Kateri dogodek po podpisu ustanovne pogodbe v Rimu leta 1957 se vam zdi najpomembnejši?
Raymond Barre, podpredsednik Evropske komisije (1967–1973) in komisar za ekonomske in finančne zadeve
Raymond Barre: Pri razvoju Evropskih skupnosti in potem Evropske unije sem sodeloval od leta 1960 in sem bil priča številnim dogodkom, ki so bili pogosto nepričakovani, vselej pa plodni. Najbrž vas ne bo preveč presenetilo, če vam povem, da se mi od dogodkov po podpisu Rimske pogodbe zdi najpomembnejša vzpostavitev ekonomske in monetarne unije. Leta 1969 sem predstavil prve predloge v zvezi s tem velikim ciljem. Decembra 1969 so jih na srečanju na vrhu voditeljev držav in vlad Evropske unije postavili za osnovo za prihodnje ukrepanje. Kot ministrski predsednik sem se potem v Parizu ukvarjal z vzpostavitvijo evropskega monetarnega sistema v Franciji. Potrebno je bilo veliko truda in trdne politične volje Francije in Nemčije, da je leta 1999 zaživela ekonomska in monetarna unija. Vsi veliki podvigi Evropske unije zahtevajo čas in potrpljenje.
Mario Monti, komisar za enotni trg (1995–1999) in konkurenco (1999–2004)
Mario Monti: Združena Evropa ni nekaj statičnega, ampak je dinamičen proces z dosežki in zdrsi, ki pomembno vplivajo na ta enkraten zgodovinski podvig. Nič manj pomembno ni „nedogajanje“. Glede na vse to bi izluščil tri datume:
– najpomembnejši pozitiven dogodek je ponovna združitev Evrope 1. maja 2004. Dokazal je, da se model, ki je nastal pred petdesetimi leti, obnese in da lahko izpolni hrepenenje narodov po demokraciji ter gospodarskem in družbenem napredku.
– najpomembnejši negativen dogodek je zavrnitev ustavne pogodbe 30. maja 2005 v Franciji in nekaj dni zatem na Nizozemskem. Upočasnil je postopek, ki bi Evropski uniji omogočil učinkovitejše uresničevanje ciljev. Opozoril je na to, kako velik prepad ločuje evropske državljane in institucije, ki naj bi jim služile. Razkril je tudi cinično ravnanje evropskih voditeljev, ki Evropski uniji pripišejo krivdo za vse slabosti, da bi tako zakrili svojo odgovornost, pravega političnega vodstva pa je bolj malo. Vendar se ta veliki neuspeh prav lahko izkaže za trenutek resnice, ki smo ga potrebovali za temeljitejši razmislek in bolj zrelo ravnanje tistih, ki smo jim v Evropi zaupali politične naloge, bodisi na ravni države ali EU.
– najpomembnejše „nedogajanje“ v teh petdesetih letih, upam pa, da bo trajalo še veliko dlje, sploh najpomembnejše od vsega pa je mir v Evropski uniji. Če ustanovnih držav, zlasti obeh največjih, ne bi pripravili do sodelovanja v skupnosti, bi se prav lahko zgodilo, da bi se čez čas spet oprijele vojskovanja, ki so ga bile bolj vajene.
Kakšne želje imate za naslednjih 50 let skupnega evropskega življenja?
Raymond Barre: Nisem eden tistih, ki se bojijo, da bo Evropska unija zaradi širitve razpadla. Prepričan sem, da vse države, stare in nove, vidijo v utrjevanju in razvoju Evropske unije svoj največji interes. A tudi tu si bo treba za uspeh nenehno prizadevati. Po mojem sta za razvoj v naslednjih petdesetih letih ključni dve področji: Prvo je zunanja poliitka, ki bo Evropski uniji omogočila uveljaviti svoja stališča in interese v mednarodnih zadevah. Drugo je obramba: če Evropska unija želi, da jo jemljejo resno, mora razviti svojo obrambno sposobnost. Tako kot skupna valuta evro tudi ti dve področji zadevata suverenost držav članic, toda nenehno prizadevanje in trdna volja bosta obrodila sadove. Uspeh na teh dveh področjih pa bo veliko prispeval k uresničitvi močne EU, kakršne si želim.
Mario Monti: Upam, da je že iz odgovora na prvo vprašanje jasno, kaj si želim. Samo še nekaj bi rad rekel – ne kot nekdo, ki je bil deset let komisar (ter tri izjemne mesece pripravnik – takrat je Evropa imela šele sedem let), ampak kot evropski državljan. Rad bi rekel : HVALA. Hvala osebju evropskih institucij in njihovim predhodnikom. Seveda se pri svojem delu lahko in se tudi morajo še bolj izkazati. Toda ustvarili in ohranili so združeno Evropo in za to jim dolgujemo zahvalo.
