jih ni več mogoče učinkovito obravnavati na nacionalni ravni. Upoštevati moramo tudi prihodnje generacije.

Evropa – trg idej.

Proces evropskega združevanja zdaj vpliva na vso celino. Tudi Evropa je del hitro in korenito spreminjajočega se sveta, ki mora najti novo stabilnost. Na Evropo vpliva tudi dogajanje na drugih celinah, pa naj gre za odnose z islamskim svetom, bolezni ali lakoto v Afriki, enostranske težnje Združenih držav Amerike, dinamično gospodarsko rast v Aziji ali globalno premeščanje proizvodnje in delovnih mest. Evropa se ne sme osredotočiti samo na lasten razvoj, temveč mora hkrati sprejeti globalizacijo.

Institucije EU so se že izkazale, vendar jih bo treba zaradi vedno večjega obsega nalog, ki jih bodo izvajale v rastoči Uniji, ustrezno prilagoditi. Z rastočim številom držav članic se krepi tudi centrifugalna sila, ki jih vleče narazen. Kratkoročni interesi lahko še prehitro odvrnejo pozornost od dolgoročnih prednostnih ciljev. Zato morajo vsi udeleženi v tem zgodovinskem procesu prevzeti odgovornost in poskrbeti, da bo institucionalni sistem EU še naprej učinkovito deloval. Vsaka pomembna sprememba sedanjega sistema mora zagotoviti spoštovanje pluralnosti in razlik, ki so najbolj dragocena prednost evropskih narodov. Reforme morajo biti usmerjene tudi na postopek odločanja. Zahteva po soglasnem odločanju v vseh primerih bi lahko ohromila delovanje Unije. Obnese se lahko samo politični in pravni sistem, ki bo temeljil na glasovanju z večino in bo imel vgrajen mehanizem za kontrolo in uravnoteženost.

Praktične spremembe za prilagoditev institucionalne zgradbe Evropske unije, ki je prvotno združevala šest držav članic, zdaj pa jih šteje 27, so vključene v Lizbonsko pogodbo, sprejeto leta 2007, vendar bodo začele veljati šele, ko bodo pogodbo ratificirale vse države članice. Z Lizbonsko pogodbo bo EU demokratičnejša in preglednejša, njeno delovanje in pravila glasovanja enostavnejša, zagotavljala bo temeljne pravice, zapisane v Listini, na svetovnem prizorišču bo nastopala enotno.